Čehovin, Andrej, baron (1810–1855)
Vir: Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1898, Celovec, str. 47.

Novi Slovenski biografski leksikon

ČEHOVIN, Andrej (Andreas Czehovini, Andreas Čehovin, Andreas Zhehovin, Andreas Zhehovini), baron, častnik (r. 26. 8. 1810, Dolanci; u. 10. 9. 1855, Baden, Avstrija). Oče Marko Čehovin, kmet, mati Marija Čehovin, r. Uršič (Urschitsch).

Rodil se je v kmečki družini. V času njegovega zgodnjega otroštva je bilo ozemlje del Ilirskih provinc, 1813 pa so ga znova zasedle avstrijske čete in je bilo ponovno vključeno v Avstrijsko cesarstvo. 1822–25 je obiskoval ljudsko šolo v Postojni, nato pa s solidnim uspehom 1827–28 gimnazijo v Gorici, 1830 je nadaljeval gimnazijo v Novem mestu, četrti razred gimnazije pa je končal 1831 v Ljubljani.

Spomladi 1831 se je kot podtopničar pridružil 4. notranjeavstrijskemu artilerijskemu polku in 21. junija 1832 napredoval v nadtopničarja. Po uspešno opravljenem urjenju je bil poslan na dvoletno polkovno šolo. Šolo je končal z zelo dobrimi rezultati in bil 1835 dodeljen bombardirskemu korpusu ter po opravljenem pripravljalnem tečaju sprejet v sedemletno bombardirsko šolo na Dunaju. Šola je izobraževala bodoče artilerijske častnike in je bila predhodnica 1852 ustanovljene artilerijske akademije. Po opravljenih petih letnikih je Čehovin zaradi dobrega uspeha šolanje nadaljeval v zadnjih dveh letnikih in bil 1841 povišan v podčastniški čin ognjičarja (Feuerwerker). Napredovanje do častniškega čina je bilo v avstrijski artileriji zelo počasno in Čehovin je 1847 napredoval šele v podčastniški čin nadognjičarja (Oberfeuerwerker). Po izbruhu revolucije marca 1848 in začetku spopadov v Severni Italiji, kjer je lokalne upornike podprla piemontsko-sardinska vojska, je bil Čehovin udeležen v vrsti spopadov s piemontsko-sardinskimi četami, garibaldinci in lokalnimi uporniki. Zelo se je izkazal v bitki pri Montanari 29. maja 1848, v kateri je bil lažje ranjen, in je bil na predlog poveljnika brigade Friedricha Liechtensteina odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost prvega razreda. Izkazal se je tudi 25. julija 1848, ko je v bitki pri Sommacampagni prevzel poveljstvo nad baterijo, saj je v spopadu padel njegov poveljnik. Za svoje ravnanje v bitki je dobil zlato medaljo za hrabrost, 28. julija pa ga je poveljnik avstrijske severnoitalijanske armade, maršal Joseph Radetzky, imenoval za poročnika.

V začetku avgusta je sodeloval pri ponovni zasedbi Milana, 21. marca naslednje leto pa je sodeloval v bitki pri Mortari in 23. marca pri Novari. Za junaštvo v zadnji bitki je 1850 dobil viteški križ reda Marije Terezije in tako postal eden redkih avstrijskih vojakov, ki so dobili vse tri najvišje rede za hrabrost. Po koncu spopadov je ostal v severni Italiji, nekaj časa pa je bil z enoto tudi v Toskani. 1. novembra 1849 je bil povišan v čin nadporočnika. Hkrati je bil iz bombardirskega korpusa prestavljen v 2. artilerijski polk.

Že z dodelitvijo reda Marije Terezije je bil poplemeniten, postal je vitez, 20. junija 1850 pa je bil povišan v barona. Sredi decembra 1852 je bil imenovan za stotnika drugega razreda in prestavljen h konjenici, k ulanskemu polku št. 1, ki je bil tedaj garnizoniran v kraju Svätý Jur blizu Bratislave. Služenje v konjenici je bilo prestižno, vendar se kot konjeniški častnik ni najbolje znašel in je bil marca 1854 prestavljen nazaj k 2. artilerijskemu polku. Septembra 1854 je napredoval v čin stotnika prvega razreda in bil prestavljen k 8. artilerijskemu polku.

Konec julija 1855 je iz Mantove prišel na zdravljenje v Baden pri Dunaju in 10. septembra umrl, verjetno za posledicami kolere. Pokopan je v Badnu, na pokopališču so mu 1878 postavili spomenik; 1898 so mu velik celopostavni spomenik postavili tudi v rodni vasi.

Čehovin (že od gimnazijskih let je priimek zapisoval kot Czehovini) se je z uspešnim služenjem in vojaškim šolanjem, predvsem pa zaradi velike iniciative in hrabrosti v času spopadov v severni Italiji, od navadnega vojaka dokopal do častniškega čina in baronstva. Bil je med redkimi nosilci vseh najvišjih redov za hrabrost, zlate in srebrne medalje ter viteškega križa reda Marije Terezije, dobil je tudi toskanski vojaški red za zasluge in je veljal za enega najuspešnejših artilerijskih častnikov avstrijske armade svoje dobe. Po njem se danes imenuje vojašnica Slovenske vojske, vojašnica barona Andreja Čehovina v Postojni.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv, Dunaj, Grundbuchblatt in Conduiteliste.
SBL.
PSBL.
ES.
Biographisches lexikon des Kaiserthums Oesterreich, 3, Wien, 1858, 96–99.
Militär-Schematismus des österreichischen Kaiserthumes, Wien, 1850–1856.
Andreas Freiherr von Czehovini, Oesterreichischer Militär-Kalender für das Jahr 1857, Wien, 1857, 181–185.
Franc Komatar: Donesek k životopisu Andreja barona Čehovina, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 6, 1896, 1–19.
Janko Leban: Andrej baron Čehovin, slavni junak slovenski, Ljubljana, 1898 (na naslovnici: slavni junak avstrijski).
Stergar, Rok: Čehovin, Andrej, baron (1810–1855). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164932/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 5. zv.: Č. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2022.

Slovenski biografski leksikon

Čehovin Andrej, častnik, r. 26. avg. 1810 v Branici pri Štanjelu na Goriškem, u. 10. sept. 1855 v Badenu. Ljudsko šolo je obiskoval v Postojni, gimnazijo v Gorici, Novem mestu in Lj., od koder so ga (1831) iz 4. razr. vzeli k topničarjem. Tu se je tako izkazal, da so ga poslali na dun. bombardirsko šolo, da bi se izučil za podčastnika. Pod Radeckim si je 1848 in 1849 na ital. bojiščih z junaštvom v bitkah pri Montanari, Sommi campagni, Mortari in Novari priboril čin poročnika in viteški križ reda Marije Terezije ter bil na podlagi tega 20. jun. 1850 povzdignjen v baronski stan. Julija 1855 je prišel iz garnizije v Mantovi iskat zdravja v Baden pri Dunaju, kjer je umrl. Tu mu je vojno ministrstvo postavilo spomenik; tudi v rojstni vasi so mu ga odkrili 14. avg. 1898. Prim.: Leban Janko, Andrej baron Čehovin (Lj. 1898); Leban J., Andreas Freiherr von Čehovin, Marburg, 1895; Komatar, Donesek k životopisu AČ, IMK 1896, 1–19; LZ 1885,701, 766; 1886, 766; 1888, 319; DS 1899, 657, 665, 768 (sliko); N 1855, 31 Mal.

Mal, Josip: Čehovin, Andrej, baron (1810–1855). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164932/#slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Čehovin (Zhehovin, Zhehovini) Andrej (Andreas), baron, častnik, r. 26. avg. 1810 v Branici pri Štanjelu kmetu Marku in Mariji Uršič (Urschitsch), u. 10. sept. 1855 v Badenu pri Dunaju, kjer je pokopan. Pod vodstvom materinega brata Andreja, duhovnika, je obiskoval prve razr. ljudske š. v Postojni, nato normalko v Gor. Gimn. je obiskoval v Gor. (1827–30) in v Lj. od koder so ga 1831 vzeli k vojakom, v regiment topničarjev. Tu je obiskoval Kompagnie-Schule, nato polkovno š. za podčastnike, kjer je ostal dve leti. Aprila 1835 so ga poslali na dunajsko bombardirsko š., da bi se izučil za topničarskega častnika. Postal je topničar (Feuerwerker, 21. jul. 1845) in nato nadtopničar (Oberfeuerwerker, 11. jun. 1847). Ko je izbruhnila vojna med Piemontom in Avstrijo, je bil C. kot nadtopničar v brigadi kneza Lichensteina pod Radetzkyjem na vojnem pohodu 1848 v It. Izkazal se je v bitki pri Montanari (29. maja 1848), kjer je s svojimi topovi razgnal sovražnika in dosegel, da so Avstrijci zavzeli vse it. topove in s strelivom obložene vozove. Bil je odlikovan z veliko srebrno medaljo. Udeležil se je obleganja Vicenze (10. jun.) in bitke pri Madonna del Monte zraven Verone (23. jul.). V bitki blizu Somma Campagna (25. jul.) je zapodil v beg sovražnike in ko je padel avstrijski poveljnik topničarske baterije, je Č. prevzel poveljstvo in zmagal. Zdaj je bil odlikovan z veliko zlato medaljo. V bitki pri Custozi (26. in 27. jul.) si je s svojim junaštvom priboril čin poročnika in Radetzky mu je poveril poveljstvo nad topničarsko baterijo. Pri Murazone zraven Milana je 26. avg. pognal v beg garibaldince. Naslednje leto je služil v brigadi kneza Kolovrata (Kollowrath) in je v bitki pri Mortari (21. marca 1849) porazil Piemonteze. V bitki pri Novari (23. marca) je vzdržal z enim samim topom proti številnim sovražnikom, dokler in prišla pomoč. Dobil je tedaj viteški križ reda Marije Terezije in bil povzdignjen v baronski stan (20. jun. 1850). Bil nato v Toskani, se izkazal v bitki pri Livornu in dobil za to priznanje kneza Kolovrata. Po padcu Livorna je C. bil v garniziji v Firencah in v drugih toskanskih mestih. Ob povratku na Dunaj je bil sprejet pri cesarju, ki mu je ponudil čin stotnika v 1. regimentu ulanov. Č. je ponudbo sprejel, a po kratkem času se je vrnil v topničarski 8. regiment. Toskanski nadvojvoda Leopold II. ga je odlikoval z viteškim redom tretjega razreda (28. apr. 1855) in ruski car mu je podelil viteški red sv. Jurija. Ko je bil 1855 v garniziji v Mantovi, je zbolel, šel iskat zdravja v Baden in tam umrl. Vojno ministrstvo mu je na pokopališču v Badenu postavilo spomenik. Tudi v rojstni vasi so mu 14. avg. 1898 postavili spomenik, ki ga je izdelal goriški kipar Bitežnik.

Prim.: N 1854, št. 87 (Verdelski); 1855, št. 80 (Hueber); S 1885, št. 270, 171; 1897, št. 237; LZ 1885, 701; 1886, 766; 1888, 319; SN 1887, št. 232–238 (J. Leban); E 1888, št. 31; PrimL 1892, št. 13; 1898, št. 35; J. Leban, Andreas Freiherr von Čehovin, Marburg 1895, tudi v slovenščini Andrej baron Čehovin, Lj. 1898; Soča 1898, št. 65; Komatar, Donesek k životopisu A. Č., IMK 1896, 1–19; Pm 1898, št. 23; Eco 1898, št. 89–91, 93, 94; DS 1899, 657, 665, 768 s sl.; Kollowrath L.-Krakowsky, Meine Erinnerungen aus den Jahren 1848–49, Wien 1905; Hirtenfeld, Zhehovin aus dem Militär Maria Theresias Orden (spis v spominski knjigi na domu); Wurzbach, III, 97–99.

Vh

Vetrih, Jožko: Čehovin, Andrej, baron (1810–1855). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164932/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine