Slovenski biografski leksikon

Pupin Mihajlo, tehnik in izumitelj, r. 4. okt. 1858 kmet. staršem v Idvoru (Banat), u. 13. marca 1935 v New Yorku. S 15 leti je zapustil gimn. v Pančevu, kjer mu je Slovenec profesor Kos vzbudil veselje do naravoslovja, ter šel najprej v Prago, od tod pa v Ameriko, kjer si je služil kruh kot delavec po farmah in tovarnah, obenem pa z zasebnim študijem izpopolnjeval svojo izobrazbo. V New Yorku bi mu že bila trda predla, da mu ni priskočil na pomoč njegov stari znanec iz Idvora, slov. krošnjar Lukanič, česar mu P. ni nikoli pozabil. L. 1888 je že prebil izpite iz filozofije in naravoslovja na Columbia University v New Yorku, ki je nadarjenega mladeniča poslala študirat fiziko na univerze v Cambridge in Berlin. Tu je 1891 dosegel doktorat filozofije s temo: Osmotični pritisk in njegove zveze s prosto energijo. Vrvnivši se v Ameriko, je postal asistent na Columbia University, kjer je bil 1904 prom. za doktorja prirodoslovnih ved ter kot univ. profesor poučeval elektromehaniko do 1930, ko je stopil v pokoj. S svojimi znanstvenimi razpravami in izumi na področju elektrotehnike (n. pr. t. im. Pupinovi vitli) si je kmalu pridobil največji ugled in se pomaknil v prve vrste svetovnih učenjakov te stroke. Mnogo univerz mu je podelilo častni doktorat, 1928 je prejel kolajno Zdr. držav za inženirske iznajdbe za svoj izum telefoniranja po zraku na velike razdalje, 1930 je bil izvoljen za predsednika univerz. kluba v New Yorku, največjega v Zed. državah. Ob zlomu Avstro-Ogrske je kot osebni prijatelj predsednika Z. D. Wilsona odločilno vplival na ugodno razmejitev jugoslov. ozemlja v Banatu, s svojo temeljito spomenico o Dalmaciji, Istri in Sloveniji, ki jo je apr. 1919 izročil Wilsonu, pa je povzročil, da je Dalmacija ostala pri Jugoslaviji. Ko je izvedel, da je antanta priznala blejski kot Italiji, je izposloval, kakor sam pripoveduje v uvodu k slov. izdaji svojega življenjepisa, z osebnim posredovanjem pri predsedniku Wilsonu, da je ta preklical svoj podpis na že pripravljeni listini. S tem je P. rešil Bled, ki mu je zato podelil častno občanstvo. Tudi za Koroško je P. dosegel pri Wilsonu kompromisno rešitev 2 pasov, od katerih bi južni pripadal Jugoslaviji, severni pa Avstrijski republiki. To v danih razmerah edino ustrezno rešitev, ki jo je sprejel tudi Pašić, pa so takrat v Lj. vladajoči slov. krogi odklonili, zahtevali plebiscit in z njim izgubili Koroško. P. je 1923 v New Yorku izdal svoje spomine z naslovom From immigrant to inventor, ki so do 1930 doživeli 17 izdaj. Srbski prevod je izšel 1929 pri Matici Srbski v Novem Sadu, slovenski pa v 2 delih (1931 in 1932) pri Vodnikovi družbi. – Prim.: Pupin, Od pastirja do izumitelja, prev. P. Brežnik, Lj. 1931 (slika) in 1932 (slika); J 1935, št. 60 (slika), 61 (slika); Kron 1935, 90–1 (slika); S 1935, št. 61; NE III, 736. Ara.

Andrejka, Rudolf: Pupin, Mihajlo (1858–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi475500/#slovenski-biografski-leksikon (25. september 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine