Mencinger, Janez (1838–1912)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Mencinger Janez, pisatelj, r. 26. marca 1838 v vasi Brod v sredi gorenjskega Bohinja iz stare kmetske rodbine (h. št. 20, p. d. pri Kovaču-Grogarju; oče Gregor, mati Marija Sušnikova), u. 12. apr. 1912 v Krškem. Ljudsko šolo je obiskoval v Boh. Bistrici, gimn. (1849–57) v Lj. (Šlebinger, LZ 1912, 257); do 5. raz. je bil v Alojzijevišču. Zaradi odlične mature je dobil instrukcije, s katerimi se je preživljal na Dunaju, kjer je študiral 1857/8 klas. filologijo in od jeseni 1858 sedem semestrov pravoslovje. V 8. sem. 1862 se je vpisal v Gradcu, kjer je bil 12. jul. 1864 prom. Že jeseni 1862 je vstopil kot odvetniški kandidat k dr. Jak. Razlagu v Brežicah (LZ 1912, 278) in pri njem ostal do dec. 1871, ko je v Gradcu opravil odvetniški izpit. Takoj nato se je kot samostojen odvetnik naselil v Kranju (Pirnat, Sn 1913, 116), od tam se je 1882 s pisarno preselil v Krško (po smrti tamošnjega odvetnika dr. Karla Kocelija, ki je bil prej z njim koncipijent pri dr. Razlagu), rojstni kraj svoje soproge Marije r. Barbo (r. 5. avg. 1850, u. 18. sept. 1917), s katero se je bil na Vidmu poročil 1872. Dve leti pred smrtjo si je sestavil sam nagrobni napis (dan smrti so mu vstavili): »Tukaj vstajenja čaka Dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838 in nedovršeno končal 12. 4. 1912. Bodi mu sodba milostljiva.« (T. Zupan, DS 1912, 227.) Na rojstni hiši so mu 9. jul. 1922 odkrili spominsko ploščo (Izbr. sp. III, 7).

Kot odvetnik je bil na glasu zaradi spretnosti, poštenosti, dobrosrčnosti. Nastopal je kot odločen narodnjak, odklanjal pa je aktivno sodelovanje v politiki (Vošnjak II, 257). Edino občinski upravi se je posvetil; bil je 1879–82 v občinskem odboru v Kranju, v Krškem pa od l. 1884, tu je bil 1894–6 župan, nato je čast odložil. V Krškem je bil tudi član okr. šol. sveta. — Dokler ni počel bolehati, je bil s svojo izobrazbo, duhovitostjo, šaljivostjo in dostojanstvenostjo središče družabnega življenja. Najbolj se je razvil v Kranju; bil je ves čas član, od 1874 dalje predsednik Čitalnice (Pirnat n. n. m.); leta 1881/2 je tam osnoval in vodil nekako »akademijo«, klub desetorice mladih mož, da so šaljivo ali resno predavali in zlagali pesmi (LZ 1882, 447). M. je bil slavnostni govornik pri odkritju Jenkovega nagrobnega spomenika (28. sept. 1873), je predaval 26. nov. 1881 »O zmotnjavah«, 14. jan. 1882 o »občnem državnem zakoniku v sedmem zakramentu« (o priliki ženitovanja klubovega uda) (Pirnat n. n. m.).

Pisateljevati je M. začel kot gimnazijec; pisal je prve pesmi s psevdon. J. M-i-r, Jankomir ali Janko Mir, spise v prozi z imenom ali s psevdon. Sivor, Nejaz Nemcigren, v enem slučaju (Vodnikov Vršac) Sulfurij Udrihovič. — V gimn. je bil dve leti za »Vajevci« (1854/5), a je pač pod njihovim vplivom pričel zlagati pesmi, ki jih je ponudil Bleiweisu; še 1855 jih je v N izšlo šest (prva, Kaznjena kletev, 4. apr.; vse so poskusi), 1856 tri (Oprava, Studenec, Veslarji), 1857 dve (Prilika, Zvezdica). L. 1858 je Bleiweis v svojem Koledarčku objavil daljšo pesem V spomin Prešernu.

Po maturi je na Dunaju živel v prijateljskem stiku s prejšnjimi Vajevci ter s Stritarjem. Ž njimi je vstopil med sotrudnike SG (»Moja hoja« 100, 113), a je do zadnjega visoko cenil Bleiweisa (Abadon 156, 159). Pesmi odslej ni več zlagal, razen prigodnic, posebno v Kranju. Izmed njih so se le nekatere objavile, n. pr. o srebrni poroki cesarjevi (govori o Slovencih, SN 1879, št. 95); »Vodnikovemu spominu« (SN 1880, št. 29); po njegovi smrti prevod Scheffelove »Beim Schwarzen Walfisch zu Askalon« (Sn 1913, 119). — Prepustivši (5. okt. 1910) vsa svoja dela v last SM, si je izrečno izgovoril, da nobene njegovih pesmi ne ponatisne.

Dunajski slovstveni krog je M.-ja preobrazil v povestničarja-prozaista. S tem in v tej obliki se je pričela prava pisateljska doba M.-jeva, ki je trajala ok. 40 let, do l. 1897. Ni bil mnogopisec in ni pisal trajno; ko pa se je, ker je imel kaj tehtnega povedati, odločil, je pisal hitro, večkrat sproti. (Prim. pismo Veselu 31. jan. 1898, LZ 1912, 259; Izbr. sp. III, 165; IV, str. III, XII; V, str. XXVI, XXVIII). Po l. 1897 je zaradi bolehnosti odložil pero in se je bavil s prevajanjem Lermontova in Puškina; v »Ruski antologiji« (1901) je M.-jevih 10 prevodov iz Puškina, 18 iz Lermontova. (Prim. Ivan Veselovo korespondenco, LZ 1912, 257 i. sl.) — Iz bistva njegovega pisateljevanja v teh 40 letih se razlaga, da ni izdajal samostojnih knjig; bil je zvest sotrudnik SG, pisal je tudi še v N, za MD, v Sn, ne pa v (dunajski) Z; naposled se je oklenil LZ in SM.

V tej dobi je, začenši z l. 1859, izdal 16 večjih spisov; med njimi 8 povesti, kot zaključek povestništva 2 obširna povestno-konstruktivna spisa, vmes pa 3 kritično-satirične spise in 3 strokovne razprave.

1. Izmed povesti jih je 6 izšlo v SG: Jerica (1859; Izbr. sp. I); Zlato pa sir (1860; Izbr. sp. II); Vetrogončič (1860; Izbr. sp. I); Človek toliko velja, kar plača (1861; Izbr. sp. I); Bore mladost (1862; Izbr. sp. II); Skušnjave in izkušnje (1865; Izbr. sp. II), ena, Zgubljeni pa spet najdeni sin je v SV 1860 (Izbr. sp. III). — Te povesti (1850–65) označujejo pisateljevo mladeniško dobo; nimajo trdne zgradbe, a imajo krepak slog in privlačujejo z zdravim realizmom, redkim v tedanjem času, kažejo tudi dobre začetke notranjega razvoja v značajih (»Vetrogončič«, »Bore mladost«); tudi se že v njih pojavlja značilno M.-jevo modrovanje. — Ko je imel dijaška leta za seboj in je v odvetniški praksi dozoreval v izkušenega moža, je po preteku 15 let spisal svojo zadnjo pravo povest, humoresko Mešana gospoda (LZ 1881, Izbr. sp. III). Delo je po preudarjenem načrtu skoraj rafinirano zgrajeno, dejanje je živahno in ima, kakor že »Vetrogončič«, posebnost, da se razvija v »boljših« slojih; vendar pa je M. te omikance risal tako, da so ostali v jedru kmetje.

2. Pravih, objektivnih povesti M. odslej ni več pisal; nastopila je tretja doba njegovega pisateljevanja, konstruktivna beletristika. Izšla je, po preteku več ko 10 let, v LZ 1893 obširna »bajka za starce« Abadon in v KK 1897 njegova literarna oporoka Moja hoja na Triglav. Vsi prejšnji spisi izginejo napram tema obsežnima deloma, ki po globokoumnosti in izvirnosti nimata para v našem, a jedva sličnost v tujem slovstvu. V teh dveh spisih je v umetni leposlovni obliki z obsežnim znanjem, plodno fantazijo, resno modrostjo, preroško umnostjo, kremenito značajnostjo, s trdnim zaupanjem v božjo in svetovno pravičnost M., strogo karajoč in blago tolažeč, konstruktivno posegel v rešitev najaktualnejših, težkih in usodnih vprašanj, ki zadevajo mišljenje, življenje, usodo človeštva vobče, nas Slovencev posebe: estetičnih, socialnih, državnih, narodnih, verskih, vzgojnih, političnih.

a) Abadonu (Izbr. sp. IV) tvori okvir domačinska ljubavna epizoda med Samoradom Veselinom in Cvetano. Bistvo obširnega spisa pa je uničevalni nastop Abadona, kralja pekla (Skrivno razod. 9, 11), ki se mu Veselin z odstopom nekaj ur spanja zapiše. Pod satanskim vodstvom Abadona-Gonobe spoznava Veselin in z njim bralec, neovirano po času in prostoru, kako se v 22., v 24. stol. pogreza človeštvo in z njim slovenstvo v propast; s pogledom nazaj pa tudi kritično presoja ljudi v 19. stol. V propast pa dere vse, ker po strahoviti vojni (presenetljiva slutnja svetovne vojne 1914–8!) človeštvo zapušča vero in vse ideale ter si s satanskim materializmom in z brezsrčnim tehničnim napredkom uredi do skrajnih mej komunistično vlado. Ta skrajnost pa ima že v sebi zarodke svojega pogina in kali zopetnega podviga k vzvišenim svrham človeštva. Spis se završuje s svečano proglasitvijo neobhodnosti odkritega pozitivnega krščanstva (Izbr. sp. IV, 71, 291) kot edino rešilnega pota za človeštvo ter s tolažilnim pozivom k zaupanju v lastno moč in s klicem na resno, pošteno delo v slogi. — Na koncu spisa izvemo, da se vsa zveza z Abadonom vrši v blodnjah hude vročinske bolezni, ki se je vnela v Veselinu, ko so ga po poizkušenem samoumoru rešili nezavestnega iz Save. Slično preobleko ima Trdina v bajki »Razodetje« (LZ 1888, 82; Bajke in povesti IV, 85). Za utopijski pogled v bodočnost je M. našel največ napotkov v Bellamyjevi knjigi »Looking backward« (Izbr. sp. IV, str. XV—XXX, posebno XXIII).

b) Moja hoja na Triglav (Izbr. sp. V) je v obliki potopisa M.-jev životopisni roman. Po vsebini je enciklopedija pisateljevih nazorov o svetu, o realnem in duševnem delovanju, vse gledano s stališča in značaja pravega Bohinjca-kmeta, ki pozna in umno sodi ožji dom, a se je izučil in izbistril v daljnem svetu. Stvarno ogrodje je hoja na Triglav; družba je v dveh dneh dospela sicer le do Konjščice, v pogovorih pa se opisuje vsa pot. Takisto se potopis ne omejuje časovno na dogodke teh dveh dni hoje ter v letu (1860), ko se je hoja po napovedi vršila, ampak sega sto in več let nazaj ter naprej do l. 1896. Na ta potopis je M. po vzorcu Dickensa v Pickwickovcih (The Pickwick Papers, prim. Izbr. sp. V, str. XXII) nanizal, v resni in šaljivi obliki, po tipičnih zastopnikih ter z lastno osebo, razmotrivanja o malodane vseh straneh narodovega življenja najprej v Bohinju, potem v domovini sploh, z dobre in slabe plati, zabavno in poučno. Te zastopnike je M. povzel v bistvu ali po imenih izmed svojih znancev ali poznancev (Erjavec, Grm, Mina) ali jim izmišljenim dal domačo krinko (berač Cvajarček, kmeta Trinos, Smuk). Za tipičnega Bohinjca, nosilca dobrih in slabih lastnosti, po rojstvu kmeta, po šoli inteligenta, si je M. ustvaril originalnega Melkijada-Mlekojeda; ta čudaška osebnost je poosebljeno bohinjstvo; nekatere lastnosti mu je M. morda posnel po dokaj bohemskih Bohinjcih Antonu Pekovcu in Antonu Cvetku (prim. Izbr. sp. V, 180). S tvorbo tega skupnega tipa pa si je M. naložil breme, ki se ga je naposled otresel le siloma, z neverjetno, teatralno Melkijadovo smrtjo. Trije motivi so vodili M.-ja pri zasnovi spisa. Smatral je za svojo dolžnost, da se upre brezobzirno nastopajoči novi literarni struji, naturalizmu; pokazati je hotel svetu in proslaviti slovensko domačnost, svoj ljubljeni Bohinj, v katerega je rad polagal pozorišče svojih spisov (Zgubljeni, pa spet najdeni sin, Zlato pa sir, Bore mladost, Skušnjave in izkušnje, v glavnem tudi Abadon); končno: ob bližajoči se svoji 60 letnici je hotel zbrati in obuditi svoje spomine; s »spomini« je tudi označil svoj spis. Pravi spomini to niso. Posebnost »Moje hoje« je, da je s to hojo strnil svoje spomine izza mladosti tik do natisa; nadalje: da ti spomini niso pisani kot resnično poročilo, ampak konstruktivno z motrišča zrelega, starega moža, M.-ja samega; v vseh nastopajočih osebah je utelešen košček njegove posebnosti, a te koščke je naposled združil v določeno smer življenja, s prepričevalno silo izraženo na koncu spisa: v stremljenje kvišku k idealizmu, optimizmu, pravemu človečanstvu; simbol tega stremljenja pa je hoja na naš najvišji vrh, na Triglav.

3. Kritično-satirični spisi so: a) Cmokavzar in Ušperna (LZ 1883; Izbr. sp. III), doslej najboljša slovenska satira, je drastična parodija na rovtarsko beletristiko tedanjega povestničarja Antona Kodra in njegovih vrstnikov; s Kodru lastnimi poostrenimi sredstvi je ta satira zavrnila in res odpravila kmetavzarski ustroj in slog, ki se je bil udomačil posebno v kmetskih povestih. — b) Vodnikov Vršac, potlej pa še nekaj (LZ 1885; Izbr. sp. III). V obliki govora parodira dr: Mahničeve (Dvanajsterim večerom dodatek, S 1884, št. 281–99; 1885, št. 1) napade na Gregorčičeve pesmi s tem, da po Mahničevem načinu s prisilno razlago dokazuje bogokletnost in pregrešni pesimizem Vodnikovega Vršaca in nekaterih Slomšekovih pesmi. — c) O pesniku Prešernu kakor pravniku (SP 1896, 196; Izbr. sp. III, 213). Spis nima nič strokovno pravniškega; M. zbira z resnostjo poklicnega jurista v Prešernovih poezijah primere za pravoslovna dejstva; juridična razlaga poetičnih mest učinkuje smešno, vmes persiflira A. Mahniča in politične spore Slovencev. — č) Svoje nazore o slovstvu, o umetnosti, o pisateljevanju je izpovedal M. sporedno tudi pri drugih prilikah, zelo obsežno v Abadonu in Moji hoji. Bil je nasprotnik ozkosrčne konservativnosti, oholega bombasta in pretiranega pobožnjastva prav tako, kakor prevratnega rušenja utrjene zakonitosti in nravnosti s sredstvi radikalnih struj. Vodila ga je temeljita izobrazba, pravična presoja in prirojen zdrav ukus. Že kot dijak je dajal, proti Koseskemu, pravo ceno Prešernu, kateremu je posvečena njegova prva večja pesem; Koseskega je ob svoji zreli dobi smešil s tem, da je Prešernovo »Neiztrohnjeno srce« travestiral v koseščino (objavil Tavčar v SN 1880, št. 101; LZ 1912, 279; Izbr. spisi III, 211). Po »Moji hoji« ni več neposredno posegal v slovensko slovstvo, ker je popolnoma odklanjal nazore novostrujarjev ob prehodu v novo stoletje. (Prim. Izbr. spisi V, str. XXXVI i. sl.)

4. Strokovno-znanstveno pisateljevanje se M.-ju ni prilegalo; hitro se je okrenil na satirično-šaljivo stran ali se je vdal zabavno-poučnemu kramljanju; saj ni strokovno pisal niti v SP. Istega značaja so njegovi, sicer redki podlistki v SN; tako že njegov prvi: Praven slučaj (SN 1870, št. 65–7). — Imamo pa vendar tri njegove razprave; dve sta gospodarskega značaja, ena zgodovinskega. a) V SG 1860 je na str. 78 začel popisovati Potovanje in premišljevanje nekega bankovca; spis, ki razmotriva osobito socialna vprašanja, mu ni šel od rok; obljubljenega nadaljevanja v tem letu ni bilo, šele 1861 je na str. 17, 21 spis nadaljeval in končal z drugim naslovom: Črtice iz bankovčevega življenja. — b) Prav preudaren, po glavnih smernicah še danes aktualen je drugi članek: Kmet in narodnost (N 1866, 2 i. sl.; Izbr. sp. III). — c) Povsem stvarno je pisan zgodovinski članek Ajdovski gradec (LZ 1883); kot domačin je M. mogel Slovence poučiti, da je Ajdovski gradec še dandanašnji znan grič pri Boh. Bistrici (prim. Izbr. sp. III, 6).

Splošni literarni značaj M.-jev je ta: M. ni bil znanstvenik; kot bohinjski praktik odklanja zlasti vsako neplodno teoretikovanje (n. pr. o lepoti, Moja hoja 10). Znanstveno metodo, ki deluje z drobci in je tuja življenju, je ljubeznivo osmešil v zadnjem Slovencu-jezikoslovcu (Abadon 138). — M. tudi ni pravi povestničar; on je mislec in učitelj v pripovedni obliki neprisiljenega kramljanja,. pri čemer ima glavno besedo on sam. V tem kramljanju je duhovit; ker mu je v izredni meri dana zmožnost ridentem dicere verum, ni dolgočasen; zaradi iskrenosti in čistosti svojih nazorov pa tudi ni žaljiv, naj je njegova sodba še tako trpka. Svoj nagon k modrovanju priznava sam (Skušnjave, Izbr. sp. II, 51; Moja hoja 176).

V slovenskem slovstvu zavzema M. osamljeno mesto kot pisatelj-prerok slovenstva in bohinjski modrijan.

V slogu in jeziku je M.-ju poglavitna tehtnost, pristnost, izvirna kontrastnost; nalašč rabi izraze, domače med ljudstvom, dasi v običajnem knjižnem jeziku neznane. Dana mu je preprosta, nazorna, lahko umljiva beseda, ki jo kaže posebno v prvih spisih; svoje težke, resne misli oblači rad v umetno zgrajene stavke. V dosego posebnega namena tvori samolastne besede in ž njimi rad označuje osebe (n. pr. Cmokavzar, Izbr. sp. III, 169; Abadon, Izbr. sp. IV, str. XXVI; Moja hoja 180), daje prednost hrvatizmom, zbadljivo in v posmeh se rad poigrava z besedami v njih pristnem pomenu. Predvsem pa je pazil na pravilnost jezika (Moja hoja, Izbr. sp. V, str. XIX). — Prim.: Dr. J. M., Izbrani spisi. Ur. dr. J. Tominšek. I—V, Lj. 1911–28 (v III. zv. biogr. in slovstvenozgod. uvod); Glaser III, 196; I. Prijatelj, Istorija najnovije slov. književnosti, Letopis Matice Srpske 1907, IV, 37; I. Grafenauer, Zgod. novejšega slov. slovstva II, Lj. 1911; M. Pirnat, KMD 1915; J. Kelemina, O virih M.-jevega Abadona, LZ 1920, 396–400; SN 1922, št. 152–4, 156; M. Pirnat, J 1922, št. 166; I. Grafenauer, NE II, 855; F. Vodnik, DS 1928, 94–6; Tesnière, Revue des Etudes slaves VII (1927), 1–2; IX (1929), 3–4; Hribar I, 440; Šuklje II, 94, 95, 100, slika pri str. 48; III, 42. Slika: Vošnjak II, 258; Sn 1913, 118; KMD 1915, 49; ASK 28. Jos. Tominšek.

Tominšek, Josip: Mencinger, Janez (1838–1912). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi359376/#slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine