Poklukar, Jožef (1791–1866)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Poklukar Jožef, teolog, izumitelj vseslovanskega in univerzalnega alfabeta, r. 16. apr. 1791 v Gorjah, u. 7. marca 1866 v Lj. Študiral je v Lj. 1803–8 gimn., 1808–10 filozofijo, 1810–4 bogoslovje, na ordinacijo pa čakal do 21. dec. 1816. Postal je dvorni kaplan škofa Avg. Gruberja, a 1818 bil imenovan za prof. moralne teologije na bogosl. v Gorici, ki je bilo tisto leto ustan., odprto pa v jan. 1819 dva dni po nastopu škofa Jož. Wallanda (Balanta; SBL I, 22). (S P.-jem sta bila za prof. v Gorici imenovana še dva lj. duhovnika: semeniški adjunkt Arko in novomašnik Crobath.) L. 1823 je prišel za prof. moralne teol. v Celovec. Tu je bil učitelj Slomšku, katerega je vnemal za slovenščino in pisateljevanje. Slomšek mu je posvetil pesem »Sv. Jožefa limbar beli« (v rokopisni zbirki) in ga vse žive dni kot svojega učitelja zelo spoštoval (prim. Sl.-ova pisma). Ko se je Slomšek 1829 vrnil v Celovec, sta postala pobratima in složno delovala. Ko je bil P. že določen za Lj. in imel štiri mesce dopusta, so proti koncu 1830 pri njem imeli Slomšek, Ahacel in Hafner »slov. konference« »ad formanda technica slovenica(?)«, kakor poroča Slomšek v svojem dnevniku in dostavlja, da se je v istem času začel izdelovati slov. slovar. Prve dni 1831 sta šla P. in Slomšek k Urb. Jarniku na razgovor o slov. zadevah. Iz Celovca je P. 1825 prosil za mesto ravnatelja na lj. normalki, 1827 pa za premestitev na kak drug javen zavod (arhiv Nar. muz. v Lj.). Proti koncu bivanja v Celovcu se je začel baviti s problemom slov., vseslovanskega in univerzalnega alfabeta. Službo suplenta pastoralne teologije v Lj. je nastopil v febr. 1831, a 1833 je bil postavljen za rednega profesorja in bil na tem mestu do 1848, ko je postal stolni kanonik v Lj. Od 1845 je bil pravi ud Kmetijske družbe. — Ko je bil prof. v Lj., je dovršil slov. učbenik pastoralne teologije, ki ga je bil začel sestavljati njegov prednik Jurij Zupan (r. 2. apr. 1784 v Zaspu pri Bledu, u. 10. nov. 1857 v Lj.); ali je rokopis še kje ohranjen, ni znano. O literarnih načrtih P.-jevih se prvič sliši 10. okt. 1837, ko ga Slomšek v pismu obžaluje, da ga bolehnost ovira pri literarnem delu, zlasti »an dem Valter u. Gertraud von Jais«. V N 1845, št. 29–31 je objavil »Prilike in primere« za razne kreposti in pregrehe (šifra: Prof. -r). Isto leto ga je Slomšek vabil med sotrudnike Drobtinc (pismo 27. dec. 1845), a brez uspeha, kar kaže Slomškovo pismo Bleiweisu 8. apr. 1847, da P. ne obdaruje Drobtin z nobenim prinosom, za kar bi bil kot prof. pastirne bolj poklican »kakor pa od brazd, tlaka itd. za N pisariti«. Na kaj ta pripomba meri, nisem mogel dognati. V N 1847, št. 1–9, 27–9, 31–3, 38, 39, 42–4, 49, 50 je pod nasl. »Prošnja farmanov do sojiga fajmoštra« anonimno razpravljal o potrebi šole in izobrazbe; druga polovica spisa, v št. 50. obljubljena, ni izšla. V N 1850, št. 24–6 je v članku »Od omike slov. jezika« (sign. -r) krepko odgovoril dopisniku iz Čateža v LZg 1850, št. 75, ki »pod namiko in pretvezo, povzdigo slov. jezika pospešiti, ... čez omiko tajistiga svojo sodnjisko palico zlomi«. Odgovor je bil P. napisal nemško za LZg, ker pa ga »častita vrednija« ni sprejela, ga je priredil za N. V prilogi k št. 26 dokazuje z izpeljankami iz treh glagolskih korenov »bogatost in mnogoterost, ki jo slov. jezik v končnih zlogih ali izhodih svojih imen ima«. V ZD 1851, št. 52 je v svojem pravopisu napisal za staro leto opomine s slov. variacijami Horacijeve sentence: »Aequam memento rebus in arduis servare mentem« (Carm. II, 3). Posebej je izdal Govor od znamenja prave kršč. čednosti (Lj. 1859), t. j., o ljubezni do bližnjega, in Jedro kršč. čednosti (Lj. 1859). — V N 1849, št. 2, 4, 5, 7, 9, 11, 13, 14, 17, 18 je v članku: Kako dolgo še ne bomo lažnivosti sojega pravopisa slovo dali? (sign. -r) terjal, naj »zapustimo staro, tolkanj napčino, neskladno in nadležno šego pisanja«, in za pravopis postavil tri »vladine brez sneme«: piši, »kakor omikani ljudje sploh govore ali kakor slovna (gramatika) izrekovati ali brati uči«; če je izreka kake črke v besedi dvomljiva, »jo piši s tako črko, ki jo pri nje izviru ali pa pri nje sklanjanju slišiš«; če ljudje različno izgovarjajo, naj se piše, »kar je meči in lepoglasneje«. Proti tej pravopisni reformi se je oglasil Podlipski (P. Hicinger) v Sji 1849, št. 30 (Smešnica in resnica) in N 1849, št. 20 (Pišimo, kakor smo pisali!). K Podlipskega želji, »da bi pač v prihodnje ne bilo več govorjenja od pravopisa ali abecede v očitnih listih«, je uredništvo pripomnilo, da N o stvari ne bodo več pisale, samo »po dani obljubi« bodo še natisnile eno pesmico v nasvetovanem pravopisu. Priloga k št. 22 je prinesla pesem Lavdon v navadnem in P.-jevem pravopisu in 2 strani pripomb in pojasnil (-r). P. priporoča svoj pravopis, ker ga zase rabi že 18 let in se je prepričal o njega lahkoti in koristnosti. — V ZD 1850, št. 7 je K(osar) v Dopisu od Savine imenoval tretje slabo znamenje za Slovence ob novem letu, »da se nam je stari abecedni ali črkini prepir zopet v slov. časopise vrinil«, in zapisal krepko besedo za »stare oblike« proti »novim«. P. mu je v št. 9 odgovoril v vezani besedi, želeč zedinjeno Slovenijo.

V začetku 1861 je P. priznal, da je njegov novi alfabet delo več ko tridesetletnega preiskovanja. Začel se je torej z njim ukvarjati že proti koncu svojega bivanja v Celovcu. Kaj ga je k temu delu nagnilo, ni znano. Z nenavadno vztrajnostjo je polagal znanstvene temelje svoji reformi pisma in z nenavadno žilavostjo žrtvoval čas, trud in denar tudi še potem, ko je moral videti, da se za njegov izum nihče ne meni. V N 1851, št. 27 in ZD 1851, št. 29 je objavil prvo »Naznanilo prihodnje izdaje novega občno-slovanskega zraven tudi nemškega, francoskega in laškega, in po dopustljivosti okoljšin tudi vesolnega ali celosvetnega alfabeta s priloženo kratko predlogo samega slovenskega v poskušnjo« (šifra: -r). Za napredek Slovanov, pravi, je potrebno, da se »pred vsem v alfabetu ali pisanji zedinimo«. Ni dovolj, da so se Iliri in Čehi zedinili, kajti to je samo manjši del slovanskega naroda; poleg tega pa je »alfabet sam na sebi tako nepripraven in pomanjkljiv, da nikdar občni ali družni alfabet celega slovanskega naroda postati ne more«. Nepripraven je, ker mu za mnoge slovanske glasnike manjka lastnih črk in si mora pomagati s »sekiricami«, ki kazé lepoto in pisanje ovirajo; pomanjkljiv pa je, ker nima znakov za 3 slov. samoglasnike ali za 5 slovanskih in za 19 soglasnikov. Da bo zedinjenje vseh Slovanov mogoče, mora »občni slovanski alfabet za vsak glas svojo lastno enojno in z lat. alfabetom popolnoma spovzetno črko imeti«. Ob istem času je izšlo s polnim avtorjevim imenom obširno nemško naznanilo: »Ankündigung eines nächst zu veröffentlichenden allgemeinen lateinisch-slavischen zugleich deutschen, französischen, italienischen u. eventuell auch eines Universal- oder Welt-Alphabetes«. V nem. brošuri pojasnjuje potrebo nove abecede kakor v slov. naznanilu. V § 2 pravi, da je že pred vpeljavo češke abecede premišljeval, kako bi se dala abeceda zboljšati ali boljša najti, in je zato analiziral latinsko abecedo ter zasledil neke zakone abecedne sintetike; to analizo je raztegnil na grški, hebrejski, koptski, arabski, sirski in samarijanski alfabet. Spoznal je, da se vsa neizmerna množina črk sestavlja iz treh prvotnih potez. V § 3 razlaga sistem vseslov. dopolnilne abecede, v § 4 pa pojasnjuje podrobnosti svojega alfabeta na priloženi litografirani tablici. Brošuro je ponovno naznanila ZD 1858, št. 17. Svoj predlog za spopolnitev alfabeta je poslal v München in Moskvo, toda doživel bridko razočaranje, ko se nihče ni zmenil za njegove učene igrače. On pa je neutrudljivo spopolnjeval svoj alfabet in do 1858 sestavil sedem spreminjevalnih predlogov ter jih na posebnih tablicah s pojasnili dodejal svoji nemški 1851 natisnjeni brošuri; na naslovni strani starega natisa je prvotni letnici nesimetrično dostavljena druga: 1851–58. Z novimi dodatki se je oglasil v N 1860, št. 34, 48 (s prilogo), 49. V N 1860, št. 52 je nekdo pod psevd. Abecedar P.-jeve novotarije odločno odklonil, četudi je priznal nekatere vrline, in menil, da »že trka na duri ves drugi alfabet, Slovencem skoz in skoz nov od konca do kraja — cirilica«. Že prejšnji P.-jev predlog so N prinesle samo, da ustrežejo »posebni prošnji g. iznajdenika novih črk«, Abecedarjevi odklonitvi pa je uredništvo dostavilo za P.-ja tale opomin: »Naj nam verjamejo čast. gosp., ki nas hočejo osrečiti z novimi črkami, da vse njih prizadene bojo brez uspeha, ker noben slovansk časnik še ne omenil ni njih ponudbe, in da vsi veliki stroški, ki jih darujejo blagi rodoljub abecednim ,poskušnjamʻ, bi bili velika, velika dobrota domovini, ako bi ta denar obrnili po kaki drugi poti slov. slovstvu v prid, ki bi njih ime zapisalo v zlate bukve domorodcev naših na veke.« P. tudi tega jasnega opomina ni hotel razumeti, marveč je N 1861, št. 5, na svoje stroške priložil novo poskušnjo, povedal, da se bo njegov alfabet po njegovi smrti dobil v lj. muzeju za 3000 gld., »ko bi se od kake Akademije ali kogarkoli želje po njega sprejemi oglasiti utegnile«, ter izrazil zaupanje, da njegovi abecedi »za mrakom pride še kak dan«. — Že 15. marca 1855 je P. deponiral v muzeju škatlo iz lepenke, desetkrat zapečateno s pečatom notarja dr. Jul. Rebitscha in njegovim, v kateri je drugi del občeslovanskega in vesoljnega alfabeta z razkritjem analize in sintetike latinskega alfabeta. Na pokrovu so napisane med dr. tele določbe: Delo, obsegajoče 3 odprte in 3 zaprte tablice se sme izročiti samó za 3000 gld. CM; prodaja naj se izvrši vpričo uradne osebe ali dveh prič; škatla se sme odpreti, ko je pogodba sklenjena; kupnina naj se razdeli takole: 200 gld. dobi muzej (od teh pa 100 gld. ob prodaji službujoči kustos), 200 gld. škof. deško semenišče, 100 gld. Zgodovinsko društvo, 1000 gld. se dodá glavnici za učiteljsko ustanovo, narejeno v oporoki 3. jan. 1854, odn. 25. marca 1857 (ta datum kasneje pripisan od P.-jeve roke), ostalih 1500 gld. gre za dijaško ustanovo po odredbah oporoke. Kupca za novi alfabet ni bilo in zapečateno škatlo še danes hrani lj. muzej. — P. se je ukvarjal tudi z jezikoslovjem in v UT 1862 anonimno objavljal »Imenozlago farnih vasi na Kranjskem« po seznamu v lj. škof. šematizmu 1859. V razlaganju je »svoje muhe lovil in vedel se kakor p. Marka Pohlin v prejšnjem stoletji« (Marn). Proti njemu se je iz Trsta oglasil Levstik v N 1862, 221, 233, opozarjajoč, da mora razlagalec krajevnih imen dobro poznati kraj sam in njega zgodovino, »imeti bister, bister um pa obilo jezikoslovno znanje«. P.-jevemu anon. ugovarjanju v UT 1862, št. 14, je Levstik odgovoril v N 1862, 256, 266, 283 in proti koncu poudaril: »Jezikoslovstvo dan denes ni več slepo ugibanje, ampak védnost, in nova slovenščina stoji na podlagi stare.« P. je nato svojo »imenozlago« pri imenu Suhor pretrgal. — Prim.: Juventus 1803–8; šematizmi lj. škofije; uradni šematizmi ilir. gubernije 1826-48; upravni akti v arh. Nar. muz. v Lj.; zapečatena škatla z univ. alfabetom v Nar. muz. v Lj.; N 1866, 91; ZD 1866, 61, 68; UT 1866, 100; Istinič (J. Marn), S 1876, št. 45; Marn XXIV, 10, 58–62; Glaser III, 87, 251 (meša tega P.-ja z Jož. P.-jem ml.; prim. nasl. članek) in IV, 258; J. Lokar, ZSM 1909, 28–34; F. Ilešič, Sn 1912, 350; A. Pirjevec, Levstikova pisma, 18; AZN I, 9, 10, 15, 16, 307, 313, 323–5; AZN I/1, 1–3; F. Kovačič, A. M. Slomšek I (MD 1934) 34, 38, 115; F. Kidrič, Prešeren I (Lj. 1936), 284–6 (Čop Prešernu 20. in 24. marca 1832: godovna čestitka Jak. Zupana P.-ju v slov. heksametrih, na začetku in koncu verzov akrostihon in kronogram: Liubimu Joži Pocliukariu zdravie!); I. Prijatelj, Borba 30, 44–7, 49–51, 98; isti, Kult. in polit. zgod. II, 102/3; Kidrič, Korespondenca J. N. Primca (Lj. 1934) 68; isti, Zgodovina 619. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Poklukar, Jožef (1791–1866). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi444915/#slovenski-biografski-leksikon (26. september 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine