Slovenski biografski leksikon

Ravnikar - Poženčan Matevž, pesnik, nabiralec narodnega blaga, r. 1. avg. 1802 v Poženku pri Cerkljah na Gorenj., u. 14. febr. 1864 v Predosljah pri Kranju. Oče Valentin in mati Helena sta bila kočarja; 1811 je stopil v 2. razred lj. normalke, kjer je bil v 3. razredu Prešernov sošolec. R. je zaradi slabega uspeha ponavljal 3. razred in je bil na liceju 1814–20 eno leto za Prešernom. Po filozofiji (1820–2) je stopil v semenišče (1822–6) in bil kot tretjeletnik ordiniran 24. sept. 1825. Služboval je kot kaplan v Železnikih (1826–8), na Breznici (1828–30), v Stari Loki (1830–1), bil ekspozit v Trnju na Pivki (1831–3) in na Gori pri Sodražici (1833–8), kaplan v Semiču (1838–42), župni upravitelj na Selih pri Kamniku (1842-55) in žpk. v Predosljah (1855–64).

Kolikor spoznamo iz šol. katalogov in letnih poročil, ni kazal posebne nadarjenosti za študij; na liceju ima v vseh predmetih samo prvi red; kmalu se mu je zbudila želja, da bi po Vodnikovem zgledu pospeševal tradicijo slov. slovstva. V semenišču sta nanj vplivala Metelko (SBL II, 106–9) in dr. Jakob Zupan; že 1823/4 je prinašal Metelku kot predavatelju slovenščine pesmi, v katerih se razodeva vpliv pisaničarjev, zlasti pa Vodnikova šegava moralistična vzgojnost; predavanja, ki jih je imel Metelko tudi o metriki in poetiki (Slodnjak, SR 1955, 28–33), so mu dajala oporo za pesniško ustvarjanje, obenem mu večala zanimanje za nar. pesem. Zupan pa je zbudil v njem slovansko romantično orientacijo. Zelo je verjetno, da je bil R. tudi med pripravljavci Slavinje 1825. V semenišču je pesnil skupaj s Tomažem Fridrihom, ki je zgodaj u. (prim. pesem Milo za pevcam). Ker R-ja ne najdemo med Čbeličarji, ne vemo, ali ga je od njih zadrževala skromnost ali Čbelici nenaklonjena duhovniška struja ali zvestoba do metelčice. Pesnil je ob raznih priložnostih in zlasti v občutju svoje osamelosti. V nemškem pismu starološkemu mizarju Ant. Ingliču 22. okt. 1831 pripoveduje, kako bridka mu je povsod ločitev od župljanov ter dostavlja slovensko: V' zhaſi morem is ene ſladke shaloſti peſem peti, ki ſim jo tudi per lozhenju is Shelesnikov in is Bresnice pel, sdaj pa tudi Faro sadé, tudi vaſ Perfarze torej miſlim, ko pravim: »Srezhno vé ovzhice! / Morem vaſ pùzſtiti, / Srezhno ve ljubizhize / Mormo ſe lozhiti«. Ta poslovilna pesem razodeva preprosto čustvo in prisrčnost, predvsem pa navezanost na ljudi. Metelku sporoča v pismu 4. nov. 1837, da ima kakih 40 pesmi, ki mu jih bo o priliki poslal in prosil, naj pove svoje mnenje, zlasti kaj bi bilo treba popraviti; z njimi, pravi, se ob priložnostih vadi in kratkočasi (NUK, Ms 572).

Prvič je hotel stopiti v javnost z Ilirsko pratiko za l. 1837, pisano v metelčici; pri vsakem mesecu je uvrstil po eno pesem ter dostavil uganke in navodila za življenje; 9 pesmi je izvirnih, 3 so tuje (1 Žemljeva, 1 Fridrihova, 1 narodna); njegove so: Kar se Anžek uči, Anže zna; Soldaška; Majnik; Postojnski podmel; Slavče ujet; Zlatnica norica dekletom novica; Savični Vili; Kraševska očitna spoved; Milo za pevcam. Za to obsežno pratiko, ki je bila opremljena s poučnim berilom in raznimi koledarskimi pripomočki, najbrž ni našel založnika. Metelčica je bila takrat že pokopana; rokopis se je ohranil v Metelkovi zapuščini (NUK, Ms 432). To pratiko pošilja 1844 sošolcu, muzej. kustosu H. Freyerju (SBL I, 189), ki ga je poprosil zanjo. KD je takrat pripravljala svojo Novo pratiko za 1845. V pismu 22. apr. 1844 pripominja R., da je njegova pratika zdaj neporabna, ker je pisana v metelčici in že zastarela. Kranjci so metelčico po pravici zavrgli, treba se bo vrniti k bohoričici ali se navaditi na gajico; s tem zadnjim bi se naslonili na svoje slovanske brate. Tudi njegov prejšnji jezik, pravi, je bil po zgledu naših prvih pisateljev še samovoljen, besede je sam koval, namesto da bi jih bil iskal doma ali si jih izposojal pri spodnjih Ilircih ali drugih Slovanih.

Kot nekdanji Zupanov učenec se je obrnil k ilirski orientaciji; 1838 išče zveze z Gajem in 1839 z Vrazom; naroči si dva izvoda Danice Ilirske, pove svoje nazore o ilirskem jeziku ter sporoča, da je Korytku (SBL I, 521–3) izročil nekaj narodnih ilirsko-kranjskih pesmi. Kot »Mirko Poženčan, Ilir iz Kranjske« je v Danici Ilirski (1839) objavil slovensko prepesnitev Demetrove Kralj Matjaž in Tolažbo Ilirije, Stoosovo Slavo ob rojstnem dnevu cesarja Ferdinanda, več narodnih pesmi; 1842 je v ilirščino prevedel svoj spis Rojnice in Bajzis.

Svoje izvirne pesmi je 1838 začel prepisovati v poseben zvezek kot Pesmi iz samote in jih pozneje dopolnjeval; do 1838 jih je 40, vseh pa 65. A. Janežič sporoča, da mu je prišla v roke zbirka neznanega pesnika pod naslovom Više pesmi in poljudne popevke I. del, vsebujoča 62 pesmi in pisana v metelčici. Pesmi so bile datirane in so nastale v Lj., Železnikih, na Breznici in na Gori (SG 1861, 69). To je tisti del R-jevih pesmi, spesnjenih do 1837, ki jih je še hranil zase. Pravi čas za objavo mu je prišel šele 1843 z N, kjer je sotrudnik že konec prvega letnika in ostane skoraj do smrti. Tu objavlja stare in nove pesmi, uganke, narodno blago in poučne zgodovinske razprave. V DAS se je iz Bleiweisove zapuščine ohranil zvezek pesmi (Pesmi iz samote, Pesmi iz Veršackega) z letnico 1843, ki dopušča domnevo, da je urednik N te pesmi dobil na voljo in jih je sam poljubno izbiral za objavo. V njih se nam kaže domoljub starega kova, ki se opira na nekdanje šege in navade, predvsem pa razodeva ljubezen do domače zemlje in skrb za njeno čast: Slovenkam (1845, 77), Stari kmet (205), Puhličar pride čez več let domu (1846, 145), Fantovska (1847, 69), Triglavu (1848, 17), Ali po novim ali po starim (1850, 167). Poseben pomen dobijo njegove domoljubne pesmi po 1848: Dobrovoljska v času sedanje vojaške nabere (1848, 93), Naše barve (176), Mojemu narodu (1851, 87). — V vzgojnih pesmih prevladuje dobrovoljna pastirska idilika, didaktičnost, odpor zoper ljudske slabosti, pijančevanje in razuzdanost: Pastirska (1848, 93), Navada železna srajca (1845, 93), Mlinarič (1846, 17), Prediška (185), Rodetovi sinovi (1855, 124), Indijanar (1857, 220), Lizuni (1858, 154). Najrajši uporablja pripovedno obliko, včasih dvogovor ali celo dramsko obliko; Svetega Mihela vaga (1857, 296, 300) spominja s svojo paraboliko na Prešernovo Nebeško procesijo. - V osebnih pesmih čutimo mehko srce, vdanost v samoto, romantično otožnost, zlasti občutek minljivosti: Na Semiči (1846, 153), Na Janežki gori (1849, 67), Trpin (1857, 172), Pri žaljah kranjskega mesta (1858, 184 — tu se ustavlja ob Prešernovem grobu), Zbogom (318), Nekdanji tovariši, kje ste? (1862, 400, 417). V splošnem vidimo, da je na pesnika vedno močno vplivala okolica, v kateri je živel. V motiviki se posebej čuti domačnost, ki jo rodi zanimanje za narodno starožitnost. Taki sta pesmi Vide od lepe Jekice in Jekica od dičnega Videta (Pesmi iz samote, št. 20 in 21), kjer imamo v narodopisnem načinu podobo domačega dekleta in mladeniča. Sam pravi, da se vsebina njegovih pesmi največ tiče »naše Kranjske ali naših rojakov« (Č 1916, 204). Pesmi iz samote imajo pristavek: »posebno za ljudstvo zložene«. V tej smeri ni bil samo najzvestejši, bil je najboljši Vodnikov učenec. Nekatere pesmi niso Vodnikove samo po obliki, marveč tudi po duhu (n. pr. Moj spominek). Kot sotrudnik je ostal zvest N; nekaj pesmi so prinesle tudi Drobt. (1848 in 1856), SB (1852) in Vodnikov album (1859); v SG je objavil vzgojni pesmi Kralj Matjažev sel (1859, I, 87) in Miljko (1861, 17); samo dve prevedeni najdemo v ZD 1853, 81 (Lamartine, Cerkvena svetilnica) in 1854, 89 (Pesem sv. Kazimira). Med prevedenimi pesmimi vzbuja pozornost Abelard in Heloiza (Juštin piše Malini, NUK, Ms 483, V. zv.); preseneča mesto, kjer Abelard povzdiguje ljubezen kot čist, od Stvarnika samega prižgan ogenj, in zatiranje ljubezni obsoja kot nepravično. Veliko pesmi je ostalo v rokopisu.

Najpomembnejšo R-jevo delo je bilo zbiranje nar. pesmi. K temu ga je spodbudil Metelko, posredno tudi Čelakovski, ki se je v predgovoru k Slovanskim nar. pesmim (1822–5) obrnil do Slavjanov ob Dravi in Savi, naj bi se tudi tu našel kdo in zbiral ljudske pesmi. Že v Železnikih je zapisal 5 pesmi: Kralj Matjaž, Alenčica Gregčeva sestra, Dunajska zaprtija, Pet bander, Soldat obžaluje svoj stan (Štrekelj, SNP I, št. 1 c; 53, 23 ab, 25, 6758); nabiral jih je nato povsod, kjer je služboval; najmanj sreče je imel v krajih ob Pivki, največ v ribniški okolici. Svoje gradivo je poslal najprej Metelku; iz pisma 4. nov. 1837 zvemo, da je dotlej nabral 32 pesmi, a upa na kakih 50; toži o težavah, ki jih ima z ljudmi, ker ne spolnijo dane besede, zato želi, naj bi po Gorenj., Dol. in Notr. poskusil nabirati še kdo drug; omenja, da sliši med ljudmi mnogo svetih pesmi, ki so znane tudi v Lj., zato jih bo treba ohraniti (NUK, Ms 572). Njegove zapise je prvi porabil Vraz v Narodnih pesmih ilirskih; ti prispevki so označeni z zvezdico; morda zbiralec sam ni upal na dan z imenom, pač pa je njegovo ime navedeno med sotrudniki. Odlično je sodeloval pri Korytkovih Slovenskih pesmih kranjskega naroda; Korytko ga ni pridobil samo s svojim razglasom (IB 1838, 10. jun. št. 25), marveč ga je osebno obiskal na Gori, kar priča njemu posvečena pesem (gl. Marn XVI, 6). Med pošiljatelji navaja Korytko v IB (26. jun. št. 30) tudi njega, iz česar sklepamo, da mu je svoje prispevke poslal že pred tem pozivom. Ohranjeni zvezek poslanih pesmi z naslovom Stare péſine 1838 ima motto iz Vodnika: Kar mat' me uzhila / Me mika sapét, / Kar ſtarka sloshila, / Je lizhno poſnét'. Ta zvezek obsega 14 pesmi: Kralj Marko, Alenčica Gregova sestra, Pet bander, Dunajska zaprtija, V deveto deželo, Ribniška Alenčica, Ribniška Jerica, Dominkova Ančika, Školastika, Kralj Matjaž in njegova Alenčica (z nekaterimi dostavki, ki jih ni v KČ IV), Nova Štifta na Štajerskem, Marjetica in Trdoglav, Pegam in Lambergar, Rejenka. S tem prispevkom je R. bistveno pripomogel h Korytkovi zbirki; saj je v prvih treh zvezkih priobčenih 12 pomembnih pesmi, 1 v IV., a v V. zvezku je večina R-eva; ta zvezek prinaša poleg legendarnih tudi posvetne pesmi in večje število zdravic (prim. NUK, Ms 433, VI). Po njegovi izjavi (Anast. Grünu 16. dec. 1845) je v Korytkovi zbirki nad polovico njegovih zapisov, nekateri zvezki pa so povečini njegovi. Kakor razberemo iz istega pisma Grünu pa tudi iz ohranjenega rokopisnega gradiva, po 1842 ni več zbiral s toliko prizadevnostjo, marveč samo o priložnosti; v glavnem je le še prepisoval. Grünu je 1845 poslal zvezek poznejših zapisov, iz katerih je ta za svoje Volkslieder aus Krain (1850) porabil dve: Kaj se po svetu godi in Bernekerjev grad. Vseh pesmi, ki jih je našel, ni zapisal. Metelku omenja 4. nov. 1837, da dobiva tudi umazane pesmi, ki so stare, a čim prej se take pozabijo, tem bolje, ne sprejme nobene take; navadno tudi opusti pesmi, v katerih so čudežne zgodbe (se pravi take, ki niso resnične) t. j. fabulae piae. Po Vodnikovem zgledu in nazoru tistega časa njegovi zapisi niso kritični, rad jih je gladil in »snažil« ali tudi prepesnjeval. Če pogledamo motivno razmerje njegovih zapisov v Štrekljevih SNP, jih najdemo v I. knjigi 66, v II. samo 2, v III.: 16, v IV.: 8, to se pravi samo dve pesmi sta ljubezenski in čez 70 je pripovednih, t. j. junaških in legendarnih.

Pesniška zapuščina obsega 14 debelih zvezkov v folijski, kvartni in oktavni obliki; v nji so zapisi in prepisi izvirnih pesmi, ljudskih pesmi z variantami in prepisi iz raznih tiskov od Steržinarja do Čbelice. Pesmi iz samote (IX. zv.) je začel prepisovati 1. junija 1838 na Gori. Stare medljudne pesmi, »med ktermi so ble narpozneji zložene pred devetnajstim stoletjam« (I. zv.), je začel 1. avg. 1838. Povasne pesmi, »zložene v devetnajstem stoletji« (VIII. zv.), so prenesene večinoma iz Ahacljeve (SBL I, 3–4) in drugih zbirk, Cerkvene pesme (X. zv.) imajo na ovitku datum 6. sept. 1838; od 1843 uporablja namesto metelčice gajico: Pesme 1843 (XII. zv.); Slovenske narodne pesme 1845, »spisal na Selih pri Kamniku« (XIII. zv.); med temi so posebno lepe nekatere legende, n. pr. Sv. Štefan (Štrekelj, SNP I, 633). Iz zapuščine se je izgubil tisti zvezek, ki ga omenja Janežič v SG 1861.

Poleg pesmi je R. nabiral splošno nar. blago. Prvi zapisi pravljic, pripovedk in mitoloških pojmov so nemški. V uvodu pravi, da kranjski pesniki uporabljajo poleg slovenske mitologije tudi slovansko; preprosti ljudje slovanske mitologije prav tako ne poznajo kakor stare rimske, kar pa je slovenske, je kot kristjani ne jemljejo zares, le neuki verjamejo v bajna bitja. Nato našteva taka bitja in bajke: 1. Kurent, 2. Rojenice, 3. Hrusti, 4. Vile, 5. Mora, 6. Torka, 7. Polkonj, 8. Vrok, Rok ali Spominj, 9. Strah, 10. Škratelj, 11. Trdoglav ali Glav, 12. Vedomec, 13. Divji mož, 14. Povodni mož, 15. Veles, Les, Lesk, 16. Rakovnik, 17. Rakuž, 18. Volkodlak, 19. Gozdni čevljar ali Šoštar. Nadalje pripoveduje o Štempiharju, posebno obsežno o Klepcu ter o Kralju Matjažu.

R-ju gre zasluga, da je prvi nabiral slov. pravljice in pripovedke. Na koncu II. zvezka pesmi ima v metelčici 6 pravljic: Mutasta sestra reši zakleta brata, Kralj in tolovaj, Bajzis, Dva ljubka, Dekle reši gospoda, Rešena deklica; vrhu tega je v nemščini zapisal imena rastlin iz ljudskega zdravilstva. V III. zvezku ima 6 novih pravljic: Čudni naklučji potopljenca, Učenec je nazadnje več kot učenik, Kraljev sin in cigan, Čudni aržet ali žep, Čudne službe, Pravica več velja kot krivica. Od vsega tega je objavil razmeroma malo, najprej nekaj v Danici Ilirski (1842), nato v N: 1846, 112, pod naslovom Stare kranjske pripovesti dva kratka zapiska o Štempiharju in o Torki; 1847, 84. Še ena povest od Klepca; 1848, 185 odgovarja na vprašanje Kdo je hudi Kljukec bil; po daljšem presledku Pravljice s Kranjskega (1859, 102–3, 110, 133–4), Sveti Alojz (SG 1859, II, 73).

Veliko se je ukvarjal tudi s staro zgodovino, predvsem z naselitvijo Slovanov in njih starožitnostjo. Tu ga je zavajalo romantično domoljubje, misel o veliki razsežnosti slovanstva ter enotnosti slovanskih jezikov; pri tem se je kot samouk bolj opiral na nekritično etimologijo kakor na znanstveno presojo virov. Kot Šafařikov in Hanušev učenec je v svojih sklepih šel dlje kot onadva. Pri tem večkrat poudarja, da mu nasproti tujim, sovražnim zgodovinarjem gre za samo resnico. Že za Ilirsko pratiko 1837 je bil pripravil več takih sestavkov; svoje zgodovinsko učenjaštvo je pozneje razvijal največ v N, n. pr.: Staroznanstvo domačih krajev (1845, 72, 76); Prvi seljaki na Slovenskem (1846, 99, 103, 107, 111, 115); Od kod so prišli Slovani v svoje sedanje kraje? (1850, 3, 7); Skytae, Skuti, Skutje ali Skutniki (21, 25, 38); Stari sléd slavjanstva iz slovenskiga ozira (odlomki, str. 75, 79); Razposeljenje prvih ljudi v slavjanskem svetu (1851, 115, 127, 150); O začetku imen »Ljubljana« i »Laibach« (1853, 35, 39), kjer proti Elzeju in Klunu pravilno dokazuje slovenski izvor obeh imen; Zgodovinska pisma (1854, 142, 147, 150), Preseljevanje sarmatskih Limigantov (1857, 198, 202); na ta sestavek sta mu ugovarjala Trstenjak in Peter Hicinger, on pa ju je zavračal (ib., 258, 263, 265). Jezikovno zgodovinski so sestavki Še enkrat o Emoni (N 1859, 75); Podobnosti gregovščine in slovenščine (SG 1859, II, 22, 57) in Podobnost latinščine in slovenščine (ib., 172). V staro zgodovino posegata tudi spisa Slovencov sled po nekdanjim zemljopisu in po imenih oseb nekdanje dogodivščine in Od kod ima Kranjska svoje ime? (Letopis Slov. društva na Kranjskem I, 1849); V ZD 1849 ima dva kratka spisa iz domače cerkvene zgodovine: Mekinjska cerkev (285–7) in Mekinjski samostan sv. Klare (294–6), v LČ (1850, št. 32–4) je opisal Mesto Kamnik. Ti spisi so nastali med službovanjem na Selih. — Iz njegove rokopisne ostaline, ki jo je dobila SM, je D. Trstenjak izbral, kolikor se mu je zdelo sprejemljivega: Sled Slovencev med nekdanjimi narodi (LMS 1868) in Sled Slovencev po zemljopisu stare Evrope (LMS 1869).

Tudi kot jezikoslovec je bil R. samouk. Čeprav si je prizadeval pisati lepo domačo slovenščino, so ga kot romantika pritegovale zanesenosti njegovega časa. Ob ilirizmu je želel, da bi v novem jeziku tudi slovenščina imela svoj delež. V pismu Vrazu 20. jan. 1839 predlaga kot »gornji Ilir«, naj bi pisali za ljudstvo vsak svoj jezik, a vsi rabili isti črkopis, saj n. pr. slovenščina zelo napreduje, posebno Gorenjci kaj lepo govoré, za višje, skupne namene naj bi pisali skupen jezik. Slovenci naj bi opustili tujke in iskali besed pri sosednjih Slovanih. »Hrvatje naj bi torej nektero po kranjski, Kranjci nektero po hervatski itd. obernili«. Najprej naj Srbi, Hrvatje in Slovenci napravijo vsak svoj slovar, iz teh naj se sestavi skupni ilirski; prav tako naj se napravi slovnica, ki mora sprejeti tudi kranjske elemente, take, ki so boljši. Česar nimamo sami, naj bi vzeli iz ruskega in češkega. Hudo mu je, da ilirščina ne upošteva slovenske dvojine. V svojem navdušenju je sam začel sestavljati ilirsko-nemški besednjak, da bi Slovenci lahko brali ilirske časopise in stare dalmatinske klasike; upošteval je tudi kar se da veliko slov. besed, da bi tudi Srbi lahko brali slov. knjige. Ta besednjak je na čisto prepisal od A–M (Č 1916, 203–4).

V ponovnih poizkusih za ilirski jezik 1850–2 se je vnel za Majarjevo ilirsko slovanščino ter v SB 1852 napisal za poskušnjo dva sestavka; v ilirščini: Kupala, malikovavska boginja v slovenskom uvaženji (str. 75); v slovanščini: Slovënam (str. 140, 149), kjer skuša slovenščino zbližali z ruščino. Ko se je zaradi enotne ureditve slovenščine in da bi se zlasti odpravile posebnosti pokrajinskega pisanja, oglasil v N 1855, 62 A. M(arušič, SBL II, 64–6) ter predlagal »višjo slovničko sodnijo«, se je R. za to misel zavzel (O slovniškej sodniji, N 1855, 134, 138, 143) ter predložil nekaj gradiva v razsodbo, toda Bleiweis, Slomšek in Metelko so se oglasili za svobodnejši razvoj pisanja. Sodeloval je ob pripravah za Wolfov nemško-slovenski slovar ter napisal Kaj nas oziroma na povestnico uči dolensko in kaj gorensko podnarečje (N 1858, 226); naslednje leto je odgovarjal Zalokarju, ki je za sestavo slovensko-nemškega slovarja nasvetoval etimološko osnovo, ter je za splošno uporabnost slovarja zahteval abecedno ureditev (Ali naj bo abecedna ali družinska ureditev v našem slovarji, N 1859, 226). Tak slovar je pisal tudi sam (A-O). Zadnji spis so jezikovne pripombe (N 1863, 292).

R-jeva delavnost je segla še na druga področja. Za Freyerja (SBL I, 189) je zbiral rastline in rastlinska imena ter ga vabil k sebi na Pivko in na Goro, da bi skupaj botanizirala (Č 1916, 201–2). Bleiweisu je pomagal pri sestavljanju beril za nižje gimn., sodeloval je pri novem prevodu sv. pisma (preroka Izaija in Jeremija), v N je z ugankami in drugim blagom skrbel za zabavo in pouk, ob važnih dogodkih je pomagal z nasveti. V članku Slovencem zavoljo nemške barke (1848, 140) svari pred podpiranjem nemštva, vsaka zveza z njim se mu zdi nevarna; v času revolucije odsvetava nepotrpežljivost in prenagljenost (Moje misli Slovencam v preudarek, 1849, 36), v članku Nasprotnikom slovenstva pa tudi njegovim prijatlam (1849, 137, 140, 145, 149) pove marsikatero resnico, iz katere čutimo sicer pomirljivo, a odločno narodno zavednost.

Ljudski vzgoji je bila namenjena tudi njegova pripovedna proza. V Drobt. l. 1847 in 1848 je objavil povest v Slomškovem načinu Martinez iz Podloma, priliki: Jakec Osredka (1848, 192–5) in Očalar (196 do 201); sodeloval je tudi pri Slomškovi knjigi Dejanje Svetnikov Božjih (1853–4). Iz francoščine je prevedel »kratkočasno in poučno povest« Utopljenci ali potovanje na Ostrovid (MD 1867).

R. ni bil izmed vodilnih duhov našega preroda, pač pa eden izmed vsestranskih in izredno marljivih delavcev; nadaljeval je Vodnikovo tradicijo in je bil zadnji, najplodovitejši njegov učenec. Kljub marsikateri samovoljnosti v jezikoslovju in zgodovini je imelo njegovo delo poučno in spodbudno vrednost; kljub navezanosti na janzenistične vzgojitelje je ohranil preprosto posvetnost in toplo človečnost. Iz vseh spisov odseva veliko domoljubje. Za njegovo miselnost je posebno značilen sestavek Izobraženim mladenčem (Marn XVI, 47–59), namenjen za N 1858–50; tu je njegova duhovniška vnema vsa prepojena z domoljubnimi nagibi. »Natoroznanci, botanikarji, modroljubci, lekarji, pravičarji, duhovni in vsi svoje domače književno polje obdelujte. Tako boste … nazadnje iz domačega sveta spravljali obilni sadež … Hrepenite po rodoljubji! Rodoljubje pa v tem obstoji, da čislamo svoj materinski jezik, da znašamo iz mnogih virov domačo dogodovščino, da spoštujemo za našo domovino zaslužne sprednike in verstnike; da si prizadevamo le-té tudi posnemati; da se tudi učeno po domače pomenimo; da vse učenosti in umetnosti svoji domovini in slavenskemu duhu primérjamo …« Če upoštevamo pesem Duhovni in mladeneč (Marn XVI, 2), je tudi R-a gnala v svet želja, iskat si posvetnih naukov, a se je vdal nasvetom in pregovarjanju ter postal duhovnik. Njegovo prijateljstvo s Prešernom omenja Trdina (ZbD 1951, III, 500); to zvezo najbolj potrjuje globoko občutena pesem Pri žaljah krajnskega mesta. — Prim.: katalogi lj. normalke 1812–4 v lj. mest. arhivu; Juventus lj. liceja 1815–20; Album Academicorum Lycei Labac. v NUK; Ravnikarjeva, Metelkova, Korytkova in Prijateljeva zapuščina v NUK, Ms 432, 433, 479, 483, 572, 973 VIII/A; Ravnikarjeva zapuščina v DAS; N 1868, 55, 63; SG 1864, 99; Trstenjak, LMS 1868, 3–4; Marn XVI, 1–59; Glaser IV, 68–9, 244; LZ 1910, 301, 491, 683, 688; Štrekelj, SNP I, str. XII, XVI; J. Lokar, ZMS (Bleiweisov) XI (1909), 57–60; Prijatelj, ČZN VII (1910), 287–94; Kidrič, Veda 1911, 68–9; Breznik, DS 1913, 192, 195; J. Mal, Č 1916, 201–4; Prijatelj, Borba, 118; Legiša, SJ 1938, 101; Kidrič, PA 287; Zssl I, 1956, 41, 43; J. Levičnik, DS 1896, 631. Kr.

Koblar, France: Ravnikar, Matevž (1802–1864). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi491245/#slovenski-biografski-leksikon (28. maj 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine