Franko, Alojzij (1863–1921)

Franko Alojzij, politik, r. 10. marca 1863 v Tolminu, u. 30. apr. 1921 v Lj. Dovršil je gimn. v Gorici 1873-81, pravo na Dunaju, služboval kot koncipijent v Lj. in otvoril samostojno odvetniško pisarno v Gorici (1897), bival med svetovno vojno v Lj. in se vrnil po koncu vojne v Gorico. Politično se je udejstvoval pri goriški Slogi, bil njen odbornik in tajnik, ustanovil 1907 slov. kmečko stranko, ki je izdajala glasilo Naš glas (1907-8), od tretjega letnika Kmečki glas (1909-10), a se ni vzdržala. V dež. zboru, kamor je bil izvoljen 1908 od splošne kurije in 1909 ter 1913 od veleposestva, se je pridružil slov. (napred.) klubu in postal 1913 namestnik dež. glavarja. Po vojni se ni več udeleževal polit. življenja, pač pa je bil od 1918 dalje vodstveni član CD. — Prim.: Pertrattazioni della dieta provinc. di Gorizia e Gradisca; SN 1921, št. 99; KCD 1922, 56 (s sliko); Lončar, 72. Pir.

Franko Alojzij, politik in publicist, rojen v Tolminu 10. marca 1863, umrl v Lj. 30. aprila 1921. Gimnazijo obiskoval v Gorici (1873–81), pravo študiral na U na Dunaju (1881–85) in tam promoviral za doktorja prava (1885). Najprej je bil koncipient v Ljubljani (1886–96), nato pa imel lastno odvetniško pisarno v Gorici (1897–1914). V septembru 1913 je bil imenovan za namestnika dež. glavarja v Gor., med prvo svet. vojno je večinoma bival v Lj., v sept. 1918 pa je postal član Narodnega sveta za Goriško, ki je kot pokrajinski odsek Narodnega veća v Zgbu dobil za glavno nalogo gospodarsko obnovo dežele. Ko je it. armada nov. 1918 zasedla Gor. in razpustila Narodni svet, je bil F. deportiran in se je vrnil v Lj. Politično se ni več udejstvoval, ostal pa je aktiven v vodstvu CMD (DCM). F. se je v polit. življenje vključil že v študijskih letih na Dunaju kot član akad. društva »Slovenija« (1882–85), kateremu je bil tudi preds. (1884–85). Tedaj so ga imeli za klerikalca (užival je brezplačno stanovanje dunajske krščansko-socialne stranke), kar se je pa kmalu pokazalo kot napačna ocenitev. F. je sicer v začetku skušal biti nevtralen, a se je postopoma začel bližati liberalcem. Na drugem vseslovanskem shodu v Lj. (avg. 1897) je prvič javno nastopil kot referent za Goriško. Na sodišču v Gor. je zagovarjal obtoženega Vinka Levičnika, urednika Soče (1897–98) in ob tej priložnosti zahteval, da se obtožnica prečita tudi v slov. 1898 je postal odbornik gor. Soče in njen tajnik, 22. febr. 1899 pa je bil izvoljen za podpreds. Trgovsko-obrtne zadruge v Gor. in 29. apr. 1900 v načelstvo Goriške ljudske posojilnice. Na zborovanju slov. pravnikov v Devinu (jun. 1903) je bil zastopnik Goričanov in govoril o slov. uradovanju na Goriškem. 24. jun. 1912 je bil izvoljen v iniciativni nadstranski odbor za ustanovitev Goriške banke, ki se pa zaradi izbruha vojne ni ustanovila. Globlje je posegel v polit. življenje Goriške šele 1907, ko je z Antonom Štrekljem in Ivanom Mermoljo ustanovil Slovensko kmečko (agrarno) stranko, ki je predvsem nastala iz opozicije podeželskih učiteljskih vrst proti liberalcem (A. Gabršček). Istočasno je ustanovil in dejansko urejeval strankino glasilo Naš Glas (Gor. 13. nov. 1907–3. febr. 1910), ki je po njegovem odstopu spremenilo ime v Kmečki glas. Na zborovanju stranke 2. jan. 1908 je bil glavni govornik in nato na splošnih volitvah v deželni zbor 7. marca 1908 bil izvoljen za poslanca (v razredu veleposest.), a zaradi dvojne izvolitve je odstopil, bil pa izvoljen v splošni kuriji 9. marca 1908. Na shodu kmečke stranke 17. jan. 1909 je bil izvoljen za preds. stranke, a ker so se nesoglasja z Mermoljo zaostrila, je kmalu zapustil stranko. Nato je na shodu zaupnikov narodno-napredne stranke 9. sept. 1909 v Gor. bil določen za kandidata v deželni zbor in 26. sept. istega leta bil izvoljen v splošni kuriji, 30. okt. 1909 in 23. avg. 1910 pa v veleposestvu. Na prvi seji dež. zbora 27. dec. 1909 je razkril spletke okrog verificiranja volitvenih izidov v slov. trgih. Potem je na volitvah v drž. zbor 13. jun. 1911 bil skupni slovenski kandidat, a ni uspel (zmagali Italijani). 18. febr. 1912 se je udeležil protestnega shoda v Gor. zaradi nameravanih sprememb statuta in volivnega reda na škodo Slov. 23. jul. 1913 je z naprednjaki (Gabršček, dr. Treo, dr. Puc) izdal tiskan protest proti skupnemu nastopu Slov. z it. klerikalci, nakar je na splošnih volitvah 10. avg. 1913 bil vnovič izvoljen za poslanca v dež. zbor (veleposestvo). V politiki je F. od vsega začetka zastopal pomirjevalno stališče in si želel posredovanja z vodstvi vseh slov. strank. Zato je skušal Kmečko stranko pridružiti Slovenski ljudski stranki kot agrarno frakcijo, kar pa je vodstvo te stranke odklonilo. Večkrat se je dogovarjal za združitev vseh slov. strank tudi z vodstvi liberalne (Gabršček) in klerikalne (dr. Gregorčič) stranke, a brezuspešno, nakar se je končno popolnoma pridružil liberalcem. Po splošni cenitvi je bil F. za kompromisne rešitve, sicer pa je bil mož akcije in hitrih opravil, praktičen in spreten politik, predvsem pa pošten in odkrit človek ter dober rodoljub. Slika v KCD 1922, 56.

Prim.: J. Vencajz, Spomenica o petindvajset letnici akad. društva »Slovenija« na Dunaji, Lj. 1894, 92–94, 148, 156; Soča XXVIII, 15; XXXVIII, 6; Pertrattazioni, 1908–1913; Soča, 21. jun. 1912; Lončar, 72; SN LIV, 99; KCD 1922, 56; SBL I, 186; Erjavec, 286, 288, 292, 294, 296; Glonar, 382; Gabršček I, 436, 451, 455–56, 494, 538; II, pass.; Šlebinger, Časniki, 55; Tuma, 119–20, 233, 236, 241–42, 245, 256, 305; Plesničar, 93–94; J. Petejan v GorZb L, 49–58; Koblar, 387; V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Lj. 1965, 279–80, 369, 378–79; KL Sje I, 426.

Lc.