Slovenski biografski leksikon

Paglovec Franc Mihael, nabožen pisatelj in šolnik, r. 26. sept. 1679 v Kamniku, u. 11. febr. 1759 kot župnik v Spodnjem Tuhinju. Šolal se je pač najprej na »nemški šoli« v Kamniku, gimn., filoz. in teol. pa je študiral pribl. 1690–1702 najbrž pri jezuitih v Lj. ter si pridobil naslov: artium liber. et phil. magister, ss. theol. licenciatus. Po ordinaciji 1702 je bil 3 leta kaplan v domači župniji, a 15. jul. 1705 je prišel za provizor. vikarja (župnika) v Spodnji Tuhinj. V šmartenski duhovniji, ki je spadala pod oglejski patriarhat ter imela poleg župne cerkve v Spod. Tuhinju še 6 podružnic, je bil P. od 8. marca 1708 kot stalno umeščen vikar.

P. je bil nedvomno pod močnim vplivom učenega, dasi le za 6 let starejšega kamniškega župnika M. Raspa, katerega je spoznaval od 1700 kot teolog njegove fare, od 1702 kot kaplan, od 1705 kot sosed, ki je bil predvsem svojemu domačemu župniku kot patronu šmartinske župnije dolžen hvalo, da je že s 26 leti dobil samostojno duhovnijo. Vendar je treba ta vpliv po vsej priliki iskati bolj v P.-čevih odnosih do šolstva in v njegovi cerkveno-administrativni usmerjenosti kakor pa v njegovem slov. pisateljevanju, čeprav je Rasp še živel, ko se je pridružil P. množiteljem slov. cerkvenega repertorija. — Menda kmalu po prihodu v Sp. Tuhinj se je P. odločil, da bo podpiral šolsko izobraževanje duhovniškega naraščaja z ustanovo, ki je bila med Slovenci v srednjem veku zelo važna, imela v 17. stol. na pr. v ruškem Juriju Kozini predstavnika velikega formata, a v 1. pol. 18. stol. podpornika menda tudi v kamniškem Raspu: ustanovil je privatno šolo za nadarjene kmečke dečke. Taka P.-čeva šola, katere obstoj je izpričan le po ustnem izročilu, je mogla imeti takrat samo ta namen, da nauči dečke, ki so stanovali deloma v župnišču, deloma na kmetih, čirtati in pisati, jih uvede v znanje nemščine kot edinega živega učnega jezika lj. gimnazije ter jim vcepi toliko prvih pojmov latinščine, da bi mogli v Lj. študije uspešneje nadaljevati ali celo kak razred preskočiti. Namen se je utegnil seveda tudi izjaloviti in P.-čev šolar je ostal kmet ali postal navaden učitelj, cerkovnik, pisar in kaj podobnega. Da bi bil hotel P. od tradicije, da »slov. se nikjer ne poučuje« (RDHV V—VI, 102–4), napraviti izjemo ter imeti slov. osnovno šolo, je povsem neverjetno: do 1742 niso imeli katol. Slovenci niti najprimitivnejše osnovnošolske začetnice; P.-čeve »Table teh puhštabou« so izšle šele 1742 in 1745 in to kot deli knjig, ki jih pisec ni namenil šoli; med 16 kraji na Kranjskem, ki so imeli trivialne šole 1761, torej 2 leti po P.-čevi smrti, ni bilo Spod. Tuhinja (LSM 1894, 270–317), ki je tudi še več let pozneje bil brez osn. šole (kranjski uradni šem. n. pr. za 1808). Zato je pa treba velike previdnosti tudi pri podmenah o zvezi med P.-čevo šolo in njegovim slov. književnim delom. — P. je v dobi med o. Hipolitom ter začetki zavestnega preporoda pod Pohlinom najjačja osebnost slov. književnosti na Kranjskem. Imel je sicer, kakor pravi Šraj 1808, sloves »največjega slov. filologa svoje dobe«, vendar bi bil napačen sklep, da bi bil več nego repertorijski množitelj za potrebe cerkve: za razvoj v smer izrazitega preporoditelja mu je nedostajalo vsakršne volje za izpremembo jezikovno-kulturne prakse na Slovenskem in pritegnitev posvetnih panog v slov. literarno obravnavo. Ker je nabožen pisatelj postal šele po svojem 50. letu, njegovo književno udejstvovanje pač ni slonelo na načrtih mladostne dobe, ampak je bilo odmev poznejših vplivov. Kot nova pobuda prihaja v poštev vrsta momentov: predpisi pokrajinskega zbora v Rimu 1725 o katehitziranju na osnovi prevodov Bellarminovega katekizma (IMK 1904, 69–70) in o potrebi prireditev katehetičnih pesmi v narodnem jeziku (ČZN XX, 81), pojačenje misijonskega pokreta na Kranjskem izza 1725 (IMK 1904, 85), razvoj nemške cerkvene pesmarice, zgled slov. prilagoditeljev rimskih predpisov itd. Medtem ko je prevedel Bellarminov katekizem 1728 anonimen Gorenjec, najbrž jezuit, a katehetične pesmi 1729 izdal drugi Gorenjec, Steržinar, si je priredil tretji Gorenjec P. kmalu na to širši načrt: da sestavi obširno cerkveno pesmarico ter začne s prozaičnimi spisi dokazovati, »kaj je to, de nekadanje caiti so bli bulši koker so sedai«. Kakih 8 let po zboru v Rimu je imel P. dvoje del pripravljenih za tisk: Tobiove bukve, prvo tiskano njegovo delo, je dobilo 5. jul. 1733 imprimatur lj. ordinariata, a okt. ist. l. mu je prepisal njegov nečak, prvošolec Anton Wider, v poseben zvezek zbirko nabožnih pesmi.

Vrsto P.-čevih spisov tvori rokopisna pesmarica in menda 8 knjig, tiskanih za njegovega življenja, med katerimi so pa 3 ponatisi. Pesmarica, ki jo je prepisal Wider, kaže že v naslovu, da ne vsebuje zgolj P.-čevih prireditev: Cantilenae variae partim antiquae partim novae in hunc libellum transcriptae, ne pereant et oblivioni dentur, ut posteris devoto usui esse queant. Na zvezo s preteklostjo opozarja prva polovica zvezka, namreč tiskana Steržinarjeva pesmarica iz 1729. Wider je prepisal poleg nekaterih nemških 45 slov. tekstov, izmed katerih jih je več opremljenih z melodijami. Pozneje je pomnožilo 5 novih rok, med njimi tudi P.-čeva, zbirko še za 9 novih tekstov in nekaj novih kitic. Ugotovitev P.-čevih knjig zahteva previdnosti, ker so vse izšle sicer v Lj., a anonimno. Medtem ko se mora na osnovi jezika in pravopisa zavreči podmena, da bi bil P. prirejal izza 1725 »Novo krajnsko pratiko«, prevel 1728 Bellarminov katekizem ali priredil izdajo »Evangelijev inu lystuv« iz 1730, ki se tesno oslanja na Hipolitovo izdajo iz 1715, se smejo ob upoštevanju jezikovnih in pravopisnih kriterijev, migljajev domače tradicije ter dokazov iz arhivov prisoditi šmartinskemu vikarju sledeči lj. tiski: 1. Tobiove bukve 1733, ki obsegajo poleg biblijskega teksta še »predgovor« o dovoljenih tekstih starega zakona, »kratku podvučenie s' Tobiove historie«, prevod nemških »Geistliche Bauern-Regeln« (»Regelce ali viže Bogu služiti«) ter »Perdavik Ene lepe nekaj stare, nekaj nove pesmi«, namreč pesmi »Kir oče v' nebu priti«, ki so jo poznali že protestanti, Sommaripa, lekcionar od 1715 dalje in P. sam v »Cantilenah« (za P.-čevo avtorstvo Tob. bukev govorijo: jezik, pravopis, oznaka avtorja z »mašnikom z' gorenske krainske strani«, ki jo imajo tudi arhivalno izpričani P.-čevi tiski, ter uporaba teksta v »Zvestem tovarišu« iz 1742); 2. Evangelia inu branja 1741, lekcionar z izpremenjenim naslovom nam. »Ev. inu listov«, ki prinaša poleg koledarskega in lekcionarskega tudi stare in nove dodatne tekste, kakor so: a) Precatio as. Ambrosio concionaturo pronunciari solita (nova), b) posvetilo škofu Sigis. Fel. Schratenbachu (staro, le malo izprem.), c) Praemonitio ad lectorem (novo, zagovor jezika in pravopisa), č) aprobacija Jan. Jak. Schillinga 3. jun. 1741 (nova), d) molitev po pridigi (stara), e) splošna spoved (stara), f) cerkvena pesmarica (izprem.: str. 429 do 456, kjer je konec pole), g) katekizem (izprem.: 1–32 nove paginacije), h) »Libellus ad placitum« (novost namesto prejšnje zbirke mol. obrazcev: 33–78 nove paginacije) z litanijami imena Jez., lavret., vseh svetnikov, »kratkim rezloženiem krist. vere na vižo ene historie« in s seznamom zakonskih zadržkov (P.-čevo avtorstvo lekc. 1741 izpričujejo poleg jezika in pravopisa še tradicija, pesmi, ki so vzete iz rokopisnih »Cantilen«, katekizem, ki ga je sprejel P. v isti obliki naslednje leto tudi v Zvestega tovarša); 3. Zvesti tovarš 1742, v katerega je »mašnik iz gorenske krainske strani« prevzel iz lekcionarja 1741 Katekizem z novim dodatkom rožnega venca nam. evangelijev sv. Barnabe in sv. Marka in »Libellus ad placitum« z dodatkom nove »Viže ali Regelce, koku se ima ta žlahta rajtat, ali rodove te žlahte rezložiti«, a iz prve svoje tiskane knjige skoraj vse prozaične tekste, medtem ko je drugo stran naslovnega lista izpolnil s kratko »Tablo teh puhštabou, inu vižo za navučiti krainsku, ali slovensku brati«; 4. Thomasa Kempenzarja Bukve 1745, katere je pomagal P.-u še drugi »mašnik petrinar inu fajmašter iz gorenske krainske strani« iz latinščine prevesti ter na poslednjih 3 listih zadnje pole opremiti s »Tablo teh puhštabou (in molitvicami začetnic), iz katerih se zamore kdu lehka navučiti brati« (dokaze za P.-čevo avtorstvo slov. Kempenzarja dajejo tudi lj. arhivi); 5. Zvesti tovarš2 1745 (izpremembe v naslovu in tekstu opozarjajo, da je sodeloval pri novi izdaji prireditelj prve); 6. Sveta vojska 1747, »to je: svetu podvučenie, koku ima ta človik čez souražnike te duše se štritat«, ki ga je »mašnik iz gorenske krajnske strani« prevedel iz ital. izvirnika p. Lorenca Scupolija (tudi to P.-čevo avtorstvo potrjujejo arhivalije); 7. Evangelija inu brania 1754 (da je vsaj korekturo te izdaje, ki se krije, izvzemši pravopisne odstranitve ter po en novi molitveni in pesniški tekst, povsem z izdajo 1741, vodil P., priča novi pesniški tekst, ki je vzet iz P.-čeve rokop. pesmarice). Evangelia inu brania 1758, ki se od izdaje 1754 le neznatno s pravopisnimi izpremembami razlikujejo, bi bil utegnil korigirati še P., medtem ko je pri izdaji, ki je izšla 1764, torej 5 let po P.-čevi smrti, treba kakršnokoli direktno P.-čevo sodelovanje izključiti, dasi je knjiga ohranila prejšnji naslov ter se, kjer gre za iste tekste, razlikuje od prejšnje le v neznatnih pravopisnih izpremembah (DS 1917, 174, 229, 279, 280, 284, 333); na novega prireditelja opozarjajo zlasti take novosti v dodatnih tekstih, kakor izpremembe v prvih kiticah cerkvene pesmi »Jager na lovu šraja« (ČJKZ III, 110). — Rokopis »Cantilen« je sporočil P. v nadi, da se dobi mecen, ki bi hotel pesmarico »pozdravnih poukov za priprosto ljudstvo« izdati v tisku, v testamentu 14. jan. 1759 ali »arhivu B. M. V. (v Kamniku) ali Ij. (semen.) biblioteki«, vendar namena ni dosegel: v dobi svoje aktualnosti so izšli v tisku le oni teksti njegove pesmarice, ki jih je sam sprejel v svoje tiskane knjige (rkp. je danes v Drž. knjiž. v Lj.). — Izmed svojih knjig je P. 3 menda sam založil: Tob. bukve 1733, Kempenzarja 1745 in Sveto vojsko 1747 (akti izpričujejo to le o Kemp. in o Sv. vojski, ki jih je radi prodaje deponiral v lj. semen. knjižnici); lekcionar 1741 sta založila Ij. knjigarja Janez K. Volusius in Janez K. Blanck, Zvesti tov. je izšel 1742 in pač tudi 1745 v založbi lj. knjigarja Mih. Fišerja (naveden je založnik le v nasl. listu iz 1742), lekcionarjema iz 1754 in 1758 je bil tiskar menda obenem tudi založnik.

Vrednost P.-čevim spisom določa njih jezikovna plat in njih mesto za dopolnjevanje cerkvenega repertorija. — Odlično mesto mu odkazujejo cerkvene pesmi, izmed katerih jih je le nekaj prevzel iz Kastelca in narodovih ust, dočim je večino ob naslonu na latinske in nemške originale priredil sam. Odlikuje ga spretna verzifikacija, pažnja na štetje zlogov, naglas, rimo in menjavanje kitice ter globoko religiozno čuvstvo. Rokopisni pesmarici dajejo še poseben pomen melodije, ki jim bo moral zgodovinar slov. cerkv. glasbe posvetiti pažnjo. Napol posvetna je v pesmarici le ena: dialogična pesem »o minljivosti sveta«, v kateri se Astraea, torej boginja pravičnosti, prepira z glavarji sveta; kakor pri več drugih je tudi pri njej označena tuja melodija, po kateri se naj poje: »Im Thon: Amaena erlaub mir in Garten zu gehen«. Precej je izpremenil P. lekcionarsko pesmarico, čeprav je očuval število 12, za katero se je odločil Hipolit. 3 Schönlebnovih in 1 Hipolitove ni sprejel (Poslušaj, človek, razumej; Pridi k nam Bog inu sveti Duh; O ti divica, mati Marija; Zvezda nebeška je spulila), ampak jih nadomestil s 3 iz svojih »Cantilen« (Jezusa pozibljimo; Premisli, o človek grešni; Tavžentkrat si Ti češčena) in 1 Steržinarjevo (Prid' sveti Duh s svoj'mi darmi, ki je tudi v lekc. iz 1764, dočim jo je nadomestil P. 1754 in 1758 z drugo iz svojih »Cantilen«: Prid' sveti Duh z gnado tvojo, razsvetli ti dušo mojo). Zbirko teh »katholiških pesmi«, o katerih je tudi on menil, da »se po navadi pred pridigo imajo pejti«, je razporedil strogo po zapovrstnosti cerkvenega leta. P. je bil prvi kat. duhovnik, ki je s Tob. bukvami predložil slovenskim »gmain, ali kmetiskim inu delounim ludem« tekst iz starega zakona; v predgovoru je sicer opozarjal, da so poleg tega »tudi bukve Judith, nu Ester … v nembških deželah tim gmain ludem perpušene«, vendar ni vzbudil posnemovalcev. — Biblijskih tekstov ni prevajal iznova, pač pa je ob prirejanju rabil več predlog: za Tob. bukve je prirejal Dalmatina po vulgati, Dietenbergerjevem kat. nemškem prevodu iz 1534 in nemški »Bibel« iz 1662, in sicer tako, da je pač Dalmatina večkrat napačno prepisal, iz svojega pa le malo dodal; tudi v lekcionarskem besedilu, ob prirejanju katerega je imel pred seboj več starejših izdaj, ni skoraj nič izpremenil ter je prepisal tudi Hrenove tiskovne pomote. — V »opombi za čitatelja« opozarja P. na razliko sičnikov, naglaša, da hoče pisati »jezik kakor se govori v Lj. in njeni okolici«, ter pojasnjuje opuščanje naglasnih znamenj in pisavo končnega -l. — Kakor je P. marsikaj izpremenil v lekc. pesmarici, tako je tudi katekizem njegovega lekc. in Zvestega tov. povsem nova, njegova tvorba. — »Libellus ad placitum« je bila dušnim pastirjem v lekc. in Zvestem tov. nedvomno dobrodošla izpopolnitev cerkv. repertorija, saj je bilo nekaj njegovih tekstov šele prvič slov. tiskanih, kakor seznam zakonskih zadržkov, obrazložba rodovnika ter nekateri molitveni obrazci (prim. RDHV V—VI, 94, 97). — Preseneča, da sta rabila P. in tovariš ob prevajanju Kempčanove »Imitatio Christi« nemški in laški prevod, ne pa tudi Hipolitovega slovenskega. — »Sveta vojska« skuša biti dosloven prevod priljubljene ital. asketične knjige »Il combattimento spirituale« izpod peresa teatinca Lorenza Scupolija, ki dotlej ni bil preveden. — »Table teh puhštabou«, ki jih je dodal 1. in 2. izd. Zvestega tovarša ter Kempenzarju, so glasne priče, da je hotel 1742–5 dati ljudstvu pripomoček, s katerim bi se učili samouki slov. čitati: izza zadnjega protest., torej v dobi 162 let, so to prvi abecedniki za notranjeavstr. Slovence. – Namen P.-čevega slov. pisateljevanja je bil sličen, kakršnega so imeli tudi njegovi predniki: pripomočke za nabožno življenje »tim gmain ludem, kir nembšku ne znajo, h' braniu, nu poslušaniu naprei položiti«. Svoje pripadnosti k Slovencem P. ni skrival (»lingua nostra«), a se z njo tudi ni ponašal. Njegov termin za narodno pripadnost čitateljev je: Krajnc - krajnski, Slovenec - slovenski, ali tudi zveza obeh, n. pr.: lubi Slovenci inu Krajnci, krajnsko ali slovensko in podobno. Vsi njegovi privatni in službeni zapisi, kakor kronika, zapisnik duhovnih opravil, računske knjige, testament so nemški ali latinski, a migljaja, da bi bil »največji slov. filolog svoje dobe« želel izpremembe jezikovnokulturne prakse med rojaki, bi iskali v njegovih knjigah zaman. – Da hoče pisati slovenščino, kakršno govorijo v Lj. in okolici, ni trdil le v lekcionarju 1741, ampak tudi v vseh tiskih iz 1742–5. Povsem točno to ni: v njegovem jeziku so pač prevladovali gorenjski elementi, a do doslednega izpodrivanja dolenjskih znakov se zaradi vpliva prejšnjega lit. jezika tudi tam ni dokopal, kjer ni šlo za prireditev dolenjskih tekstov, ampak za nov prevod. Potrebe, da bi se izogibal vsaj takim očitnim germanizmom, kakor so bili »špraha«, »uržah« itd. v besednem zakladu ali člen v sintaksi, ni čutil. – Njegov črko- in pravopis je posnet deloma po pisavi lekcionarja (razlikovanje med sičniki in šumevci, dasi ga ni motilo, ako je stavec znake zamenjal, y za í, a nedosledno, apostrof pri enozložnih predlogih, dvojni -ll- itd.), deloma po Steržinarju (i za tvoritev dvoglasnikov in končnice -io, opuščanje naglasnih znamenj, v čemer je P., kakor pred njim prireditelj Bellarmina, mnogo doslednejši od Steržinarja). Več njegovih pravopisnih posebnosti v primeri s pisavo dotakratnih lekcionarjev je v zvezi s prodiranjem gorenjščine (e za ej, koker za kakor, kader za kadar itd.). Končni -l je 1733 po Steržinarjevem vplivu še večkrat nadomeščal po izgovoru, 1741 ga je začel »na povelje starejših« dosledno pisati. Vpliv P.-čevega dela je bil precejšen. Že dejstvo samo, da je izmed 30 znanih slov. tiskov iz dobe 1733–59 njegovih več od četrtine (8), opozarja, kako veliko je on sam v svoji dobi prispeval k uveljavljenju slov. knjige. O priljubljenosti njegovih knjig pričajo izdaje, ki so prihajale na slov. knjižni trg še 50 let po njegovi smrti: Zvesti tovarš 1760³, 1767⁴ (obe izdaji imata tudi »Tablo teh puhštabou); Evangelia inu brania 1764, 1768 (z izprem. nasl.: Branie inu Evangelia, ki si ga je osvojil tudi Pohlin); Kempenzar v Contijevi prireditvi 1778², 1788³, 1799, 1807; Sveta vojska v Contijevi prireditvi 1783². Zlasti s tiski, ki so imeli tudi »Tabule teh puhštabov«, je vsaj tako, kakor pozneje Pohlin, »spet branje med ludmi raširal«. – Njegova pisava je vplivala manj, kakor bi se pričakovalo vpričo 5 izdaj njegovega lekcionarja, vendar je viden vpliv tudi še pri Gutsmanu. – Da niso P.-čeve zveze med priljubljeno nabožno knjigo in začetnico bolj posnemali, sta povzročila pač 2 činitelja: Pohlinov abecednik v obliki posebne knjige in nova šola. Vendar je izmed sličnih poskusov vsaj 1 posnetek P.-čevega primera: dočim vzhodno štaj. prireditelj Parhammerjevega kat. s »tablo« 1758 menda ni poznal P.-čevega dela, je pri koroškem prireditelju iz 1762 treba tako znanje pač suponirati. – P.-čeva »šola« je dala slov. književnosti menda samo enega pisatelja: medtem ko Wider iz prepisovalca ni postal pisatelj, je dobil Japelj pri P.-u, s katerim je bil v stikih 1751–9, menda ono veselje do slov. knjige, ki ga je 10 let po dobrotnikovi smrti pridružilo slov. pisateljem. – Svojim župljanom je ostavil P. poleg knjig še druge blage spomine. Bil je župnik, ki se je zavedal svojih dolžnosti: dušnopast. opravila je vršil tako, da je mogel 1755 na 23 vprašanj gorenjskega arhidiakona povoljno odgovoriti; ni se ustrašil pravde z graščakom, če je šlo za župnijsko posest; vse cerkve svojega področja je ali nanovo zgradil, kakor med drugimi šmartinsko, ali temeljito prenovil, a denar je nabavljal s pomočjo posojilnice, ki je bila menda prva take vrste na Kranjskem; svojo imovino je uporabljal za razne ustanove, a 500 gld. iz zapuščine je prišlo v prid ubožnim sorodnikom in domačim siromakom. — Prim.: Pohlin (s. v. Scupuli in Thomas pozna Sveto vojsko in Kempenzarja, a ne slov. prireditelja); Neue Annalen d. österr. Lit. 1808, Intell.-Blatt-März 120 (v Japljevi biogr. iz Schreyjevega peresa, cfr. Kidrič, Dobr. 202); Kopitar, Gramm. 121–5; Slov. romar 1857, 42 in 1858, 115; Šaf. 21, 127–8, 133, 141; Marn XXII, 15; Benkovič, Japelj, DS 1894, 34; isti, Slov. Koledarji, DS 1895, 59; isti, M. Rasp, DS 1899, 295, 298, 300; Ilešič, O pouku slov. jez. 7–8, 83, 102–3, 117; Vrhovnik, T. Kempčan v slov. obliki, Knjižnica DCM XIV, 55; Steska, IMK 1904, 46, 69; Vrhovnik, Prispevek bibliografiji P.-čevih spisov, IMK 1904, 199; Breznik, Liter. tradicija v »Evang. in listih«, DS 1917, 172, 174, 228, 238, 279, 280; Kidrič, Opombe k protiref. dobi, ČJKZ III, 77–9, 125; Stelè, Polit. okraj Kamnik I, 226; Breznik, Japljev prevod sv. pis., ČJKZ VIII, 95–7; Kidrič, Dobr. 242; Kidrič, Razv. linija slov. preporoda, RDHV V-VI, 90, 93, 97–9; Kidrič, Zgod2, 109, 119, 122, 124, 127, 132, 142, 151, 156. Kd.

Kidrič, Francè: Paglovec, Franc Mihael (1679–1759). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi401504/#slovenski-biografski-leksikon (20. april 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine