Pleteršnik, Maks (1840–1923)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 28, 13. 7. 1930

Slovenski biografski leksikon

Pleteršnik Maks, leksikograf, r. 3. dec. 1840 v Pišécah blizu Brežic, u. 13. sept. 1923 ravno tam na rojstnem domu, kamor je zahajal na počitnice. Obiskoval je ljudsko šolo v Pišecah, 1851–9 gimn. v Celju; bil je vedno med najboljšimi učenci v razredu. Celjski abiturientje so se poslavljali od gimnazije s slov. in nem. govorom in od 1855 tudi s slov. pesmijo; za 1859 je zložil slov. pesem abiturient P. (N 1859, 267). Nato je obiskoval univerzo na Dunaju, katero je 1863 zapustil kot prof. kandidat, izprašan iz lat., gršč. in slov. kot glavnih predmetov, s slov., shr. in nem. učnim jezikom. Miklošič je marljivega dijaka porabljal pri pregledovanju popravnih pol velikega staroslov. slovarja (Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, Dunaj 1862–5), za kar se mu v predgovoru zahvaljuje. Po opravljenih izkušnjah (27. jul. 1863) je bil nastavljen 12. okt. 1863 kot gimn. suplent v Mariboru in 30. sept. 1864 v Celju kot naslednik Ferd. Ramorju, ki je poučeval poleg verouka tudi slovenščino in bil imenovan za župnika v Pišecah. Dne 3. jul. 1865 je bil imenovan za gimn. učitelja v Kranju, a že 11. sept. je prišel drug odlok, s katerim je bil imenovan na novo ustanovljeno mesto za slovenščino na gimn. v Gorici od koder je bil premeščen 24. jul. 1867 v Trst; dne 11. jul. 1871 pa je bil premeščen na lastno prošnjo na gimn. v Lj., na kateri je ostal do svoje upokojitve 4. avg. 1900. Dne 23. sept. sta se poslovila od njega učiteljski zbor in gimn. mladina. Ob upokojitvi je bil odlikovan z viteškim križcem Franc Jožefovega reda. Zadnja leta je preživel deloma v Lj., deloma na rojstnem domu.

Prvi dve desetletji je dopolnjeval svoje znanje o staroklasičnem in slovanskem svetu in priobčeval razne sestavke iz teh predmetov. Najprej so sledili članki o slovanskem svetu. L. 1865 je objavil razpravo Die Vergleiche im Homer und in den serbischen Volksliedern (Progr. des k. k. Gymn. zu Cilli 1865, 3–10). Delo ni ostalo neopaženo; nem. knjiga F. Weinkauf, Homerisches Handbuch für Gymnasien (Köln 1868) jo navaja na str. 251, v oddelku Bild und Gleichniss. Pozneje jo je nekoliko predelano objavil tudi v slov. jeziku: Pripodobe v Homeru in v srbskih narodnih pesmih, Zora 1873, 312 do 316, 325–30. Delo je dopolnitev razprave prof. Luke Zime, ki jo je priobčil v gimn. izvestju v Srem. Karlovcih 1859, kjer je primerjal Homerja in srb. nar. pesmi in našel več podobnosti v plastičnosti, pridevkih in načinu pripovedovanja. P. se je omejil na primere in našel, da v srb. nar. pesmih ni obširnejših prispodob, »ki podobo po posameznih črtah obširneje razvijajo«, ter da so Homerjeve prispodobe manj enolične; podobe primerja tudi po vsebini. V istem letnem poročilu (str. 11–18) je objavil Slovo v polku Igorevě (Pesem o vojski Igorjevi, poslovenjena iz staroruskega); ponatis je izšel v Cvetju iz domačih in tujih logov, v Celovcu 1866, 24 str. Največ zanimanja je obrnil na slovansko preteklost in prosveto. Za Geršakovo Čitalnico je opisal prihod Slovencev in njih zgodovino do zmage krščanstva (Najstarša dôba slovenske zgodovine, Čitalnica, III, 1866, 209–18); snov je nadaljeval v spisu Slovenci pod Karlom Velikim in naslednikih iz njegove rodovine, SN 1871, št. 75–82. Ob stoletnici rojstva ruskega pesnika Krylova je opisal njegovo življenje in delovanje: Ivan Andrejevič Krylov, SG 1868, 186–90. Najvažnejše delo mlajše dobe so sestavki: »Slovenci« ter »Hrvati in Srbi« v knjigi Slovanstvo, I. del (SM 1874) 149–311, uvod knjige je napisal Majciger, Raič je opisal Bolgare. P. je narisal oba narodopisna zemljevida jugoslovanske zemlje. V delu o Slovencih je strnil podatke, ki so bili dotlej znani, v celoto in napravil s tem prvi večji poskus, podati pregled naše preteklosti. Iz dela o Hrvatih in Srbih je ponatisnil SN 1875, št. 200–2 več poglavij iz srb. zgodovine. Po pismih in listinah, shranjenih v arhivu lj. gimnazije, je napisal članka: Vodnik, učitelj lj. gimnazije (lj. gimn. izvestje 1875, 25–33) ter: Slovenščina na lj. liceju (lj. gimn. izvestje 1887, str. 3–7), kjer je opisal zgodovino ustanovitve stolice za slov. jezik od Ravnikarjeve prošnje 1815 do Metelkovega imenovanja za učitelja slovenščine 1817 ter odpravo modroslovskega učilišča 1850.

Druga vrsta P.-ovih spisov so podobe iz staroklasičnega življenja, ki jih je namenil širšemu občinstvu in jim dal poljudnejšo obliko. V sestavku: Odgoja pri starih Grkih (Zora 1872, št. 1–3, 5) opisuje vzgojo grške mladine od rojstva do 18. leta in podaja hkrati razvoj grškega šolstva do sofistov. Isto snov nadaljuje v spisu: Slike iz starogrškega življenja (Zora 1872, št. 13–4, 22, 24), kjer opisuje gostije, olimpijske igre, ženitvene običaje in pogrebne slovesnosti. Opisal je gledališče v starih Atenah (LMS 1872/73, II, 13–18) ob Dionizijevih praznikih in podal v Antigoni (SN 1875, št. 271–2) vsebino igre in teorijo grške tragedije: »budi sočutje in strah in nas utolažuje; junaki se nam smilijo, zato sočustvujemo z njimi.« Grško gledališče mu je zbudilo zanimanje tudi za slov. gledališče; dne 12. sept. 1874 je bil izvoljen v odbor Dramatičnega društva, pri katerem je mnogo let deloval. Ko se je 1883 odprlo češko nar. gledališče v Pragi, je bil skupno z Iv. Hribarjem odposlan tja kot zastopnik Dramatičnega društva in Nar. doma in je slovesnosti popisal v podlistku SN: Slavnostni dnevi v zlati slovanski Pragi (št. 272). Za zbirko ST pa je prevedel enodejanko: Ali plavaj ali utoni (zv. 48, 1880). – Rimsko vzgojo in šolstvo je opisal v sestavku: Odgoja pri Rimljanih (Vestnik, priloga Zore, III, 1875, št. 1–3), sledil je spis: Sužnost pri starih Grkih (SN 1877, št. 208–10), v spisu: Periklej (Z III, 1877, list 20–4) je podal pregled Periklejevega političnega in omikalnega dela. Podobe iz staroklasičnega življenja je zaključil s povestjo, katere snov je zajel iz starega Rima: Prvi dnevi drugega triumvirata (Z VI, 1880, list 1–11). Povest se godi v okviru zgodovinskih dogodkov in nam podaja mnogo obrazov iz rimskega življenja: poročni in pogrebni običaji, vrvenje ob burnih političnih dogodkih, proskribcija itd. Rim je živo opisoval, ker si ga je ogledal na lastne oči. V počitnicah 1874 je potoval v Italijo v družbi z gimn. katehetoma Jan. Gnjezdo in Tomo Zupanom in je bil 1. sept. tudi v avdienci pri papežu (SN 1874, št. 190, 209). Poznanje Rima mu je dobro služilo v sestavkih iz rimske zgodovine. – Dosedanji spisi P.-ovi so po večini kompilatoričnega značaja in imajo namen, buditi v slov. izobražencu zanimanje za slovanstvo in mu kazati bogastvo antike. Omeniti moramo še njegove prevode. Na Jurčičevo prigovarjanje je poslovenil po nem. prevodu Bret Harte-a Kalifornske povesti (Slov. knjižnica 2. zv., Lj. 1876); dalje še: Desno oko poveljnikovo (SN 1877, št. 214–6) ter Gospoda Thompsona izgubljeni sin (SN 1877, št. 221–3).

Posegal je tudi v nujna dnevna vprašanja javnega življenja. Ko se je bilo bati, da izgubimo beneške Slovence, se je v S 27. okt. 1866 zavzel zanje in videl rešitev Slovencev v avtonomni Sloveniji. L. 1868 je napisal v SN pod naslovom »Naša prihodnost« (št. 25, 27, 40, 42) članek, o katerem pravi dr. Iv. Prijatelj, da bi »moral zaradi svoje tehtnosti in narodnokulturne pravilnosti izvajanj stati v naši narodnokulturni čitanki« (LZ 1924, 414). V njem obdeluje nujna politična in prosvetna vprašanja tedanje dobe; dotaknil se je tudi vprašanja, o katerem se je takrat veliko govorilo, ali naj Slovenci obdrže svoj jezik ali naj ga nadomeste s srbohrvaščino. Za obstoj in omikalni napredek naroda je potrebna slovenščina, za višje potrebe pa si želi z mnogimi drugimi tedanjimi izobraženci skupnega slovanskega jezika (ruščine). Pozneje, ob anketi, ki jo je sprožila glede jugoslovanskega vprašanja goriška Veda, je mnenje o jeziku spremenil; združitev slov. in shr. jezika je odklonil, petdesetletni razvoj slov. slovstva ga je prepričal, da nam je mogoče »do neke meje zadostiti kulturnim potrebam«, zato je tudi opustil misel o skupnem slovan. jeziku (Veda III, 1913, 350–2).

Po l. 1880 se je njegovo slovstveno delovanje obrnilo v drugo smer, potrebe so ga klicale k slovarskemu in slovniškemu delu. Najprej je sodeloval pri prireditvi I. A. Rožekovega lat.-slov. slovnika za 3. in 4. gimn. razred, ki je izšel pri Kleinmayer-Bambergu v Lj. 1882; obdelal je črke C, D, M, torej več kot petino dela, ter pregledal in za tisk priredil cel rokopis. P.-ovo ime se je imenovalo že prej v zvezi s sestavo slov.-nem. dela Wolfovega slovarja. Že ko je 18. jul. 1874 kranjski dež. odbor sklical sejo glede besednjaka, je bil med povabljenimi izvedenci tudi on. L. 1880 je ponudil škof Pogačar delo Levstiku, za sodelavca sta se imenovala Levec in P., od 1881 je bil ud odbora, ki se je ustanovil za sestavo tega slovarja, nazadnje so se zedinili na njega kot edinega delavca in 22. febr. 1883 je prevzel uredništvo nabranega gradiva, pri katerem je delal 12 let in dovršil eno najpomembnejših del slov. znanstva. Veselje do slovarskega dela je dobil ob prevodu dr. Rožekovega besednjaka, to delo mu je tudi zbudilo čut za zbiranje besed; pred tem delom jih še ni zbiral, dasi je bil že ud slovarskega odbora, po tem pa je začel paziti na besede po časnikih in knjigah, ki jih je bral, in jih jel zapisovati. Kako je slovar sestavljal, je sam v predgovoru (III–X) popisal, nekaj vemo iz sočasnih poročil, najbolj pa se njegovo delo spozna iz slovarja samega. Gradivo, ki ga je od odbora za slov.-nem. slovar prevzel, je obsegalo Cafove, Miklošičeve, Zalokarjeve, Levstikove in druge manjše zbirke. Cafove, Miklošičeve in Zalokarjeve zbirke je dobil v tako slabih prepisih, da jih je moral sam na novo urediti. Prepise iz Miklošiča in Zalokarja je moral primerjati z izvirnikoma, prepisov iz Cafa pa ni mogel več dopolniti, ker se izvirni rokopis ni več ohranil. Vendar pa izguba tega rokopisa ni tolikšne škode, kakor je P. mislil (gl. str. V–VI), ker se je to, kar izhaja iz tiskanih del, zdaj že vse v delih samih našlo. Po gradivu je kmalu spoznal, da bo delo zamudno. Dne 1. avg. 1884 je poročal: »Urejevanje slov.-nem. slovnika je dospelo do črke H; gradivo je tako obilno, tako različno po vrednosti, in tako nepripravno zbrano, da ga ni moči hitreje urejevati. Tudi ne kaže začeti tiskati, preden ne bode vse spisano. … Mnogo tega, kar je zapisano, pa je nezanesljivo blago in se ne more rabiti, dokler mu ne pride potrdbe (!) od drugod.« Videl je, da manjka še mnogo gradiva, zlasti ljudskih izrazov iz narečij, posebno iz kranjskega; zato se je obrnil na izobražence, zlasti je pozival dijake, naj nabirajo, pa tako, »da se vsaka beseda zvesto napiše, z akcentom, kakor se govori in v kakem reku v zvezi z drugimi besedami« (SN 1884, št. 176, kratica M. P.). Za delo je vladalo splošno zanimanje in na razna vprašanja je odgovoril 23. jun. 1885, da bo s koncem tekočega leta črka L gotova; odslej da pojde delo hitreje od rok, ker bo dobil pomočnika; do 5. sept. 1885 je bil slovar urejen do črke M. Za slovar je dobil od ministrstva za bogočastje in uk za l. 1883 in 1884 popoln dopust, po 1885 pa delen dopust, tako da je več let poučeval le po 5 ur na teden, pozneje do 9 ur. Dne 9. sept. 1887 poroča: Slov.-nem. slovar dobro napreduje, na vrsti je sedaj črka V, in v kratkem bode vse gradivo urejeno in podelano. S tem pa delo še ni dovršeno, ker pride potem še jako mučna revizija (SN 1887, št. 204). Revizija je bila še večkrat potrebna in še med tiskom je način uredbe spreminjal, popravljal pravopis, tako da kaže slovar proti koncu drugačno lice kot pri začetku. Zavedal se je, da iz gradiva, ki je bilo tako različno zbrano, ni mogoče sestaviti slovarja, ki bi verno kazal zgodovinski razvoj slov. jezika, zadovoljil se je z namero, da bi podal vsaj snovno popoln besedni zaklad slov. jezika, t. j. vse gradivo iz knjig od najstarejšega časa do najnovejšega in iz vseh slovenskih narečij. Do katere mere je v nabranem gradivu obsežen zgodovinski besedni zaklad, ni mogel vedeti; danes pa je že mogoče presoditi, koliko se mu je namen posrečil. Sistematično ni zgodovinskega besednega zaklada nihče zbiral, toda ker je bilo veliko nabiralcev, se je vse važnejše gradivo zbralo, gotovo do 95%. Najpridnejši nabiralec je bil Caf, ki je, dasi površno, izpisal vse važnejše knjige do svoje dobe in nabral obilo živih besed iz prekmurščine, vzhodne štaj. in rezijanščine. Zbiral je od 1834 dalje do svoje smrti 1874. Njegova smrt je bila za slovarsko nabiro velika izguba, po njem ni bilo nikogar več, ki bi bil izpisoval dnevne časnike; celo P. sam, dasi je bil ud slovarskega odbora in pozneje urednik, ni časnikov veliko izpisoval; tako je ostalo pozabljenih veliko izrazov, ki so jih časniki imeli. Za Cafom sta nabirala večinoma po istih knjigah Miklošič in Zalokar. Besede od Japljevega sv. pisma do 1. zv. KČ je razen Vodnikovih N izpisoval A. Murko in se nahajajo v njegovem besednjaku. Janežič je izpisoval za svoje slovarje 1850, 1851, 1867 najvažnejše knjige po l. 1840 in časopisje od 1848 dalje. Pridno je nabiral besede po knjigah in časopisju Cigale, počeni z N 1846; P. sam je prebral, dasi površno, vse važnejše slovstvo protest., katol. in prerodne dobe in tisto svoje dobe: SG, Z, LZ, Zoro itd. ter vse večje pesnike in pisatelje (ker mu ni šlo za zgodovinsko obliko besedn. zaklada, jih je bral v poznejših izdajah, Jurčiča in Erjavca v Levčevi, Vodnika v Wiesthalerjevi izdaji itd.). Liste in knjige je izpisoval do vštetega l. 1892, ko je šel prvi snopič v tisk, med tiskom (1893–5) jih ni več bral. P. je uredil to, kar so mu nudile zbirke, ni pa imel časa preiskovati, od kod imajo nabiralci gradivo. Tako ni vedel, da poteka velika množina besed, ki so jih imele zbirke, iz istega vira; mnogo izrazov je iz enega vira zapisalo po 5, 6 nabiralcev, zato so oznake, ki jih P. navaja kot vir besedam, brez znanstvene vrednosti. Pri tedanjem stanju slov. slovnikarskega znanstva tudi ni mogel soditi o zanesljivosti gradiva v zbirkah in besednjakih. Priznati je treba, da je z veliko znanstveno natančnostjo odbiral gradivo, izločal slabe skovanke in neknjižne izposojenke, ki so jih bili polni starejši besednjaki, toda ker ni mogel sam preiskovati, od kod imajo nabiralci gradivo, je ostalo še dosti plev med zrnjem. Rešeta bi bile potrebne ne le Cafove, Zalokarjeve in druge zbirke, ampak deloma celo Miklošičeva. Da bi se ognil slabim besedam, ni hotel upoštevati starejših besednjakov, ni pa vedel, da je obilo takega blaga, ki se mu je mislil ogniti ob besednjakih, nakopičenega v zbirkah, od koder ga je nevede prejemal. Ker do starejših besednjakov ni imel zaupanja, jih je le malo upošteval; nekaterih (Kastelic, Hipolit) sploh ni bral, slabo je izpisal Megiserja, Gutsmana, Murka in Janežiča; natančno je izpisal Cigaleta. Po nesreči se je naslonil na slov.-nem. del Janežič-Hubad (1893), ki je mnogo slabši kot nem.-slov. del Janežič-Bartel, katerega je Janežič sam popravil 1867 in ga je še Bartel znanstveno izčistil. Tako ni prišlo v P.-ov slovar mnogo dobrih besed, ki so jih starejši besednjaki imeli. Ker starejših besednjakov ni bral, pripisuje mnogo besed šele Janežič-Hubadu 1893, medtem ko jih imajo že Kastelic, Hipolit ali Pohlin, Gutsman, Murko ali starejše izdaje Janežičeve. Svojih zbirk se je pretesno držal; pogosto besed, ki jih navajajo zbirke po besednjakih, ni šel sam gledat v oni besednjak, ampak jih navaja po zbirkah. Ker je videl, da mu manjka zgodovinskega pregleda besednega zaklada, je tem natančneje porabil, kar so mu mogli nuditi slovanski znanstveni slovarji in jezikoslovna znanost. Nabrano gradivo je določal po primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki (rabil je Miklošičev staroslovenski slovar, rječnik Jugoslav. akad., ruski Dal'ev slovar, češki Rankov 1863 in Jungmannov itd.) in mu dal sočasnemu jezikoslovju (Miklošič, Levstik, Cigale, Škrabec, Štrekelj, Oblak, M. Murko) ustrezajočo obliko. Drugo veliko delo njegovo je, da je organiziral nabiranje živega besednega zaklada po narečjih, s čimer je vknjižil velik del narečnega blaga, ki ga s pridom porabljajo vse znanstvene in tehnične stroke. Slovarja ni namenil samo znanstvenikom, ampak se je prav posebno oziral na potrebe pismenega jezika. Podal je v njem besedni zaklad sodobnega umetnostnega in znanstvenega jezika, zato je sprejel tudi vse neslovenske izposojenke in tujke, če se v njem rabijo, namenoma pa je zavračal nepotrebne izposojenke in tujke časnikarskega jezika. V slovarju je hotel uresničiti vse zahteve sočasnega jezikoslovja, zato je z velikim trudom in preiskovanjem določil izreko, glasove in naglas pismenega jezika. Najtežje stališče je imel pri določevanju pravopisa. V letih, ko je pripravljal slovar, je še krepko živel Levstikov, na staroslovenščini in pretirani etimologiji sloneči pravopis; P. je s srečno roko strnil tradicijo pred Levstikom z novim počasi prodirajočim pravopisom Škrabčevim, ki je slonel na zgodovinski podlagi in živem ljudskem govoru. Tako je postal slovar tudi zakonik sedanjega pravopisja in pravorečja. Nekaj pretiranih etimologičnih oblik, ki jih je vrinil proti načelom Škrabčevim, bo življenje samo izločilo. Slovar je bil za razmere, v katerih je nastal, in čas, v katerem ga je moral dovršiti, velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo. Za novo leto 1893 je izšel 1. snopič, str. 80; nadaljnji snopiči so si hitro sledili, tako da je bil tisk 1895 končan.

Pozneje se je udeležil tudi sestave velikega Wiesthalerjevega lat.-slov. slovarja, izdelal je zanj več črk, a delo je ostalo v rokopisu. Kakor kaže P.-ova ostalina, je nadalje zbiral slovarsko gradivo. Njegov izvod slovarja, vezan v štiri zvezke in vseskozi interfoliiran, je bogato založen z dodatki, ki jih je vsa leta pridno vpisoval; na prvi strani je pregled novih virov, ki obsegajo dopolnilne zbirke k tiskanemu slovarju; največ blaga je dialektičnega; začel je iznova brati vse pisatelje, od starejših do najnovejših, se zanimal za vse stroke, manj za umetnostno prozo. Sodeloval je tudi pri prosvetnih in znanstvenih društvih. Pri SM, katere ustanovnik je postal že 1866, je začel delovati takoj, ko je prišel v Lj.; že 1871 ga najdemo v odseku za izdajanje šol. knjig. L. 1875 je bil izvoljen za drugega podpredsednika in se je v odsekih in na sejah živo udeleževal dela; 1875–6 je bil urednik LMS. Najvažnejše delo pri SM je njegovo nabiranje krajevnih imen. V seji 10. jul. 1876 je sprožil predlog, naj bi se nabirala krajevna imena za popoln »geografični imenik«, in 13. jul. je Matica delo izročila njemu; obračal se je na razne domoljube, duhovnike in učitelje, vendar ga uspeh ni zadovoljil. L. 1888 se je osnoval poseben odbor, da bi začeto delo pospešil (SN 1888, št. 152). P. je zbral obilno gradivo, ga urejal in pripravljal za objavo, a delo ni končano. Za svoje znanstveno delovanje je bil deležen več odlikovanj. L. 1899 je postal dopisni člen Jugoslavenske akademije v Zagrebu, 1922 je bil odlikovan z redom sv. Save 3. stopnje. Ko se je ustanovilo v Lj. Znanstveno društvo za humanistične vede, je sprejelo P.-a kot pravega člana. P. je bil cel mož, vesten kot profesor, dober kot človek in vse življenje zvesto veren. – Prim.: N 1688, 244; SN 1876, št. 142; 1882, št. 223; 1885, št. 79; 1899, št. 292; 1910, št. 432; Avg. Pirjevec, LZ 1924, 240, 304, 361; I. Cankar, DS 1911, 39 (sl.); J. Glonar, ČJKZ IV, 169; T. Zupan (pismeno); F. Göstl, Kron 4 (1937) 28*; Glasnik presv. Srca Jez. 1928, 303. Gabršek I, 90, 222. Slika ASK 39. Br.

Breznik, Anton: Pleteršnik, Maks (1840–1923). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi435041/#slovenski-biografski-leksikon (21. september 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine