Slovenski biografski leksikon

Marušič Andrej, politik, časnikar in nabožen pisatelj, r. 7. dec. 1828 v Štandrežu pri Gorici, u. 16. okt. 1898 v Gorici, pokopan v Štandrežu. V Gorici je študiral gimn. od 1839, bogoslovje od 1847 in bil 1851 ordin. Še pred ordinacijo je sprejel službo domačega učitelja pri grofu Attemsu (1851–8) in postal 1854 na goriški gimn. pomožni učitelj za slovenščino, ki jo je poučeval tudi še kot katehet s presledki do 1865; 1857 je postal katehet za nižjo, 1875 za vso gimnazijo, bil je od 1869 član dež. šolskega sveta, imenovan 1885 za častnega kanonika in višjega ljudsko-šolskega nadzornika za verouk ter jul. 1894 vpokojen. — Slovenščino je vzljubil že v očetovi hiši, kjer je prebiral stare slov. knjige, 1848–9 so vplivali nanj slov. časniki in Koseskega pesmi; tudi versko prepričanje in izrazito zanimanje za cerkvene obrede je imel že iz domače hiše in od očeta. — Njegovi prvi dopisi v ZD (1854–6) vsebujejo verska razmišljanja ob praznikih in poročila o verskih in cerkvenih zadevah. Nadškofu Andr. Gollmayerju je posvetil ob vpeljavi svoj prvi slovenski sonet, tiskan na posebnem listu in v ZD (1855, 112), za zlato mašo himno in opis slavnosti (N 1871, 324), ob 25 letnici škofovanja anonimni tisk Domino Andreae Gollmayr (Labaci 1880) in življenjepis v N (1880, 191, 200, 211) ter pozneje v Vaterlandu. — Ob istem času se je tudi bavil s slov. kulturnimi in književnimi problemi. V ŠP 1854 je nasvetoval, naj bi MD izrinila z dobrimi povestmi neokusne in surove ljudske povesti in legende ali pri pomanjkanju drugih povesti vsaj ponatisnila Svetčevo povest Vladimir in Kosara ter Trdinov Arov in Zman. V tej dobi je bil marljiv sotrudnik N, katerim je poročal o goriškem narodnem gibanju, zlasti o goriški gimnaziji, njenih programih, pouku slovenščine, slov. deklamacijah, šolskih veselicah in dr. Opisal je Ženitovanske šege Slovencev Goriške doline (N 1854), poveličeval Koseskega kot pesnika »veličanskih predmetov« (N 1855) in dal dva zanimiva predloga: Nasvèt višje slovničnice sodnije (N 1855), ki naj kot akademija odloča v spornih jezikovnih vprašanjih, in Besedo o slovenskem knjigoteržtvu (ib.), v katerem je pokazal na nespametne metode slov. založnikov, ki ovirajo razpečavanje knjig. Med važnejšimi dopisi šestdesetih let je omeniti zgodovinski pregled slovenščine v Gorici, zlasti na goriški gimnaziji: Narodnost in slovenščina v Gorici (N 1860), v katerem poveličuje tudi Koseskega nasproti Prešernu, in dopis Važen sklep goriškega dež. odbora gledé na slov. jezik (N 1861), kjer poroča o sklepu, naj bodo dopisi dež. odbora slov. županom slovenski. 1862 so ponatisnile N iz programa goriške gimnazije njegovo pesnitev Prekletstvo in blagoslov ali mavra nad jeziki. Sicer je v teh letih le manj dopisoval, ker je prevajal na slovensko Sejne zapisnike dež. zbora Goriške in Gradiške 1861–3 (Gorica 1861–3), pri katerih mu je pomagal za pravno terminologijo A. Winkler. 1863 je nasvetoval na zboru kmetijskega društva v Tolminu ustanovitev društvenega časopisa Umnega gospodarja (N 1863, 319), ki ga je potem urejeval 1863–5 ter mu razširil delokrog od samega kmetijstva na izobraževanje ljudstva sploh«, kar mu je prineslo očitek, da je kršil štatute (gl. S 1866, 23). Dvomljivo pa je avtorstvo člankov Kje naj bo prihodnja meja med Avstrijo in Italijo (N 1866, 270), kjer predlaga pisec mejo po narodnosti, in O prihodnji uravnavi slovenskih dežel (ib.), ki odobrava združitev Gorice, Trsta, Istre in Kranjske v eno skupino z dež. zborom in namestništvom v Trstu (prim. isti znak goriškega dopisnika v N 1871).

Tako je našel polagoma pot v politiko, kjer je bil konservativen, pristaš katoliške stranke in Bleiweisov »narodni posinovljenec«. Menil je, da zadoščajo N Slovencem še 10 do 15 let, da so Slovenci bolj potrebni nemškega časnika; mlada Slovenija se mu je »gnusila«, Levstik mu je bil puntar, ki ga je treba spraviti iz Lj., in tudi z Einspielerjevim S je bil nezadovoljen (pisma Bleiweisu 1864 do 1865). L. 1867 je ustanovil Domovino, list za primorske in tudi splošne slov. zadeve, in mu bil lastnik, izdajatelj in urednik do konca (1869). Program mu je bil »naprej za vero, za dom, za cesarja«, namen »poučevati v občnokoristnih rečeh, zlasti tudi v drž. in politiških zadevah; vzbuditi domovinsko zavednost slovensko in avstrijsko« ter hoče biti jez potujčevanju primorskih Slovencev; poročati hoče o verskih, cerkvenih in škofijskih zadevah, o šolstvu, uradih, dež. in drž. zborih. Sam je napisal za Domovino Starooglejski obred ali Ritus Patriarchinus (1867), Imena in priimki (ib.), a tudi za drugi in tretji letnik (meni nedostopna) več kulturnih in političnih prispevkov (gl. Marn). Ob spomenici avstrijskih škofov se je zavzel za konkordat, ki mu je bil »cerkvena svoboda«, in persifliral vloge občin za odpravo konkordata; že v prvem letu je polemiziral s Zukunft in Einspielerjevim S, ki mu je zlasti zameril, da je Domovina prinesla program goriškega nemškega tednika, in ga pozval, naj stavi v dež. zboru predlog za odpravo mitnic okoli Gorice (S 1867, 80, 89, 95, 119, 123, 131, 135). Tudi A. D(omicelj) je grajal politiko Domovine in smatral M.-evo v Lj. izrečeno mnenje, da goriški Slovenci ne bodo nikdar privolili v zedinjenje Slovenije, kot osebno M.-evo mnenje, ki se ne zlaga z občnim mnenjem goriških Slovencev (SN 1868, št. 78). — Kot dež. poslanec je zastopal kmečke občine Gorica — Ajdovščina — Kanal 1867–9, bil namestnik dež. odbornika, član odseka za vladne predloge (1869), njega poročevalec o ljudsko-šolskem in o zakonu o realkah in je izpodbijal načelo ločitve šole od cerkve, kateri je hotel ohraniti pravico nadzorovati šolstvo. Podpisal je 1869 Tonklijevo interpelacijo za enakopravnost slovenščine v vseh šolah in uradih, ni se pa pridružil z drugimi slov. poslanci Tonkli-Žigonovi interpelaciji za zedinjeno Slovenijo, kar je izzvalo obširno polemiko. Graški visokošolci so poslali Žigonu in Tonkliju zaupnico (SN 1869, št. 130), ostalim poslancem pa poziv, naj odložijo mandate (ib. št. 131), na kar je izjavil M., da se goriškim poslancem še ni zdel »ugoden čas spravljati na dnevni red Slovenijo«, sicer pa odrekel visokošolcem pravico vtikati se v politične zadeve, dokler ne postanejo možje volivci (N 1869, 378). Graški nezaupnici so sledile številne izjave goriških volivcev proti poslancem, ki se niso pridružili Tonkliju in Žigonu, in končno tudi očitek, da vzdržuje Domovino vlada (gl. SN 1869, št. 131–51). Že ob koncu istega leta je Domovina prenehala (SN 1870, št. 9) in politično društvo Soča ni sprejelo M.-a med kandidate za nove dež.-zborske volitve 1870. Proti njemu je pisal SN in Levstikov Pavliha, kateremu je pošiljal gradivo za goriške zadeve Štefan Širok, le N so zaman podpirale M.-evo kandidaturo, ki je propadel v kmečkih občinah in pri veleposestvu (N 1870, 208, 211, 217, 241, 265, 273, 280, 299, 362; SN 1870, št. 70–3, 77, 81, 85, 91, 95, 127; Pavliha 16, 20, 24, 26). Odslej se M. v politiki ni več vidno udejstvoval, a jo vendar pazljivo zasledoval in nekaj časa še poročal N ali Bleiweisu v zasebnih pismih. Sam je želel ustanovitev nar. katol. političnega društva (N 1871, 96), poročal o preureditvi pol. društva Soče (ib. 126) in bil še v uredniškem nadzorstvu katoliškega Glasa (ust. 1872). Ko je Glas prenehal radi »pomanjkanja duševne in tudi materialne podpore« in se je sklenila sprava, v njeno dolgotrajnost sicer ni verjel, a odsvetoval N o tej stvari pisati (pismo Bleiweisu 1876). N je še dalje dopisoval, kritiziral slovenščino SN (N 1876, 14), napisal Lavriču nekrolog, se spomnil Bleiweisa ob 70 letnici (N 1878, 373) in ob smrti (1881, 386, 397); N in S (1876–83) je poročal o Marnovem Ježičniku; uredil je Gabrščekov koledar za goriško nadškofijo (1895 do 1896) z vsemi tolmačenji cerkvenih časov in določb. — Napisal je molitvenik in pesmarico za srednješolce Jez sem pot, resnica in življenje (Gorica 1873), opisal v lat. in slov. jeziku s pojasnili za ljudstvo velikonočna cerkvena opravila Sveti Veliki Teden in Velika Noč (Gorica 1874) in priredil Načrt za vérouk v ljudskih šolah v nadškofiji goriški (Gorica 1890). Zgodovini goriške gimn. je posvečen spis Epizoda iz kulturne zgodovine goriške … (Gorica 1895); nedovršena je ostala avtobiografija Moja doba in podoba, ki je izhajala v Primorskem listu in izšla tudi v ponatisu (Gorica 1898). — M. je bil vzgojen v predmarčni dobi, nasprotovanje radikalnejšim geslom je izviralo iz njegovega konservativnega in katoliškega prepričanja, deloma tudi iz krajevnih razmer (skupno katoliško društvo Italijanov in Slovencev v Gorici, furlanski značaj Gorice itd.), zagovarjal je mirno sožitje narodov po principu »vsakemu svoje«, narodnost je primerjal žlahtnemu vinu in odklanjal vsako nezmernost. Glavna skrb naj bi veljala slovenščini, ki jo je skrbno gojil in ki naj bi dobila v vsem javnem življenju spodobno in pravično veljavo«. Šifre: X; x+y; A. M.; A. M-č. — Prim.: M.-eva pisma Marnu v drž. biblioteki v Lj.; pisma Bleiweisu, Lončar, NZ 1909, 68–71; M., Moja doba in podoba (slika); Pertrattazioni della dieta di Gorizia e Gradisca; Marn XXX, 27–33; Glaser III, 122–4; Soča 1896, št. 15, 1898, št. 83; Simonič; Lončar 144; Šuklje, Sodobniki 113. Pir.

Pirjevec, Avgust: Marušič, Andrej, častni kanonik (1828–1898). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi351868/#slovenski-biografski-leksikon (17. december 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine