Modrinjak, Štefan (1774–1827)

Modrinjak Štefan, narodni buditelj in pesnik, r. 23. dec. 1774 v Središču, u. 8. okt. 1827 pri Sv. Miklavžu pri Ormožu. Študiral je 1788–91 v Varaždinu, nato (najbrž) v Zagrebu, poslušal 1796 logiko in 1797–1800 bogoslovje v Gradcu, kjer je bil 20. sept. 1800 posvečen. Kaplanoval je pri Sv. Miklavžu od nov. 1800 do apr. 1801, pri Vel. Nedelji do 1804, v Ormožu do 20. okt. 1805, nato bil provizor pri Sv. Tomažu, 10. jul. 1806 postal tamkaj župnik, a 24. apr. 1814 menjal z župnijo pri Sv. Miklavžu, kjer je ostal do smrti. — Svoboden duh, bolj naklonjen življenjski radosti ko odpovedi, s svojim poklicem ni bil zadovoljen. Preveč osamljen, da bi se bil mogel uspešno izživljati v kulturnem delu, kakor je v mlajših letih začel, je pozneje iskal utehe v pitju, zlasti, ko si je proti koncu življenja nakopal sitnosti pri ordinariatu in skoraj izgubil župnijo. Poročilo iz 1826 sicer hvali njegovo znanje v latinščini in slovenščini, trdi pa, da v zadnjem času ni ničesar več čital in pisal ter da je v javnem in zasebnem življenju nereden (»demoralisiert«). Prav do zadnjih let pa je veljal za dobrega gospodarja, ki je rad tudi sam prijel za delo, in s pohvalo se omenja, da je župnišče in gospodarsko poslopje pri Sv. Miklavžu, ob njegovem prihodu podobno »razbojniškim brlogom«, v kratkem času popravil. — Za ugotovitev M.-ovih pesniških početkov ni opore, verjetno pa je, da je začel s prepevi Volkmerjevih verzifikacij (»Popevka od tobaka«, »Kmetički stališ«, »Napitna«), ki jih je mestoma okrajšal in opremil s hrvatizmi. Tudi njegove lastne pesnitve so deloma samo nadaljevanje Volkmerja, tako po prozaični vsebini kakor tudi po pomanjkljivi izbranosti, često banalnosti v izrazu (»Mož, tuži prijateli svojo ženo«, »Popevka od pet pijanih bab« itd.). Morda je v istem pravcu neugodno vplival nanj tudi Blumauer, ki mu je inspiriral vsaj dve pesmi: »Puca, dok si mlada« (»Stutzerlied«) in »Gospocki stališ« (»Lied eines Landmannes«). Znatno boljše so njegove ljubavne pesmi (»Elegija«, »Popevka vu listu poslana«, »Luba, hitro stani gori«), v katerih toži, da »pres ljubavi živlenje senca je pres svetlosti«. — Najstarejše poročilo o M.-ovih preporoditeljskih stremljenjih imamo za 1803, ko ga najdemo med tistimi devetimi duhovniki vzhodne Štajerske, ki so se 30. nov. 1803 sestali pod Naratovim vodstvom pri Sv. Urbanu, da organizirajo delo za kultiviranje slov. jezika. Svetoval je, naj se najprej (pred slovarjem) izdelata »narodni pravopis« in slovnica, ter izdelavo pravopisa in del slovarja prevzel sam. V nasprotju z Naratom (gl. članek) se je M. nagibal h kajkavskim Hrvatom in s tem najbrž pomagal povzročiti neuspeh vsega podjetja. Kajkavskega izvora je tudi njegov pravopis, (ki ga pa sam ni uporabljal vedno dosledno): c = c, č = ch, đ = di, gi ali dy, gy, lj = ly, nj = ny, s = ſz, sz (pred k, p, t. in č samo z), š = ſh (pred k, p, t in č samo ſ), z = z, ž = s. — Na novo je oživelo in obenem doseglo višek M.-ovo delovanje par let pozneje, v dobi Primčevih pobud. Z veseljem je, vnet za »izpopolnitev materinščine«, pozdravil slavistično prizadevanje Cvetkovo (1810), o veliki noči 1811 razpravljal z njim o stvari tudi ustno ter obenem z Jaklinom želel, da bi se s Kopitarjevo pomočjo obnovila »nekdanja družba« (svetourbanska). H koncu 1811 je svoje nazore pesniško izrazil v »Molitvi na Božico Slovenko«, za katero mu je dala pobudo najbrž Vodnikova »Ilirija oživljena«, ki jo je i. l. v počitnicah širil po Slov. goricah Primic, v čigar prepisu se je »Molitva« ohranila. Vsaj osnovna misel —naj se namesto kulturnega zastoja, sužnosti in brezpravnosti vrnejo Slovencem, oz. Slovanom zopet časi nekdanje slave in lepote — se strinja z Vodnikom. Kitica, v kateri pesnik obtožuje tiste, ki bi morali biti svečeniki boginje modrosti, v resnici pa rajši častijo ali »Vinščaka« (Baccha) ali »Lublenko« (Venero) ali »Teržinščaka« (Merkurja) ali »Lovlenko« (Diano) ali pa »igrajo karte«, živo spominja na Primca, ki je tožil o razmerah na Spodnjem Štajerskem v istem smislu (prim. Prijatelj, LZ 1921, 336). Izrazito preporodne misli vsebuje pesem tudi v podrobnostih, kakor je n. pr. izvajanje imena Panonija po bogu Panu (Zevsu), Slovencev po »slavnem imenu« Slovenke, boginje modrosti (Pallas Athene), v pravo vseslovansko manifestacijo pa izzveni v njej pesnikova zaključna prošnja: »Horvat, Slovenec no Morlàk, Slavonci no Bezjaki, Čeh, Kopaničar, Mazurak, Vlahi no Rusnijaki Prosimo tebe, pridi k’ nam, ’Z neznánosti pomágaj nam, Sveta Slovenka, Amen.« Isto preporoditeljsko miselnost kaže znamenita poslanica, ki jo je »zapel« k Cvetkovi primiciji 1813 in v kateri je ostro obsodil narodno odpadništvo: »Zadni človik je na sveti, Ki svoj rod za nič derži … Med Slovence naj ne hodi, Ki je prav Slovenec né.« Imenoma našteva v tej poslanici prve tri člane Primčeve »societas slovenica« (Primic, Šmigoc, Cvetko), kar kaže, s kakimi simpatijami je gledal na graško družbo in kako je od njenih prizadevanj — v bistvu enakih prizadevanjem svetourbanske akademije — sam prejemal pobudo. Od ostalih pesmi spada nedvomno v isto dobo še »Pripovest od goloba« (16. dec. 1812), vse druge so nedatirane. — Metrično se naslanja M. predvsem na hrv. pesem in piše skoro izključno v troheju; kakor trubadurji skuša graditi umetne kitice in kaže v verzifikaciji dokajšnjo spretnost. Vrazova sodba, da so njegove pesmi »žeženo zlato, pravi ures poesie slavljanske«, pa je seveda močno pretirana. Večinoma so pesmi vsebinsko prozaične, zlasti pa moti jezik, ki je pomešan s hrvatizmi in s tujkami iz madjarščine. Pesnikova hrvatska orientacija je imela svoj izvor pač v sorodnosti njegovega narečja s hrvaščino, še bolj pa v tem, ker se je šolal na hrv. gimnazijah. Značilno pravi o njem Primic: »Je na Hrovàškim študiral, ino saj se vé, kako so taki diáki v’ Hrováško zatelebani!« Značilno pa je tudi, da pesnik v »Molitvi« ob pozivu duhovnikom, »naj vučijo Horvacki«, pojasnjuje izraz »horvacki« z »windisch«. Brez dvoma so se pesmi v početku 19. stol. po vzhodnem Štajerskem širile rokopisno ter med tamkajšnjimi Slovenci vzbujale in krepile narodno zavest. Ostalino je po pesnikovi smrti neki uradnik iz mržnje do slovanstva uničil. Ohranil se je samo en zvezek (sedaj last Zgod. dr. v Mariboru), a tudi iz tega je 5 listov iztrganih; vpisanih je vanj z M.-ovo roko 15 pesmi v celoti, 1 z začetnimi, 1 z zaključnimi kiticami, razen tega k »Popevki pri vinskoj bratvi« (= »Napitni«) odgovarjajoče nemško besedilo (izvirnik?) in »Večerna pastirska pesem« s pripombo »v. Cvetko«. Poslanico k Cvetkovi primiciji hrani Zgod. dr. razen v navedenem zvezku še na posebnem listu, prav tako v M.-ovem rokopisu, posamezne pesmi pa v raznih prepisih. — V natisu je izšlo le nekaj njegovih stvari in to dolgo po pesnikovi smrti. V zbirki Gusle i tambura je Vraz priobčil poslanico »Amico Zvetkoni« (159), ki je bila pozneje natisnjena še večkrat, in prevod »Fabule« (136), ki jo je v izvirniku objavil Macun v Cvetju slov. pesničtva 208. Dve pesmi (»Škerjanec in pevec«, »Golob«) sta izšli v Jadr. Slavjanu 1850, št. 1, »Popevka od pet pijanih bab« kot prekmurska narodna v Kresu 1882, 522, »Napitna« v Pajekovi izdaji Volkmerjevih pesmi (21), »Molitva na Božico Slovenko« v ZSM 1904, 237. Od ostalega so prišli v svet le posamezni verzi, ki jih je vpletel Flegerič v svojo monografijo. — Od M.-ovih knjig ima eno (Claus J. I., Spicilegium concionatorium, Augustae Vind. 1768), opremljeno s pesnikovim lastnoročnim podpisom, štud. knjiž. v Mariboru. — Prim.: Vraz, Gusle i tambura 155; N 1854, 67; Kočevar, SGp 1868, 90; Flegerič, SN 1876, št. 32, 33; isti, Štefan Modrinjak 1881 (retuširan ponatis s sliko v DS 1898, 65; posnetek v Geršakovih Ormoških spominih 95); LZ 1881, 706; Raič, Slavnostni govor, SN 1881, št. 261–4 in ponatis; Pajek, Kres 1881, 475; Robič, SGp 1881, št. 42–50; Macun 76; Marn XXIV, 43 (bibliogr. podatki netočni); Glaser II, 84, 223 (netočno); Briefwechsel Dobrovský—Kopitar II, 884; Ilešič, LZ 1904, 693; isti, ČZN 1905, 2, 11, 24; Kovačič, Trg Središče 241 (s sliko); 224; Slekovčeva rokopisna kronika v župnišču pri Sv. Tomažu pri Ormožu. Gr.