Praprotnik, Franc (1849–1933)

Praprotnik Franc, šolnik in sadjar, r. 28. jan. 1849 v Št. Andražu pod Goro Oljko, u. 20. jul. 1933 v Mozirju. Ljudsko šolo je obiskoval v Šmartnem ob Paki in v Celju, gimn. v Celju, mat. 1870. Po 3 letih bogoslovnega študija v Mariboru je dovršil 1874 tamkajšnje učiteljišče. 1874–6 je bil podučitelj v Selnici ob Dravi, 1876–81 definitivni učitelj v Limbušu, 1881–9 nadučitelj pri Devici Mariji v Puščavi, nato do upokojitve 1915 nadučitelj v Mozirju. Upokojen je živel na svojem vzornem posestvu na Brezju pri Mozirju. Kot šolnik je sledil Lindnerju in Slomšku ter poudarjal pri pouku nazornost in spisje, ki mu je bilo sredstvo, da obvlada učenec materin jezik. Organizatorično je deloval večkrat na učit. konferencah, v Zvezi slov. učit. društev in v učit. društvih za mariborsko okolico in za gornjegrajski okraj, kjer je kot odbornik in predavatelj vzbujal učiteljstvo k spisovanju krajevnih kronik, zbiranju nar. blaga in pospeševanju sadjarstva. V istih smereh je 1880–5 in 1919 sodeloval pri P, katerega soustanovitelj je bil, in vanj napisal tudi vrsto učiteljskih biografij; P. Končniku je pomagal pri sestavljanju njegovih ljudskošolskih Beril. Potem ko je objavil v P krajevno kroniko D. M. v Puščavi, serijo pohorskih narodnih pravljic in zbral za F. Erjavca rastlinska imena, je organiziral med učiteljstvom na Gornjegrajskem zbiranje narodnih pesmi za K. Štreklja ter domačih izrazov za M. Pleteršnika; največ tega pa je zbral sam in sestavil za SM slovenska imena za sadno drevje. — Najpomembnejši pa je kot sadjar. Prve pobude je prejel od matere in v Celju od prof. Hluščika, kot učiteljiščnik pa na marib. sadjarski šoli. Poudarjajoč, da je treba najprej zbuditi veselje do sadjarstva in nato praktično navajati ljudstvo nanj, je gojil zanimanje za sadjarstvo s predavanji, spisi (v P, SGp, KMD, D [urednik kmet. priloge]), z lokalnimi in pokrajinskimi razstavami (sodeloval pri marib. 1884 in celjski 1898). Vzporedno s tem je ustanovil drevesnice v Selnici o. D., Limbušu in pri D. M. v Puščavi; zlasti od tod je razširil sadjarstvo po vsej srednji Dravski dolini. Enako se je iz P.-ovih mozirskih drevesnic razvilo sadjarstvo v Gornji Savinjski ter dvignilo v Šaleški dolini; za obe je P., kakor prej za Podravje, smotrno vzgajal prikladne vrste. Po obeh dolinah je razširil med jablanami bobovec, kanadko, mošanco, Baumannovo reneto, Bleimheimko, londonski peping, med hruškami-moštnicami ozimko, med žlahtnimi pa Williamovko, Blumenbachovko in pastorko. — Kot šolnik in sadjar je P. predstavitelj učiteljstva na prehodu iz 19. v 20. stol., ki začne z ustanovitvijo P pedagoško in prosvetno delati in skuša po kmetijski krizi v drugi polovici 19. stol. dvigati in vzgajati kmeta z umno gojitvijo novih kmetijskih panog. — Prim.: F. Hribernik, KMD za 1922, 48–52 (s sliko); isti, P 1928/29, 302–3; isti, izpiski iz arhiva učit. dr. za gornjegrajski okraj; F. Kotnik, S 1933, št. 164; M. Levstik, SiV 1928, 37 in 1933, 117, slika 184; J 1933, št. 171; KMD za 1934, 81 (slika), 82. Baš.