Karinger, Anton (1829–1870)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 52, 23. 12. 1928

Slovenski biografski leksikon

Karinger Anton, slikar, v Lj. r. 29. nov. 1829, u. 14. marca 1870. Oče, ugleden lj. trgovec »pri knezu Milošu«, ga je namenil trgovini, a sina je bolj veselilo lepopisje in risanje. Doma je dovršil normalko in Mahrovo trgovsko šolo. Na obrtni razstavi 1844 so njegovi lepopisni in risarski vzorci budili pozornost vseh obiskovavcev, celo tedaj v Lj. bivajočega cesarja Ferdinanda. 1845 je odšel na dunajsko akademijo likovnih umetnosti ter se učil pri Steinfeldu 2 leti pokrajinskega slikarstva. S tem prof. se je udeležil izleta v Salzkammergut; vtiski tega izleta so mu ostali nepozabni. Z Dunaja se je povrnil v Lj., a odšel potem v Monakovo, kjer se je popolnoma posvetil portretnemu slikarstvu pod vodstvom Kirchnerja; nekoliko je gojil tudi arhitektonsko slikarstvo. V nemirnem letu 1848 se je vrnil domov, kjer je precej začel slikati portrete. 1849 se je kot kadet udeležil vojne z Italijo, a je ves prosti čas risal in slikal krajine, n. pr. mesto in trdnjavo Ankono. 1850 je postal v Ankoni poročnik in bil premeščen v Lj. Tu je naslikal grad Tivoli, tedaj lastnino maršala Radeckega, kateremu je sliko 1851 poklonil. 1852 je bil premeščen v Benetke, kjer je risal mornarico in arhitekturo. Iz Benetk je moral v Verono in Padovo. Tu je slikal vilo Pacherotti in zvezdarno. 1854 je prišel v Dalmacijo, kjer je preživel tri leta v marljivem delu; slikal je ondotne gore in nar. noše. Kmalu za njim je prispel tja znameniti akvarelnik Werner; sprijaznila sta se in skupaj delala izlete, n. pr. v Črno goro. K. je tu slikal Cetinje in knezovo nečakinjo. Werner ga je seznanil s toplim koloritom svoje šole. Odslej je K. na svojih slikah združeval natančno opazovanje krajinskih lepot z žarom južne svetlobe. V Presjeki je živel en mesec in naslikal to utrdbo, odtod šel do Skadra in Žabjaka ter naslikal tudi ti dve trdnjavi. Prihod kneginje Marinke na Črno goro je posnel v dveh akvarelih; enega je poklonil guvernerju podmaršalu Mamuli. 1857 je prišel zopet v Lj. in slikal največ portrete. V tej dobi je naslikal Lj. s pogledom od Ižiškega mostu. Ko je bival v Trevisu, je dovršil sliko Črnogorec v zasedi, ki jo je zasnoval že v Dalmaciji. V vojni 1859 je narisal osnutke za Peschiero, Castelnuovo in okolico. Ko ga je v Peschieri 1861 drugič napadla mrzlica, je prosil za pokoj, ki ga je preživel v Lj. Tu se je poročil z bogato meščanko iz Recherjeve rodbine in se popolnoma oprijel slikarstva. Portretiral je imetnika 17. pešpolka barona Kuhna, potem nadvojvodo Ernesta kot lovca na divjega petelina. 1864 je uvel v Lj. razstave slik in je za vsako razstavo daroval po eno sliko. 1868 je potoval s svojim bivšim prof. Kirchnerjem po Tirolskem in napravil več osnutkov za gorske krajine. K. je razstavljal v Lj., na Dunaju, v Pešti, Gradcu, Celovcu, Benetkah in drugod. Njegove pokrajinske slike spadajo med najboljše: risane so natančno po naravi, izvršene z ljubeznijo in v prikupnih barvah. Tudi kot portretist je bil priljubljen, čeprav je preveč poudarjal svetlobne učinke. Kot človek je bil dobrohoten in je zlasti na Janeza Wolfa blažilno vplival. Njegove slike so zelo raztresene. Lj. muzej jih hrani več, n. pr. Pogled na Triglav iz Bohinja (1861); Ljubljana, pogled z Ižiškega mostu; njegov lastni portret; portret njegove sestre; gospoda in gospe Gregorič; idilično krajino (1869), gorsko krajino in nekaj minijatur.— Prim.: LT 1870, 61, 140; Arko, Anton Karinger. Ein Küstlerleben in Krain, Lj. 1875; Radics, LMS 1880, 55; Strahl, 53; V. Steska: Slovenska umetnost. I, 263–268. St.

Steska, Viktor: Karinger, Anton (1829–1870). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi266397/#slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine