Murnik, Rado (1870–1932)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Murnik Rado (Jakob), humorist, r. v Lj. 31. jul. 1870, u. 6. nov. 1932. Bil je star. sin trgovca Josipa M. na Sv. Petra cesti, študiral gimn. 1881–89, nato medicino v Gradcu in na Dunaju, končno je študij opustil in se posvetil književnosti in časnikarstvu. S humorist. predavanji je mnogo nastopal že v akad. dr. Sloveniji 1891–3 in bil preds. knjiž. odseka, sodeloval pri Vesni, LZ, Sn, MS, SN, S, SIT, TS, NgV, uredil 1903 dve štev. Ježa, 1905/6 pol. satir. list Oso (prim. Jež 1906, 10); kot časnikar je dopisoval tudi v nem. liste: LZg, Neue Freie Presse, praško Politiko, urejal 1910–12 Lovca in sodeloval pri Kurentu (1918); med svet. vojno je bil kot časnik prideljen cenzuri, 1918 pa je postal uradnik pri dopisnem uradu; ko je bil 1921 urad razpuščen, je M. ostal brez službe. Živahni družabnik je nato živel samotno in je bil skoraj 8 let priklenjen na posteljo. L. 1930, za 60-letnico, mu je občina naklonila zavetišče v mestni ubožnici (SN 1930, št. 317), kjer je tudi umrl.

Nekaj spisov iz dij. lit. odseka je objavil v Vesni 1892: »O glavi, s prijaznim sodelovanjem pesnikov govori prof. Lucifer« in »V šesti«, prvi osnutek »Prisiljenega zelja« (Navihanci). V obeh se kaže močan parodistični humor in svoboden življ. nazor; istega leta je prinesel tudi LZ družinsko humoresko Signor Giannino. Njegov književni sloves pa je uveljavil humor. roman Groga in drugi (LZ 1895; ponatisnil amer. Glas svobode 1911); tu je M. s široko literarno parodijo ustvaril obširen zabavni družabni roman, poln psihološke ostrine, bogat z motivi in toplo vsebino. V LZ 1896 je napisal resno novelo Materino srce, ki se odlikuje po močni novelistični tehniki, globokem čuvstvu in mojstrskem izrazu velikomestnega okolja. V komediji Napoleonov samovar (LZ 1898) je podal popularno satiro meščanskega društvenega življenja, v noveli Ata Žužamaža (LZ 1900) pa je osmešil podeželsko mogočnjaštvo in vaško častihlepje. Svoje krajše spise je zbiral v posameznih knjigah: Najboljši so Navihanci (1902); 1903 je izšla burka Bucek v strahu, nato Znanci (1907), zbirka hum. in resnih novel, med njimi zlasti Materino srce in genljivi Mali kavalir; Jari junaki (1909) prinašajo razne stanovske, večinoma vojaške smešne zgodbe, najznačilnejši je Divji vitez, pisan v zgod. Trubarjevem jeziku. Manjše umetniške vrednosti je obširna hum. novela Matajev Matija (KK XVI, 1909). Najobširnejše M.-ovo delo je zgod. roman Hči grofa Blagaja (LZ 1911–3), zasnovan na temeljitih studijah. Od 1911 je sodeloval tudi pri Sn, kjer je objavil krajše spise: V letih nerodnih (1911), Prvi dan v lekarni in Pridni birmanec (1912). Izredno bogato je njegovo listkarsko delo v SN, kjer je smešil družabne, polit. in druge dogodke (prim. Šlebinger, 115). Večinoma iz Lovca je zbral Lovske bajke in povesti (1914). V LZ 1917 je izšla daljša idilična novela Na Bledu (Splošna knjiž. 1923, 2. zv.) in 1917–18 cikl voj. zgodb Iz velike dobe; zadnje M.-ovo daljše delo so Ženini naše Koprnele (Plamen 1921 in ponatis). L. 1908 je napisal tudi podučno knjižico Naši najhujši sovražniki, v kateri razlaga v poljudni besedi o povzročiteljih najhujših nalezljivih bolezni. — M.-ova pisateljska moč je v okretnem, večkrat celo prebogato obloženem jeziku, ki ga zna uporabljati v parodistični ali karakteristični smeri kot lit. zgod. podobo ali živo in bogato sodobnost. Njegov izraz je pretehtan, izbran in čist. V svojih zgodbah riše največ meščansko življenje, njegov smeh je dobrodušen tudi v satiri, toda smešna naključja so večkrat bolj zunanje kakor notranje opravičena. V svoji službi pri vojni cenzuri je zbral iz pisem veliko snovi, ki je pozneje ni uporabil. Njegov nastop je v javnosti imel velik odziv. — Prim.: C. Kočevar, S 1932, št. 45; A. Beg, Slovo Rada Murnika, SN 1932, št. 253 in 255; S 1932, št. 257; Borko, J 1932, št. 260; Albrecht, Sja 1932, št. 17; Gspan LZ 1932, 718; Finžgar, M 1933, 32; A. Gaber, SN 1930, št. 172; Vencajz, Spomenica 132, 134, 156; P. Strmšek, Tri pisma R. M.-a, ŽiS 1932, 552; J 1933, št. 259; O plagiatorstvu, LZ 1897, 295; A. Aškerc, LZ 1902, 572; Finžgar, DS 1902, 438; Tominšek, LZ 1907, 377; 1909, 375; Opeka, DS 1907, 234; 1914, 196; Govekar, Sn 1907, 190, 219; Lenard, DS 1909, 185; Merhar, LZ 1010, 241; Župančič, Sn 1914, 159; Wester, LZ 1914, 291; Grafenauer, Kratka zgod. 273. Slika ASK 77. Kr.

Koblar, France: Murnik, Rado (1870–1932). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi381993/#slovenski-biografski-leksikon (17. december 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine