Slovenski biografski leksikon

Hladnik Matej, pisatelj, v Trebčah pri Črnem Vrhu nad Idrijo r. 30. avg. 1806, u. 18. jan. 1865. V ljudsko šolo je hodil v Idriji, nižjo gimn. je dovršil v Lj., višjo z licejem in bogoslovje v Gorici, postal mašnik (1832) in kaplan v Devinu; od 1837 je bil učitelj na zgledni šoli v Gorici, kjer je učil tudi na gimn. lepopisje in nekaj časa slovenščino; 1860 je bil upokojen. Njegove pesmi, večinoma prigodne in poučne, pogosto v obliki soneta, so izhajale v N in ZD, posamezne tudi v Vodnikovem spomeniku (1859), UT (1861) in »Zlatem veku« (1863). Okorne so in brez pesniškega vzleta. Pri N in ZD je sodeloval tudi z dopisi. Bil je strasten nasprotnik »novih« oblik (da m. de, -ega, -emu, -em m. -iga, -imu, -im i. dr.) in zaljubljenih pesmi ter velik častivec Koseskega. Zapuščino je zbral in uredil St. Kocijančič, hrani se v semeniški knjižnici v Gorici. — Prim.: Štef. Kocjančič, Glas, 1875, št. 47-53, Jezičnik, XXV, 32 do 35; Glaser, III. 72; Butkovič, Čas, 1914, 126 sl.; Slovenec, 1925, 213. Grf.

Grafenauer, Ivan: Hladnik, Matej (1806–1865). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi232427/#slovenski-biografski-leksikon (29. julij 2016). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Hladnik Matej, pesnik, r. 30. avg. 1806 v Trebčah pri Črnem vrhu nad Idrijo, u. 18. jan. 1865 v Gorici. Oče Valentin, kmet, mati Margaritha Zigolle. Osn. š. je dovršil v Idriji, nižjo gimn. v Lj., višjo z licejem in bogoslovje v Gorici in bil posvečen 1832. Kaplan je bil v Devinu pri Trstu (1832–37), nato učitelj na zgledni šoli v Gorici, istočasno je učil na gimn. lepopisje in nekaj časa tudi slov.; 1860 je bil upokojen. Pisal je pesmi, največ prigodne in poučne, pogosto v obliki soneta. Izhajale so v N in ZD, posamezne v Vodnikovem spomeniku (1859), UT (1861), v Zlatem veku (1863) in v Vončinovi knjigi Friderik Baraga (MD 1869, 1896). Pesmi so okorne, jezik pomanjkljiv, nekatere so tako napadalne in brezobzirne, da se jih Bleiweis ni upal natisniti, vsem pa manjka pravega pesniškega poleta. V N in ZD je sodeloval tudi z dopisi. Strastno se je boril proti novim oblikam, ki jih je uvajal Levstik (da nam. de, –ega, –emu, –em nam. –iga, –imu, –im idr.). S člankom Ozir na dozdanje slov. alfabete – dovzete in ponujane (N 1860, 415) je nastopil proti novemu črkopisu, ki ga je okr. 1830 sestavil teološki prof. Jožef Poklukar (glej SBL II, 427–29). Zavračal je tudi zaljubljene ljudske pesmi in zaradi njih napadal M. Valjavca, ki jih je zbiral. Zelo je cenil Koseskega. Njegovo zapuščino je Št. Kociančič (gl. čl.) zbral in povezal v tri kartonirane zvezke, zbral je tudi vse pesmi, priobčene in nepriobčene, in jih pripravil za tisk pod naslovom Matevža Hladnika Vertičik samotnih cvetlic. Pesmi so ostale v rokopisu in so shranjene z ostalimi rokopisi v semeniški knjižnici v Gorici. Nekaj pisem, ki so mu jih pisali J. Bleiweis, A. Zamejic, L. Jeran in Fr. Močnik, je priobčil Peter Butkovič v razpravi: Pisma iz Bleiweisove dobe (Čas 1914, 126–40). Psevdonimi: M., Stari Kranjc, Bogomil, Svetogorski, Teržan.

Prim.: Žpk arh. Črni vrh nad Idrijo; SBL I, 324; Št. Kociančič, Glas 1875, št. 47–53; Jezičnik XXV, 32–35; P. Butkovič, Pisma iz Bleiweisove dobe, Čas 1914, 126–40; Moder, MohBibl, 490.

Jem.

Jevnikar, Martin: Hladnik, Matej (1806–1865). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi232427/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (29. julij 2016). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine