Novi Slovenski biografski leksikon

DEBEVEC, Jože (Jožef Debevec, Josip Debevec, psevdonimi Jos. Matejev, Jos. Ošaben, Jože z Jezera, Misijonski stric, Krivogled, Sempronij Tiro; šifre J. D., J. Dbv.), teolog, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar (r. 15. 3. 1867, Begunje pri Cerknici; u. 5. 10. 1938, Ljubljana). Oče Matej Matevž Debevec, kmet, mati Marija Debevec, r. Hren.

Prvo izobrazbo je prejel v domači ljudski šoli, nato je 1879–87 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Po maturi 1887 je v zimskem semestru 1887/88 na Dunaju študiral klasično in slovansko filologijo. Zaradi pomanjkanja sredstev se je 1888 odločil za študij bogoslovja v Ljubljani. Po tretjem študijskem letu je bil julija 1890 posvečen za duhovnika. Do januarja 1892 je deloval kot kaplan v Breznici, nato do avgusta istega leta v Trnovem (Ljubljana), zatem je bil do oktobra 1893 študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovju. Jeseni istega leta je kot gojenec dunajskega bogoslovnega zavoda Avguštineja, elitne teološke ustanove, nadaljeval študij teologije na Dunaju, kjer je 1894 tudi doktoriral. 1894–98 je bil prefekt v ljubljanskem Alojzijevišču, hkrati pa je v Gradcu nadaljeval študij klasične filologije in slavistike. Diplomiral je 1900 in naredil tudi izpit za srednješolskega profesorja. 1898–1900 je bil suplent na nižji gimnaziji v Ljubljani, nato do 1910 profesor v Kranju. Od tedaj do 1924, ko se je upokojil, je učil na I. državni gimnaziji v Ljubljani, poleg klasičnih jezikov tudi slovenščino. Hkrati je od zimskega semestra 1919/20 do poletnega semestra 1921 kot zunanji sodelavec na novo ustanovljenega Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi vodil grški proseminar. Že v pokoju je na željo ljubljanskih uršulink, ki so 1928 dobile dovoljenje za odprtje ženske realne gimnazije, 1929 sprejel mesto ravnatelja te ustanove. Pri prosvetnem ministrstvu v Beogradu si je vztrajno prizadeval, da bi gimnazija dobila pravico javnosti, kar se je pozneje tudi zgodilo. Ob ravnateljevanju je poučeval še slovenščino in srbohrvaščino. Gimnazijo je vodil do smrti.

Debevčevo delovanje je bilo vsestransko. Bil je cenjen profesor, predavatelj in vzgojitelj ter plodovit pisec. Pisal je vzgojne povesti za mladino, med katerimi sta najpomembnejši Vzori in boji, napisana na pobudo Frančiška Lampeta, v kateri doživeto slika dijaško življenje svojega časa, in povest iz življenja slovenskih študentov na Dunaju Do zmage; v obeh je uporabil pripoved v obliki pisem. Že kot sedmošolec je na Pleteršnikovo pobudo prevedel dramo Težke ribe poljskega dramatika in pesnika Michała Bałuckega, pisanja gledaliških del pa se je pozneje lotil tudi sam. Prvemu dramskemu prizoru V Rim!, ki je nastal v bogoslovju, sta sledili drami Liberalizem ali večni Žid in Junaške Blejke, za kateri je snov vzel iz zgodovine. Kot mož širokega znanja je napisal številne literarne razprave, ocene in kritike ter poljudnoznanstvene prispevke. Njegovo najobsežnejše in najpomembnejše delo je prvi slovenski prevod celotne Božanske komedije Danteja Alighierija, ki je v Domu in svetu s presledki izhajal petnajst let (1910–25). Dodal mu je tudi komentar. Delo, ki sicer ni doživelo knjižne izdaje, je bilo zaradi natančnega prevoda v veliko oporo poznejšim prevajalcem. Objavil je tudi številne krajše prispevke z različnih področij, knjižne ocene, zapise ob jubilejih, občasno je vodil rubriko Mladim literatom idr. Dom in svet je 1918 (formalno podpisan Izidor Cankar), 1919 in ob krizi revije 1937–38 tudi urejal. Kot sodelavec je bil dejaven še v reviji Duhovni pastir, za njeno prilogo Zgledi je napisal velik del gesel pod črkama B in C. Sodeloval je tudi pri katoliški znanstveni reviji Čas, za katero je pisal poročila o novih knjigah idr. Priredil je drugo izdajo Socijalizma Janeza Evangelista Kreka (1925).

Za delovanje na področju vzgoje in kulture ga je papež odlikoval z nazivom monsinjor.

V rojstnem kraju so mu 1998 postavili spominsko doprsno obeležje.

Dela

Michał Bałucki: Težke ribe, Ljubljana, 1888 (prevod veseloigre).
Cerkvica v gozdu, Pomladni glasi, 1, 1891.
Ljubezen do mamice, Ljubljana, 1893 (podpis: Josip Matéjev).
Poglavje iz zgodovine jugoslovanskih jezikov, Dom in svet, 8, 1895, št. 17, 544; št. 18, 574–576 (podpis: J. D.).
Vzori in boji, Dom in svet, 9, 1896, št. 1–št. 24;10, 1897, št. 1–št. 24 (nadaljevanja ni v št. 7, 20, 22, 23 v letu 1896 in št. 5, 6, 12, 14, 15, 19 v letu 1897, izšlo tudi v knjigi 1918, podpis: Jož. Ošaben).
Liberalizem ali večni Žid, Katoliški obzornik, 1, 1897, št. 1–št. 43 (žaloigra).
Nekaj opazk k Jurčičevemu »Tugomeru« in »Veroniki Deseniški«, Izvestje c. kr. Državne nižje gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1899/1900, Ljubljana, 1900, 3–28.
Do zmage: po prijateljevih pismih priobčil Jož. Ošaben, Dom in svet, 14, 1901, št. 1–št. 12; 15, 1902, št. 2–št. 12 (nadaljevanja ni v št. 9 v letu 1901 in v št. 3, 5, 6, 8, 10, 11 v letu 1902, podpis: Jož. Ošaben).
Materina daritev, Koledar Družbe sv. Mohorja, 1902, 31–33 (podpis: J. D. G.).
Virginija – Atala – Bogomila : slovstveno-zgodovinska študija, Dom in svet, 16, 1903, št. 9, 545–552; št. 10, 606–610.
Podoba (metafora) v slovenskem jeziku in slovstvu, Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph Staatsgymnasiums in Krainburg veröffentlicht für das Schuljahr 1904/1905, Kranj, 1905, 3–23.
Junaške Blejke, Ljubljana, 1912 (drama, izšla z drugimi dramskimi besedili v Zbirki ljudskih iger, podpis: Jože z Jezera).
Grška drama, Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums zu Laibach Laibach, 1913, 3–46; Laibach, 1914, 3–41. Zakaj, kako in kaj naj čitam, Mentor, 11, 1918/1919, št. 1/2–št. 9/10/11/12.
Dr. Fran Detela: k sedemdesetletnici, Dom in svet, 33, 1920, 261–264.
Romantika, Mentor, 13, 1922/1923.
Trojni Rim – večno mesto, Mladika (Gorica), 6, 1925, 211–213.
Sveti Alojzij Gonzaga, zaščitnik krščanske mladine, Ljubljana, 1926 (prirejeno po življenjepisu Alojzijevega sošolca in sobrata Vergilija Cepárija, izdanem 1606 v Rimu).
Iz dnevnika starega profesorja, Mentor, 1927–1929, št. 2–8 (podpis: Sempronij Tiro).
Kako naj čitam Ivana Cankarja, Mentor, 14, 1927, št. 2, 45 (podpis: J. D.).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv uršulinskega samostana Ljubljana, šk. 40, Kronika uršulinskega samostana v Ljubljani, 1938, 91–94. Šolstvo, Kronike. Kronika uršulinske gimnazije, 1928–1944. Šolstvo, Dopisi – gimnazija, 1928–1929.
Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Jubilejno kazalo za vseh petdeset letnikov Doma in sveta, Ljubljana, 1938.
Ivan Grafenauer: Dr. Jože Debevec – šestdesetletnik, Mladika (Gorica), 8, 1927, 152–153.
Jože Debevec: Vez med nekdaj in sedaj pri Domu in svetu?, Dom in svet, 50, 1937–1938, št. 1–2, 12–15.
Tine Debeljak: Ob smrti urednika dr. Jožeta Debevca, Dom in svet, 50, 1937–1938, št. 8/10, 393–396.
Maruša Mele Pavlin: Jože Debevec, Slivniški pogledi : glasilo občine Cerknica, 4, 2017, št. 31, 24.
Silvester Čuk: Jože Debevec (1867–1938), Ognjišče, 54, 2018, št. 10, 42–43.
Matej Hriberšek: Tantae molis erat seminarium condere philologicum Labacensem – Začetki Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi, O poslanstvu humanistike in družboslovja ob stoletnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2021, 74–75.
Kogoj, Marija Jasna: Debevec, Jože (1867–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi170665/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Slovenski biografski leksikon

Debevec Jože, pisatelj, r. 15. marca 1867 v Begunjah pri Cerknici. Po očetovi in lj. ljudski šoli je študiral 1879–87 gimn. v Lj., v zim. semestru 1887–8 klas. in slav. filol. na Dunaju, stopil 1888 v Lj. bogoslovje (ordin. 1890), bil od jan. 1891 do jan. 1892 kaplan na Breznici, od febr. do konca avg. 1892 v Trnovem (Lj.), do okt. 1893 prefekt v Lj. bogoslovju, do jul. 1894 gojenec Avguštineja na Dunaju, kjer je študiral teol. (promov. 1894), do 1898 prefekt v lj. Alojzijevišču, medtem vpisan na univ. v Gradcu (klas. in slav. filol., izpit 1900), 1898–900 suplent v Lj., do 1910 prof. v Kranju, potem na I. drž. gimn. v Lj. do 1924, ko je prosil za pokoj. Kot sedmošolec je na Pleteršnikovo željo prevel Baluckega »Težke ribe« (iz češčine, Talija, Lj. 1888), kot četrtoletnik in predsednik Cirilskega društva lj. bogoslovcev, ki je tedaj (1891) izdalo 1. zvezek Pomladnih glasov, je objavil v tem zborniku povest »Cerkvica v gozdu« in dram. prizor »V Rim!«. Mladinsko smer je nadaljeval s povestjo iz dijaškega življenja »Ljubezen do mamice« (psevd. Jos. Matejev, Knjižnica CM družbe, 1892) in z vzgojno povestjo »Vzori in boji« (psevd. Jos. Ošaben, DS 1896–7, knjiga Lj. 1917), ki je dragocena slika slov. prosvetnega življenja v 80tih letih 19. stol. v zrcalu dijaških notranjih in vnanjih doživljajev, ter jo zaključil s povestjo v pismih »Do zmage« (DS 1901–2), ki slikajo, a ne več s tako živimi barvami, življenje slov. študentov na Dunaju. Za Kržičevo prilogo DPast. »Zgledi« je napisal velik del črk B in C (1895), za KO »Liberalizem ali Večni Žid. Tragikomedija v 5 dejanjih« (1897, izšlo tudi v hrv. prevodu). V KMD je objavil ljudski povesti Materina daritev (1902) in Mladi mornar (s slikami, 1904), za ljudske odre napisal Junaške Blejke (psevd. Jože z Jezera, Lj. 1911). Največje njegovo delo je (prvi popolni slov.) prevod Dantejeve »Divine Commedie« (DS 1910–25), ki mu je oskrbel tudi komentar. Izmed raznovrstnih književnih razprav je treba posebe omeniti: Jos. Jurčič kot dramatik (Izv. nižje gimn., Lj. 1900); Podoba (metafora) v slov. jeziku in slovstvu (Izv. kranjske gimn. 1905); Grška drama (Izv. I. drž. gimn., Lj. 1913, 1914; radi prenehanja Izvestij nedokončano); Virginija Atala Bogomila (DS 1903); Dr. Fr. Detela (DS 1920); Zakaj, kako in kaj naj čitamo (Mentor XI); Romantika (Mentor XIII). Pisal je tudi številne kritike, največ književne in književno-zgodovinske, v DS, Čas, Mladiko in uredil DS 1919. Priredil je tudi 2. izd. dr. Krekovega »Socijalizma« (1925). Grf.

Grafenauer, Ivan: Debevec, Jože (1867–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi170665/#slovenski-biografski-leksikon (26. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine