Slovenski biografski leksikon

Ramovš Fran, jezikoslovec, r. 14. sept. 1890 v Ljubljani očetu Francu, strojevodji juž. železnice, in materi Mariji r. Tomšič, ki sta se z družino 1894 preselila v Borovnico, u. 16. sept. 1952 v Lj. R. je obiskoval ljud. šolo v Borovnici in Lj. (1897–902), bil vseskozi odličnjak na II. gimn. v Lj. (1902–10) in se je na pobudo prijatelja Iv. Cankarja poskusil najprej v leposlovju (psevd. Julij Dub, LZ 1910, 1912). Študiral je jezikoslovje na Dunaju (1910) pri Mayer-Lübkeju, K. Luicku, Kretschmerju, Jagiću, Vondráku, Rešetarju idr.) in v Gradcu (1911–4) pri Meringerju, Zaunerju, Zwierzini in Schuchardtu. Že 1911 je postal pomožni asistent prof. Meringerja, od njega dobil pobudo za akad. poklic, isto leto spisal doktorsko disertacijo o praslovanskih reduciranih vokalih v slov. ter v 3. in 4. letu univ. študija vodil seminar, spraševal pri kolokvijih iz primerjalne slovnice in pripravljal habilitacijsko delo o moderni vokalni redukciji v slovenščini. V počitnicah 1913 je potoval po Nemčiji in Danski ter tam ekscerpiral slovenske protestantske unikate za potrebe nameravanih razprav. Jul. 1914 je promoviral v Gradcu. Objavo istega leta dovršene habilitacijske razprave v Slavica pri C. Winterju v Heidelbergu je preprečila vojna. Kljub šibkemu zdravju je bil R. mobiliziran, a je po nekaj mesecih na ital. fronti obnemogel, se leto dni zdravil, nazadnje na dun. kliniki, kjer so se zanj zavzeli prijatelji, zlasti V. Jagić. Od 1917 je bil R. dodeljen črnovojni službi v Lj., nato do konca vojne okrajnemu glavarstvu v Kamniku. — Z Jagićevo pomočjo je bilo R-evo habilitacijsko delo posebej natisnjeno (pozneje v dveh delih v AslPh), v začetku jan. 1918 je R. imel habilitacijsko predavanje na univerzi v Gradcu o krajevnih imenih v Furlaniji; njegova habilitacija je bila maja 1918 potrjena, on sam pa na Jagićevo priporočilo predlagan za izred. prof. v Črnovicah. Medtem je graška univerza dosegla R-ev odpust od vojaščine, da bi vodil kot priv. docent v Gradcu tečaje za slaviste; to pa je preprečil razpad Avstro-Ogrske. Dec. 1918 je R. postal tajnik vseučil. komisije za ustanovitev lj. univerze, bil 1919 med prvimi imenovan za red. prof. slovenskega jezika ter 2 leti izvoljen za univ. poslovodja. Predaval je historično slovnico slov. jezika, akcentologijo, splošno fonetiko, karakteristiko praslovanščine in dve leti še primerjalno indoevr. slovnico. Odklonil je vabilo na Dunaj 1923 (za Vondrákom) in 1927 v Prago. Bil je med glavnimi ustanovitelji ZDHV 1921, dekan fil. fak. 1926–7, rektor univ. 1934 in se je od 1924 do 1938 boril za ustanovitev AZU, postal redni član AZU in prvi načelnik filozof.-filol.-hist. razr.; od 1942 je bil njen glavni tajnik. Po 1945 je izdelal novim potrebam primerne pravilnike, statute in Akademijo preuredil po inštitutih; 15. maja 1950 je bil izvoljen za njenega predsednika. R. je sam ali skupaj z drugimi urejal razne publikacije: ČJKZ I–VIII; RDHV I–VI; Južnoslovenski filolog II–XVIII; Razprave AZU prvega razreda (filozof.-filol.-zgod.) I–II; Razprave SAZU drugega razreda (filol. in liter. vede) I; LSAZU I–III; SR od III dalje. — Za svojo izredno delavnost je dobil domača in tuja priznanja ter odlikovanja v stari in novi Jugoslaviji; bil je izvoljen za dopisnega člana School of Slavonic and East European Studies na univerzi v Londonu (1925), za dopisnega člana Jugoslav. akad. znanosti i umjetnosti v Zgbu (1926), Srpske Akademije Nauka v Bgdu (1929), Slovanskega ustava v Pragi (1929), Královské české společnosti nauk v Pragi (1935), Poljske akademije znanosti in umetnosti v Krakovu (1935) in Modern Linguistic Association of America (1948).

R. je v lingvistiki izhajal iz mladogramatične šole, ki pa je takrat že prekoračila svoj višek. Zato R-u njeni pogledi na jezik in njene metode kmalu niso več zadoščale. Iskal je novih poti in našel mimo romanista Schuchardta, francoskega lingvista Meilleta, neolingvista Bartolija in de Saussura svoj lastni pogled na jezik. V substitucijski metodi A. Schuchardta je R. dobil ključ za ugotavljanje glasovnega stanja v najstarejših razvojnih stopnjah slovanščine, za katero nam ali sploh manjkajo pisani viri in smo navezani zgolj na vzajemne izposojenke ali pa obstoje iz posameznih lastnih imen. Začel je študirati razvoj romanskih in nemških narečij, ki meje na slovenščino, ter dognal, kako so se romanski in nemški glasovi substituirali v slovenščini in kako slovenski v obmejnih nemških in romanskih narečjih. Žal so mu manjkale in nam še danes manjkajo nadrobnejše monografije tako o slovenskih kakor tudi o romanskih in nemških obmejnih govorih. Vendar je R. z najverjetnejšimi fonetičnimi kombinacijami sledil razvoju posameznih glasov in substitucij v posameznih dobah in narečjih; pri tem je prvotno substitucijsko metodo močno spopolnil. Substitucijska teorija ga je nujno napotila k podrobnejšemu študiju fonetike (Sieversa, Jespersena idr.). Posebno kombinatorična fonetika mu je pomagala, da je tako spretno povezal dialektične reflekse s historičnim razvojem glasov, kakor je to najlepše videti v njegovi Kratki zgodovini slovenskega jezika. — Ko je R. vse principe moderne lingvistike prenesel v svoj študij za natančno podobo slovenskega jezika, je ob tem delu ustvaril tudi vso potrebno slovensko lingvistično terminologijo.

Stanje slovenistike je ob R-ovem nastopu bilo revno, tako da je R. domala na vseh področjih moral začeti znova. Sistematično je ekscerpiral vse slovenske tekste do sredine 19. stol. za večino poglavij historične gramatike, zlasti za glasoslovje in oblikoslovje. Paralelno je v počitnicah zapisoval slovenska narečja in govore in je tako prvič dobil celoten pregled nad razvojem slovenskega jezika. Kot prvi uspeh tega njegovega večletnega sistematičnega dela je bila razprava Slowenische Studien v AslPh XXXVII (1918, 1920), s katero se začne nova doba v obravnavi slovenščine. V njej je z vseh strani osvetlil vprašanje moderne vokalne redukcije v slovenščini. Tej študiji je sledila dolga vrsta monografij (v AslPh, ČJKZ, JF, ČMFL, Slavia, Revue des Etudes slaves, ZslPh, Belićev Zbornik 1921, 1937, Anali finske akademije, RDHV, Razprave AZU, SJ, SR itd.), ki vse pripravljajo R-ev velikanski življenjski načrt, historično gramatiko slovenskega jezika, katere II. del, Konzonantizem 1924, sodi med najmodernejše historične slovnice ne le slovanskih, marveč tudi drugih indoevropskih jezikov. S to knjigo je R. rešil domala vsa vprašanja slovenskega konzonantizma. — Slovenski vokalizem je zaradi tesne zveze akcenta z vokalnimi kvalitetami in zaradi velikega števila narečij silno zapleten; zato ni čudno, če poglavje o vokalizmu v historični slovnici ni izšlo. Vendar je R. v svoji najboljši knjigi, Kratki zgodovini slovenskega jezika, I, 1936, prvič sintetično obdelal zamotani slovenski vokalizem. Ob upoštevanju substitucijskih, fonetičnih, psiholoških, historičnih, geografskih, socioloških in drugih momentov je uspešno povezal dialektične reflekse s historičnim razvojem glasov. R. izhaja iz praslovanščine in zasleduje razvoj posameznih vokalov do današnjih narečij. Ta knjiga je daleč prekoračila svoj prvotni namen in preseneča ne samo s svojimi izsledki, temveč še bolj po metodi. Vendar se je R. zavedal, da s to knjigo še niso rešeni vsi problemi slovenskega vokalizma. To nam dokazujeta zlasti njegovi študiji: Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov (SR III, 1950) in Osnovna črta v oblikovanju slovenskega vokalizma (ib. IV, 1951). V njih je jasno fiksiral zakon odvisnosti vokalne kvalitete od kvantitete, ki je eden osnovnih zakonov v razvoju slovenskega vokalizma po onemitvi reduciranih vokalov v 9. stol. V okvir zgodovinskega raziskovanja slovenščine gre R-eva in M. Kosa kritična izdaja Brižinskih spomenikov (1937). R. je ob upoštevanju substitucijskih in razvojnih momentov slovenščine določil v fonetičnem prepisu spomenikov celotno fonetično podobo slov. brižinskega kodeksa, ki potrebuje po novejših raziskavanjih le malo popravkov. Z jezikovno analizo in celotno izdajo je natančno pokazal, da je jezik v njih že izrazito slovenski in da je bila faza prehoda iz praslovanskega dialekta v slovenski jezik v glavnem končana že sredi 8. stol. R. je napisal tudi dolgo vrsto ocen, kritik in poročil o lingvistični literaturi.

Velik del R-evega znanstvenega dela se nanaša na slovenska narečja. Do njega so bili naši dialekti slabo poznani. Vedeli smo le, da jih je veliko in da domala vsaka vas drugače govori. Celotne podobe ni nihče poznal. R. si je napravil nadroben načrt za sistematično zapisovanje in študij slovenskih narečij. Pri tem je upošteval poleg jezikovnih sil tudi vse druge tvorne faktorje, t. j. družbeno življenje, kolonizacijo, geomorfologijo, tuje jezične vplive in asimilacijo ter od vsega tega odvisni življenjski temperament. Sam je zbral precej gradiva na terenu, izpisal vse starejše študije o slov. narečjih, tudi seminarske naloge o njih, nekaj gradiva dobil od svojih slušateljev ter je na osnovi historičnih dejstev in ob poznavanju vseh važnejših individualnih črt glasoslovja in oblikoslovja dal prvo klasifikacijo o slovenskih narečjih, ki v glavnem še vedno drži in bo držala. L. 1931 je izšla njegova Dialektološka karta slovenskega jezika, ki jo je treba danes glede na meje popraviti le tam, kjer R. ni imel zadostnega ali nobenega gradiva. Njegova Karta slov. narečij v priročni izdaji (s karto iz l. 1931) nudi v uvodu kratek novejši prikaz slov. dialektologije. — V Dialektih (Hist. gram. VII, 1935) je R. nadrobno opisal posamezna slov. narečja, skupine in govore ter dodal shematično karto. Kratek opis slov. narečij s kartico je tudi v Kratki zgod. slov. jezika I. V knjigi Narod. blago iz Roža, Mrb 1936–7 je R. s Šašljem prikazal zvezo narečij s folklornim gradivom. Ob dialektološki karti se je R-u porodila in s študijem narečij v petintridesetih letih razrasla zamisel Slovenskega lingvističnega atlasa.

Od ustanovitve lj. univerze je bil R. največja avtoriteta tudi v vprašanju slov. knjižnega jezika. Njegov odnos do knjižnega jezika ni bil tradicionalno purističen, zavedal se je, da pismeni jezik ne rabi samo za estetično izražanje v leposlovju, marveč za vse potrebe silno razvejenega javnega in zasebnega življenja. Zato tudi do novih besednih tvorb ni zavzemal prerigoroznega stališča. Bil je pa nasproten tistim barbarizmom vseh vrst, ki so nasprotni duhu slov. jezika, kakor se je v stoletjih razvil. Ta načela so vidna iz vseh izdaj Slovenskega pravopisa (1935; šolski izdaji 1937, 1938, predvsem pa obsežna izdaja 1950). R. je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika, odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika. Iz vsega znanstvenega dela so zrasle R-u tudi ideje za veliki slovar slov. pismenega jezika, za slov. etimološki in slov. historični slovar; izdelava teh del je naloga slovarske sekcije Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. Rešil je tudi nešteto terminoloških problemov za najrazličnejše stroke, naposled pa vse terminološko delo združil v terminološki komisiji SAZU. R. je sodeloval tudi pri sestavi zakonov in uredb za slov. znanstvene ustanove, pri organizaciji III. mednarodnega slavističnega kongresa v Bgdu 1939, ki ga je preprečila vojna (vodil je posle podpredsednika), pri mednarodnih strokovnih poročilih in publikacijah, pri mednarodnih strokovnih zvezah z zavodi in znanstveniki. — Prim.: Ocvirk A., Franu Ramovšu za šestdesetletnico, SR III (1950), snop. 3–4, 223–5 (s sliko); Bezlaj France, Fran Ramovš, Pogled na njegovo delo, ib., 225–35; Šolar J., Fran Ramovš, I, Življenje, ib., 441–5; Bizjak Zv. A., II, Delo, ib., 446–58 (bibliografija R-evih del in vseh dotedanjih bio- in bibliografij o njem); LD 1952, št. 220 (s sliko), št. 223; PDk 1952, št. 225; Soča 1952, št. 270; SPor 1952, št. 221; Slovo, Zgb I, (1952), 45–6; Belić A., Glasnik srp. Ak. nauka IV (1952), sv. 2, 400–1; Bezlaj Fr., LdP 1952, št. 38; K(olarič) R(udolf), NRazgl I (1952), št. 15; Korošec Josip, Arheološki vestnik 1952, št. 2, 335; Logar Tine, LSAZU 1952–3, 148–60 (s sliko); P(rezelj) J(oško), Prosvetni delavec 1952, št. 15; R(avbar) M(iroslav), Razgledi, Trst 1952, št. 10, 469–70; Večer 1952, št. 220; Tomšič Fr., Tov 1952, št. 39, št. 40 (slika); Ziherl Boris, NS 1952, str. 865–6; Gspan Alfonz, NS 1952, str. 866–71; Logar Tine, Slavonic Review XXXI (1953), No. 77, 540–2; Logar Tine, Orbis IV (1955), 481–2; Vaillant André, Revue des Etudes slaves t. 29 (1952), 296, t. 30 (1953), 318–20; B(elić) A(leksander), Južnosl. filolog XX (1953–4), 577–8; Kos M(ilko), ZČ 1954, 177–8; isti NE III, 805–6; Nahtigal R., SR 1955, 90–104, 232–46. Klč.

Kolarič, Rudolf: Ramovš, Fran, akademik (1890–1952). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi484440/#slovenski-biografski-leksikon (17. december 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine