Slovenski biografski leksikon

Kozler Peter, pravnik, geograf in politik, sin Ivana st., r. 16. febr. 1824 v Kočah pri Kočevski Reki, u. v Lj. 16. apr. 1879. Prvi pouk je dobil pri Sv. Gregorju, prišel 1831 v Lj., kjer je obiskoval normalko in gimnazijo (1835–40) ter odšel v Italijo, kjer je študiral logiko v Padovi in fiziko v Paviji. Na Dunaju je dovršil pravoslovje (1843–6), bil praktikant pri kriminalnem in civilnem sodišču (1847), položil 1848 sodniški izpit, bil koncipijent pri F. Župančiču; in stopil 1849 v drž. službo. Služboval je kot aktuar v Rovinju (1849) in Labinju (1850), kot adjunkt v Vodnjanu (1851), namestnik drž. pravdnika v Pazinu (1851) in Tolminu (1852), vodja drž. pravdništva v Gorici (1854), tajnik dež. sodišča v Trstu (1855), izstopil 1856 iz drž. službe in postal notar v Sežani (1857–63). Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju, kupil 1866 z brati in sestro od Pagliaruzzijev Cekinov grad v Šiški, osnoval in vodil pivovarno (solastniki Ivan, Josip, Peter in Marija), ki je pričela obratovati v maju 1867 z enim parnim strojem 16 HP in kapaciteto 50.000 veder (1867 izdelala 14.060, 1870 pa 42.360 veder) ter je bila največja pivovarna na Kranjskem.

Kot gimnazijec je prišel v Lj. v krog Janeza Kersnika, pri katerem je več let stanoval, kot jurist je občeval na Dunaju z Miklošičem, J. Jenkom, Cigaletom, Dolencem in Hladnikom ter je že 1844 zastopal Slovence v odboru prvega plesa dunajskih Slovanov. L. 1848 je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slov. društva v Lj., podpisal je adreso 44 dunajskih Slovencev kranjskim dež. stanovom in razglas, v katerem so predlagali, naj se priznajo Gaj, Kukuljevič in Vranicani kot začasni odbor našega naroda, z Ant. Globočnikom je določil barve kranjske dežele kot slovenske in je prišel z Miklošičem v Lj., kjer je zagovarjal na zborovanju slov. program. Istočasno se je lotil publicističnega dela za slov. nar. zahteve in se brigal zlasti za obmejne Slovence. — V N se je zavzel za takojšnjo vpeljavo slovenščine v urade (Odperto pismice gosp. Ambrožu, N 1848, 114; prim. Dolenčev članek in nastalo polemiko, IB 1848, št. 47; LZg 1848, št. 84, 88), obravnaval je Zemljišni ali gruntni davek na Štajarskim in Krajnskim (N 1848, 159) ter je bil stalni dopisnik lj. Slovenije, kateri je poročal z Dunaja o političnih zadevah. Zagovarjal je zvezo s Hrvatsko in njenimi zastopniki ter razpravljal o bodočnosti »roda jugoslavjanskega« (Slovenija 1848, 22, 34), poudarjal je slov. značaj Istre (ib. 70), kritiziral Ambrožev nastop za nemščino kot parlamentarni jezik (Drugo odperto pismice g. Ambrožu, ib. 106) in slavil Jelačiča kot bojevnika za enakopravnost vseh narodov (ib. 161). V Domorodnih mislih (ib. 149, 185, 189) je razpravljal o političnih in kulturnih vprašanjih ter se izrekel proti levičarjem avstr. drž. zbora, ker hočejo razrušiti Avstrijo in se združiti z Nemčijo, in apeliral na poslance, naj ne glasujejo z levičarji. V brošuri Das Programm der Linken des österr. Reichstages mit Rücksicht auf Slovenisch- und Italienisch-Oesterreich (Wien 1849) je zopet nastopil proti levičarjem, zahteval od njih programatično izjavo, kaj mislijo o razmerju med Avstrijo in Nemčijo, dokazoval nevzdržnost levičarskega predloga o mejah federalističnih narodnih držav, zlasti predloga politične združitve južnega Tirolskega z Istro, Dalmacijo, Trstom in ital. delom Goriške, in zahteval za Slovenijo sledeče pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške (nemški del Koroške naj se razdeli med Štajersko in Tirolsko), Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred ter je dokazal, da je nemogoče ustvariti iz ital. mest in naselbin goriško-istrskega okraja s Trstom posebno ital. polit. administrativno enoto. — K. je bil med prvimi, ki je opiral svoja izvajanja na statistično gradivo, katero je sistematično zbiral. Za spisovanje geografskih spisov ga je pridobil M. Vertovec in najkasneje maja 1848 je že mislil na izdajo malega slov. zemljevida Slovenije, statističnega dela o Slovencih ali geografskega leksikona ter je stopil z raznimi rodoljubi v zvezo, da so nabirali gradivo (Muršec, Einspieler, Majar i. dr.). Preden je mogel to misel uresničiti, je uporabljal nabrano gradivo razen v te omenjeni brošuri tudi v drugih spisih. V Allgemeine slawische Zeitung je objavil okt. 1848 članek Die Diöcesen in Slovenien und die slovenischen županije und Dekanate in Kärnten, kjer je določil jezikovno mejo na Koroškem in zahteval, naj bi se dekanije po obsegu ujemale s polit. županijami, naj bi bili vsi koroški in štajerski Slovenci združeni v celovški vladikovini, tržaška pa naj bi obsegala Goriško, tržaško okolico, slov. Benečijo in Istro, vsi trije slov. škofje pa bi bili lahko sufragani zagrebškega vladike. — V IB je objavil razen spisa o S. Herbersteinu (1849, 337, 341, 345) Die Slovenen in Italien (ib. 1849, 137, 141), kjer je izrazil željo, naj bi se ital. Slovenci pridružili iz narodnostnih in strategičnih ozirov goriškemu okrožju, ter poročal o istrskih Hrvatih in Slovencih ter njih mejah (Die Slaven Istriens ib. 377). Opisal je Slovence na Ogrskem (Slovenija 1849, 220, 224, 228, 232), meje Slovencev in narodne razmere v Trstu, Gorici, Ljubljani in Celovcu (Potovanje po okrajnah slov. naroda, Koledarček slov. 1855, 45–51) in izdal brošuro Kratek slov. zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom … (Dunaj 1854). V Lj. je predaval 1849 o jezikovnih mejah Jugoslovanov in že pokazal odtis zemljevida, a nepoštenost prvega bakrorezca je izvršitev zavlekla. Vendar so javile N nov. 1852, da je bakrorez slov. zemljevida izgotovljen (dovršil ga je A. Knorr) in da bo natisk jan. 1853 gotov, a vojna sodnija na Dunaju je zapečatila vse iztise s ploščami vred in obtožila K.-ja hudodelstva kalenja javnega miru. Maja 1853 je vojno sodišče ustavilo postopanje, K.-ju so vrnili plošče in iztise, a njih razširjenje policijsko prepovedali (1853–4). Šele jun. 1861, ko je policijsko ministrstvo razveljavilo ponovno prepoved lj. policijskega ravnateljstva, je prišel zemljevid v javnost, izšel je še dvakrat (1864, 1871) brez bistvenih sprememb in je imel veliko znanstveno in kulturno politično pomembnost (Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin 1:576.000; o tehnični izvršitvi gl. Orožen, ZMS 1901, 42). Kot prilogo je sestavil Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v zemljovidu slovenske dežele (Dunaj 1864). Rusko geografsko društvo je imenovalo K.-ja 1866 za člana sotrudnika. — Pri SM je bil več let odbornik, od 1869 podpredsednik in ji je daroval 707 iztisov zemljevida, 470 krajevnih imenikov, pozneje tudi plošče, več zabojev knjig in rokopisov, med njimi zbirko nemških in slov. tiskov iz L 1848. — Kot vodja in solastnik pivovarne je zavzel tudi v začetkih industrijalizacije vidno mesto, bil je med ustanovitelji Trboveljske družbe, Kranjske stavbne družbe, upravni svetnik in podpredsednik Kranjske eskomptne banke in član konzorcija za zidanje gorenjske železnice. Za člana Kmetijske družbe je bil izvoljen 1868, postal 1870 odbornik in bil od 1875 podpredsednik; poročal je o vinogradskem zakonu iz l. 1860 (Naznanila kmet. družbe 1870, II, 8–14), priporočal ročne mlatilnice, stavil predlog za zidanje kmet. muzeja (ib. 1871, II, 43–5) in podal Navod, kako naj se napravijo vodnjaki in kapnice, in poúk, kakó naj se nabira, hrani in čisti pítna voda (po rokopisu P. K.-ja uredil Franjo Witschel, Lj. 1879). — V kranjskem dež. zboru je zastopal kot kandidat nar. stranke kmečke občine okrajev Kočevje, Ribnica in Vel. Lašče (1867–77), bil namestnik dež. glavarja (1868–77), član odseka za prisilno delavnico, zemljiško-knjižnega odseka, ud komisije za uravnavo zemljiškega davka (1870 do 1874) in je stavil 1874 predlog, naj dež. zbor presoja, kako ustreza kranjski deželi postava za vravnavo zemljiškega davka. Pridružil se je mladoslovencem, bil delničar SN in je vodil nov. 1872 oba shoda delničarjev v Lj., pri katerih je šlo za preselitev SN v Lj. in za ustanovitev tiskarne. Kot kandidat mladoslovencev je propadel 1873 pri državnozborskih volitvah proti Barbotu. — Psevd.: P. Slemenski; šifre: P. K-r., K., P.-r. — Prim.: K.-jeva pisma Muršecu, ZMS 1905, 70–5; Kozler, Dogodbe prvega zemljevida slov. dežele, LMS 1879, 104–9; Obravnave dež. zbora kranjskega; Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach 1870, 304; Ottův slovník naučný; Železnikar, Kozlerjeva pivovarna, SN 1870, št. 119; LT 1879, št. 86–7; Apih 40, 84, 119, 239, 241; Pfeifer, Landtagsabgeordnete …; Vošnjak, II, 175, 256; Ilešič, IMK 1909, 191–2; Prijatelj, Kersnik, I, 197; Šuklje, I; Lončar 16, 17, 22, 25, 142; Bohinec, GV 1925, 10–2 s sliko; SP 1929, 5; Zgodovina slov. univerze v Lj., 349; del K.-jeve zapuščine hrani lj. mestni arhiv. Pir.

Pirjevec, Avgust: Kozler, Peter (1824–1879). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi297498/#slovenski-biografski-leksikon (25. oktober 2014). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine