Golar, Cvetko (1879–1965)

Golar Cvetko (Florijan), pesnik, r. 4. maja 1879 v Gostečah pri Sori. Dovršil je na gimn. v Lj. 6 razr. (1890–6), opustil študije (1897) in živel več let po raznih krajih večinoma nestalno življenje literata, se med tem pripravljal tudi na zrel. izpit 1904 v Lj. in pozneje v Novem mestu, a ga ni napravil. Med vojno je bil pri vojakih, zdaj živi na posestvu svoje žene v Ljutomeru. – Prve pesmi je objavil 1900 (s psevd. Demeter C. G.) v LZ, pri katerem sodeluje še vedno, razen tega jih je objavljal tudi v Slovanu (1902/03–17, v začetku tudi s psevd. Demeter, F. G., G. F. ali Tabor), celjski Domovini, Il. nar. koledarju i. dr. Izdal je pesemski zbirki »Pisano polje« (1910) in »Rožni grm« (1919) in pomn. izbor iz njiju »Poletno klasje« (1923). Nekatere iz prvih pesmi (v LZ) kažejo po obliki in (socijalni) vsebini vpliv Aškerčev, a v kratkem se je obrnil po moderni. Najbližji mu je bil Murn, kumovala pa sta mu tudi Kette in Župančič in srbska nar. pesem (Iz bosanskega perivoja, LZ 1902–5); neposredni vpliv svetovne »dekadence« ni velik, pozna se samo motivno njegovi časih preveč drzni erotiki. Kmalu je postal G. v našem pesništvu poet prirode in njenega življenja, pesnik domače grude, polja, cvetja, solnca, zvezd, nevihte, kmetiškega dela in razveseljevanja; življenje prirode in človeško življenje se mu pri tem prelivata kakor ena sama svatovska pesem v nerazdružno celoto, narava kot simbol za človeško življenje, človek kot del prirode. Prva pesemska zbirka kaže še vso mladostno prekipevajočo pesniško silo, druga je že plod zavedne umetnosti; preobilica pesniških podob in premišljeno posnemanje nar. preprostosti včasih prehaja v maniro. Pozneje ko pesmi se je lotil G. pripovedništva. Prva pripovedna poskusa (Na Silvestrov večer, Il. nar. kol. 1902; Anka potuje k vstajenju, Domovina 1902, št. 25) sta dobila naslednikov šele 1906 pri MS, LZ, DS, SN (prim. bibl. ZSM 1907, 214). Odslej pa se vrste G.-jeve novelice in povestice naglo druga za drugo tudi v Slovanu, DP, Slov. gospodinji, Slov. ženi, Slov. kmet. kol., Jutru i. dr., (za 1907–12 gl. Šlebinger, Bibliogr., 101–3). Nekaj malega jih je izšlo tudi v knjižni obliki: Kmečke povesti (1914, pomn. izd. 1924) in Pastirjeva nevesta (1923). V prvih spisih je še negotovo ugibal med realistično (Tesar Aleš, Zab. knj. MS, XVIII, 1906) in romantično poetizirajočo novelistiko (Povest o zaljubljeni deklici, LZ 1906 i. dr.), a kmalu se mu je spojilo oboje in se pretkalo s pravljičnimi motivi, ljudsko vražo, nar. praznoverjem, z vsem inventarjem narodopisne romantike v novo kmetiško realistično, pravljično-sanjavo romantično enoto. V tem slogu so se G.-ju posrečile najboljše kmetiške in pastirske povesti (Lenčica in zmaj, Zab. knj. MS 1907; Dve nevesti KK 1908; Pastirska ljubezen, Slovan 1910; Pri jelenovi maši i. dr.). Tu in tam se mu prevrže pravljičnost v orgiastične fantazmagorije alkoholnega delirija (Oče in sin Tomaž, SN 1910, št. 437–42) ali legendarnost v parodijo brez sledu poezije (Trije kralji, SN 1912, št. 3). Vobče je ohranil G. neko pravljično zasanjanost celo tudi v novelicah z motivi iz današnjega kmetiškega življenja (O hudem kovaču, LZ 1912; Lovec Klemen, Zab. knj. MS 1907; Cerkovnik in sv. Barbara i. dr.). G. je spisal tudi kmetiško burko Vdovo Rošlinko in dramo Zapeljivko (1925), verzificiral slikanici Nuša in Pavluša (1913) in Blažek in Tomažek (1913), izdal zbirko otroških pesmic, svojih in drugih, »Bob za mladi zob« (1920), antologijo Sto let slovenske lirike (1920), mladinski knjigi Prelepa Vasiljica i. dr. ruske pravljice (1920) ter Carjevič Ivan (1922), izbor Levstikovih Poezij (I–III, 1920) in Slovenskih balad in romanc (1925), prevod Sofoklejeve Antigone (1924) in svoje glavno delo v prozi Bratje in sestre v Gospodu (1925, ponatis iz KK XVI). – Slika: IT III, št. 49; Slovan 1915, 44. Grf.