Pesjakova, Luiza (1828–1898)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Pesjakova Luiza, pesnica, v Lj. r. 12. jun. 1828 in u. 31. marca 1898. Kot najstarejši otrok dr. Bl. Crobatha (SBL I, 86) je spoznala v domači hiši Prešerna in vse vidnejše može tedanje slov. družbe, zlasti tudi Korytka; poleg dekliške vzgoje v tedanjem Fröhlichovem zavodu je dosegla še posebno izobrazbo: v romanskih jezikih jo je poučeval P. Petruzzi (članek!), očetov sošolec in prof. njenega star. brata Ludovika; z bratom se je učila vseh gimn. predmetov do 6. šole; Petruzzi je bil tudi njen mentor v pesništvu. Najgloblje je vplival nanjo Prešeren, ki ji je vcepljal klasično izobrazbo in jo začel učiti tudi angleško (Iz mojega detinstva I). Pesniška žila se ji je po lastni izpovedi (istotam III) oglasila, ko je 1840 spremljala očeta v Rogaško Slatino in spoznala Vraza, najbolj gotovo pa že ob Prešernovem zgledu, ko ji je zlagal voščila za starše in pozneje tudi nji sami (voščilo iz l. 1842); Prešernov vpliv izpričuje sama v osnutku nemške avtobiografije iz 1886 (zapuščina). Iz 1843–4 je ohranjen zvezek njenih prvih nemških pesmi, na katere ji je odgovoril Prešeren z znamenitim sonetom »An eine junge Dichterin«. Vendar njena kulturna in družabna usmerjenost tudi kesneje še ni prestopila nemškega kroga tedanje izobražene Lj.; nikjer ne kaže znamenj slov. nar. zavesti in tudi slov. je znala samo za silo. Edini njen živi stik s slov. kulturo dokazuje nemški prevod »Izgubljene vere«, ki ga je Kastelic (najbrž 1847) poslal Prešernu v Kranj, za kar je ta pesnico pohvalil in naročil, naj pridno napreduje; rahel klic k slovenstvu je tudi njegovo slov. posvetilo Poezij (prim. J. Cimperman, Prešeren gratulans LZ 1881).

Ko se je Luiza po očetovi smrti (13. jul. 1848) poročila (3. okt. 1848) z bogatim trgovskim prevozniškim podjetnikom Sim. Pessiakom (1816–78; o rodovini P.-ovih gl. članek Pesiak), se je vsa posvetila družini in vzgoji svojih peterih hčera Helene, Luize, Marije, Ide in Eme; njihova vzgoja je bila nemška in francoska. Šele ob prerodu slov. meščanstva v zač. 60-tih let so hčerke dobile slov. učitelja, real. prof. Ant. Lesarja; ob njih se je tudi mati sama marljivo učila slovenščine in ob tem pouku napravila »Mojo prvo pesmico slovensko: Kar ljubim« (N 1864, 170), ki jo zaključuje: »Ljubim Sloven'jo, ji roko podam / Bog jo potrdi in živi jo nam!« Podobne misli izražajo nenatisnjeni aforizmi, kjer pravi, da »slovenščino ljubim do zadnjega dne« ali pa »Bratje Slovenci, … kamor vi greste, tam idem za vam'«. Že v naslednjem listu N je Luiza objavila Odprto pisemce slov. materam, v katerem vzpodbuja matere, naj otroke poučujejo v »domači govorici, v tem lepem in blagoglasnem jeziku«, in priznava, da šele zdaj, ko se ga sama uči, spoznava njegovo lepoto in milino (N 1864, 176). Za slov. pesništvo jo je prvi pregovoril njen učitelj Ant. Lesar, ki je njen nastop tudi pozdravil z epigramom »Svakinji dve, kar naprej!« (N 1864, 194), in vabi v slov. krog tudi Luizino svakinjo Ano, odlično pevko, naj bi tudi ona »z godbo v narodnem duhu hladila nam rane skeleče«. Verjetno je njeno preorientacijo pripravljal tudi Andr. Einspieler, s katerim je občevala na Beli pri Žel. Kapli, kamor je 1859–66 zahajala na letovišče, in pa njen lj. sosed in očetov bližnji rojak dr. Jern. Zupanc. Njen prestop v slov. družbo je bil zelo viden. Odslej je najbolj uvaževana sotrudnica N in še isto leto se je oglasila tudi v SG; v obeh listih priobčuje domoljubne in vzpodbudne aforizme v verzih in pesmi, ki deloma izražajo tožno romantično občutje n. pr. Roža (N 1864, 399), Marnja brez imena (N 1865, 207), deloma pa so vzpodbudno refleksivne, n. pr. Spomlad je tukaj (SG 1865, 97), Neizmernemu bitju (N 1866, 102), ali tudi pripovedne, kakor Roža Jerihonska (SG 1865); izrazito romantični sta tudi domoljubni povestici Očetova ljubezen (N 1864, 227) in Dragotin (SG 1864). V prvi popisuje lepoto domače zemlje (Bled), idiličnost kmečke hiše in očetovsko ljubezen, ki se ne more ločiti od svojega otroka, v drugi pripoveduje, kako ljubezen do domovine kliče človeka iz tujine domov; genljivo popisuje zlasti slovo na vaškem pokopališču. Ob istem času (1865) začenja P. v »Triglavu« priobčevati prevode Prešernovih pesmi (poleg Potočnikove Zvonikarjeve, Olibanovega Velikega petka [N 1846]) in dr.; nekaj so jih ponatisnili tudi dun. Slavische Blätter, vendar pa je v zapuščini ohranjen še znaten del prevodov iz Prešerna in nekaterih drugih pesnikov, a njih objava se odteguje evidenci; Slav. Bl. so naslednje leto (1866) prinesli tudi prevod Koseskega »Geheiligt werde dein Name!« v SG pa je 1865–6 objavila več prosto poslovenjenih Čeških legend, n. pr. Beg v Egipet, Jezus in otroci itd.

Svoje zbližanje s slov. kult. in družabnim življenjem je P.-ova potrdila s tem, da je že 1864 priredila za lj. čitalnico nemško veseloigro Strup in naslednje leto Svitoslava Zajčka (Slov. gled. igre III–IV, 1865). N so ji posvečale mnogo pozornosti, in čitalnica ji je 1865 za god priredila podoknico (N 1865, 212); pozneje je P.-ova vodila na čitalnične »besede« tudi svoje hčere in 1868 srečamo med sodelujočimi celó njeno svakinjo Ano (N 1868, 169). Za čitalnične prireditve je P.-ova zlagala tudi prologe (prav značilni so Slovenija Vodniku, N 1866, 54; N 1870, 355; 1872, 145), katerih osnovne misli so bile: ljubezen do matere domovine, sloga, pobratimstvo in človečanstvo. Domovinsko romantično osnovo ima tudi dramatična slika Na Koprivniku (N 1872), v kateri prikazuje Zoisa kot človekoljubnega gospoda in Vodnika kot gorečega domoljuba. Že 1866 je hotela prirediti Krst pri Savici za libretto (SG str. 37); na razpis dež. odbora kranj. 1870 za izvirno tragedijo in opereto je napisala Gorenjskega slavčka, ki ga je uglasbil A. Foerster in se je pel 27. apr. 1872 (N, str. 145; ponatis ST 1872, zv. 19 b, 1896² zv. 60 c). Za Dram. društvo je še priredila 1870 Zabavljico (ST, zv. 14) in enodejanko Pokojni moj (ST 1873, zv. 23). Iz l. 1871 je ohranjen rokopis 5 dej. izvirne tragedije »Prešeren«, v kateri je hotela prikazati pesnikovo življenje in trpljenje. 1. dej. (1829) govori o Preš.-ovi nesrečni ljubezni, 2. dej. (1833) o boju s Kopitarjem za KČ, 3. dej. (1835) o pesnikovem sočutju do trpečih, ko napravi nesrečni materi nagrobni napis dvema dečkoma, 4. dej. (takoj nato) naznani Čopovo smrt; 5. dej. — ki naj bi se godilo 1849 in bi najbrž prikazalo Preš.-ovo bolezen in smrt — se ni ohranilo, morda tudi napisano ni bilo. Delo je dramatično šibko in obstoji iz samih referativnih in čuvstvenih dialogov.

Lepočutna narava in široko lit. obzorje P.-ove je našlo svoje pravo mesto šele v Stritarjevem Z, ki se mu je takoj pridružila; navdušenje za Stritarja kažejo njena pisma Cimpermanu, pa tudi Stritar je cenil njeno izobrazbo in svetsko uglajenost: ohranilo se je 28 njegovih pisem od 7. apr. 1870 do 17. dec. 1877 (ki niso vsa in zlasti iz zadnje dobe manjkajo); jeseni 1872 sta se tudi osebno seznanila na Dunaju. Izmed njenih pesmi v Z 1870 sta posebno značilni uspavanka »Spančkaj mi dete!« in »Ranjeni vojak«, pozneje pa Slike iz Italije, kjer v popotnih refleksijah in odah opeva gorenjeitalska mesta in jezera, kamor je 1877 potovala s svojo hčerjo Heleno; doživetje ob prvem opernem nastopu svoje hčere (1872) popisuje v spisu V Draždanih (Z 1877). Iz prvega časa je morda umetniško najznačilnejši cikl pesmi v LMS 1871, kjer je ena pesem posvečena Stritarju, ena Prešernu; spočetka je sodelovala tudi v KMD (1867, 1871–2). Prevajala je tudi pesmi Vaclava Poka Poděbradskega (N 1871, 110), ki je nasprotno njene pesmi prevajal v nemščino. Ko je Z prvič umolknil, je sodelovala pri B in Zori, kamor so jo vabili, bila pa je Pajkova nasprotnica, zlasti tedaj, ko je začel napadati Z (prim. pismo Cimp.-u 3. avg. 1876); kljub temu, da je sodelovala s staroslovenskimi prvaki, jo je srce bolj vleklo v mladim; Bleiweis ji je »oča«, njegove N, katere težko prebavlja, imenuje »Mumie, ali bolje Muhme« (Cimp. 31. avg. 1873); 8. jul. 1873 piše Cimp.-u iz Škofje Loke, da bere SN in N, »tudi sveto Danico ogledujem včasi, ali dotakniti se jej — ne, ne! Saj predobro vem, da take luči nijsem vredna«. Nad vse je značilen njen slavospev Levstiku (Cimp.-u 3. avg. 1876: »Oblast učenosti in božjo iskro genija strinja v sebi kakor nihče drugi; li kaj so vsi naši »Velmožje« proti njemu? Čop in Prešeren bi mu druga bila — jeden učen, drugi genialen — a meni se dozdeva, da še ta bi se mogla učiti pri njem … Besedica priznanja tega moža več velja in mi je tisočkrat ljubša, nego vse smešno hvalisanje onih, ki se mu primerjati nikakor ne morejo.« Levstik jo je učil tudi slovenščine in zdi se, da jo je on nagovarjal, da opiše svojo mladost in tiste, ki jih je poznala, zlasti Prešerna in Korytka (prim. Cimp.-u 7. jun. 1879); obljubljala je, da skoraj napiše nekaj velikega; mislila je pri tem tudi na roman. Toda ko je Stritarjev Z utihnil, je k LZ spočetka niti vabili niso, zato jo srečamo pri Kresu (1881–3). Ker pa Kres ni mogel sprejeti njenih pogojev za roman Beatin dnevnik in ji je nato odklonil neki prevod iz nemščine, se je tudi odtod umeknila. Pač pa jo je naslednje leto Levec povabil k LZ. Poleg pesmi je tu priobčila Popotne spomine (1884) in važen kos avtobiografije Iz mojega detinstva (1886), kjer nam kaže tri »zvezde« svoje mladosti Prešerna (I), Korytka (II) in Vraza (III). Znamenita pričevanja pa so zastrta v sentimentalno rodoljubje in zgod. resnica je preveč literarno naličena; izmed pesmi v LZ je omembe vredna še vizionarno-domoljubna Pulj (1892); le mimogrede se je oglasila tudi v Sn 1887. V Krajčevi NB zv. 25–6 je končno 1887 izšlo najobširnejše pripovedno delo P.-ove, ženski roman Beatin dnevnik, čigar predhodnica je novela Rahela (LMS 1870); delo prinaša tipične konflikte in presenečenja tedanjih sentimnetalnih družinskih povesti iz višjih slojev in je vse prepleteno s tujo konverzacijo in duhovičenjem.

Kot mladinska pesnica in pisateljica se je P.-ova uveljavila v V; temu listu je ostala zvesta od ustanovitve 1871 do 1893, ko se je popolnoma umeknila iz javnosti, čeprav jo je Cimperman spočetka odvračal, češ, da je V zanjo malo časten list. Iz V je v glavnem izbrala svojo mladinsko zbirko Vijolice (1889), ki so njeno najbolj posrečeno delo; v njih je mnogo ženske nežnosti in otroške prisrčnosti.

Lit. delo P.-ove izvira iz lepočutnega idealizma in priložnostne ambicije. Pesmi segajo v zapozneli formalistični klasicizem, proza pa se opira na romantično razneseno idiličnost in na maniro ženskih družinskih povesti. Njeno slovenstvo izvira iz domačijskega in meščansko-gosposkega čuvstvovanja; do žive, osebne narodne zavesti in do spoznanja realnih narodnih potreb skoraj ni prišla. Bila je predvsem visoko češčena gospa našega slovstva; njeno delo ima kljub domoljubnim geslom bolj mednaroden kot slovenski značaj. Najtrdnejša vez s slovenstvom ji je bila Prešernova veličina, vendar je ni mogla pojmovati narodno organsko, ampak le osebno in domoljubno kot njena doba vobče; tudi estetsko ni dovolj prodrla vanj — njene prevode Prešernovih pesmi je Levstik slabo sodil (prim. Slodnjak, Levstikovo zbrano delo III, 168). V kolikor so bili njeni spisi jezikovno pomanjkljivi, so jih popravljali Lesar, Cimperman, Stritar in Levstik.

Pesnila je hkrati tudi nemško; velik del pesmi in tudi proze je sploh dvojezičen; Slike iz Italije so v nemščini (»Reisebilder«, ki jih je posvetila hčeri Heleni) še številnejše; tudi »Draždani« (Z 1877) je objavila nemško; celo narodno izpovedna »Kar ljubim« ima svojo nemško sporednico, pa brez domoljubnega konca. L. 1885 je izdala nemško mlad. zbirko Ins Kinderherz; sodelovala je pri mnogih nemških mlad. in družinskih listih; te pesmi so v več zvezkih in snopičih ohranjene v zapuščini, med njimi zbirka Zwischen Moos und Tannenzweigen, ki je bila pripravljena, da izide 1896; dalje zbirka pripovednih otroških pesnitev, lirsko epska pesnitev Was die Waldquelle erzählt, zbirka Kleine Lieder in pripovest Marie, ki se godi na Slovenskem. — Njena korespondenca, kolikor se dá doseči, je večinoma nemška, zlasti Cimpermanu; verjetno je Stritarju dopisovala francosko, ker je tudi mnogo Stritarjevih pisem francoskih.

Dokler je moževo podjetje uspevalo, je P.-ova živela v prav ugodnih razmerah. L. 1854 je popotovala z možem preko Ischla, Solnograda, Monakovega, Lipskega, Draždan in Prage na Dunaj (dnevnik v zapuščini), 1872 je spremljala hčer Heleno z Dunaja v Draždane, 1876 pa v Italijo. Toda že okoli 1870 se je v družini začutilo pomanjkanje; prevozništvo je opešalo, razne spekulacije v podjetju (zlasti Pesjakovega brata Antona) so prinesle skoraj popoln polom. Izmed hčera je Helena (1849–1917), odlična operna pevka, delovala v dvorn. gled. v Draždanih, Berlinu, Hannovru in Wiesbadenu, v mestnih gled. v Bremenu in Breslavi; 1877 se je s podporo nemškega cesarja izobraževala v Italiji; druga hči Luiza se je poročila v Hannovru, Ida v Lj. z H. Lukeschem, dve hčeri sta ostali neomoženi; kakor Crobathova, tako je izginila tudi Pesjakova (Pessiack) družina med nemškim svetom. Zadnja leta je P.-ova živela v skromnosti in pozabljenosti; lit. zveze je najdlje ohranila s Cimpermanom 1866–93 (prim. N 1866, 152, 207). C.-a je posebno sprva tudi gmotno podpirala, vedno mu je bila sočutna in modra prijateljica, kljub njegovim muham; prijateljsko razmerje s Stritarjem se je skalilo že pred koncem dun. Z. — Prim.: Lit. zapuščina v drž. knjiž. v Lj., Ms. 488; Cimpermanova zapuščina, istotam, Ms. 484; SN 1898, št. 74; LZ 1898, 308; Simonič 374–5; Glaser IV, 31; Iv. Vrhovnik, Še ena posvetitev Krsta pri Savici, KCM 1905, 67–71; isti, Igra »Prešerin«, KCM 1906, 34–44; Fr. Erjavec, Starejše pesnice in pisateljice, Lj. 1926; M. Govekarjeva, Slov. Žena 1926, 106; J. Kersnik, LZ 1888, 379 (Zbr. sp. V, 304); Fr. Levec, LZ 1889, 571; Fr. Lampe, DS 1889, 158; Prijatelj, Kersnik II 499; Trstenjak, Slov. gled. 48, 65–6; Wollman, 66; A. Pirjevec, Stritarjeva pisma L. P.-ovi, ŽS 1930; Pirjevec, Levst. pisma 31, 234–7, 303, 306; A. Žigon, Drobni prispevki, DS 1933; Kidrič, LZ 1934, 54. Slika ASK 17. Kr.

Koblar, France: Pesjakova, Luiza (1828–1898). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi417228/#slovenski-biografski-leksikon (28. maj 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine