Slovenski biografski leksikon

Kostanjevec Josip, pripovednik, r. 19. febr. 1864 v Vipavi. Dovršil je 4 gimn. razr. v Gorici in učiteljišče v Kopru (1880 do 1884; usp. izpit 1887); služboval je kot začasni učitelj na Ubeljskem in od 1885 v Trnovem, stalni učitelj od 1889 na Colu, nadučitelj od 1895 v Premu, od 1889 v Litiji, odtod je prišel 1901 kot učitelj na II. m. šolo v Lj., postal takoj nato namestni, 1902 stalni vadniški učitelj v Lj.; upokojen 1910. Od tedaj je živel v raznih krajih v Sloveniji in Dalmaciji, zdaj biva v Mariboru. Kot učiteljiščnik se je bavil K. s pesništvom in je priobčil nekaj formalistično epigonske lirike v LZ (1883–5, 8 pesmi) in Kresu (1885, 5 pesmi). L. 1887 mu je natisnil LZ prvi pripovedni spis (Na Silvestrov večer), nato pa je K. za 9 let umolknil in se oglasil šele 1896 v LZ s povestico »Kmetiška ljubezen«. Toliko plodovitejša pa so bila potem leta 1897–902, ko je objavil v LZ niz novelic, povesti in romanov. Odtlej je sodeloval z nekaterimi presledki prav do novejšega časa v raznih časopisih, časnikih in književnih društvih, tako v LZ, Slovanu, DS, SIT, Zvončku, Mentorju, SN, S, Miru, pri DM, MS (tej je tudi uredil 18.–20. zv. ZK) i. dr. Važnejši spisi so: Kotanjska elita (LZ 1898), Gojko Knafeljc (LZ 1899), Noč (LZ 1902), Lahkoživci (Slovan 1903), Ella (KK 1903), Pošteni ljudje (SV 1905), Povest o literatu (ZK 1906), Prepozno (Slovan 1909), Iz življenja Tomaža Križaja (LZ 1911), Novo življenje (SV 1914), Na solnčnih tleh (LZ 1915), Zadnji prameni (Slovan 1916); posebej izišle knjige: Iz knjige življenja (črtice in novele iz 1897–901 in roman Kotanjska elita, 2 zv. 1900, 1904), Življenja trnjeva pot (MD 1907), Krivec (1921), Zbrani spisi (1. zv. 1923). Šifre in psevdonimi: H. Vipavski, J. K. Dolinar, Hrastar, Ivan Kos, Premec, J. M. Prosen, Slavec (LZ); (Osamelec, LZ 1898, ni K., dasi je v kazalu pri črtici »Moj prijatelj« navedeno njegovo ime); Devetak, Sršen (MS), Batog (MD), Stariha (Mir), Resnik (razni listki) i. dr. Prvi pripovedni spisi K.-evi kažejo po pripovedni tehniki (precej lagodni kompoziciji, včasih nekoliko površni motivaciji in okretnem pripovedovanju) in po okolju iz kmetiških in podeželskih izobraženih krogov in malomeščanstva (večinoma z Notranjskega), da se je učil pri družinski povesti J. Kersnika, ki ga pa po karakteristiki oseb in konverzaciji ne dosega; to velja posebno za pripovedovanje v prvi osebi, ki je premalo, včasih kar nič individualizirano. Hkrati se javlja v izbiri motivov, zlasti seksualnih, in v kočljivih situacijah, ki jih neredko riše (Najsrečnejši poštar), snovni vpliv prvega slov. naturalizma (Fr. Govekarja) in vpliv naturalizma tudi staroitalijanske novelistike (Boccaccia); Kotanjska elita, dasi je spisana še pod dojmom Kersnikovim, kar se kaže že v naslovu (Jara gospoda!), in v bistvu tudi še z njegovim slogom, ima vendar že značilno snov Govekarjevega naturalizma in hkrati tudi prav »novostrujarsko« tendenco: dokazati hoče, da je naturalistična izbira snovi iz nižin življenja tudi pri Slovencih docela upravičena, češ, da slov. družba ni prav nič manj pokvarjena kot svetovno evropska. Pozneje, v Gojku Knafeljcu in raznih novelah, si je skušal prisvojiti tudi široko razpredeni, hladno objektivni naturalistični slog, javljajo pa se vzporedno tudi že vplivi novejše lirično psihološke novelistike Meškove in Cankarjeve. Tako je postal K. kot pripovednik spreten eklektični rutiner; do svojega individualnega sloga pa se ni povzpel, saj tudi idejno ne kaže osebne note. Ostal je v bistvu v vsem svojem razvoju isti: spreten pripovedovavec, ki ne skuša nuditi kakih novih umetniških razodetij, ampak prijetno, nekoliko poduhovljeno, včasih s pesimizmom in ironijo začinjeno, etično ne vedno nesporno zabavo. V P in UT je priobčil K. tudi nekaj kritičnih sestavkov. — Prim.: Iv. Podržaj, Slovan 1917, 423–5; Grafenauer, Kratka zgod. slov. slovstva 274; M. Pirnat, Tabor 1923, št. 273; Murska Straža 1923, št. 45; B. Borko, Tabor 1924, št. 42; MV 1929, št. 40, 277. Grf.

Grafenauer, Ivan: Kostanjevec, Josip (1864–1934). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi293950/#slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Kostanjevec Josip, pisatelj, r. 19. febr. 1864 v Vipavi, u. 20. maja 1934 v Mrbu. Oče Josip, najbrž mizar, mati Marija Živic. Osnovno š. v Vipavi, 4 razr. gimn. v Gor., učit. v Kopru, kjer je 1939 maturiral; usposobljenostni izpit 1887. Kot začasni učitelj je poučeval na Ubeljskem in od 1939, v Trnovem, kot stalni učit. na Colu (od 1889), kot nadučit. v Premu (od 1895), Litiji (od 1898), kot vadniški učit. na II. moški š. v Lj. (1901–10). Po upokojitvi 1910 je živel v Tr., Clcu, Kamniku in Mariboru. Kot učiteljiščnik je zložil nekaj formalistične epigonske lirike v LZ (1883–85) in Kresu (1885), vsega 13 pesmi. 1887 se je oglasil v LZ s črtico Na Silvestrov večer in po devetletnem molku 1896 s povestico Kmetiška ljubezen. Odslej je bil več let glavni pripovednik LZ, kjer so izšle njegove črtice: List za listom, Škof in Ženitna ponudba (1897), Brez službe in Zakaj nisi bil mož? (1898), Najsrečnejši poštar (1899), Utrinki (7 črtic) in Memento mori, Iz Prešernovega življenja (1900), Vid Dobrin (1901), Trenotki iz učiteljskega življenja (1903), Lovec in Zlati križec (1904), Izza zadnjih dni (1914), V starodavnih časih (1916), Kam? (1919), Sprevod (1922), Prijatelj Tine (1925) in pet celoletnih povesti: Kotanjska elita (1898), Gojko Knafeljc (1899), Noč (1902), Iz življenja Tomaža Križaja (1911) in Na sončnih tleh (1915). V Ljubljanskem zvonu je Kostanjevec razvil svoj pisateljski razpon in obdelal snov, ki so mu jo nudili tržani iz območja Postojne, Ilirske Bistrice in Vipave ter okoliški kmetje, uporabil pa je že znane zaplete in razplete slov. vaške povesti. Po pripovedni tehniki in po malomeščanskem okolju kaže, da se je učil pri družinski povesti J. Kersnika, vendar ga ne dosega v oznaki oseb, psihološki poglobitvi in ustrezni konverzaciji. V izbiri motivov, zlasti seksualnih, in v kočljivih položajih pa je vpliv Govekarjevega naturalizma, ki ga je K. zagovarjal in posnemal, a tudi vpliv naturalistične it. renesančne novelistike (Boccaccio). Kotanjska elita kaže že po naslovu na Kersnikovo Jaro gospodo, prav tako po provincialnem okolju, Še očitnejša pa sta Govekarjev naturalistični vpliv in tendenca. Že v začetku povesti se klavrni prof. Traven navidezno norčuje iz franc. naturalizma in franc. pokvarjenosti, z njegovimi besedami pa hoče K. dokazati, da je naturalistična izbira snovi iz nižin življenja tudi pri Slovencih docela upravičena, češ da slov. družba ni nič manj pokvarjena kot evropska. Prof. Traven se poroči z eno izmed gospodičen, ki so poslušale njegovo predavanje o naturalizmu, doživi pa podobno zgodbo, kakršne so opisovali naturalistični pisatelji: mlada žena ga vara z nadporočnikom Pavlovičem, pobegne z ljubimcem v Trst, tu pa jo doleti razočaranje in smrt. Pisatelj »je skušal psihološko pojasniti propad glavne junakinje, nove variante slov. gospe Bovaryjeve, prikazujoč jo kot žrtev materine preračunljivosti in njene lastne moralne labilnosti, čustvene protislovnosti in iskanja tujega krivca za lastne slabosti. Aprioristično pretirano pa je očrtal glavne moške osebe, zlasti varanega moža, ki naj bi bil žrtev osebnega in literarnega idealizma. Kljub naturalističnim prvinam je razrešil glavni konflikt po šabloni idealistične pripovedi« (Slodnjak). Dokazati bi se dalo več stičnih točk z Govekarjevim romanom V krvi. Gojko Knafeljc je povest o praznem in nesmiselnem življenju malomeščanskega trgovca, ki je imel v Lj. z Ivanko nezakonskega otroka, poročil pa se je »z jako ljubeznivo gosko« Ano, o kateri je mislil, da je bogata. Zvečer po poroki je zvedela za moževo življenje, zato ga ni ljubila, po rojstvu hčere in sina je začela bolehati, mož pa popivati. Ko se je v trg priselila že poročena Ivanka, jo je začel zalezovati, dokler je ni zapeljal in pognal v samomor, žena pa je od žalosti umrla. Gojko je propadel in se zapil, toda očetov greh se maščuje na nedolžnih glavah otrok. Po Kotanjski eliti je to že druga K-eva povest, zajeta iz življenja postojnske mestne družbe, a slabša od prve, nepoglobljena in razvlečena, usoda glavnega junaka že vnaprej določena. V Noči je obdelal motiv o brezvestnem očetu, ki ugonablja trpečo ženo in neljubiljene otroke. Tu je prišel pod vpliv Cankarjeve in Meškove psihološke novelistike. Na sončnih tleh se dogaja v Trstu, vendar pa naturalistična tehnika pisatelju ni dopustila, da bi se bil razgledal po okolju in širši družbi. Podobno snov je obravnaval v Slovanu: Lahkoživci (1903), Prepozno (1909), Zadnji prameni (1916) in pri SM, kjer je uredil 18.-20. zv. Knezove knjižnice: Čez trideset let (1900), Ella (1903), Drobne povesti in Spomini gospoda Ignacija Brumna (1904), Brez zadnjega poglavja (1905), Povest o literatu in Obsojena (1906). Vzporedno je sodeloval pri MD v Celovcu: V Ameriko (KolMD 1899), Za denar (SV 1900), Pošteni ljudje (SV 1905), Življenja trnjeva pot (SV 1907), Oče in sin (v knjigi Razne povesti, 1912), Novo življenje in Gozdarjevi spomini (SV 1914). Za MD je spremenil način pisanja: pisal je vzgojno, ganljivo in v stari tehniki zgodbe o dobrih in poštenih ljudeh, ki jih preganjajo hudobni in morajo trpeti v ječi, nazadnje pa le pride resnica na dan: dobri so poplačani, hudobni kaznovani. V tem duhu je najznačilnejša Življenja trnjeva pot in se najbolj približuje Ciglerju in Slomšku in nem. mlad. pisatelju Krištofu Schmidu, avtorju toliko posnemanega Pridnega Janezka in hudobnega Mihca. Oglašal se je še v DS, Slov. ilustr. tedniku, Zvončku, Mentorju, SN, S, Miru idr. Sam je založil in izdal starejše in novejše novele v zbirkah Iz knjige življenja (I., Postojna 1900; II., Postojna 1904), roman Krivec (Mrb. 1921) in Zbrani spisi (1. zv. 1923). V P in UT je priobčil tudi nekaj kritičnih sestavkov. Po Iv. Grafenauerju je bil K. kot pripovednik »spreten eklektični rutinér; do svojega individualnega sloga pa se ni povzpel, saj tudi idejno ne kaže osebne note. Ostal je v bistvu v vsem svojem razvoju isti: spreten pripovedovalec, ki ne skuša nuditi kakih novih umetniških razodetij, ampak prijetno, nekoliko poduhovljeno, včasih s pesimizmom in ironijo začinjeno, etično ne vedno nesporno zabavo.« A. Slodnjak pa pravi: »Njegovo danes pozabljeno pripovedništvo je večinoma sad njene metode (naturalistične). Iz negativnih podob notranjske polgospode in iz mračnih perspektiv, ki jih zbujajo Kostanjevčevi orisi njenega brezvestnega ali v najboljšem primeru nesmiselnega dejanja in nehanja, diha taka žalost, puščoba in gnus nad zgrešenim življenjem, kakršne je mogel ustvariti le človek, ki ni bil samo opazovavec, temveč tudi uporen in ustvarjalen kritik. A kakor je Kostanjevcu dajala učiteljska služba v raznih krajih Notranjske neizčrpnega gradiva, tako mu je vezala duha, obenem pa ga silila k prenaglemu pisanju.« – Psevdonimi: H. Vipavski, Premec, Josip Milan Prosen, Vaclav Slavec, Ivan Kos, Josip Dolinar, Josip Hrastar (vsi v LZ); Josip Planinec, L. Devetak, L. Sršen (v SM); Batog (MD); Stariha (Mir); Resnik (razni listki) idr.

Prim.: Fr. Zbašnik, J. K., Iz knjige življenja, I. zv., LZ 1901, 209–12; J. Tominšek, J. K., Iz knjige življenja, II. zv., LZ 1904, 436–37; Isti, KK X. zv., LZ 1904, 630–34; Isti, Zabavna knjižnica, XVII. zv., LZ 1905, 438–39; Isti, Zabavna knjiž., XVIII. zv., LZ 1907, 248–50; I. Merhar, KK XII. zv., LZ 1967, 507–08; A. E., J. K., Življenja trnjeva pot, DS 1967, 564–65; A. Debeljak, Razne povesti, LZ 1912, 149, 673; Sr. Brodar, SV 63. zv., LZ 1914, 587–88; Joso Jurkovič, J. K., Krivec, LZ 1922, 54–55; I. Zorec, J. K., Zbrani spisi, I. zv., LZ 1923, 453; I. Grafenauer, J. K., SBL I, 533–34 in tam navedena lit.; J. K., KolMD 1932, 91 s sl.; Lč (J. Lovrenčič), Pisatelj J. K., M 1934, 269–70; J. K., KolMD 1935, 76 s sl.; Vilhar, 71; M. Jevnikar, Vsebine slov. leposlovnih del, II, Trst 1959, 37–41; Isti, J. K., KolGMD 1964, 81 s sl.; Savli, PDk 3. nov. 1977; A. Slodnjak v ZSS IV, 63 pass., 251 slika.

Jem.

Jevnikar, Martin: Kostanjevec, Josip (1864–1934). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi293950/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine