Merhar, Alojzij (1878–1942)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Merhar Alojzij (Silvin Sardenko), pesnik, r. 15. jun. 1878 na Ježici (Stožice 33) pri Lj. Starša sta mu bila Valentin in Helena r. Bergant. Osn. šolo je obiskoval v Marijanišču, gimn. 1890–8 in bogoslovje 1898–902 v Lj., ord. 14. jul. 1902. Kot kaplan je služboval v Šmartnem pri Litiji (1902–3), v Planini pri Rakeku (1903–4), nato je študiral v Rimu na Gregorijanski univerzi cerkv. pravo ter prom. 1906; 1906–7 je bil kaplan v Dobu pri Domžalah, 1907–8 v Sostrem. Od 1. okt. 1908 do 1. okt. 1921 je bil veroučitelj na II. drž. gimn. v Lj. in nato do 1. jul. 1924 na drž. ženskem učiteljišču; v l. 1909–12 je opravljal tudi službo stolnega vikarja; 1924 je bil imenovan za stolnega kanonika; od 1930 živi v Rogaški Slatini. — M. je izšel iz »Zadruge« in je bil tovariš v Kettejevem in Murnovem krogu; s prvo pesmijo je nastopil 1895 v Angelčku; tu in pa v V je sodeloval zlasti 1902–16; sotrudnik DS je postal 1899 (1900 tudi psevd. Kancijan) in bil odslej glavni sotrudnik, tu je priobčil večino svojih pesmi. Njegova pesem je prvotno epsko lirska idilika, pozneje se razvija v izrazito religiozno lirsko smer, deloma tudi lirsko dramatično. V samostojni knjižici je nastopil kot urednik bogoslovsko mladinske zbirke Marjetice (Lj. 1902), ki se odlikujejo po drobnih lepotah moderne mladinske pesmi in črtice. Največji njegov uspeh je prva zbirka V mladem jutru (Lj. 1903). Pesmi so večinoma ciklične (Solncu mojega dneva, Svetonočnice, Z Bogom, zadnji mladi časi! Nove stopinje, Gorski viri in verzi, Z dekliških gredic, Molitve); zaradi novega izraza in religioznih motivov so knjigo stavili ob stran tedanji »moderni«; v nji se druži artizem z ljudsko pesmijo, oseben refleksivni doživljaj z idilično versko mehkobo, ki prehaja večkrat v himnično vznesenost. — Ciklično vezanost pesmi je ljubil tudi pozneje: n. pr. Rimski soneti (DS 1905), Rodni zemlji s tujih tal (ib.), bolj prosto pa že v Romi (Lj. 1906). V tej zbirki, ki je nastala v Rimu, se vežejo impresionistične refleksije starega poganskega in kršč. Rima in moderne, socialne podobe novega Rima. — Epsko-lirske speve Mater Dolorosa (DS 1908) je prelil tudi v dramatične slike (Lj. 1910) in kot sporedno pesnitev postavil Mater svetega veselja (Lj. 1911). L. 1916 je izšla 3. pesniška zbirka Nebo žari; motivi vojnega trpljenja so zajeti s čuvstveno ubranostjo in idilično trpkostjo, pridružuje se jim tudi domoljuben poudarek. V idiličnem verskem epu Šotor miru (Lj. 1918) je opesnil v 32 spevih življenje in smrt sv. Paskala. Dekliške pesmi (Lj. 1922) so zbirka lirskih pesmi, v katerih se kaže v novi luči pesnikovo razmerje do življenja, poobčutenje intimne tuje notranjosti z rahlo moralno refleksivnostjo. Kot priloga DS 1922 so izšle Rože, tercinski spevi, zloženi ob Führichovem risarskem ciklusu Rosa mystica, ki obravnava glavne dogodke iz Jezusovega in Marijinega življenja (prim. DS 1922, 467); Materi Mariji (Lj. 1924) so svete himne in Sveti Jožef (Lj. 1926) melodram v 7 spevih. Mysterium Mantuae (Lj. 1926), študije in pesmi o sv. Alojziju, je najobsežnejši in za njegovo meditativno pesništvo najznačilnejši zbornik. Prepesnjeni lastni življenjepis Daritev (Lj. 1927) in Ant. Mart. Slomšek (Lj. 1930) kažeta kesnejšo M.-jevo verzifikacijo, prav tako Rogaška Slatina (Lj. 1933). Zadnje njegovo delo pa so Marijine pesmi v Marijinih praznikih (Lj. 1933), 47 pesni po časovnem redu. — V M.-jevih dramat. spisih se kaže ista mehkoba kot v liriki, n. pr. Pet modrih devic (DS 1903, prilož. igra v proslavo jubileja Leona XIII.); Slovanska apostola, igrokaz v 5. dej. (Lj. 1910); Skrivnostna zaroka, 4 dej. (Lj. 1913); Solza miru (DS 1915), slika s pozorišča svetovne vojne; Jagnje (Lj. 1919), zbirka otroških igric; Nedeljske ure (Lj. 1921), dramat. prizori za ženske vloge. Izmed spisov v prozi so najvažnejši: Marijino kraljestvo na Jutrovem (Lj. 1910), zbirka versko zgod. črtic; Knjiga o Mariji (Zbrani govori o I. slov. marijan. kongresu, Lj. 1925); po Heinr. Federerjevem spisu Sv. Frančišek je napisal premišljevanja o sv. Alojziju: Angelski mladenič (Lj. 1927). Za božične in velikonočne priloge S je redno pisal prozo ali pesmi; v Bogoljubu 1910 je pisal povest Prstan in svetinja (pon. 1930). M.-jevo delo bodisi v relig. bodisi v svetni snovi kaže idilično odmaknjenost od sveta, zato rad podoživlja in se včuvstvuje v tuje življenje, bodisi da ga jemlje iz svetopisemske, svetniške ali zgodovinske knjige. V vsebini se povsod kaže verska vzgojna misel. Njegov široki slog je značilen v izbranih podobah in mehki zvočnosti, ki je posebno v prvih delih čista in ubrana; njegova parafrastična prožnost je posebno pripravna za posnemanje narodne pa tudi umetne pesmi, n. pr. Gregorčičeve Soči (DS 1915, 221). — L. 1922 je bil urednik DS, 1924–6 urednik Bogoljuba; 1911–26 je vodil več dijaških kongregacij in v njih gojil tudi zmisel za umetniške prireditve. — Prim. še: Iz. Cankar, Obiski 127–37 (s sliko); Grafenauer, Kratka zgod. 297; isti, Silvin Sardenko—Oton Župančič, Zora 1904; A. Ušeničnik, O. Župančič, Silvin Sardenko pa lepa umetnost, KO 1904, 203; Iv. Pregelj, Mentor 1916/7, 252; Vital. Vodušek, DS 1928, 176; Wollman 287. — Značilnejše ocene: A. Medved, DS 1902, 245; E. Lampe, DS 1904, 51; R E, LZ 1904, 250; Iv. Cankar, Sn 1903/4, 92; E. Lampe, DS 1906, 439; Ilešič, Sn 1906, 350; Iz. Cankar, DS 1916, 45; Jos. Debevec, DS 1918, 100; Miran Jarc, DS 1922, 406; Fr. Koblar, DS 1926, 255. — Slika: ASK 74. Kr.

Koblar, France: Merhar, Alojzij (1878–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi360183/#slovenski-biografski-leksikon (22. junij 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine