Slovenski biografski leksikon

Pintar Luka, jezikoslovec, slovstveni zgodovinar (prešernoslovec), r. 15. okt. 1857 v Hotavljah v Poljanski dolini, u. 7. dec. 1915 v Lj. Obiskoval je osnovno šolo doma in v Škofji Loki, 1869–77 gimn. v Lj., študiral 1877–81 na graški univerzi klasično filologijo in slavistiko pri Kreku ter se usposobil 28. okt. 1883 iz lat. in grščine kot glavnih predmetov z nemškim in. slov. učnim jezikom. Po opravljenem poskusnem letu 1883/4 je bil od šol. l. 1884/5 šest let suplent na lj. gimnaziji ter postal 4. jul. 1890 pravi učitelj in nato prof. na gimn. v Novem mestu, kjer je služboval 8 let. Bil je obenem nekaj časa tudi okrajni ljudskošolski nadzornik. Z odlokom naučnega ministrstva z dne 14. apr. 1898 je bil imenovan za skriptorja na lj. licejski knjižnici, vendar je ostal do 15. jul. i. l. dodeljen novomeški gimn., kakor je tudi v Lj. več let še obenem poučeval po nekaj ur na teden na I. drž. gimn., dokler se ni knjižnica 1907 preselila v novo poslopje II. drž. gimn. na Poljanski cesti. Po smrti kustosa Konrada Stefana je postal dne 10. avg. 1909 njegov naslednik kot kustos in nato ravnatelj zavoda, ki ga je z ljubeznijo in umevanjem skrbno vodil do svoje smrti.

Svoje dijaške literarne poskuse v verzih in prozi je sedmošolec P. poslal skupno s pesniškimi prvenci sošolca Fr. Zbašnika 1876 Stritarju za obnovljeni Z, ki je v listnici (1876, 112) objavil »Materino gorje«, pesem iz trpljenja nesrečne raje. S šifro S. P. H. (t. j. Svitoslav Pintar Hotaveljski) je priobčil 10 stilistično marljivo izdelanih, z mnogimi pesniškimi citati prepletenih »Obrazov iz narave« (šest v Z 1876; 1878, 185, 204; 1879, 120–3); svoje moškoresne poglede v svet in življenje nam odkriva v »Mislih«, skupno v 78 kiticah (30 v Z 1880; 9: LZ 1886; 31: LZ 1888; šifra »Y«). Na Prešernovi slavnosti v Gradcu, ki jo je 9. dec. 1879 priredilo akad. društvo »Triglav« s sodelovanjem Slovan. pevskega društva, je bil P. slavnostni govornik. V graško študijsko dobo sega P.-jeva črtica iz poetike o četverovrstnici in gazeli (Z 1880). – Za ST je poslovenil Körnerjevo dramo »Tonica« (1880), Frerkingovo burko »Prijetno iznenadenje« (1886), veseloigri Jul. Rosena »Nič otrok« (1886) in K. Görlitzovo »Popolno ženo« (1888) ter priredil za tisk Jos. Gecljev prevod igre »Prepozno« (1886). S tem je P. zaključil svojo skromno leposlovno žetev ter si odslej izbral uspešnejši delokrog v slov. jezikoslovju in slovstveni zgodovini, kjer je s stvarnimi kritikami in razpravami reševal težja sporna slovniška vprašanja, zbiral in razlagal slovarsko gradivo ter tolmačil številna krajevna imena; posebno pa so ga nad 20 let privlačevali problemi prešernoslovja, zlasti skrb za korektno izdajo in komentar poezij. – Levstikovi ugotovitvi Prešernovega akrostiha Matevžu Langusu v sonetu »Marskteri romar« in Levčevi objavi (LZ 1882, 568) je P. dodal nekaj novih pripomb za akrostih v sonetnem vencu ter skušal najti v Jul. Hammerjevi legendi »Ritter und Mönch« vir za Prešernovo primero o trdoglavem žlatniču, »četudi je seveda mogoče, da sta jo oba zajela iz istega starejšega vira« (LZ 1889, 305–7). Tretji Prešernov akrostih, »An Pauschek und Stelzich«, je P. odkril šele 9 let pozneje s pomočjo prof. Mir. Žaklja (LZ 1898, 188, 255). Kot klasičnega filologa so P.-ja zanimale v Prešernovih poezijah razne reminiscence iz antike. V članku »Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni« (LZ 1889) je podal krepko oznako obeh Katonov in tolmačil v sršenu na Vraza naslov »Narobe-Katon« na osnovi navedenega citata iz Lukanovih Farzalij ter 3. kitice »Krsta«, da je imel Prešeren v mislih mlajšega Katona Utičana (441). Opozorjen na Zaharjevo razlago vzdevka »Narobe-Katona« za starejšega Katona (Vienac III, 1871, 93) je čez 16 let v prvi Saturi (LZ 1905) izpopolnil svoj prvotni komentar z utemeljeno trditvijo, da imamo na vsak način »v Prešernovem epigramu kontaminacijo dveh različnih momentov, enega iz dobe starejšega, a enega iz dobe mlajšega Katona« (569). Kako pa je razumeti epigram glede na Prešernove nazore o razmerju slovenstva do Vraza in ilirstva, je P. obakrat jasno in pravilno razložil (LZ 1889, 442 in 1905, 570–2). O temi »Prešeren in Stanko Vraz« je predaval 23. marca 1889 v lj. Pisateljskem podpornem društvu. V obširni oceni Iv. Tertnikove razprave »O jeziku Prešernovem« (izv. marib. gimn. 1892) je P. pokazal, kako temeljito je proučil pesnikov tekst, ki ga je vzel v zaščito pred Levstikovo redakcijo iz l. 1866, kakor tudi pred poznejšimi izdajatelji in ponatiskovalci zaradi raznih samovoljnih poprav in ponesrečenih prememb besedila in stave ločil; zagovarjal m. dr. Preš.-ove dovršnike v sedanjiku. Pesmi našega klasika so na mnogih mestih potrebne pojasnil in razlag s slovniškega stališča, zato je pričakoval od obljubljene nove izdaje, da »nam dostojno raztolmači vse nejasnosti in podá pristni Prešernov tekst« (LZ 1893, 247). To oceno je dopolnil s tehtnim jezikoslovnim člankom: »Ki«v Prešernovih pesmih (LZ 1895), v katerem je opozoril prireditelja teksta nove kritične izdaje poezij, da pesnik ne uporablja »ki« samo običajno kot relativni zaimek, temveč tudi kot veznik z raznimi funkcijami, ki jih P. našteva in tolmači. Ko je po Levstikovi smrti od upraviteljev njegove zapuščine prevzel prof. Levec Prešernovo literarno ostalino z obljubo, da priredi novo izdajo Preš. poezij z biografijo in komentarjem, je ob zadnjem terminu za oddajo rokopisa konec leta 1895 založnika Bambergu izjavil, da mora zaradi preobremenitve z drugimi posli opustiti misel na izdajo Prešerna ter mu istočasno priporočil P.-ja za urednika, ki se je s pesnikom že mnogo ukvarjal. Bamberg je z dopisom 6. dec. 1895 P.-ja vprašal, ali je pripravljen prevzeti redakcijo Prešernove zapuščine, ki jo je 1888 kupil od pesnikove dedinje Ernestine Jelovškove, ter napisati uvod in biografijo. Obenem mu poroča, da je dal po odličnem pariškem umetniku napraviti slike k Prešernovim poezijam, ki jih namerava izdati v dveh nakladah: krasotno, numerirano v nekaj sto izvodih, in cenejšo preprosto ljudsko izdajo v večji nakladi; rokopis pa želi imeti najdalje do 1. marca prihodnjega leta. P. bi bil sicer pripravljen prevzeti uredništvo nove izdaje, toda zaradi prekratko odmerjenega roka je primoran ponudbo odkloniti; kajti prirediti kritičen tekst poezij, napisati krasotne izdaje dostojen estetski uvod, sestaviti zaokroženo pesnikovo biografijo in komentar, tega ne zmore opraviti v par mesecih, česar se Levcu ni posrečilo dovršiti v sedmih letih. Na ponovno založnikovo prošnjo ter s podaljšanjem termina za oddajo rokopisa do jeseni 1896 se je P. končno vdal in nato mu je Levec 13. febr. 1896 poslal Prešernovo literarno ostalino v Novo mesto (LZ 1920, 370).

S Fischerjevo izdajo Prešernovih Poezij l. 1896, ki je le pomanjkljiv ponatis izdaje 1847 brez dopolnil, je ostala nameravana nova kritična prireditev še vedno aktualna in kmalu so se začeli oglašati razni nazori in nasveti, kako bodi izdaja urejena. Vlad. Levec je v imenu kritične metode zahteval izdajo v štirih delih: prvi bodi fotografično natančen ponatisk izdaje iz l. 1847, popraviti se smejo samo očitni tiskovni pogreški, drugi obsegaj vse one Preš. pesmi, ki jih ni v prvotni izdaji, tretji del bodi temeljit tolmač, četrti pa pesnikov življenjepis na širši zasnovi (LZ 1897, 120–3). Nasprotno pa je želel R. Perušek, da se podajo poezije občinstvu, v taki obliki, da se čitatelj ne bo spotikal ob zastarele jezikovne oblike in pravopisne spake, zato naj urednik zameni stare oblike z novimi in pravilnimi (LZ 1897, 316–8). Aškerc se je odločno zavzel za to, da se pesmi dostavka iz Jurčič-Stritarjeve izdaje uvrste po svojem značaju v tiste oddelke, v katere je Prešeren sam razdelil svoje poezije, nemške pesmi pa se naj natisnejo kot dostavek za »Krstom« (LZ 1898, 633–6). P. se teh debat ni udeležil, pač pa je svoja načela o prireditvi izdaje pojasnil v predgovoru Poezij. – Med pripravami za njihovo izdajo se je P. s posebno vnemo posvetil sistematičnemu prevajanju Prešernovih nemških pesnitev v slovenščino, najprej sonetov, nato še vseh ostalih razen prigodnice »Dem Andenken des Matthias Čop«. Priobčeval jih je 1896–8 v LZ ter jih po večini opremil z razlagami. (Prim. Carn 1916, 158). Poslovenil je tudi pet Spominskih listov (»Stammbuch-Blätter«) iz Levstikovega gradiva, ki pa niso Prešernovi. V prevodih se je sicer trudil, da zadene ton Prešernove dikcije, vendar je moral prevzeti nekatere izraze, ki jih pesnik najbrž ne pozna. Za Vidičevo izdajo Prešerna v nemščini je prispeval prevod »Ženske zvestobe« (Wien 1901, 71). – Istočasno s prevodi je objavljal v LZ članke za komentar Prešernovih poezij in v njih popravil nekatera dotedanja napačna tolmačenja: V daljšem poročilu o Enejevem krmilarju Palinurju in na osnovi variant elegije »V spomin Mat. Čopa« v pesnikovi ostalini je podal verjetnejšo razlago o Lelju-Palinurju in Čopovem pomenu za Prešernovo poezijo (1896). Dialog »Od železne ceste« mu je mičen vzgled šegave vrste nadpevanke ali tekmovalne pesmi, ki jo primerja s Horacijevo »Donec gratus eram tibi« (1897, 47). »Formularius« v Prešernovem pismu Čopu 13. febr. 1832 iz Celovca je pesnikov polatinjeni priimek za Kopitarja, »rezljača čevljarskih kopit«, ki ga šaljivo tudi imenuje velikega gromovnika (1897, 54). Prešernov epigram »Čebelarju«, objavljen v KČ 1832, se ne more nanašati na Kastelčeve »Muhe« v 5. zv. KČ, temveč samo na njegove pridigarske aforizme v prvih dveh KČ, predvsem na plehko zabavljico »Fantovskim« (1897, 117). Prešernova labodnica časovno no more biti »Zdravica«, ki bi naj po Levčevem in Marnovem mnenju nastala kot zadnja šele v Kranju; kajti obe rokopisni inačici v pesnikovi ostalini imata popolnejši naslov v bohoričici: »Zdravica ob novini 1844« in so za njo nastale še pesmi novejšega datuma. Pač pa je njena prava sodobnica »V spomin Andreja Smoleta«, obe sta si namreč čudovito sorodni i po duhu i po vnanjem povodu (1897, 118). V pripombah k »Povodnemu možu« (1897, 170–4, 376) popravlja nekatere Levstikove neutemeljene trditve, najprej to, da bi Bürgerjeva »Lenora« sprožila Prešernovo balado o povodnem možu. Pesnik je sledil Valvasorjevemu poročilu, ki ga tudi citira kot vir v naslovu prve objave v KČ; skušal je pojasniti zamenjavo prvotnega imena deklice Zalike z Uršiko v Poezijah, sledeč zgodovinski navedbi pri Valvasorju, čigar poročilo je v celoti spretno podomačil. – V boljše umevanje soneta »An Pauschek und Stelzich« je dodatno k prevodu »Korni volkovi« obširno razpredel starogrško pripovedko o Heraklejevi smrti in Filoktetu, na kateri je osnovana primera v prvih dveh kiticah tega soneta (1897, 377–80). Za »Krst pri Savici« je prispeval tolmač o »Boginji Živi in Bogomili nje svečenici« (1897, 704–7). Po svoji vsebinski točnosti zadovoljujejo pojasnila k prevodom Literarnih šal (1897, 245; 1898, 185–8).

Delo za prireditev nove izdaje Prešernovih poezij je šlo P.-ju poleg stanovskih dolžnosti le počasi izpod rok; nastale so mu težave pri nabiranju gradiva za pesnikov življenjepis, in Bambergova prošnja zanj pri T. Zupanu v jul. 1896 je ostala brez uspeha. Na ponovne založnikove urgence za rokopis je mogel poslati šele 16. okt. 1897 tekst prvih petih skupin poezij, katerim sta sledila 4. nov. še šesti in sedmi del, t. j. Krst pri Savici in Dodatek. V osmi skupini je želel P. objaviti Preš. nemške pesnitve, da bi imel celotno pesnikovo delo zbrano pod eno streho. Ko je poslal 15. nov. na Bambergovo željo nemški tekst v pogled, je bil ta zlasti nad drugim delom razočaran, da se je z objavo nemških pesmi bal za uspeh slovenske izdaje in zato sklenil, da se krasotna izdaja omeji le na slovenske pesmi. Pač pa je pričakoval od urednika še biografijo in uvod. Toda namesto teh je prejel 8. nov. resignirano P.-jevo izjavo, da mu biografije na noben način ne napiše, ker v svojem razpoložljivem gradivu ne najde momenta, ki bi ga ne bil omenil že Levec v svoji študiji v Z 1879, in si hoče prihraniti očitek, da je le prepisovalec. Življenjepis naj sestavi tisti, ki mu je ves material na razpolago. Enako je tudi opustil misel na objavo komentarja, ker so mu trenutno ostala še nekatera nerazrešljiva mesta. Namesto uvoda je pripravljen napisati krajše poročilo o prireditvi izdaje. – Pri pregledavanju rokopisa je Bamberga iznenadila obilica naglasov, ki jih novejši slovenski pravopis ne uporablja in bi izzvali upravičeno neugodno kritiko v javnosti, njemu pa pri tisku razne težave. Želel si je kot laik v vprašanjih pesnikovega jezika pojasnila od urednika in ga je istočasno opozoril na prireditve modernih izdaj nemških klasikov. P. mu je v odgovoru pač pojasnil, kakor je to storil v predgovoru tudi za javnost, da so Prešernovi akcenti potrebni za pravilno čitanje njegovih rim in posebnosti njegove gorenjščine, zato je te naglase pridržal, ostale pa, ki za modernega čitatelja niso potrebni, je črtal. – Pred natiskom Poezij je Aškercu uspelo, da je dobil od Bamberga rokopis, ki ga je brez P.-jeve vednosti in privolitve razdrl in uredil po svojih načelih brez »dostavka« ter se mu nato ponudil za pomočnika pri redakciji Preš. Poezij. P. je takega sotrudnika seveda odklonil ter uveljavil svojo prvotno razvrstitev, ki jo je pozneje obrazložil v predgovoru krasotne izdaje, da bi namreč bilo vsako vtikanje pesmi »dodatka« med oddelke prve izdaje težko pravilno izvedljivo in bi rušilo red, ki ga je hotel imeti pesnik sam. Širšemu občinstvu namenjeno izdajo je P. pravopisno moderniziral, prvotno besedilo pa skušal, kar se je le dalo, ohraniti neizpremenjeno. Njegova prireditev je prinesla vse do tedaj v evidenco dospele Prešernove pesmi razen nekaterih priložnostnih verzov in inimprimabilij, ki jih pozna le tradicija, a noben pesnikov zapis. Izostanek pesnikovega gesla na naslovni strani ilustrirane izdaje nam je P. pojasnil šele čez sedem let (LZ 1907, 559). Izdajo je okrasil s slikami in vinjetami Ad. pl. Karpellus, podjetni založnik pa jo izdal za stoletni jubilej pesnikovega rojstva 1900 v dovršeni tipografski opremi v 500 izvodih kvartnega formata, in sicer za prednaročnike na izbranem umetniškem papirju numerirane in z natiskom njihovih imen. Poleg jubilejne ilustrirane izdaje se je Bamberg odločil, da priredi Prešerna še v ceneni ljudski v manjšem formatu brez ilustracij. Svoj namen je sporočil 4. jan. 1901 P.-ju v izjavo, ali namerava za njo izvršiti kake spremembe ali se ponatisne ilustrirana neizpremenjena. P. je pomnožil izdajo le za dva teksta iz Preš. albuma in je dospela že čez mesec dni na knjižni trg. V dopolnilo k slovenski izdaji je priredil za Bamberga še istega leta Preš. nemške pesnitve. V prvi del je sprejel od pesnika redigirani in za izdajo 1847 nameravani »Nameček nemških in ponemčenih poezij«, v drugem pa je zbral še 17 nemških pesmi, med njimi štiri, ki niso Prešernove: Die Geliebte und ich, In der Gesellschaft, Romeo und Julia, Stammbuchblätter. – Ljudsko izdajo je založnik brez P.-jeve vednosti 1908 ponatisnil, zato je vestni urednik odgovornost za vse njene netočnosti odločno odklonil (LZ 1909, 414). Tudi se mu ni dala možnost za sodelovanje pri tretjem natisu 1914, ki je število napak še pomnožil in izšel brez novih pesnikovih tekstov. Enako malomarno je založba poskrbela za točnost in popolnost pesnikove izdaje v obeh po prirediteljevi smrti, a še vedno pod njegovim odgovornim uredniškim imenom v nemški Avstriji izvršenih ponatisov: 1921⁴ in 1923⁵. – Za Prešernov album je iz pisem Čopu, zlasti brata Janeza, nabral nekaj drobtinic za Preš. življenjepis in za časovno uvrstitev nekaterih njegovih pesmi (LZ 1900, 757–68). Levčeva izjava marca 1900, da so njegove ponovne trditve o Dagarinovem požigu Prešernovih rokopisov neresnične, in ker je javnost zaman čakala na dokaze, ki sta jih baje dobila on in Mencinger, so dale P.-ju povod, da je na novo pokrenil in stvarno obdelal vprašanje »O Prešernovi literarni zapuščini« (LZ 1901, 490–4); objavil je pismo Dav. Trstenjaka Jos. Vošnjaku iz začetka 70. let o svojem graškem sošolcu Ferjanu, ki bi naj 1836 za Prešerna prepisoval večjo epsko pesnitev o Šmarni gori v nibelunških kiticah, ki jo je dunajska cenzura prepovedala; sporočil je tudi vest o Prešernovi graški pošiljki soneta o Murku. Na podlagi iz zapuščine bivšega vipavskega notarja Ložarja v vednost dospelih Prešernovih izpričeval je P. izpopolnil svoje po katalogih lj. liceja zbrane podatke o Prešernovem šolanju (v LZ 1896, 648), tako o šol. l. 1821/2, ko je bil v 3. letu filozofije na Dunaju, in o vsem poteku njegovih juridičnih študij; iz Čopove korespondence pa je objavil važno Mat. Gollmayrjevo poročilo z dne 15. jan. 1824 Čopu o vzrokih Prešernovega odpusta iz Klinkowströmovega zavoda (LZ 1902, 630). V članku »Književne drobtinice« (LMS 1902, 147–75) je podal pregled nekaterih literarnih reminiscenc, podobnosti, posnetkov in prostih prevodov iz tujih slovstev ter navedel iz starih klasikov in raznih romantikov nekaj vzporednih mest za Prešerna, vendar s pripombo, da enake razmere morejo naravnim potom zbuditi enake misli brez vnanjega posnemanja. V objavi »Različnih korespondenc« (ZMS 1904, 169–89) se večina priobčenih pisem tiče Čopa, Prešerna let tri: edino ohranjeno Čopovo Prešernu v Celovec z dne 20. in 24. marca 1832, že prej znano slovensko Prešernovo Čelakovskemu z dne 14. marca 1833 in Čelakovskega dopis Prešernu z dne 15. jan. 1841. – Od 1905 do 1912 je P. objavljal svoje prešernoslovne prispevke v LZ pod skupnim naslovom »Satura«. V njih je razpravljal brez določenega reda razna tekstna in komentarna vprašanja iz Prešerna deloma z novimi razlagami, deloma je stare popravil in popolnil. Tako mu je naraslo teh raznoličnih razprav v 7 letih na osemnajst: 1. Svojo razlago epigrama »Narobe Katon« iz l. 1889 je izpopolnil z novim točnejšim komentarjem v zvezi epigramov »Daničarjem« in »Bahači …« ter 3. kitice »Krsta« (1905, 568–72). 2. Za tolmač prvih dveh kitic soneta »Velika, Togenburg …« je prosto poslovenil Schillerjevo balado »Ritter Toggenburg«, ki temelji v narodni pripovedki dveh različnih verzij: prva je razširjena v tirolskih gorah, druga v Porenju s spremenjenimi imeni v Rolanda in Hildegundo (1906, 174–7). 3. V epigramu na Murka tiči ost v dveh različnih pomenih besede »izdajavec«, v katerega je pesnik izpremenil prvotnega »izdavca«; druga ost je v zamenjavi izraza »fabule« v»čenče«. V sonetu, namenjenem istemu izdajavcu, je iz antičnih piscev pojasnil vzklik smrtno zadetega Cezarja do Bruta; naziv »Aristarh« more veljati za Čopa ali Kopitarja, lahko pa tudi pomeni splošno slovniškega veščaka (1906, 302–6). 4. Epigrami »Repiču«, »Čudni dihur« in »Slomšku« so nastali v zvezi s pesnikovim priljubljenim etimologiziranjem lastnih imen. Ime »Rebiča« je nalašč spremenil v »Repiča«, da se je mogel »iz bombastnega govoruna izza katedre, obenem Pavškovega prijatelja, malo porogljivo pošaliti«. Polatinjena oblika »Cirranus« za Čopa kaže, da so si ime razlagali za čopolasega kodravca; z namigavanjem na njegovo ime je možna tudi misel na plašljivega ptiča vdaba, ki se odlikuje po svojem čopu. Zvezo med dihurjem in vdabom imamo v neprijetnem vonju obeh, a zaradi izraza »žre« je pesniku bolj prijal požeruh dihur. Ponagajati je hotel prijatelju Čopu zaradi njegove bojazljivosti proti Kopitarju in ga izpodbosti na literarni abecedni boj. Enako sloni epigram na Slomška na etimologiji, seveda hudomušno podtaknjeni: Slomšek – Zlomšek (1906, 618 do 24). 5. Prešernova:prigodnica »Janezu N. Hradeckemu« ob proslavi njegove 25letnice županovanja je dobila z obširnim opisom slavljenčevega plodonosnega delovanja in z izčrpnim poročilom o slavnosti sami lepo zaokroženo kulturno sličico (1907, 235–9, 306 do 9). 6. Pojasnil je fatalni izostanek »motta« na naslovni strani ilustrirane jubilejne izdaje 1900 in Aškerčev neuspeli poskus premestitve pesmi »dodatka« med poezije glavnih skupin (1907, 558–61). 7. Kritika Aškerčeve redakcije Prešerna v Schwentnerjevi izdaji 1902 (1907, 625–30). 8. V obrambi Aškerčevega očitka, da »s pustim analizovanjem skrunimo pevsko svetišče«, naglaša važnost analize za točno razumevanje pesnikovega besedila in njegovih interpunkcij; pesnikovi rokopisi ohranijo svoj pomen tudi še potem, ko je knjiga že natisnjena. Svojo redakcijo iz l. 1900 odločno brani pred vsemi Aškerčevimi očitki v LZ 1900, 116–22 (1907, 683–9). 9. Njegova razlaga imena »Ljubljane, ljubice nebes in sreče«, z navedbo vseh prejšnjih etimoloških poskusov od Metelka dalje, sega izven okvira prešernoslovja (1908, 243–8, 310–3). 10. Verjetno je, da velja Prešernova »Romarska« vodiškemu župniku Jerneju Arku, s katerim je bil dobro znan po svojem stricu Jakobu na Šmarni gori. Iz literarne zapuščine Jožefa Rozmana Trebanjskega je objavil prepis starejše variante v bohoričici (1906, 375–9). 11. V razlagi verza »Kako Metulum se Avgustu brani« navaja razna domnevanja o legi kraja ter se na podlagi imenoslovne razlage odloči za Metlje med Ložem in Blokami (1909, 38–42). 12. Odklanja odgovornost za 2. natis ljudske izdaje 1908, ki jo je založnik poslal v javnost brez vsake vednosti urednika; »v to knjigo so zagrebli in zamečkali lepo število novih napak, ki jih v prvi izdaji ni bilo«. Iz »Našega lista« je ponatisnil triolet »Rotarjevima dekletoma« (1909, 414–6). 13. V komentarju epigrama »Pred pevcu, potlej homeopatu«, ki ga je pesnik naperil na stolnega vikarja Blaža Potočnika, prvaka tedanjih kranjskih homeopatov, je podal P. pojasnilo o načinu tega zdravljenja in zgodovinsko črtico o hudi borbi med homeopati in alopati izza Prešernovih časov (1909, 556–62). 14. Prinaša nove prispevke in dopolnila iz poglavja o nemških prevodih iz Prešerna: Zusnerja in Žonte, ki sta oba rada segala po takih pesmih, ki jih je že Prešeren sam prevedel; pomemben je komentar za pesem »Sila spomina« (1910, 101–8). 15. Zgodovinsko ozadje za svojo povest v verzih je Prešeren povzel iz Valvasorja kakor tudi imeni Valjhun in Kajtimar, ki sta torej zgodovinsko ugotovljeni in je njuno spreminjanje nedopustno, kakor je to poskušal Levstik (1911, 250–3). 16. Ponatis soneta »Pov'do let starih čudna izročila«, prvotno določen za prvo mesto »sonetov nesreče«, je opremil z razlagami antičnih mitoloških bitij; v verzu »ki ljubi mene, Kamena« skuša najti zvezo s pesnikovim razmerjem do Ane Jelovškove, kar je Kidrič iz časovnih razlogov o nastanku soneta kot nemogoče zavrnil (tam, 428; 1911, 376–9). 17. Elegija »V spomin Andreja Smoleta« je dobila, z znanimi in novimi. biografskimi podatki bogato prepletena, v stilistično živahno podani obliki, zelo posrečen komentar (1911, 402–9). 18. V zadnji prešernoslovni saturi nas je P. seznanil z življenjem in dolgoletnim samaritanskim delovanjem znamenitega homeopata priorja Fausta Gradiška (SBL I, 240/1), ki je na starost v tihi samoti puščavnikoval na svojem Faustulanumu pod Šmarno goro. S Prešernom sta si bila znanca in »Romanca od Strmega grada« je utegnila veljati njemu (1912, 76–82). – V dolgi dobi izhajanja Satur je izven njihovega okvira P. objavil le še dva manjša prispevka: »Prešeren med Nemci« z navedbo prevodov Lujize Pesjakove iz Prešerna v Triglavu in Slav. Blätter (LZ 1910, 255); v beležki »Prešernova slika« (LZ 1911, 391) je opozoril na umetniško naznanilo Kurz v. Goldensteinove Prešernove slike v L Zg 1850 str. 220. Z ostro oceno 2. izdaje Prešernovih Poezij 1913, ki jo je dal Schwentner po Aškerčevi smrti brez upoštevanja P.-jevih korektur prve izdaje z vsemi napakami vred brezvestno ponatisniti, se je mnogozaslužni in vestni prešernoslovec poslovil od dela za svojega ljubljenca (LZ 1913, 670).

Zgodaj se je P. pridružil vrsti nabirateljev narodnega besednega zaklada. Največ gradiva je zajel po svojih spominih na deška leta iz domačega mu poljanskega narečja, marsikaj je zvedel tudi od svojih učencev. Nabrano gradivo je deloma izročil Pleteršniku za slovar, deloma ga je objavil s potrebnimi razlagami z dveh zbirkah z naslovom »Slovarski in besedoslovni paberki« (LMS 1895, 1898), ki jih je K. Štrekelj ocenil v Jagićevem AslPh (XIX, 281–6). – V poročilu Bežkove programske razprave »Jezik v M. Ravniharja Zgodbah sv. pisma za mlade ljudi« je zagovarjal glagolske oblike na »-irati«, ker je ohranjeni. zlog »ir« značilen za tujko in jih tudi narod tako kroji (po 1. r. 5. v., n. pr. »citirati«, v nasprotju s puristi, ki jih hočejo obrazovati po 6. v. z »citovati«). Proti pretiranemu negovanju nedovršnikov v sedanjiku in trditvi, da slovenščina pozna za ta čas same imperfektivne glagole, perfektivni pa se morejo rabiti le za preteklo in prihodnje dejanje, je v isti oceni sprožil in obširno utemeljeval teorijo, da služijo za prezens tudi dovršniki (LZ 1890), kar je v neomajanem prepričanju o pravilnosti svojih nazorov branil še čez dvajset let v dolgotrajni polemiki s Peruškom ob njegovi programski razpravi »O rabi dovršnih in nedovršnih glagolov v novi slovenščini«, napisani l. 1903, izdani 1910 (LZ 1910). V podobno daljšo pravdo se je zapletel kot nepravnik z oceno E. Volčičevih »Nekaterih slovenskih pravniških izrazov« s ps. Verax in Veracior (LZ 1911, 217, 609). Nameravana vrsta »Jezikoslovne črtice« je doživela le dve etimološki pojasnili s pripombami splošnega značaja: »Očit in očitati; možat ali moški« (LZ 1894, 52, 370). – Največji delež pa je P. med svojimi jezikoslovnimi članki odkazal tolmačenju krajevnih imen, ki so od 1898 brez določenega sistema, večinoma iz polemičnih vzrokov sčasoma nastali (prim. seznam v Carn. 1916, 155–7). Kljub vestnemu, previdnemu in nepristranskemu iskanju resnice mu je ostalo marsikako tolmačenje zaradi nezadostnih pripomočkov nedognano in dvomljivo. Težave so se mu množile na teritoriju, kjer so stekajo trije tako različni kulturni in jezikovni elementi kakor so slovenski, nemški in romanski. Zlasti je pogrešal za starejše dobe domače dežele tako zanesljiv zgodovinski in krajevni repertorij imen, kakor ga je na osnovi listin sestavil Zahn za srednji vek Štajerske. Schumijeve objave listin in regestov z netočnimi določitvami krajev so ga ponovno izzvale h korekturam, ki jih je prva leta objavljal večinoma v muzejskih glasilih, pozneje v LZ. Potrebno je bilo zavrniti tudi marsikatero etimologijo, ki je pognala iz rodoljubnega diletantizma brez znanstvene podlage. Od dobre razlage je zahteval, da bodi preprosta, razumljiva in verjetna, a ujemati se mora tudi s krajevnimi razmerami. – V imenoslovnih črticah v IMK je raztolmačil sledeča imena: 1899: »Sostro-Osterberg« s pojasnilom, da je nemško ime gradu Osterberg pri Sostru pod Lj. nastalo po sinkretizmu iz Sosterberg (133); 1903: »Gaštaj« tudi z razlago imen Klevevž (Klingenfels, t. j. ozek prepad v skali, tesna globel med skalami) in Námeršelj iz Hammerstill; 1908: Želimlje (66), Žeje, Bezovljak, Žužemberk, Polhov gradec (89); 1909: Kolovrat (44), Udnje (123), Goče (126), Cirje, Četež ali Čretež (185). V nemški razpravici »Radkersburg und Radmansdorf« je po listinah dokazal postanek imena Radkersburg iz Radegojs-burg, t. j. Radegojev grad, Rádgona pa iz Rádgojina (Carn 1900, 45); v črtici »Ortsnamen in Urkunden« je zavrnil Schumijeve razlage ter podal točnejši komentar za podaritveno listino oglejskega patriarha Peregrina iz l. 1136 stiškim menihom, določil lego v njej navedenih krajev, med dr. za Domeslausdorf in Chrastoulach (Hrastov dol) ter ugotovil kraje Luža, Dobrniče, Grosuplje (Carn 1909, 139). – V Carn, nova vrsta, je nadaljeval z objavo »Imenoslovnih črtic« 1910: Bégune (72), Lanišče-Harland (74), Trnovlje in Cerklje (76), Depala vas in Nastoplja vas (77), Stična (303); 1912: Stehanja vas (90, iz osebnega imena Stehan), Volavlje, Vipolže, Jamljane, Polzela, Mrt (91), Drašča vas (143); 1913: Lutik (Utik), t. j. šibnik, mlad gozd, z razlago iz drevesnih imen s suf. »-ik« napravljenih krajevnih imen (70–5). V razlagi bohinjskih imen »Úskovnica« za Léskovnica in »Úkance« za Lókvenice (PV 1912, 157) priporoča, da pišimo taka imena, ki jim ne vemo zanesljive etimologične razlage in jasnega razvoja od davnih dob do danes, po ljudski izreki in jim pustimo sedanjo ljudsko obliko, četudi vemo, kako bi se ime glasilo v knjižni pisavi. Opozoril je na vlogo velarizacije l-a (t. j. prehoda l-a v v) v narečjih gorenjskega Posavja, za kar sta mu navedeni imeni lepa zgleda. V PV 1913 je pojasnil imena »Poljšica«, »Pogled« in pod. (38). Med mejnimi kraji freisinškemu škofu Abrahamu po ces. Otonu II. l. 973 podeljene zemlje v škofjeloškem okraju se imenujeta »Primet et Vuizilinesteti« ob Savi. Prvo ime bo pač veljalo za sedanje Praše z okolico, drugo pa morebiti v obliki »Luizilinesteti«, t. j. Mala vas, za Mavčiče na Sorškem polju, kar utegne odgovarjati v listinah ohranjenemu nemškemu imenu (ČZN 1912, 116–22). Številčno največ razlag krajevnih imen je prispeval za LZ; med nje je sprejel tudi nekatere lastne starejše, ki jih je podprl z novimi dokazi ali popravil nejasne trditve. Sprva je združeval tudi te razprave kakor prešernoslovne pod skupnim naslovom »Satura«; med njimi je podal zgodovinski razvoj etimološkega tolmačenja imena Lj. (1908, 243, 310); sled za Kajtimarom – Godomarom je menil najti še v krajnem imenu »Kotmara vas« med Dravo in Vrbskim jezerom južnozapadno od Celovca (1911, 252); »Znojilo«, t. j. sončni vročini odprt kraj, je predmet daljši obravnavi krajevnih imen s končnico na »-lo«, na Koroškem z »-dlo«, in krajnoimenskih pridevnikov na »-ski«, ki so jih v sredi 19. stol. spravili v modo slov. rodoljubni pisatelji s svojimi priimki, kakor: Koseski, Ledinski, Podlipski, Znojevski i. dr. (1911, 493, 587). Izmed številnih člankov, ki jih je od 1912 priobčeval pod zaglavjem »O krajnih imenih«, naj navedem le vsebinsko pomembnejše. Vnovič je moral dokazovati nemški izvor imena »Žužemberk« iz Susenberg, ki so ga Slovenci izgovarjali Žužemperk (1912, 316). Enako je pri razlagi »Lilienberg – Limbarska gora« začeti z nemškim imenom, ker je to prvotno nadeto gori in po njej tudi gradu Limberk ali Lilienberg, kar pa ni ime po lilijah, ki so pač preneznatne, da bi bile za kraj značilne, temveč »die Liel« pomeni vitičasto, opletajoče se rastlinje; potemtakem je Lilienberg gora; porasla z bršlinjem ali srobotjem, in krajev z imenom Srobotnik, Srobotnica ni majhno število. Tuje krajno ime pa nam je po Pohlinovi kombinaciji porodilo novo besedo »limbar« v pomenu lilija, ki je našla pot v slovarje (1912, 365). Schumijeva razlaga imena »Puehel« ob Ljubljanici iz podaritvene listine 13. stol. ne more veljati za Bokalce; krajev z »-büchel« (Pichl) v pomenu holm, hrib, grič, gorica imamo vse polno (1912, 489). »Geschieß«, t. j. Selo, Sela, je kolektivni izraz za »Gesitz«, »das Gesitze«; razen prostega imena srečavamo še razne sestavljenke ali determinirane oblike; največ teh raznih sel je izvedenih iz osebnih imen, n. pr. Luterče selo, Račje selo (1912, 550). Kraji »Koseze« na Kranjskem nimajo nemškega imena, pač pa na Koroškem in Štajerskem imajo poleg slovenskega še samostojno nemško ime Edling, n. pr. vas Kasaze pri Petrovčah v celjskem okraju. Pri primerjanju obeh je prišel P. do verjetnega sklepa, da tiči za krajnim imenom Koseze beseda »knez«, ki pomeni za tiste davne srednjeveške razmere v naših krajih približno toliko kot »veleposestnik« ali »boljar«, svobodni velekmetje na alodialnih zemljiščih. Etimologija besede »knez« ima svoj izvir v germanščini v besedah s končnico »-ing«, ki je končnica patronimičnih samostalnikov; »kuning« in »edling« sta vzporedna izraza z enakim pomenom, t. j. potomec plemenite rodovine, oba sta torej »plemiča« (1912, 600). – Posegel je v diskusijo o pisavi sestavljenih krajnih imen in nastopil proti tedanji tendenci, spraviti v pravopis čim več velikih začetnic. Ker je vsako krajno ime vendar le ena celota, pa tudi če je sestavljeno iz več besed, zadostuje ena sama velika začetnica. Z domačim pridevnikom sestavljeno krajevno ime sklanja prosto ljudstvo oba dela; krajna imena cerkvenih patronov, sestavljena a tujko »šent« in »šem« so prave zlepljenke, ki jih je pisati dosledno kot eno besedo: Šempeter, Šenčur, Šmarje, Šmartin, Škocijan, Šmihel, Šempas, Štaniel, Štivan itd. (1910, 736; 1913, 27). Iz debloslovja je ponovno razpravljal o funkcijah raznih sufiksov pri tvorbi krajnih imen, n. pr. o stanovniških imenih s priponko »-jan«; »-lo (dlo)«: 1911, 495, 590; »-at« (Vrenati vrh v Bohinju: 1913, 425); »-ava«; kolektivniki iz imen dreves in rastlin s suf. »-je«, »-ije« (brez epenteze -a: 1913, 473); »-išče« (tudi v AslPh 1910, 131); »-ina« (tudi v AslPh 1910, 307); »-Ьca« (»-ica« ne spada med lokalne suf.); »-če« (Pirenče, Purkarče, Vikerče, Moravče: 1913, 151) itd. V krajnoimenstvu imajo več ali manj odločilno veljavo tudi značilne posebnosti kraja, upoštevajo se klimatične razmere, češ da so dotični kraji mrzli ali topli, suhi ali mokri, na vetru ali v zatišju; mnogim krajnim imenom odloča sončna ali senčna lega. Te lastnosti se izražajo ali s pridevniškimi atributi ali pa naravnost s primernimi samostalniki, n. pr. Osoje, Zduša, Prisojnik, Preserje itd. (1911, 589; 1913, 545, 658). – Enako igra sinkretizem pri krajevnih imenih dokaj važno vlogo. Njegova najbolj navadna oblika je pač tista, če strnemo predlog ali ostanek predloga s krajnim imenom v eno celoto, n. pr. Nabrežina, Podgrad, Predvor, Zabrdo, Zalog. Valvasorju in Hacquetu je tako oblikovanje slovenskih krajnih imen zelo priljubljeno, pa tudi tujcu manjka zavest za razločevanje predloga od golega imena. Posebno skupino sinkretističnih oblik nahajamo v imenih: Dobrépolje, Sidol iz Suhi dol, Sidraž iz Suhi draž, draga; Simrt iz Suhi mrt, t. j. izsušeno močvirje (1913, 658; 1914, 167).

Mnogo resnega študija in stvarne kritike je P. posvetil razpravam, ki tolmačijo krajevna imena slov. dela Koroške, kjer je gospodujoči nemški živelj skušal slov. imena izriniti iz javnosti ali jih vsaj prikrojiti po svoje, da se njih prvotni glas in pomen često ne moreta več najti. Ker na tem kočljivem poprišču obstaja nevarnost, da se znanstvo pomeša s političnimi dnevnimi vprašanji in z nacionalnim šovinizmom, je ponovno izjavil, da nam pri razlagah mora iti samo za imena in za nič drugega, ter se je po tem načelu dosledno ravnal v vseh, večkrat precej ostrih polemikah. V podrobni oceni Scheniggove razprave o krajnih imenih boroveljskega sodnega okraja (letno por. celovške gimn. 1906), je izrazil mnoge pomisleke večinoma jezikoslovnega značaja, ker je zaradi nepoznanja krajevnih razmer pogrešal evidentne zveze med krajevnim imenom in njega razlago (LZ 1906, 629–33). Enako je stvarno s številnimi kritičnimi pripombami poročal o treh toponomastičnih spisih Pr. Lessiaka: »Die Ortsnamen im Bereiche des Wörthersees« v reklamni knjigi »Veldens Ehrenbuch« (LZ 1910, 343–50); »Ein Beitrag zur kärntnischen Ortsnamenkunde« v Car 1906 (LZ 1910, 410–5); »Alpendeutsche und Alpenslawen in ihren sprachlichen Beziehungen« v Germ.-romanische Monatschrift, Jg. II, Mai (LZ 1911, 155). V kritiki članka bar. A. Moscona »Über Ortsnamen und deren Entstehung« v Österr. Rundschau je opozoril na razne nedostatke njegovih imenskih razlag ter hotel »nekoliko zavreti tisto presamozavestnost, ki tu pa tam le prerada sili na dan, kadar koli se ponudi prilika, govoriti o slovenščini in tolmačiti slovenska imena« (LZ 1912, 47–51). – Nad deset let je tekla ostra pravda o razlagi imen »Celovec-Klagenfurt«, ki jo je sprožil Baudouin de Courtenay v AslPh 1904, 160. Zoper njegovo »drzovito razlago« je P. objavil svoje pomisleke (tam, 635), ki pa so naleteli na odpor pri koroških rojakih Scheiniggu in Lessiaku; toda njuna tolmačenja P.-ja niso prepričala (AslPh 1905, 420), zato je po nekaj letih s člankom »Nochmals Klagenfurt-Celovec« v isti reviji (1910, 382) obnovil polemiko, ki jo je urednik z Lessiakovim ponovnim odgovorom brez P.-jeve replike zaključil (1911, 183). Ob desetletnici začetka pravde za razčiščenje obeh spornih imen je P. za slov. občinstvo v LZ ves potek dolgotrajnega prerekanja ponovil ter se z obširno kritično utemeljitvijo svojih trditev znova lotil njune razlage (LZ 1914, št. 8, 10–2; 1915, št. 1, 3, 5). Odločno je zavrnil mnenja svojih nasprotnikov, da bi bil Celovec prevod iz Klagenfurt; tudi ni dobil imena po Lessiakovih izmišljenih povodkinjam sorodnih bajnih bitjih, »klage« ali »cvilje« imenovanih, ali po kakem junaku »Cvilju«; ne more imeti zveze z glagolom »cviliti« ali z izglagolskim imenom »cvilivec« ali »cviljávec«, tudi ne s pridevnikom »cěl« v pomenu trdna, suha zemlja, kakor je skušal tolmačiti Scheinigg. Toda pot do zadovoljive in prepričevalne lastne razlage obeh krajnih imen ni bila preprosta in je zahtevala več bistroumnih kombinacij. Najprej si je za »Celovec« poiskal večje število krajnih imen s končnico -ovec, zbral iz njih skupino z rastlinskoimensko podlago in dokazal, da imamo krajna imena, izvedena iz rastlinskega »stvol« odn. »cvol«, in da bi potemtakem utegnil biti Stvolóvec odn. Cvolóvec, iz katerega je mogel nastati naš Celovec, kraj, porastel s cvolom, t. j. z močvirnim rastlinjem s cevastim steblom (LZ 1914, 462). Za Stvolóvec ali Steblóvec-Celovec ima dve trdni priči, namreč dialektični Cvelóvec v tolminščini in pa Ceblovec v ziljanščini. Soglasje te razlage s terenskimi razmerami mu je potrdil pokrajinski opis Celovca in njegove okolice v pripovedki iz davne dobe naseljevanja Slovencev in Nemcev v dolinah Norika, ko je ta svet še pokrivalo divje grmovje in močvirje. Zato je tudi ugotovil v prvi polovici nemškega imena Klagenfurt kolektivnik »Gelache«, t. j. močvirje, luže, v drugi polovici pa je morda Word, Wörth, t. j. z goščavjem in grmovjem bujno zarastel nasip ali na močvirni planjavi razširjen prod (LZ 1914, 377). – Ko je razlago Celovca utrdil, še je paberkoval med krajnimi imeni na »-ovec«, zlasti med tistimi, ki jim služijo za podstavo razna rastlinska in drevesna imena. V svojem zadnjem prispevku za razlago krajnih imen je skušal pojasniti po končnici Celovcu podobno ime »Velikóvec« (Völkermarkt), ki je v svoji sedanji obliki precej spačeno in njegova pisava neutemeljena, kajti podstava mu ne more biti pridevnik »velik«, temveč neko osebno ime »Volk«, deminut. »Völkel« (LZ 1915, 319). Obsežne toponomastične študije pa so P.-ja. zaposlile v toliki meri, da je za slovstveno zgodovino razen prešernoslovja prispeval le malo člankov, akoravno mu je knjižnica s svojim bogatim rokopisnim in tiskanim gradivom nudila mnogo ugodne prilike. Na podlagi glagolske postile in »regištra« 1558 je dognal, da je bil Trubar v Loki l. 1530 (LZ 1905, 203, 688); za Trubarjev zbornik MS 1908 je napisal člančič Od kod ime Raščica? in bibliografsko črtico o Trubarjevem koledarju; ugotovil je, da je slovenščina v mnogojezični bibliji iz l. 1599, ki jo je izdal Elija Hutter v Nürnbergu, ponatis Dalmatinovega prevoda sv. pisma 1584 z raznimi tiskovnim pogreški (IMK 1900, 25); v evidenco je spravil in opisal 8. izd. Pohlinovega molitvenika »Molituvne bukuvce« iz l. 1783 (Č 1908, 103). O Balt. Hacquetu, zaslužnem pionirju v planinskem raziskovanju Avstrije, zlasti pa dežele Kranjske, kjer je deloval celih dvajset let, je podal jedrnato karakteristiko z željo, da se mu naša alpinistika ob stoletnici njegove smrti oddolži s tem, da kak vrh v Triglavskem pogorju krsti z njegovim imenom (PV 1912, 193). Po uradni listini je ugotovil pravilni Kopitarjev rojstni dan z 21. avg. 1780, namesto 23. avg., ki ga je zabeležil Kopitar v svoji avtobiografiji (LZ 1911, 165); objavil je iz njegove zapuščine dve pismi Dobrovskega, naslovljeni nanj, ter s tem izpolnil vrzel v Jagićevi izdaji njune korespondence, in dodatno še iz R. Maistrove zbirke Kopitarjevo pismo Metelku iz l. 1835 (AslPh 1900, 623; 1909, 468). »Iz pozabljenih rokopisov« je priobčil Primčeve pesniške prevodne poskuse in Modrinjakovo pesem »Molitva na Božico Slovenko« (ZSM 1902, 232; 1904, 235); za porabo Marnovega Jezičnika letniki 9–30 je sestavil potrebno kazalo (IMK 1908, 103–8). Med daljšimi literarnimi poročili je javnost seznanil z vsebino Šlebingerjeve programske razprave o Devovih Pisanicah (LZ 1906, 567); v poročilu o Šlebingerjevi Slov. bibliografiji za l. 1907–12 je poudaril, da je bibliografija podlaga literarni zgodovini ter podal pregled bibliografskih publikacij pri Slovencih (LZ 1914, 197); v poročilu o ZSM 1912 je izpopolnil podatke o Kuraltu (LZ 1913, 107). Iz osebnega poznanja je napisal nekrolog originalnega rodoljuba in jezikoslovca p. Lad. Hrovata (LZ 1902, 358) in sestavil podroben življenjepis mnogoletnega delavnega odbornika SM in resnega vzgojitelja gimnazijske mladine Iv. Vavruja (ZSM 1906, 34). Maloštevilni krajši prispevki za domačo zgodovino so zabeleženi v Carn 1916, 160. – Ko je SM svoj Letopis določila le za upravna poročila, za znanstvene in poučne spise pa osnovala Zbornik, je bil P. prvih devet let (1899–1907) njegov vesten urednik, ki se je trudil, da k starejšim sotrudnikom pritegne tudi sveže mlajše znanstvenike. – Za upravne potrebe in knjižne nakupe preskopa odmerjena drž. dotacija in s posledicami potresne katastrofe (1895) združena več ko desetletna stiska za primerne prostore so močno zavrle normalni razvoj največje javne knjižnice na Slov. Ko so po letih krize nastopile urejene razmere, se je mogel P. kot ravnatelj z vidnejšim uspehom posvetiti zahtevam zaupanega mu zavoda. Požrtvovalno je pomagal domačim in inozemskim znanstvenim delavcem, ki so često mogli uporabljati knjižnične zaklade le v počitniških mesecih, in tedaj si P. tudi zase ni privoščil sicer potrebnega oddiha, dokler ni prva svetovna vojna z vojaško zasedbo poslovnih prostorov nasilno prekinila rednega delovanja. – Med pridobitvami iz njegove dobe je imenovati dragoceno Prešernovo rokopisno ostalino, ki jo je na P.-jevo prošnjo 1905 knjižnici poklonil njen lastnik Bamberg. – Prim.: V. Jagić, AslPh 36 (1916), 624; J. Šlebinger, LZ 1915, 575; isti, Carn 1916, 150–60 s sliko in seznamom njegovih spisov; isti, TS 1915, št. 48; I. Grafenauer, NE (1928), 466; delno očuvane dopise Bamberga, Jagića, Prijatelja, Rešetarja i. dr. P.-ju hrani NUK. Slika: ASK 55. Šr.

Šlebinger, Janko: Pintar, Luka (1857–1915). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi426005/#slovenski-biografski-leksikon (17. december 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine