Detela, Fran (1850–1926)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Detela Fran, pisatelj, r. 3. dec. 1850 v Moravčah na Gorenjskem. Študiral je gimn. v Lj. (1863–71), klasično jezikoslovje in francoščino na Dunaju, bil nato učitelj in profesor v Hernalsu in od 1876 v Dunajskem Novem mestu, 1890–906 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, živi upokojen kot vladni svetnik v Lj., kjer vrši tudi službo biblijotekarja Francoskega inštituta. Kot dijaški tovariš Iv. Tavčarja in vrstnik Kersnikov je eden glavnih zastopnikov slov. poetičnega realizma v postritarski dobi. Pisati je pričel razmeroma pozno; bilo mu je že 30 let, ko je poslal v LZ svojo prvo povest »Malo življenje« (LZ 1882, kot knjiga 1908), ki jo je opilil pred natiskom še J. Kersnik, zlasti glede ekonomije in karakterizacije (Prijatelj, Kersnik II. 471 sl.). D. je pokazal v njej življenje svojih domačih dolincev in hribovcev v polpretekli dobi in porabil motiv vojaškega uhajača mimo Jurčiča na nov način. Risanju življenjskega osredja je posvetil po zgledu francoskih realistov posebno skrb. Nato se je lotil romana iz slovenske zgodovine. Posebno ga je mikal junaški, a razvratni zadnji celjski grof Urh II., ki je zapustil sledov tudi v slov. nar. pesmi in pripovedki. Najprej je opisal v »Velikem grofu« (LZ 1885) Urha samega in njegov boj s cesarjem Friderikom II. za varištvo nad mladoletnim ogrsko-češko-avstrijskim kraljem Ladislavom, ki ga je nanj spominjala tudi zgodovina Dunajskega Novega mesta (obleganje 1452), nato pa v »Pegamu in Lambergarju« (SM 1891, nova izd. 1910), najboljši svoji zgodovinski povesti, boj med Vitovcem in cesarjem Friderikom III. za celjsko dediščina. V tej povesti se je že ustalil D.-ov osebni način pripovedovanja, ki zasleduje ob umetniškem oblikovanju etične smotre, a organsko spojene z umetnino, ali kakor se izraža pisatelj hudomušno v 3. poglavju: »Kadar se (bravec) najmanj nadeja in ga najbolj mika zvedeti, kaj se bo naprej zgodilo, tedaj pisatelj kane med tok pripovedovanja par moralnih kapljic, in čitatelj se pouči, dočim meni, da se je samo zabaval.« A pisateljevi življenjski nazori se ne izražajo samo v »moralnih kapljicah«, ampak tudi v zasnovi dejanja in risanju značajev ter se tako zlivajo z vso umetnino v skladno celoto. Tako se pridružuje tudi v povestih iz selskega življenja pripovedniku hkrati kritik življenja, ki vidi zlo v tem, da brezobzirni sebičneži rušijo srečo mirnega vaškega zatišja; upreti se more temu zlu le, kdor si ohrani staroselsko skromnost, trdnost volje in vztrajno delavnost ali se skesan k njej zopet povrne. Tako obsoja v »Prihajaču« (MS 1888, nova izdaja 1908) bahavost nesolidnega trgovstva, v »Gospodu Liscu« (KK 1894) zavratno oderuštvo na kmetih. Najzrelejši plod D.-ovega peresa je roman »Trojka« (MS 1897, nova izdaja 1915). Vodilna misel »Prihajača« in »Gospoda Lisca« se ponavlja v poglobljeni obliki, obzorje se je razširilo in obsega vse naše slovensko življenje z vsemi važnejšimi njegovimi kulturnimi in gospodarskimi problemi. V središču zanimanja radi tega niso več kmetiški značaji, ampak selski izobraženci, ki se slikajo zlasti v značilni trojici bivših dunajskih dijaških tovarišev rojakov. Posebno lepa je tragedija mladega dr. Dragana, ki ga upropasti stik z Majerjevim krogom (Irmo), dočim se Lovro še pravočasno povrne v slovensko domačnost; v tipični osebnosti Radivoja Čuka pa se je zgostila satira nad frazavim rodoljubarstvom. Satirično-humoristična narava pisateljeva, ki se je kazala že doslej, posebno v »Trojki«, se je pozneje uveljavila še bolj in daje naslednjim spisom D.-ovim posebni značaj. A D.-ova satira ni rezka in trpka, izvirajoča iz zagrenjenega srca, nedovzetnega za lepe strani življenja, ampak prepojena s solnčnim humorjem, satira moža, ki gleda z vedrim očesom in filozofsko mirnostjo v bodočnost in opira svoj življenjski nazor na priljubljeno rečenico »Hominum stultitia et Dei providentia mundus regitur«. Nekaka predhodnica te vrste povesti je humoreska »Kislo grozdje« (LZ 1883), docela pa se je razvil njihov značaj v zadnjih večjih povestih in humoreskah (povesti: Rodoljubje na deželi, DS 1908; Novo življenje SV 1908; Delo; in denar, DS 1910; Sošolci, DS 1911; Tujski promet, KK 1912; Svetloba in senca, SV 1916; humoreske in satire: Žrtva razmer, DS 1912; Spominska plošča, DS 1914; Trpljenje značajnega moža, DS 1916; Nova metoda, DS 1917; Oficiala Ponižna zločin, KMD 1920, Kapitalist Rak, Mladika 1923). Snovno se ni omejeval na noben stan, domač je tako med kmeti in delavci kakor med meščani in kapitalisti in med podeželskim in mestnim izobraženstvom. Prav tako vsakovrstne so tudi napake, ki jih s smehom šiba. Posebno si je vzel na piko s kričavim rodoljubstvom zakrinkano koristolovstvo, tako v tipih Konrada v »Rodoljubju na deželi«, župana Lomasta in sosedov Rakarja in Škorca v »Spominski plošči«, kakor koristolovstvo sploh, naj se pojavlja s temnimi mahinacijami z »denarnim prometom« (Novo življenje), s špekulacijo z valuto (kapitalist Rak) ali z izkoriščanjem delavstva (Delo in denar); puščice pa lete tudi na strankarstvo v politiki (Sošolci) in kritiki (Trpljenje značajnega moža), na prazno literatstvo (Sošolci), na uradniško stremuštvo (Sošolci) in bizantinstvo (Oficiala Ponižna zločin), na prenapeto pobožnost in versko strogost (Svetloba in senca), napačno žensko vzgojo in »svobodno ljubezen« (Sošolci, Delo in denar), na slabo uporabo novih učnih metod (Novo življenje, Nova metoda), na pretirano društvarstvo (Novo življenje) in nešteto drugih. Tudi D.-ove poznejše zgodovinske povesti ne zatajujejo tega značaja, tako »Hudi časi« (iz francoske dobe 1809, DS 1894), »Takšni so« (iz protest. dobe, DS 1900), in prav tako malo njegove komedije, ne molierovska karakterna komedija »Učenjak« (MS 1902), ki smeši lažiznanstveno kranijologijo in Lombrosovo teorijo o zločinu, ne satirična trodejanka na napačno »Dobrodelnost« (DS 1917), ne zgodovinska veseloigra »Dobrodušni ljudje« (ob razpadu francoske Ilirije, DS 1908). Povsod gleda iz spisov hudomušni satirik in humorist, pa modri, v življenju dozoreli mož. L. 1921. je začela MD izdajati D.-ove zbrane spise (I. zv.). — Prim.: Debevec, DS 1920, 261; Mladika 1922, 60. Slike: DS 1920, pril. št. 13; Plamen 4; KMD 1922, 74. Grf.

Grafenauer, Ivan: Detela, Fran (1850–1926). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi171886/#slovenski-biografski-leksikon (17. december 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine