Recelj, Andrej (?–okoli 1600)

Recelj Andrej, prevajalec gorskih bukev, je izpričan 5. maja 1597 in l. 1598 kot vikar na Raki; u. ok. 1600 neznano kje. Upravičena je domneva, da je bil stiški cistercijanec (Dolenc). R. je zapustil rokopis »Gornih bvqui Od Krailove Suetlosti Offen inu poterien general inu Privilegium. Iz Nou uslauenski Jezigk Iztulmačan skuzi Andrea Recla Farmostra na Rakj, Anno M. D. LXXXII«. Gre za prevod gorskih bukev, ki so izšle za Štajersko 1543. R-ev prevod utegne biti v zvezi, dasi še nepojasnjeni, s prizadevanjem kranjskih deželnih stanov, da bi za Kranjsko izdali posebne gorske bukve. Akcija se je začela 1568, ko so se kranjski dež. stanovi posvetovali o osnutku gorskih bukev, ki bi ga predložili v potrditev dež. knezu. Ker pa se niso mogli zediniti z dež. knezom zaradi postavitve in plače kletarskega mojstra, se je stvar zavlekla. L. 1582, ko so spet razpravljali o gorskih bukvah, je dež. oskrbnik Krištof Turjaški predlagal, naj bi se te bukve razglasile podložnikom v slov. jeziku in naj se glede tega kaj ukrene (»Item das die Fürhaltung den Vnderthanen in windischer Sprach beschehe, deswegen auch etwas in specie angeregt werde«). Morda so tedaj stanovi ali stanovski člani povzročili R-ev prevod. Opozoriti je utegnil na R-a stiški opat, ki je sodeloval pri razpravah o gorskih bukvah, ker je pač vedel, da se R. peča s takimi stvarmi. Vendar ni R. prevedel v stan. zboru obravnavanih gorskih bukev, torej kranjskega osnutka, temveč se je tesno držal štaj. izvirnika iz 1543. Nazadnje pa so štaj. gorske bukve imele zakonito veljavo tudi za Kranjsko, zakaj po kranj. dež. ročinu se je bilo treba v vsem, kar ni bilo predpisano v ročinu, ravnati po pravu, ki so ga imeli deželjani na Štajerskem. Prevod gorskih bukev v slov. pa je vsekakor bil potreben, ker je bilo treba njihove člene na vinogorskih zborih ljudem prebrati. Tako je v 17. in 18. stol. nastala vrsta prevodov, vendar ne dobesednih, zakaj izvirnik zaradi štaj. posebnosti za kranj. vinogradnike ni bil povsem primeren. Sčasoma niso prevajali iz nem. izvirnika, temveč prepisovali starejše prevode ter jih po potrebi prikrojevali. Ti predpisi in prireditve so krožili med ljudstvom kot resnično pravo ter postali »podlaga za slov. narodno pravo, ki je veljalo navsezadnje v mnogočem ne samo za vinogorske zadeve, ampak vobče za vse« (Dolenc). – R-ev prevod se je ohranil v nekdanjem dolskem arhivu, kamor je prišel z Breckerfeldovimi (SBL I, 57) arhivalijami s Starega gradu pri Novem mestu. Danes je v DAS. Obsega 27 listov. R. se je ravnal v pisavi in jeziku po protestantskih piscih, toda nedosledno, ker ni mogel zakriti svojega gorenjskega narečja. R-eve Gorne bukve so znamenite kot prvi obsežnejši pravni spis v slovenščini. — Prim.: LZ 1882, 251; V. Oblak, LMS 1889, 160; A. Koblar, IMK II (1892), 85; I. Vrhovec, ib. VII (1897), 37; A. Koblar, ib. IX (1899), 145; J. Polec, GMDS XVIII (1937), 87; Kidrič, Zgod. 59, 62; M. Dolenc, »Gorske bukve« v izvirniku, prevodih in priredbah, Lj. 1940. Rpl.