Meško, Franc Ksaver (1874–1964)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Meško Franc Ksaver, pesnik in pripovednik, r. 28. okt. 1874 v Ključarovcih pri Sv. Tomažu nad Ormožem, 4. otrok kmeta Antona (1840–924) in Marije, r. Obran (1839 do 1905). Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu (1882–5), 4. razr. nemške šole v Ptuju (1885–6), kjer je dovršil tudi nižjo gimn. (1886–90). Ptujsko narodno življenje in zgod. spomini so močno vplivali nanj, zato se je odločil za višjo gimn. v Celju (1890–4), kjer je bil narodni boj še ostrejši in spomini na slov. zgodovino še bolj živi. Prav tedaj (1891) je začela izhajati v Celju Hribarjeva Domovina in naslednje leto dijaška Vesna (1892–4), pri katerih je začel literarno delati; v Celju je preživel precej živo mladost (prim. avtobiogr. »Mladost«, M 1928); ta čas je spoznal tudi Aškerca kot kaplana pri Sv. Lovrencu v Slov. gor. Po maturi 1894 se je po daljšem pomisleku odločil za bogoslovje v Mariboru; v semenišču je sodeloval v listu »Lipica« (M. Munda, ČZN 1928, 136). Tedaj je bil že sredi literarnega dela (sodelovanje pri LZ 1895–7, Kam plovemo?), zato se je čutil v Mariboru utesnjenega in po 3. letu je začel misliti, da bi odšel k benediktincem v Št. Pavel ali k minoritom v Ptuj; med tem je bil 1897 sprejet v celovško bogoslovje, kjer se je čutil svobodnejšega. Tudi tu je sodeloval pri semeniškem listu »Bratoljub« in društvu »Slomšek«. Tedaj je začel pisati za SM in to leto nastopil tudi v DS in MD. Ord. je bil 19. jul. 1898, novo mašo je pel 7. avg. in 12. avg. je že odšel na prvo službo v Škocijan pri Klopinjskem jezeru; kot kaplan v Žabnicah je bil v maju in jun. 1900 tudi zakristan na Višarjah. Od jeseni 1900 do febr. 1901 je bil župni upravitelj v Kneži (Gnesau) nad Trgom (Feldkirchen). Kraj je nemški in povečini luteranski. Odtod je odšel za župnega upr. v Grebinjski klošter nad Velikovcem in 1. maja 1901 v Št. Daniel nad Prevaljami (instaliran 1902); tu je oskrboval tudi ekspozituro Strojne. Zaradi pretežke službe in bolehnosti je dobil 1906 župnijo Marija na Zilji pri Beljaku (prim. Iz. Cankar, Obiski); med vojno so ga pozimi 1916 obdolžili veleizdaje in zaprli; ko so ga izpustili, ni dlje časa smel na Ziljo. Ob prevratu so se težke narodne razmere še bolj poostrile, in ker se ni več čutil varnega, je 5. jan. 1919 zbežal preko Karavank. Nekaj časa je živel pri franč. na Brezjah na Gor., nato je bil za kaplana v Tinjah; po plebiscitu je živel deloma v Lj. (Leonišče) deloma na Brezjah, nato je bil za kaplana v Dravogradu. Od 1. avg. 1921 ima župnijo Sele pri Slovenjgradcu. — Njegova 50letnica se je 1924 slovesno praznovala v Lj., Mariboru, Celju in Ptuju.

M.-vo slovstveno delo se začne na prelomu našega leposlovja iz realizma in naturalizma v simbolizem. Pisati je začel že v nižji gimn.; v 3. šoli v Ptuju je napisal za MD povest Starši in sin (objavil Mir 1908, 29. avg. in 5. sept.). V Celju se je mnogo učil ob domačih in svetovnih pisateljih, zlasti romantikih (v Obiskih 118–9 navaja Shakespearea, Scotta, Byrona, Sienkiewicza, Puškina, Lermontova in Korolenka), v bogoslovju se je obrnil k realistom, zlasti Turgenjevu in Tolstemu. Na prve njegove pesmi v Vesni (psevd. Jaroslav, Ahasver) so vplivali predvsem domači pesniški zgledi in narodna pesem; pri Vesni je sodeloval v vseh 3 letnikih in v nji z drugimi dijaki podpisal (z izmišljenimi imeni) izjavo proti Mahniču. Kot podlistkar v Domovini je najprej prevajal iz nemščine; izvirne listke je pisal 1894–5 (imena: Aleksander Orlov, Franc Aleksander Meško, Aleksander M. Orlov). Med temi listki je najznačilnejša abiturientska refleksija Ljubezen do domovine, kjer s pesniškim zanosom načenja osnovo svojega poznejšega dela: »V dnevih nesreče in bede, v dnevih, ko mi tare dušo obup, si mi edina podpora, edina tolažba ti, ljubezen do svete naše domovine.« L. 1895 je LZ objavil prve M.-ve pesmi pod psevd. Carmen; v naslednjih letih si je M. v pesmih privzel še imeni Dolenec in Erik. Najznačilnejši med temi pesmimi je ciklus Ob Klopinjskem jezeru (LZ 1900), v katerem se zelo približa impresivni liriki tedanje »moderne«. Njegova pesem, ki jo je nato priobčeval še v LZ do 1916, v Slovenki (1900, psevd. Pavel Dolenec), MD, Sn, DP (psevd. Nemo), se je vsebinsko razširila še v refleksivno in čuvstveno domislico in socialno občuten dogodek, najbolj pa v narodno poslanico (prim. Klic z narodne meje [7 sonetov] in sonet: Poslanica O. Župančiču, LZ 1910), vendar izrazite lastne oblike M. v pesmi ni našel. — Pomemben pa je njegov razvoj v prozi. Ker mu je dr. F. Lampe 1896 odklonil črtico Moj prijatelj, se je obrnil k LZ, kjer mu je Bežek natisnil Hrast (1896; psevd. Aleksander Orel) in Trnje in lavor (1896; psevd. Alojzij Nigrin). Tako je dobil pobudo, da je začel pisati roman Kam plovemo? (LZ 1897; psevd. Karel Dolenec, v knjigi 1927). V tem romanu je izbral vtise iz svoje mladosti v Ptuju, Celju in Ormožu ter v naturalistični tehniki, a z idealistično rešitvijo podal podobo slov. malomeščanstva. Delo je vzbudilo veliko pozornost. Naslednje leto je objavil v LZ še krajšo prozo pod psevd. Karel Senčar in Osamelec (črtica Moj prijatelj). Ker mu je sodelovanje samo pri LZ postajalo neprilično, se je dogovoril s Fr. Levcem za sotrudništvo pri SM. Isti čas (1898) je začel tudi pri DS, najprej s pesmimi in s silhueto Poletel bi, poletel, toda odločen pristop k DS se je izvršil šele po 1901, posebno pod vplivom Grivčeve kritike Za novimi cilji (KO 1900) in njegove privatne korespondence. Ta čas je začel M. sodelovati tudi pri MD, tu so poleg pesmi izšle zlasti njegove prve otroške črtice: Petelin in gosak (SV 1900), Poljančev Cencek (KMD 1902) in moderne ljudske pripovedke.

Najpomembnejši je bil M.-ov nastop v SM, kjer je pod Levčevim vodstvom ostal več let glavni sotrudnik; z Levčevim odstopom od predsedstva se je tudi M. nekoliko umaknil. V njegovih spisih pri SM se je najvidneje izvršil prelom med realizmom in simbolizmom. Slike in povesti (KK 1898–9) — prvotni naslov, ki naj bi bil »Morituri« nam odkriva simbolno smer M.-vega realizma, toda tudi drugi naslov »Iz mape nepoznanega človeka« ni obveljal. V teh slikah in povestih se kaže predvsem psihološko doživljanje realnih predmetov, etična poglobitev dogodka in spremljanje z osebnimi refleksijami. Dogodek se večkrat ne razvija epično, ampak zgolj psihološko, postavljen je v tragično občutje sveta in se vedno nagiba k idealizmu. Snov zajema iz kmetiškega in malomestnega življenja, a posebno značilne so podobe iz dijaškega in delavskega stanu. Odtod se je M. obrnil v svojo lastno preteklost in sedanjost; simbolno nakazanih dogodkih in osebnih izpovedih je načel svoje obračune s svetom. Prva taka izpoved so lirske črtice Iz mojega dnevnika (KK 1900); zadnja med njimi, Življenja večerna molitev, se prelije v zaobljubo in v prošnjo, naj bi bila njegova dela izraz ljubezni do domovine, trpečega človeštva in do Boga. V naslednjih Črticah (KK 1901–2) se nadaljuje M.-v refleksivni lirizem; najbolj osebna je črtica Sen poletne noči (KK 1901); podobna ji je tudi Pot spokornikov (ZK 1904). Več let je pisal za SM tudi roman Dekadent življenja, ki je ob novi smeri ostal fragment (rokopis hrani mariborski mestni arhiv), pač pa sta se mu iz lastnih razmišljanj in lirsko zajetih črtic ob sotrudništvu pri DS začeli oblikovati dve značilni knjigi Ob tihih večerih (1904, 1923²) in Mir božji (1906), izmed katerih je prva vrh M.-vega pesniškega in pripovednega dela. Najobširnejše delo je roman v 2 delih Na Poljani (KK 1907, 1928² v Mariboru), posvečen »Domovini, s sladkostjo in bridkostjo ljubljeni«, kolektivistična zgodba vasi, simbolna podoba za domovino. Zgrajena je na dveh osnovah, na blagoslovu ljubezni, oz. na prekletstvu sovraštva in na hrepenenju po tujini. Domovinsko vprašanje je M. oblikoval tudi v drami. Že 1903 je dovršil dramo Na smrt obsojeni, mrko sliko iz nar. bojev na Koroškem; zaradi cenzurnih ovir se je igrala v lj. gledališču šele v jan. 1908 in jo je isto leto izdala MD; v Sn (1908) je napisal še Epilog k drami. Za romanom Na Poljani je iz istih osnov vzrastla sentenčna drama Mati (1914), iz katere je objavil v Sn 1909 odlomek Tujina, v Zori 1909 pa odlomek iz II. dej. Tu je podobo domovine prenesel v družino, trpečo mater pa poveličal v simbol nesrečne in odpuščajoče domovine. M.-va lirična smer je v nadaljnjem razvoju našla svojo obliko: razmišljujočo pesem v prozi, kakršne so zlasti: Meditacija jesenskega večera, Pomladanska meditacija, Meditacija ob nevihti, Meditacija pred križem (DS 1909), Meditacija malih in teptanih (DS 1910). Odtod je prišel še k svetniški legendi, n. pr. Frančišek in oljka in Legende o sv. Frančišku (DS 1917); posebna zbirka teh legend je izšla v Gorici (GMD 1927; 1928² v Mariboru). Več podobnih legend je objavil tudi v M, n. pr. Legendo o sv. Agnezi, Legende o sv. vitezu Juriju (1925), Marija Magdalena (1929). — Zgodovinske snovi je M. obravnaval v povesti Drama izza davnih dni (ZK 1908), Črna smrt (ZK 1911), Kobilice (SV 1914); pozneje se je zopet obrnil k podobam iz kmetiškega življenja: Dve sliki (Leon. dr. 1916), Slike (ZK 1918); kmetiška je tudi snov za naturalistično simbolno dramo Pri Hrastovih (DS 1921). V rokopisu je še Henrik, gobavi vitez, božičen misterij v 4 slikah.

M. je najizrazitejši mladinski pripovednik novejšem slovstvu. Najlepše mladinske črtice in povesti so zbrane pod naslovom Mladim srcem (izd. MD I. 1911, II. 1914, III. 1922), v posebni knjigi pa še: Volk spokornik (1922), Našim malim (1925); Mladini (Gorica 1927). Vzgojne mladinske članke, črtice, spomine in pisma je več let priobčeval v Zori in Mentorju (od 1910 dalje, zlasti Mentor 1911). Po Andersenu je dramatiziral »Mati« (M 1927, pon. Celje 1928). Več liter. in kult. člankov pojasnjuje pis. stike in razmerje do znamenitejših slov. osebnosti, n. pr. Sim. Gregorčič (LZ 1907), Moj prvi učitelj (Sn 1907), Ant. Medved (KMD 1911), Ant. Verovšek (Mentor 1914), Ant. Aškerc (Sn 1915). Priredil je tudi IV. zv. Gregorčičevih poezij in napisal uvod. Mnogo osebnih spominov prinaša knjiga Naše življenje (1922), Listki (1924) in Mladost (M 1928). Publicistično je mnogo sodeloval pri Miru, zlasti je popisoval svoja popotovanja, n. pr. Naše romanje v Rim (1900, št. 19–27), V Karlovih Varih (1901, št. 29–30), Slovenci v Lurdu (1908); v DS je priobčil potopisne črtice: Pod južnim solncem (1902), Lastovkam nasproti (1904); v Straži 1909 Malo spominov na Poljake (št. 77–9), Na potu in doma (št. 99–101); Po stopinjah Gospodovih, Spomin na slov. jeruzalemsko romanje v l. 1910 (SV 1912).

Izmed slov. pisateljev je M. poleg Iv. Cankarja najbolj prodrl v svet; prevajali so ga v maloruščino (1900), v češčino (1902), švedščino (1910), nemščino (1918), angleščino (1927); največ je čeških in slovaških prevodov v dnevnikih in revijah in cele knjige, n. pr. Obrazký a povidky (Ottova Světova knihovna 735–37, prev. Jos. Páta, 1909); Za tichých večeru (Bitnarova knihovna, Praha 1910, prev. Rud. Linhart), Naš život (Brtnice 1926, prev. A. Horsák), Matka (Uh. Hradište 1926, prev. A. Horsák), Mladim srdcim (Brtnice 1928, prev. A. Horsák), Legendy o Sv. Františku (Veseli nad Mostem 1928, prev. A. Horsák), Mládeži (J. Skrbinšek in F. Herman, Praha 1929), Vlk kajicnik (Brtnice, prev. I. Skrbinšek, uvod J. Páta), Vlk kajucnik Trnava 1933, prev. V. Hatala; gl. L. Uršič, Pripombe … S 1933, št. 162). — Prim. še Fr. Vidic, O najnov. slov. literaturi, M. 1898, 37; isti, SPř 1898; Glaser IV, 52; Fr. G(rivec), Za novimi cilji, KO 1900; Prijatelj, Die Literatur der Slovenen, Österr. Rundschau 1905, 465; Iz. Cankar, Obiski 1920 (s sliko); Grafenauer, Kratka zgod. slov. slovstva 277; J. Lovrenčič, Življenje na Poljani značilno za Slovence, Zora XIV (1908) 152, 176; Petravić, Četvrte študije i portreti 151–82; Fr. Koblar, Misli ob jubileju, DS 1924, 242; Wellman 238–43; A. Oven, K. M., Literarno biogr. skica z izčrpno bibliografijo, rokopis v arhivu fil. fak. na lj. univerzi. Slika: ASK 78. Kr.

Koblar, France: Meško, Franc Ksaver (1874–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi362730/#slovenski-biografski-leksikon (15. avgust 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine