Slovenski biografski leksikon

Krempl Anton, narodni buditelj, nabožen pisatelj in zgodovinar, r. 29. jan. 1790 na Poličkem Vrhu pri Gornji Radgoni, u. 21. dec. 1844 pri Mali Nedelji. Ljudsko šolo je obiskoval v G. Radgoni, gimn. 1804–5 v Mariboru, potem v Gradcu, kjer je 1811–5 študiral tudi bogoslovje; 1809 je bil med štajerskimi brambovci. Ord. je bil kot tretjeletnik 21. sept. 1814, radi sedisvakance graške škofije v Št. Andražu. 7. sept. 1815 je postal kaplan pri Svetinjah, pol leta pozneje v Ormožu, kjer je iz političnih razlogov imel tožbo. V nov. 1820 je bil premeščen v Ptuj, kjer je bil do 26. okt. 1824 kaplan, nato župni vikar. 11. sept. 1826 je postal župnik pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah, 28. jan. 1836 pa je radi sporov s svojim dekanom moral menjati s slabšo faro Malo Nedeljo, kjer je deloval do smrti. — K.-ova preporoditeljska fiziognomija se je v glavnih obrisih nedvomno izoblikovala že v Gradcu, kjer je v letih njegovega šolanja Primic zbiral slov. bogoslovce in jih vnemal za materinščino; tudi on se je kot bogoslovec vadil v verzifikaciji, sestavljal slov. pridige in nabiral gradivo iz knjižnic. 14. jun. 1812 ga Kopitar v pismu Dobrovskemu poleg Cvetka in Šmigoca imenuje med »Primicovimi tekmeci« (Briefwechsel I, 272). Zaključil in poglobil je to pripravo njegov prvi župnik, navdušeni Ilirec M. Jaklin pri Svetinjah, ki je vsak dan imel z njim vaje v slovenščini, gotovo pa tudi idejno vplival nanj. V Ormožu je K. že zaključena osebnost, z jasno lastno ideologijo, v svojem rodoljubnem mišljenju tako neustrašen, naravnost agresiven, da pride navzkriž s predstojniki in sodiščem. Tak, poln ognja, odločen in neupogljiv, je ostal do smrti. »Sem uže sicer star mož, vendar za Slovenšino goreč mladenič«, je pisal nekaj let pred smrtjo Cafu (N 1845, str. 10), Vrazu pa 1838, da je »pripravan kao mladić sudjelovati s mladimi rodoljubi, koji hoće izvoditi veliku Kollárovu ideju uzajemnosti« (Vraz, Izabr. pjesme 1880, LXXXI). Ta ogenj so vžigali v njem »krasni Kollárjevi nazori« (pismo Muršcu 28. jun. 1838), značilno za K. pa je, da vkljub navdušenosti za ilirsko idejo nikoli ni zapustil trdnih domačih tal. V praksi je vse življenje in v vsem svojem delu ostal Slovenec, ker je bil prepričan, da resnično prosvetno delo uspeva le v domačem jeziku. To njegovo prepričanje je najlepše razvidno iz stališča, ki ga je zastopal glede učnega jezika v šolah. Ostro zavrača v Dogodivščinah (str. 237), da se »v´ mnogih šolah samo nemško vuči, če ravno je samo nemški vuk slovenskim otrokom mlačenje prazne slame, … naopačno delo, zabstojn ceplenje ptujih mladik v' domačo steblece«. Podobno se izraža tudi v govoru »Za šole« (VBV 1913, 57), naravnost z ogorčenjem pa govori o istem predmetu v pismu 4. marca 1840 dr. Puffu: »Darum sind sogar die Kinder unserer slavischen Nation noch jetzt, im 19ten Jahrhundert! von (der) Wohltat ausgeschlossen, … in den Schulen nationalen Unterricht zu erhalten« (ČZN 1915, 44). Iz iste miselnosti nam je razumeti uvodno pripombo v Nemško-slovenskem Katekizmušu 1826: »Toti posebno za dolenske kraje prikladni slovenski Katekizmuš je le iz naročenja svétle Škofie Sekovske nemško-slovenski gratal.« Svoje naziranje o neprikladnosti tujega šolstva je dokumentiral dejansko s tem, da je v Ptuju pripravljal dečke za sprejem v gimnazijo; med učenci njegove »ptujske univerze« (Muršcu 22. jun. 1838) je bil 1824 tudi Stanko Vraz, ki je pred tem v 1. tečaju gimn. študij padel in izstopil, po K.-ovi pripravi pa vseskozi dobro izdelaval (Drechsler, S. Vraz, 2). Naravno je, da je mož s takimi nazori tudi svoje pisateljsko delo postavil na domačo podlago: videč smoter tega dela v poučevanju, izobraževanju ljudstva, je moral smatrati slovenščino v knjigi za prav tako nujno in edino uspešno, kakor se mu je zdela potrebna v šoli. — Pisateljsko se je udejstvoval K. nekoliko kot pesnik in šolnik, predvsem pa kot nabožen pisatelj in zgodovinar. Pesmi, ki jih je zapel v Ormožu (O štirih letnih časih, Cerkvene pesme za vse nedele po evangelih, 1816), se menda niso ohranile, vsaj do danes niso znane. V tisku so izšle (večinoma po K.-ovi smrti) »Pesem od sv. Kirila no Metuda« z značilno željo, »da se vsi zjedínli bi v' veri no pismenosti« (ZMS 1904, 128), prigodno »Pozdravlenje Njih cesarsko visokost princa Johana« 1837 (ZMS 1905, 131), »Zadovoljen kmetič« (N 1844, str. 69; prosto pa Blumauerju), »Mladletje« (SB 1852, 153; morda iz »Štirih letnih časov«?) in verzificirane rekapitulacije posameznih poglavij v Dogodivščinah. Sodeč po jeziku in obliki, je njegova tudi pesem o »Sv. Ožbaldu ob Dravi«, ki jo je priobčil Pajek v Črticah 181; prevedena je po nem. izvirniku Kollmannovem. Vse K.-ove pesmi so napisane v trohejskem ritmu; verzifikacija je, izvzemši jezikovne pomanjkljivosti, za svojo dobo dokaj spretna, manjka pa pesmim poleta; najboljše so kitice z rodoljubno vsebino. Iz zanimanja za šolo je nastal 1830 prevod Machnerjevega abecednika, po Raićevem sporočilu tudi Berilo za II. razred (oboje samo v rokopisu), pri Mali Nedelji pa (neohranjeni) Slovenski predpisi za učence. Kot nabožen pisatelj je napisal K. vrsto knjig, med njimi 1826 že omenjeni Nemško-slovenski Katekizmuš, 1827 Molitveno knižico (VBV 1913, 62), 1833 Branje od tih v kmetičke kalendre postavlenih … Svetnikov (večinoma po S. Buchfelnerju), 1837 (po Raičevem sporočilu) Male molitvenice, 1839 Kratke predge (v 2 delih), 1843 Svete nedelne ino svetešne evangelje. Izdal je v tisku tudi nekaj priložnostnih govorov: 1828 Predgo ob stoletnem obhajanji cirkvenega žegnanja per sv. Lovrenci zvun Ptuja, 1834 Predgo per stoletnem žegnanji na Polenšaki, 1837 Predgo za novo Mešo … per sv. Petri zvun Radgone za gosp. Franca Kleinošeka. Vsa ta dela, dasi po svojem pravcu versko-vzgojna, so napisana konkretno, prilagojeno preprostemu bravcu, mestoma z zgodov. reminiscencami in rodoljubno tendenco, zlasti v nekaterih (rokopisnih) pridigah. Glavno K.-ovo delo pa so njegove Dogodivšine Štajerske zemle, V Gradci 1845. Začel jih je pisati najpozneje 1838 (ZMS 1904, 126), a jih štirikrat predelal in na novo prepisal. Prvi rokopis je dal v pregled in na razpolago Zagrebčanom, ki pa so odlomek iz njega v ilirskem prevodu priobčili šele v 2. in 3. letniku »Kola« (Štajerska za vrěme nèmačkih i magjarskih bojevah). Iz nove predelave je najpozneje 1840, da »preizkusi neslano cenzuro« (ČZN 1915, 44), poslal nekaj odlomkov v nemškem prevodu graškemu listu »Der Pilger«, ki jih je l. 1840–42 res priobčeval, vendar okrnjene; ponatisnil je pozneje te odlomke Hofrichter v knjigi »Luttenberg in Untersteier«, str. 47–71. Cenzura je delala težave i v Gradcu (ZMS 1904, 109, 110) i v Zagrebu (Vraz, Děla V, 323); šele za 4. predelavo je cenzurni urad na Dunaju dal dovoljenje, in 20. marca 1844 je prosil K. Muršca, da bi skupno s Klajžarjem prevzela korekturo (ZMS 1904, 127). Doživel je še prve pole, konec knjige pa je izšel že po njegovi smrti. Nastalo je delo predvsem pač pod vplivom ptujskega zgodovinarja Sim. Povodna, ob katerem se je K. za časa svojega službovanja v Ptuju vnel za zgodovino, razen tega so mu kot vir služili poleg kronikalnih beležk zlasti Caesar, Winkler, Muchar, Kindermann in Šafařík. V bistvu so Dogodivščine romantično navdušena, tupatam celo krvavo, z žvenketajočim bojnim poudarkom napisana zgodovina Štajerske, polna epskih dejanj, ki pa se v kulturnih obrisih zadovoljuje z racionalistično splošnostjo in ne pozna zgodovinske kritike. S posebnim, mestoma presenetljivim poudarkom so podčrtani v delu momenti, ki bi mogli vzbujati in gojiti slovensko in sploh slovansko zavest, tako n. pr. vlada Otokarja Přemisla. Ravno v tej narodno-vzgojni tendenci je zgodovinski pomen knjige: bila je uspešen buditelj narodne zavesti, 1848 služila naravnost kot vodilo vzhodnoštajerskim Slovencem. — V nasprotju z rodoljubno vsebino je jezik K.-ovih del preobložen z nemčizmi: spolnik, tvorba besed, zlasti sestavljenk, frazeologija, sintaksa prečesto kažejo nemški vpliv. K. se je te slabosti, ki mu je prinesla znani Prešernov očitek, da je dobil »slovenščino v kremplje«, sicer sam zavedal in se tudi želel poboljšati (ZMS 1904, 125), vendar brez posebnega uspeha. Da pa je imel uho tudi za pristno ljudsko govorico, priča razen posameznosti v njegovih spisih zbirka Prislovice Štajerskih Slovencev, ki je izhajala v N 1844, 1846–48. Zanimanje za jezik kaže tudi predlog, s katerim je opremil svoj prevod Machnerjevega abecednika, ko ga je poslal sekovskemu ordinarijatu: naj bi slovenščine vešči Štajerci na skupnih sestankih določili enoten jezik in pravopis za šolske knjige (Košan, Slov. ABC-Streit, 10). Glede pravopisa se je zavzemal takrat še za bohoričico, ker je odločno odklanjal Dajnkovo »pravopisno in jezikovno absurdnost« (ZMS 1904. 125), potom katere bi zbližanje s Slovani, pa tudi ujedinjenje Slovencev postalo nemogoče. Iz istega razloga, da se pospeši medsebojna vzajemnost, pa je bil med prvimi pristaši gajice. Že pred 10. nov. 1836 je obljubil Vrazu, da izda kaj v novem pravopisu (Građa VI, 313), L. 1838 je smatral sprejem gajice za »neodklonljivo« zadevo, pišoč Muršcu značilne, naravnost programatične besede: »Pišimo v bodoče češko-ilirsko, skušajmo postati v slogu kolikor mogoče slovenski in naslonimo se drug na drugega« (ZMS 1904, 125). Pri šolskih oblastih je vložil predlog, naj se uvede v šole novi pravopis; pridobil je za to tudi Gottweiϐa (Građa VI, 321). Leta 1839 je pisal glede tega Kopitarju, ki pa mu je odgovoril negativno. »Ali jaz mislim, da nebo ravno vse na to prišlo, kak se naskrižnemi Kapitari vidi.« Dogodivščine je že od vsega početka namenil izdati v gajici, v N pa je takoj v prvem letniku (1843, str. 23) priobčil dopis v novem pravopisu ter s tem pokrenil v njih pravopisno vprašanje. To je obenem z zahtevo po enotni knjižni slovenščini poleg prebuditve in okrepitve narodne zavesti v vzhodnem delu Štajerske njegova glavna in trajna zasluga. — Kot človek je bil K. velike postave in prikupne zunanjosti, po značaju pa resen, nekoliko samotarski, radi česar je imel le malo prijateljev. Predpostavljeni niso bili vedno zadovoljni z njim, ker je mislil preveč po svoje in preveč odkrito, hvalili pa so njegovo pridnost in vsestransko naobraženost. Med ljudstvom je užival izredno spoštovanje in ugled ter slovel kot izvrsten govornik. Kot upravitelj cerkvenega premoženja se je izkazal dobrega gospodarja: pri Sv. Lovrencu je uredil župnišče, gospodarsko poslopje in cerkev, pri Mali Nedelji pa s svojimi denarnimi volili, vinogradom in njivo »Krempeljščakom« ter s povečanjem kongrue zelo izboljšal gmotni položaj tamkajšnjega župnika. — Spomin zaslužnega preporoditelja je njegova ožja domovina počastila z velikima slavnostima dne 15. sept. 1867 (SGp 1867, št. 24–27) in 11. avg. 1895, ko se mu je, največ po prizadevanju nadučitelja Cvahteja, postavil pri Mali Nedelji spomenik (SGp 1895, 281, 286; SN 1895, št. 183, 184; LZ 1895, 576). Literaren spomenik sta mu postavila Aškerc s pesmijo »Staremu pisatelju« (Lirske in epske poezije 13) in Spindler s črtico »Iz dobe absolutizma« (Slovan 1904, 321). — K. rokopisi in knjižnica so se po smrti večinoma porazgubili. Zgodovinsko društvo v Mariboru hrani »Pesem pri Vigiliah za rajnega Verbnjaka Arneja«, 7 zvezkov »Predig za Slovence«, nastalih v Ptuju l. 1822–23, »Evangelje« 1826, »Predge za sv. Advent ino sv. Post« 1829, »Liste ino evangelje« 1841, ter en rokopis »Dogodivšin«. Vsi ti rokopisi so skrbno izdelani; »Dogodivšine« so napisane v gajici, ostalo pa sicer še v bohoričici, vendar imajo »Listi ino evangelji« na koncu značilno pripombo: »Le pomilujemo, da še izdaj nemoremo v ilirskem pravopisi pisati.« Od njegove knjižnice, v kateri so bila med drugim številna styriaca, Haupt-Smolerjeve Pesmi lužičkih Srbov ter razni spisi Dobrovskega (Kidrič, Dobrovsky 141), Kollárja in Šafaříka, se hranijo le še ostanki, večinoma nabožno slovstvo, v študijski knjižnici v Mariboru. — Prim.: Hofrichter, Vaterl. Blätter f. Lit. u. Kunst 1845, 535 (ocena Dogodivščin); Razlag, Zora 1852, 132; Slomšek, Drobt. 1862, 78; Raić, A. Kremplj, SGp 1867, št. 32–37 (pozneje v Nar. koledarju 1869, 86); Trstenjak, SN 1876, št. 39; Macun 80; Marn XXIII, 60; Cvahte, A. Krempelj, Letno poročilo nar. šol v ljutomerskem glavarstvu 1890/91, 13; Glaser II, 183, 254; Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, ZMS 1905, 194; Vrhovnik, Iz zapuščine Antona Krempla, VBV 1913, 51; Kazalo k ČZN, 53; Kovačič, Ljutomer 315. Slika v DS 1895, 641; INK 1896, 82; ASK 6. Gr.

Glazer, Janko: Krempl, Anton (1790–1844). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi303945/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine