Slovenski biografski leksikon

Mirk Vasilij, glasbenik, r. 14. jun. 1884 v Trstu, je študiral istotam gimnazijo, filozofijo (zemljepisje in zgodovino) pa na Dunaju in v Gradcu. Hkrati je študiral glasbo, predvsem kompozicijo. Služboval je kot profesor na slov. trg. šoli v Trstu, po nje ukinitvi 1920 je postal bančni uradnik. Od febr. 1928 živi v Mariboru, kjer je od dec. 1928 dalje profesor na trg. akademiji. Za službovanja v Trstu je poučeval tudi klavir in glasbeno teorijo (elementarno teorijo po Battkejevem sistemu, harmonijo, kontrapunkt in glasb. zgodovino) na šoli GM in na slovitem Vramovem glasbenem liceju in tudi zasebno. Kot zborovodja je ob raznih prilikah dokazal svoje odlične zmožnosti. V tisku so izšle doslej kot samostojne zbirke Klavirske skladbe (1921), Mladinski album za klavir (1924), Deset povesti za slov. klavirsko mladino (1927) in Samospevi (1929), razen tega pa so bile razne zborovske skladbe objavljene v NA, Zborih, Pevcu, v izdajah tržaške GM in v Prvih plamenih. Spomladi 1929 je komponiral Golgoto (bes. J. Samca) za zbor in orkester in Mornarsko za moški zbor, s katerima je GM v Mariboru proslavila svojo desetletnico. Mnogo kompozicij, posebno samospevov, kakor tudi komornih in orkestralnih skladb pa ima še v rokopisu. Med njegovimi cerkvenimi kompozicijami je omeniti 8 gl. Staroslovensko mašo, prvič proizvedeno v Trstu 1925, in Liturgijo sv. Ivana Zlatoustega (1927), ki se poje v pravoslavni cerkvi v Trstu. — Prim.: Vodnik po Mariboru 150. *

Uredništvo: Mirk, Vasilij (1884–1962). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi369379/#slovenski-biografski-leksikon (17. april 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Primorski slovenski biografski leksikon

Mirk Vasilij, skladatelj, zborovodja in glasb. pedagog, r. 4. jun. 1884 pri Sv. Ivanu v Trstu, u. 6. jun. 1962 v Lj. Osn. š. in gimn. dovršil v Trstu, U (zgod. in zemlj.) na Dunaju in v Gradcu. Diplomiral je 1909 in nato učil na slov. trg. š. v Trstu. Za glasbo se je zanimal že na gimn.: pel je v zboru in začel skladati. Prva skladba, ki jo je med mnogimi zavrženimi obdržal, je Ave verum, ki jo je s svojimi sošolci izvedel v letu mature 1903. V letih trž. službovanja se je spopolnjeval na konservatoriju Tartini pri prof. Ilesbergu. V istem času je učil klavir na š. Pev. in glasb. društva (ust. 1907), bil vodja visokošolskega društva Balkan, vodja (1907–09) orkestra Dram. društva (ust. 1902), vodja (1907–10) čitalniškega zbora pri Sv. Jakobu, ki ga je 1901 ustanovil Fr. Rakuša. Vodil je tudi zbor pev. društva Danica na Kontovelu in občasno, med odsotnostjo Ivana Marija Čoka, zbor Zastava v Lonjerju. Med prvo svet. vojno je bil vojak v Bosni, kjer je preučeval tamkajšnjo folkloro. Po vojni je spet učil na slov. trg. š. do njenega zaprtja 1920. Obenem je učil klavir in teorijo na š. GlasbM. Jul. 1920 je bil Narodni dom, kjer je imela GlasbM pouk in svoje prostore, požgan. GlasbM je nadaljevala s poučevanjem v Rojanu, pri Sv. Jakobu in v Barkovljah, toda še istega leta so bile požgane dvorane tudi v Barkovljah, pri Sv. Ivanu in v Rojanu. Po 1923 je GlasbM še životarila, dokler se ni sept. sama razpustila in tako prehitela oblast. Istočasno kot na GlasbM je učil na glasb. liceju Artura Wrama. Ko je faš. vlada ukinila slov. kult. organizacije, je M. ustanovil in do odhoda v Mrb. 1928 učil pev. zbor na svojem domu v Trstu. V Mrbu je učil na Trg. akad. in na š. GlasbM, kjer je bil tudi zborovodja. Vrsto let je bil tudi preds. Ipavčeve pev. župe, katere člani so bili zbori v južni Štajerski. Pred nem. okupacijskimi silami se je 1941 zatekel v Lj. Tu je po vojni učil na Ekon. sred. š., vodil zbore, med njimi zbor Tine Rožanc. V letih 1949–51 je bil glasb. sodelavec novoustanovljene radijske postaje v Kopru. Nato je bil prof. na Sred. glasb. š. v Lj. (harmonija in kontrapunkt). Kot skladatelj je prvič stopil v javnost s pesmijo za ž. zbor Spomladi v gozdu. Od tedaj je pošiljal svoje skladbe Novim akordom, Pevcu, Zborom, Prvim plamenom, trž. GlasbM za njene glasb. izdaje; po vojni Našim zborom in Grlici. Kljub trditvi v intervjuju 1927, da imamo Slov. preveč skladateljev za zbor, da se je vrgel na instrumentalno glasbo in je žarišče njegovih sanj in želja opera, je teža njegovega skladanja ostal vokal. Med njegovimi orkestralnimi deli sodi na prvo mesto Simfonična suita v 5 stavkih iz 1911. Na orkestralno področje spadajo še 4 uverture: Slavnostna, Slovenska, Iz devete dežele, Vidojka, delno napisane za odrske predstave, suita Mati in Rapsodična fantazija za klavir in orkester. Med komorno M-ovo glasbo spadajo koncertne klavirske skladbe, mladinski album za klavir, samospevi, mladinski zbori s klavirjem in razne klavirske skladbe. Pisal je tudi cerkv. glasbo: cerkv. in nabožne pesmi Te Deum ter pet in delno šest-glasno Liturgijo Svj. Joana Zlatoustago, ki jo je 1927 zložil za zbor srb. pravosl. cerkve v Trstu, kjer je bil zborovodja v letih 1925–28. Toda M. je zlasti znan po posvetnih zborovskih skladbah. M-ove zborovske skladbe so vključevali v vse glavne zborovske zbirke v tem stol., zlasti njegova klas. moška zbora: Katrica in Na trgu, ki sodita v vrh slov. zborovskega ustvarjanja. Značilnosti njegovega ustvarjanja so jasna in klena kompozicijska tehnika, romantična in novoromantična izraznost, izrazita melodija in naslonitev na ljudsko motiviko. Dokaz njegove navezanosti na ljudsko izročilo so priredbe in harmonizacije prleških in drugih slov. ter bosenskih ljudskih pesmi. V harmoniji ima rad polne akorde in bogat izraz, kar je predvsem vidno v skladbah za zbor in orkester: Golgota, Pesem naših mornarjev, Proslava podzemlja, Te Deum in v mnogih šesteroglasnih skladbah. 1976 je ZKPOS izdala zbirko M-ovih mešanih zborov. M. je dal svoj prispevek tudi slov. glasb. publicistiki. Tako je v NZ objavil članka: Glasbena kultura prim. Slov. in Ob Schwabovem koncertnem valčku Sonček moj, v ZV članek o trž. GlasbM itd. V pedagoško področje spada M-ov Nauk o harmoniji.

Prim.: Cvetko, Zgodovina III, 445, 447, 451, 479; Jelerčič, 149–50; V. Ukmar, Glasba v preteklosti, 190; V. Ukmar, Glasba v preteklih dobah, 184–85; Trobina, 141; L. M. Škerjanc, Od Bacha do Šostakoviča, 360; MuzE II, 589; C. Budkovič, Razvoj mladinskega zborovskega petja na Slov., 39, 42, 62, 63; Cvetko, Stoletja, 253, 273; SBL II, 126; Z. Harej, Stoletnica rojstva trž. skladatelja V. Mirka, KolGMD 1984, 75–76 s sl.

Har.

Harej, Zorko: Mirk, Vasilij (1884–1962). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi369379/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine