Slovenski biografski leksikon

Rudež Anton, preroditelj, graščak, r. 8. aprila 1757 v Kobji glavi na Krasu (župnija Štanjel), u. 14. nov. 1829 v Ribnici. Na gimn. v Lj. je bil vsaj 1769–73 sošolec Vodniku, l. 1777 je prakticiral pri računskem uradu v Lj. Že od doma znan z grofi Kobencli (SBL I, 83, 476), ki so imeli posestva na gor. Krasu (Štanjel, Lože pri Vipavi, Predjama, Prosek) in v Ribnici na Dol., je bil R. v njihovi službi kot uradnik ribniškega gospostva 1789 in kot najemnik 1793. Z l. 1798 kupljenim giltom Štanga in dvorom Mengeš ter Dragomlje si je postavil temelj od leta do leta večji graščinski posesti: pridobil si je 1801 Vič, 1803 Loko pri Mengšu, 30. jul. 1810 pa kupil od grofa Janeza Filipa Kobencla (SBL I, 476) gospostvo Ribnica z inkorporirano posestjo Breg pri Ribnici. Poleg tega je R. imel še hišo v Lj. (št. 34, Stari trg) in od 1821 posest Tolsti vrh (Gracarjev turn). Pod njegovim graščakovanjem so podložniki smeli deliti zemljišče.

R. izhaja iz prve skupine lj. dijakov, ki so pozorno in s simpatijo sprejemali prerodne ideje Kumerdejevega načrta (SBL I, 583) in Pohlinove delavnosti. Prijateljstvo z Vodnikom in tesna povezanost s Zoisom je to usmerjenost ne le utrdila, temveč ji dala tudi številnih pobud. Zois sam je vzdrževal zveze z R-em tudi še v l. 1813–9, ko je korespondenco z drugimi že omejil. Kot Zoisov prijatelj je mogel R. prav v njegovi hiši spoznati in se okleniti Kopitarja, ki mu je na Dunaju izročil za leto dni svojega sina Jožefa (gl. čl.) ter obema omogočil potovanje po Nemčiji. Ostal je s Kopitarjem v prijateljskih stikih do smrti, čeravno je le-ta ravnal »z očetom in sinom brez zadrege, kakor sta zaslužila« (Pismo Zoisu 15. avg. 1812). Vodnik, R-ev prijatelj izza mladosti, je bil v letih svojega službovanja kot kooperator v Ribnici (1788–93) skoraj vsakdanji gost R-eve hiše, kamor je iz Šmarja kot družinski prijatelj zelo rad zahajal tudi dr. Jakob Zupan. Ko je Vodnik odšel na Koprivnik, ni le R-a seznanjal s svojim prosvetnim delom, marveč mu hkrati pošiljal v presojo slovarsko delo, h kateremu je R. deloma sam prispeval porabno gradivo, deloma pregledoval prispevke sodelavcev (n. pr. Jarnikove). Vodniku in njegovemu krogu je bil »congregatio slavicorum rituum«, svetovalec celo v zamotanih jezikovnih vprašanjih. Nabiral je jezikovne posebnosti, narodne pesmi (zlasti za St. Vraza). Najlepše balade, ki jih je Vodnik zapustil v rokopisu, so najbrž iz ribniške doline in R-eve zbirke. Zdi se pa, da je R. po Vodnikovi smrti izgubil živo zanimanje za slavistiko. — Prim.: NUK: Ms 446 c, 466, 467, 558; Glaser II, 38, 185, 209; Kidrič, Dobrovský 25, 58, 181; isti, Zgod, kazalo; isti, ZKor 1939, 189; 1941, 108, 119; Fr. Levec, LZ 1889, 396; Iv. Vrhovnik, IMK 1899, 52; I. P., Veda 1911, 386, 387; poročilo župn. urada Kobja glava, 4. avg. 1952; M. Smole, Kron 1956, 172–3. U. M.

Uršič, Milena: Rudež, Anton (1757–1829). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi523950/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine