Milek, Dragojila (1850–1889)

Milek Dragojila (Karolina), učiteljica, Gregorčičeva »planinska roža«, r. nižjemu lj. magistratnemu uradniku v Zalogu pri Lj. 11. nov. 1850, u. 22. jul. 1889 v Lj. Šolala se je v Lj. v zavodu gospe Moosove ter kot prva učiteljica prišla 1872 v Kobarid, kjer je bil Gregorčič kaplan. Tukaj se je takoj začela pridno udejstvovati v šoli in izven nje. Uvedla je pouk v ženskih ročnih delih v šoli in za odrasle, izdelovala paramente, prirejala veselice s petjem, deklamacijami in igrami ter božičnice za revne šolarje. Vodila je ženski cerkveni pevski zbor, bila tajnica čitalnice ter režiserka diletantskega odra. V P 1880 je priobčila Črtico o preji in njeni obrtniji, v V sodelovala s psevd. Petrovna, pri LZ kot Črnogorka. Nabirala je narodne pesmi in za Erjavca narodne izraze za floro. Marca 1889 je bila zaradi bolehnosti premeščena v Podzemelj v Beli krajini, a kmalu umirovljena. Rokopis njenih pesmi se hrani v Cimpermanovi korespondenci v Drž. bibl. V Lj., rokopisne priprave za knjigo Ženska ročna dela v ljudskej šoli so zgubljene. Njej veljajo Gregorčičeve pesmi: Cvete, cvete pomlad, Dobre starke umne glave, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine, Ne zveni mi, Nikar, nikar se me ne boj, Stoji v planini vas, Ti meni svetlo solnce. — Prim.: SN 1890, št. 182; UT 1890, 254, 280; LZ 1890, 572; Zober, LZ 1915, 476–8; Grafenauer, DS 1918, 106; D. Stříbrný: S. Gregorčič, slov. izdaja, 63; Glonar, Jadr. almanah 1923, 163–70; Rakež, Triglavanski listi I, 34. Slika: DP 1932, 73. Gl.