Slovenski biografski leksikon

Pusztai Jožef, prekmurski šolnik, r. 26. jan. 1864 in u. 13. febr. 1934 v Beltincih. Študiral je učiteljišče v Čakovcu, kjer je bil hkrati kantor. Dve leti je učiteljeval v Ižekovcih pri Beltincih, nato 35 let v Martijancih. Tu je sestavil za prekmurske katolike obširno pesmarico Krščánsko katholičánske cerkvene pesmi s potrejbnimi molitvami i vnógimi vogrskimi pesmami, ki jo je izdalo Društvo sv. Štefana v Budapešti l. 1893. Knjiga vsebuje splošen koledar, molitvenik in 526 pesmi, med njimi 160 tudi v madžarščini. Zbral je vse porabno gradivo iz treh najbolj razširjenih prekmurskih molitvenikov: Knjige molitvene, Jezus moje poželjenje in Dühovne hrane. Izločil je pesmi, ki niso »po čistom slovenskom jeziki spísane«, ali nimajo za cerkev primernega napeva. Nekatere domače starinske pesmi je popolnoma predelal, ker bi se njim »nači nebi mogla viža dati«. Šestkrat toliko je dodal novih lastnih, »z med šterimi je vsaka po najčistejšem slovenskom jeziki dolispisana«, ter mnoge prevode iz madžarščine. Kakor je tedanje prekmursko učiteljstvo splošno služilo madžarizaciji, tako tudi P. s svojo pesmarico. Zato je rabil s posebnim poudarkom madžarski črkopis, uvajal madžarske napeve in prevedenim besedilom dodajal madžarske izvirnike, da bi mogli v cerkvi vsi »vsamogóčega i dobrotivnoga Očo po lejpom vogrskom jeziki hváliti i zvišávati« ter vsi popevati »brezi vsega včenjá, po sladkom jeziki naše domovine«. Sprejel je le majhno število lepših štajerskih napevov, vse druge pa odklonil, ker so se mu zdeli preveč posvetni in za cerkev neprimerni, ali pa bi jih po njegovem mnenju tudi z največjim trudom ne bilo mogoče »na naš stari slovenski jezik« porabno predelati. Tekste in napeve je zbiral pri prekmurskih župnikih in kantorjih, zlasti se javno zahvaljuje za pomoč cankovskemu župniku Jož. Borovnjaku in za razne nasvete martijanskemu župniku Jož. Bagásyju. Med nabranim gradivom je bilo mnogo nerabnega. Sprejel jih je samo do 110, od štajerskih pesmi ok. 50, iz madžarskih virov ok. 120, ki da se bolj prilegajo cerkvenemu duhu, ker so večinoma v mollu. Ostale melodije je komponiral skoraj vse sam. Prekmurščino imenuje slovenski ali stari slovenski jezik. Ne ima je popolnoma za narečje, marveč za knjižni jezik, kakršnega je ustvarila tradicija enega stoletja v prekmurski nabožni literaturi. Posnetek iz te pesmarice je njegova Mala pismena knjiga za otroke. – Kot posebno delo je izdal življenjepis sv. Antona, bil je deset let urednik koledarja Dober pajdaš in za časa kratke Bela Kunove medvlade urednik prekmurskim Novinam. – Prim.: V. Oblak, LZ 1894, 703; Glaser III, 315–322 s ponatisom predgovora in 10 pesmi. Šr.

Šlebinger, Janko: Pusztai, Jožef (1864–1934). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi476435/#slovenski-biografski-leksikon (28. maj 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine