Slovenski biografski leksikon

Pelzhoffer Franc Albert (tudi Albreht) baron Schönauski, znamenit političen pisatelj, r. 1645 (1643?) v Lj. (?) Janezu Seyfridu in Mariji r. bar. Schwab v. Lichtenberg, u. 13. okt. 1710 na gradu Kamnu pri Novem mestu. O njegovem življenju je doslej le znano, da je obiskoval nižje šole pri jezuitih v Lj., bil nekaj časa tudi v tem redu, pozneje pa študiral, neznano kje, pravoznanstvo; bil ces. dež. svetnik na Kranjskem (Landrath), prisednik dež. in dvorne pravde (Beisitzer der Land- u. Hof-Rechten, t. j. plemiškega sodišča), svetnik pri vicedomskem uradu (ständ. Deputations-Vicedoms-Rath) ter komisar za zaslišavanje prič na Dolenjskem (Commissarius testium, Zeugskommissär, tudi »Zeugenkommissär«; o tem delokrogu prim. Beckmann, Idea iuris, str. 567; docela krivo Radics, Argo, 1894, 36). 1693–6 je bil stanovski odbornik (Verordneter), izvoljen za viteško klop. Po poteku triletne funkc. dobe se je odpovedal, ni bil pa, kakor običajno, izvoljen še za 4. leto (Perizhoff, Carn. Pragm. I, 34, 26). Dolžili so ga, da je izdal več samovoljnih odločb (»Winkeldekrete ausgefertigt«). Zato je sklenil stan. odbor, da se morajo predložiti vse njegove odločbe ad ratificandum ali cassandum; prej se ne smejo niti vpisati niti izvršiti (ibid. I, 34, 27). Najbrž se je pa izkazala obdolžitev vsaj za pretirano, kajti 30. maja 1696 je P. zaprosil za upostavitev še za eno leto. Temu so dež. stanovi ugovarjali, ker je prešel 1696 P. v vrsto baronov, češ da bi vitezi tako izgubili svoje zastopstvo. Protivil se je zlasti dež. upravnik Jurij Žiga grof Gallenberg. Perizhoff pripominja (ibid. I, 34, 32), da se je v resnici P. zameril dež. glavarju in dež. upravniku, in dostavlja: »So geht es demnach, wenn man sich denen Landtsobrigk. Capi vermesset.« — Poročen je bil P. prvič (9. okt. 1673) z Marijo Magdaleno pl. Cyrian, ki mu je rodila dvojčka Franca Alberta in Evo Maksimilo; drugič z Marijo Konstancijo Regino bar. Paradeiser. Starejša sestra 2. žene Margareta je bila poročena z Ludovikom Cyrianom baronom Guttenau, najbrž bratom 1. žene (prim. J. Witting, Beiträge z. Genealogie d. krain. Adels v Jb. d. herald. Ges. »Adler«, N. F. IV  [1894] 133). — P., očitno častihlepen mož, se je na naslovnih listih svojih del in pod portreti nazival »Freiherr v. Schönau (njegov baronski predikat), Herr zu Steinbrückel u. Guttenau, Edler Herr zu Schneckenbüchel, Sagoritz u. Schwarzenbach.« Gradič Kamen (Steinbrückel) je P. sam kupil in pozneje dokupil še bivšo hmelniško pristavo Dobravico (Guttenau ali Gutenhof). Po P.-jevi smrti pa sta bili ti posestvi prodani na izvršilni dražbi (Breckerfeld, Supplemente zu d. Frh. v. Valvasor Topographie v. Krain, str. 37; rkp. v Nar. muz. v Lj.). Zapuže (Schneckenbüchel), Zagorica in Črni potok — med najmanjšimi gradiči na Dolenjskem — so bili nekdaj v lasti P.-jeve družine (prim. Valvasor IX, 491, 496, 512, 517). — Po P.-jevi smrti je vdova podarila njegovo knjižnico lj. jezuitom. Po poročilu Pohlinovem je bil P. član »Societatis Anglicanae«.

Zadnja leta svojega življenja je, doslej neznano s kakšno pobudo, izdal velika dela o politiki: 1. Lacon politicus, strictim doctrinam administrandae reipublicae, quam ajunt politicam, complectens et evolvens. Augustae Vindel. 1706, 12⁰, str. 371. — Delo je posvečeno španskemu kralju Karlu III. Naslov »Lacon« pomeni, da je spis sestavljen v lakonični obliki. — 2. Lacone o vero ristretto politico, dove succintamente s' insegna il modo di ben governare ed amministrare un stato. Lubiana, Giorgio Mayr 1710, 12⁰, str. 540. — P.-jev ital. prevod dela pod 1, posvečen princu Evgenu Savojskemu. — 3. Arcanorum status libri decem (s portretom brez grba). Teh knjig je v 1. izd. (Lj. 1709, Joan. Georg. Mayr, 1709, 4⁰), posvečeni cesarju Jožefu I., izšlo prvotno le šest: I. Prologeticus, str. 159; II. 1. Arcana regia sive de imperio unius, str. 234; 2. De observationibus regiis ex arcanis status. Circa res magis particulares principum, str. 374; III. De arcanis poliarchicis sive de imperio optimatum et populi, str. 235; IV. De legationibus aliisque legato scitu necesariis, str. 195; V. Iris politica seu de jure confoederationum, str. 197–328; VI. De aerario et opibus publicis, str. 329–441 in XXIX str. kazala k IV–VI. Po avtorjevi smrti so izšle po dve in dve ostale štiri knjige, in sicer: Arcanorum status liber VII. et VIII. de religione et consilio (Frankfurt, Joan. Adolph 1711, 4⁰, 766 str. in XVI str. kazala; poseben nasl. list, portret in grb; posvetilo ces. Jožefu I. in njegovemu sinu Leopoldu z datumom 10. okt. 1710, torej tri dni pred avtorjevo smrtjo); Tractatus historico-politicus de armandia sive arte bellica et olea pacis (v indeksu označen kot Arcanorum liber IX., X. Ibid. 1713, 4⁰, 445 str. in XVI str. kazala; poseben nasl. list, portret in grb). Prvih 6 knj. je drugič izšlo v Frankfurtu 1724–5, Georg. Christoph. Weber, 4⁰, 548 in 443 str. in XXXVII str. kazala k I.–III. knj. in XXXVIII str. kazala k IV.–VI. knj. — 4. Neuentdeckte Staats-Klugheit in Hundert politischen Reden oder Discursen abgefasst und mit allerhand Sinnreichen und ungemeinen Anmerckungs-Sprüchen auch denkwürdigen alt- und neuen bevorab aus dem Siebenzehenden Seculo oder Jahr-Hundert ausgezogenen Exempeln erläutert auch mit vielen hundert raren und wahrhafften Historien bewähret. Frankfurt in Leipzig, Johann Adolph, 1710, fol. 697 in XXX kazala. Knjigo je izdala po P.-jevi smrti njegova vdova in jo posvetila avstr. vladarski rodbini ter nižje- in gornje avstr., štajerskim, koroškim, kranjskim, tirolskim in goriškim dež. stanovom. — Da so VII. in VIII. knjiga »Arcanorum« in »Neuentdeckte Staatsklugheit« izšle v Frankfurtu in v avstr. deželah niso bile cenzurirane, je dalo povod za cenzurne odredbe. Ko je notranje-avstr. vlada v Gradcu izvedela, da je izšla »Neuentdeckte Staatsklugheit«, je 22. febr. 1711 kranjskemu vicedomu Francu Ant. grofu Lanthieriju naložila, naj sporoči, zakaj te knjige ni poslal v cenzuro, in da predloži vse rokopise traktatov, ki jih je P. še določil za tisk; ko bi bili pa tudi ti že natisnjeni, naj jih cenzurira in o njih poroča. Grof Lanthieri je odgovoril, da »Neuentdeckte Staatsklugheit« ni bila cenzurirana, ker je bila natisnjena in izdana v Frankfurtu, rokopisov pa ne more predložiti, dokler se P.-jeva vdova ne vrne v deželo. VII. in VIII. knj. »Arcanorum«, ki sta izšli v Frankfurtu, sta pa povzročili tiskan, za splošnost namenjen cesarski patent z 22. avg. 1711, s katerim je vlada vnovič zabičala cenzurne predpise, da se nobena knjiga ne sme ne dati ne prevzeti v natisk ne prodajati, dokler ni cenzurirana. Glede VII. in VIII. knj. pa patent še posebej pravi, da »in solchem Buch die Kayserlich und Landsfürstliche Jura und Gerechtsamb nicht allein wenig beobachtet, sondern denselben zu merklichen Präjudiz und nachtheil unterschiedliche ungegründte und mehr strafmäßige als zu dissimuliren stehende Punkta eingetragen worden wären …« Zato vlada naroča, da se ta »ohne Censur und Approbation in offenen Druck gegebenes ungleiches und mit groben Fehlern und Ungründten angefülltes Buch« povsod poišče in notranje-avstr. vladi v cenzuro in popravo predloži. Iz te odredbe se sme sklepati, da se P.-jevi politični nazori niso skladali s tedanjim vladinim drž.-polit. pojmovanjem, vsaj ne v onih delikatnih točkah »de religione« in »de consilio« (t. j. o vladarjevih neposrednih organih, ministrih), ki so bili predmet zaseženim knjigam. Zato so oziri na cenzuro (ne morda le tiskarske in založniške razmere v Lj.) odločili, da so se te knjige tiskale izven območja avstr. vlade. Enako je treba s pogledom na cenzuro ocenjevati posvetila vladarjem, princu Evgenu in deželnim stanovom. Izvršitev cenzurne odredbe pa tudi pojasnjuje, zakaj so P.-jeva dela v naših knjižnicah razmeroma redka. V uvodu k »Staatsklugheit« je P. nekoliko pojasnil način svojega dela. Kakor v drugih svojih spisih tudi tukaj svojih trditev in naukov navadno ne naslanja na citate iz drugih piscev, kakor delajo mnogi drugi, češ, resnica je že sama na sebi dovolj podkrepljena in ne potrebuje nobenega dokaza in naslona. Svoje znanje, pravi, je dolgo in neumorno črpal iz spisov državnikov, moralistov in zgodovinarjev, kakor so Tacit (očitno njegov ljubljenec), Salust, Tukidid, Livij, Cezar, potem Bodin, Boterus, Boccalinus, Lipsius, Malvezius, Mazarinus, Naudaeus, Gracian, Rodezius, Hermonus, Tholossanus, Lundorpius, zajemal je tudi iz avstr., franc., italj. in španskega zgodovinopisja, iz svoje dolge skušnje in slednjič iz poročil, popisov in zanimivih spisov (curiose Schriften), ki jih je bilo v 17. in 18. stol. polno v vseh knjigarnah, o dogodkih, ki so še v spominu in zato dovolj potrjeni. S tem deloma novim gradivom je v spisih pod št. 1–4 zgradil popoln sistem politike. V njih kaže veliko izobrazbo v vseh panogah drž. prava, v meddrž., ustavnem in upravnem. Njegovi, na naukih kat. cerkve temelječi ekskurzi o veri in cerkvi, ki jih je vpletel v svoj sistem, dokazujejo tudi njegovo izobraženost v bogoslovju, ki mu je v mladih letih nameraval posvetiti svoje življenje. V razvoju politične znanosti ima P. svoje mesto na meji med čistimi »statisti«, ki so odločili politiko kot čisto teleologijo od verstva, morale in prava in so smatrali za nalogo vlade samo nasilno ohranitev politične oblasti (Macchiavelli in Boterus v Italiji in Naudaeus v Franciji), in med »policeisti« (n. pr. Bielfeld in Krist. Wolff), ki so goli Machiavellijevi teleologiji stavili nasproti brzdajoča načela vere, etike in prava, goli politiki policijo, t. j. skrb za varnost in blaginjo države. P. se je posluževal še starih nazivov »politike« in »političnih tajen (arcana)«, toda priznaval je politiko le še kot »sredstvo, ne kot smoter, in kot služeče orodje za javno blaginjo« (Spektorskij, Zgod. soc. filozofije I, 220). V dosego te blaginje zahteva predvsem etiko v politiki, in to ne avtonomno v smislu racionalistov 18. stol., marveč transcendentno, živečo v veri. Zato zametava v nasprotju s kasnejšimi policeisti-prosvetljenci versko strpnost; v njej vidi žalitev Boga in polit. nevarnost (Spektorskij, op. cit. 221). Tudi je bil P. v nasprotju z epigoni fevdalnih monarhomahistov, ki so še delovali na Francoskem, sicer za močno monarhijo, toda le v svrho utrditve vere in blaginje države (Spektorskij, op. cit. 221). S tega vidika zveze med obema polit. strujama je P., o katerem Pohlin po pravici pravi, da je »patriam et orbem litterarum suis eruditionibus illustravit«, prav zanimiv pojav; njegova dela bi zaslužila globlji študij in podrobno analizo. — Poleg navedenih spisov, ki so utemeljili P.-ju glas v učenem svetu, poznamo še nekaj drugih, pa samo po imenu: 5. Corona virtutis virorum illustrium; 6. Tractatus varii erudit (?); 7. Austriaca domus ad summum fastigium genita. — Prim.: Perizhoff, Carn. Pragmatica I, 34, 26, 27, 32 (rkp. v Nar. muzeju v Lj.); Pohlin 41; HA 3, 492; Chr. Gottl. Jöcher, Allgem. Gelehrten Lexicon III, 1362 in V, 1835; Hoff II, 43; Carn I (1838/39) 315; Dimitz IV, 158; Schiwiz 170; MHK 1853, 93; IMK 1900, 105, 161, 215; P. v. Radics, Argo 1894, 36; Jb. d. herald. Ges. »Adler«, N. F. IV (1894) 134; E. Spektorskij, Zgod. soc. filozofije I, 220–1; isti, Evolution de l'idée de l'autorité dans la philosophie de l'Etat v Archives de Philosophie et de Sociologie juridique 1933, n. 1–2 in poseben odtis, str. 139 op. 1; A. Soloviev, Corona regni v Przewodnik historyczno-prawni IV (1934) 33 op. 2. — O raznih članih P.-jevega rodu gl. Valvasor IX, 116; XI, 132, 343–4, 513, 517, 521, 536, 669. Pc.

Polec, Janko: Pelzhoffer baron Schönauski, Franc Albert (med 1643 in 1645–1710). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi411282/#slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine