Prelovec, Zorko (1887–1939)

Prelovec Zorko, glasbenik in skladatelj, r. 11. febr. 1887 v Idriji, u. 25. febr. 1939 v Lj. Ljudsko šolo je obiskoval v Idriji, kjer je bil njegov oče sodni oficial, nižjo gimnazijo v Kranju in Novem mestu, nato prestopil na višjo realko v Idriji in jo dovršil 1908. Z glasbo se je bavil od mladih nog, v dijaških letih ustanavljal dijaške orkestre (sam je igral na gosli) in vodil pevske zbore. Razmere so ga prisilile, da se je moral odreči želji, iti študirat glasbo na Dunaj. L. 1909 je nastopil službo pri lj. Mestni hranilnici, v kateri je v 25ih letih napredoval do načelnika oddelka. V glasbi je bil večinoma samouk, kolikor mu nista dala nekaj pouka Ign. Hladnik v Novem mestu in Iv. Pogačnik v Idriji. V Lj. je pel v zboru GM pod Hubadom, kjer si je razširil glasbeno obzorje. Sam je vodil nekaj časa zbor društva Merkur, 1910–35 pa je bil pevovodja Lj. Zvona. Z zborom Lj. Zvona, ki ga je umetniško zelo dvignil, je dosegel na številnih koncertih v Lj. in drugod po Sloveniji in Jugoslaviji lepe uspehe. Od 1922 je bil prvi pevovodja Zveze slov. pevskih zborov, pozn. Lj. Hubadove župe, zadnja leta njen častni pevovodja. Po njegovi pobudi je pevsko društvo Lj. Zvon začelo 1920 izdajati nove slov. skladbe, 1925 pa mesečnik Zbori, ki mu je bil P. do konca 1934 spreten urednik. Pri Zborih so sodelovali skoraj vsi pomembnejši slov., pa tudi nekateri hrvatski in srbski skladatelji. Zbori so objavljali predvsem svetne, pa tudi cerkvene skladbe, vseh nekaj nad 300; P.-čevih je 16 skladb, deloma zborovskih, deloma za glas s klavirjem. Od 1926 dalje so Zbori imeli tudi književno prilogo z razpravami; članki, dopisi, ocenami in poročili. Mnogo poročil je prispeval urednik sam, ki je o operi in koncertih poročal tudi v druge liste. Kot skladatelj je P. obogatil našo glasbeno literaturo z mnogimi izvirnimi zborovskimi skladbami in samospevi. Zlasti v svojih moških zborih je znal zadeti tiste strune, ki so našemu ljudstvu posebno všeč. V Pesmarici moških zborov (Jugoslov. knjigarna v Lj. 1929) jih je izšlo osem. V zbore je rad vpletal baritonske solistične partije. Priredil je mnogo slov. narodnih pesmi: Album za srednji glas s klavirjem (8 pesmi) in šest narodnih za srednji ali nizki glas s klavirjem (1929). L. 1933 je izdal 15 samospevov za glas s klavirjem, skladbe raznih naših skladateljev, med njimi šest svojih. Med harmonizacijami narodnih je znana njegova Oj Doberdob. L. 1908 je izdal Idrijske narodne pesmi (zal. Delavsko bralno društvo v Idriji). Po njegovi smrti so izšle 1939 Idrijske ljudske pesmi za moški in mešani zbor (izdala Rudarska zadruga). Posebej je izdal več zborovskih skladb; dalje Ave Maria za sopran, mešani zbor in orgle in Mariji Zaplažki za mešani zbor z orglami. Ena njegovih daljših skladb je Lepa Vida za mešani zbor s klavirjem ali z orkestrom, ki so jo pod skladateljevim vodstvom izvajali 1936 na jubilejnem koncertu Lj. Zvona. V CG 1938 je objavljena P.-čeva Mati Žalostna za mešani zbor. Marsikaj je ostalo še v rokopisu. — Prim.: Zbori 1927, št. 9/10; J 1937, št. 37 (s karikaturo) in 1939, št. 49 (s sliko); SN 1939, št. 47 (s sliko); S 1939, št. 48 (s sliko) in 55; CG 1939, št. 3/4; KMD 1940, 45; SPor 1951, št. 193 (s sliko). Pl.

PRELOVEC Zorko, skladatelj, zborovodja in glasb. pisec, r. 11. febr. 1887 v Idriji, u. 25. febr. 1939 v Lj. Oče je bil sodni oficial. Poklicno je bil 25 let uradnik pri Mestni hranilnici v Lj. Osn. š. je opravil v Idriji, gimn. v Kranju, 5. razr. v Novem mestu, višjo realko v Idriji (1908). Že v osn. š. je študiral violino. Njegova učitelja sta bila v Idriji organist in skladatelj Ivan Pogačnik in v Novem mestu Ignacij Hladnik. V š. letih je vodil najprej zbor Dijaškega godbenega in pev. društva Struna in od 1906 do odhoda v Lj. 1909 številni zbor Delavskega bralnega društva. To društvo mu je tudi izdalo in založilo prve njegove pesmi. Po prihodu v Lj. je bil pevec GM pod vodstvom M. Hubada. Gmotne razmere mu niso dopuščale študija v Pragi ali na Dunaju, kamor so odhajali drugi glasbeniki. V Lj. je najprej vodil zbor društva Merkur, zatem 25 let (1910–35) zbor LZ, v okviru katerega je deloval tudi oktet. Od 1922 je bil prvi pevovodja Zveze slov. pev. društev, pozneje Ljubljanske Hubadove župe. Na njegovo pobudo je pev. zbor Ljubljanski zvon začel 1920 izdajati nove skladbe. To vlogo je 1925 prevzel mesečnik Zbori, ki ga je 10 let, do 1935, urejal sam P. V reviji je izšlo nad 300 skladb, posvetnih in tudi cerkv. ter mnogo člankov, razprav in poročil. P. je prispeval 16 zborovskih skladb in številne članke. O oper. in koncertnih prireditvah je pisal v revije in časopise. P. je bil izrazit melodik, preprost in ljudsko občuten. V romantično občutje in izražanje je vnašal sodobna izrazna sredstva. Spomnimo se njegovih Sedem si rož, Oj Doberdob, Škrjančku, Poljana toži, Jaz bi rad rudečih rož. Glavna njegova dela so: Idrijske narodne pesmi(1908); Pesmarica moških zborov (1929); Album za srednji glas in klavir (1929); Petnajst samospevov (1933); Lepa Vida za meš. zbor in klavir (ork.) (1936); Idrijske ljudske pesmi za moški in meš. zbor (1939). Pisal je tudi cerkv. pesmi, kakor Mariji Zaplaški, Mati žalostna za meš. zbor, Ave Marija za sopran, mešani zbor in orgle.

Prim.: Leksikon jsle muzike II, 207; Jelerčič, 172–73; Trobina, 183; D. Cvetko, Stol. slov. glasbe 238, 269, 273; Cvetko III, 368, 472; Priročni leksikon 555; E. Adamič, Jaz in Prelovec, J 1925, 230; S. Premrl, Z. Prelovec, CG 1939, 3–4; V. Ukmar, Z. Prelovec, S 1939, 55; MSE III, 147; SBL II, 488; I. Peruzzi, Z. Prelovcu na pot, J 1939, 50; B. L., Skladbe Z. Prelovca, Istra 1940, 10; M. Gaspari, Iz galerije slov. pevovodij, Ilustrirani S 1925, 25; MuzE III, 125; M. Dodič, 225 let novomeške gimn., Novo mesto 1971, 380.

Har.