Cotič, Viktor (1885–1955)

COTIČ, Viktor (psevdonim Čotov), slikar, grafik, ilustrator, scenograf (r. 8. 12. 1885, Trst, Italija; u. 29. 6. 1955, Ljubljana). Oče Josip Cotič, železničar, mati Antonija Cotič, r. Živic.

1903–05 se je šolal na nižji realki v Idriji, 1908–12 je študiral slikarstvo na likovni akademiji na Dunaju, kjer je 1913 opravil tudi izpit za učitelja likovne vzgoje. Po končani akademiji je potoval po severni Italiji. 1915–17 je poučeval risanje na gimnaziji v Zadru, 1918–33 matematiko, opisno geometrijo, prostoročno risanje in lepopis na realni gimnaziji v Mariboru, 1933–50 na realni gimnaziji v Ljubljani.

Pomemben je bil kot organizator in začetnik likovnega življenja v Mariboru po prvi svetovni vojni. 1920 je priredil prvo umetniško razstavo v Mariboru ter bil med ustanovitelji Umetniškega kluba Grohar in njegov prvi predsednik (1920–24). 1932–33 je bil član mariborskega umetniškega kluba Brazda.

Kot slikar in grafik je ustvarjal v tehnikah olja, risbe z ogljem in svinčnikom ter predvsem lesoreza, kasneje pa se je vedno bolj posvečal akvarelu. Njegova dela slogovno sicer izhajajo iz realizma, vendar so v njih vidni močni vplivi impresionizma, secesije in barvnega ekspresionizma. Vsebinsko se osredotočajo na naravo, pokrajino in portret, medtem ko je religiozna motivika redkejša. Med njegovimi bolj znanimi deli je grafična mapa lesorezov s podobami starega Maribora (1923), v kateri je v različnih formatih na realističen način upodobil znane lokacije in zgradbe ter s šrafiranjem ustvarjal prehode med svetlobo in senco. Posebej priznani so bili tudi njegovi portreti, ki odražajo prodorno razumevanje in diskretno karakterizacijo upodobljencev. Poleg štafelajnih slik in grafik je naslikal še freske v grajski kleti mariborskega gradu (del kletne etaže upravnega dvora), ki danes niso več ohranjene, saj od 1940 prostor krasijo freske Mateja Sternena. Pred drugo svetovno vojno je zaradi zdravstvenih težav začel opuščati slikarstvo in se posvečati ribištvu. Objavil je več prispevkov v Ribiču (1949) in Zrcalu naših ribičev (1949).

Z ilustracijo se je začel ukvarjati že v zgodnjih letih, ko je še kot dijak ilustriral Pravljice (1913) za Mohorjevo družbo, za katero je tudi kasneje ilustriral več knjig. Medtem ko so njegove zgodnje ilustracije narejene v secesijskem slogu z ukrivljeno linijo, ploskovitimi idealiziranimi ženskimi figurami, viticami, listjem in spiralami (Pravljice, Za vse leto), se je v kasnejših ilustracijah usmeril v realizem, saj je ilustriral pretežno knjige z naravoslovno poučno vsebino (Iz ribjega sveta, 1951; Morski svet, 1956; Nevšečno sorodstvo, 1955; Vretenčarji, 1961).

Poleg slikarstva se je ukvarjal še z restavriranjem in scenografijo. Kot scenograf je sprva delal v Trstu in od 1919 v Mariboru, kjer je za Dramo in Opero Slovenskega narodnega gledališča pripravil več scenografij (npr. 1919 za Tugomerja, 1924 za Carmen, 1925 za Gorenjskega slavčka).

Njegova dela so večinoma v zasebni lasti, največ del hranita Umetnostna galerija Maribor (UGM) in Narodna galerija v Ljubljani, številna so bila uničena med vojno.

Cotič Viktor, slikar, r. 8. dec. 1885 v Trstu. Obiskoval je nižjo realko v Idriji, od 1908 študiral in absolviral dun. akademijo v šoli prof. Bacherja. Potoval je po Zg. Italiji, služboval kot prof. risanja na gimn. v Zadru, od 1919 na realki v Mariboru, kjer je ustanovil 1919 umetn. klub »Grohar« in priredil prvo umetn. razstavo v tem mestu. C. je impres. šolan realist, ki se peča s krajino in portretom v olju ter lesorezu, z ilustracijo in restavriranjem. Razstavil je v Zadru, Trstu, Gorici, Lj., Mariboru, na Dunaju, v Leobnu in Hodoninu. Njegova dela so večinoma v zasebni lasti, v lasti vel. županstva v Lj. in prosv. min. v Belgradu. — Slika: Plamen 6. Ml.

Cotič Viktor, slikar, scenograf, ilustr., r. 8. dec. 1885 v Trstu, u. 29. jun. 1955 v Lj. V Idriji je obiskoval nižjo realko, od 1908 študiral slikarstvo na dunajski akademiji pri prof. Bacherju. Kot prof. risanja je služboval v Zadru, od 1919 pa na realki v Mariboru, kjer je deloval do 1933, od tega leta dalje pa do 1950 je bil srednješolski profesor v Lj. Zadnja leta pred drugo svet. vojno je postal barvno slep, kasneje med vojno se mu je stanje nekoliko izboljšalo, da se je utegnil spet posvečati vsaj ilustraciji in opremi knjig. Pač pa je slikarstvo počasi začel opuščati že pred zadnjo vojno in postajal vedno bolj vnet ribič. Po svojem likovnem izrazu je C. realist, ki je vnašal v svoja dela veliko impresionističnih in secesijskih prvin, pa celo ekspresionizem. Najbolj pri srcu mu je bilo upodabljanje narave, pokrajine, pa ni zanemarjal tudi portreta. Čeprav je spočetka ustvarjal v več tehnikah (olje, risba, grafika), se je kasneje odločal pretežno za akvarel. Močno je naglašal barvo, kar mu je omogočalo, da se je lahko približal različnim modernim umetnostnim tokovom. Med najbolj znanimi C.-evimi deli so akvareli Jutro, Bukovca, Motiv iz Ribnice; ekspresionistično izdelana Kamnica, lesorez Židovska stolpa. C. je v obdobju pred prvo vojno in po njej veliko razstavljal, tako v Zadru, na Dunaju, v Trstu, v Mariboru, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Varšavi, Hodoninu, Gorici, Leobnu. Pretežno število njegovih slik hranijo posamezniki, mnogo jih je propadlo med zadnjo vojno; pred vojno je vel. županstvo v Lj. in prosv. ministrstvo v Bgdu imelo kako njegovo delo. Kot scenograf je začel že v Trstu pred letom 1918; napravil je nekaj scenskih osnutkov, kasneje je to zvrst negoval v Mariboru; tu je opremil Carmen (1924) in Gorenjskega slavčka (1925). Iz te dobe je njegov potret Pavla Rasbergerja (oglje), iz kasnejše dobe je še Prešeren. Med prvimi njegovimi deli na polju ilustracije so Pravljice Utve in Mire (Clc 1913), ki jih rešuje secesijsko, med kasnejše spadajo Ribičičevi Čirimurčki (1937), po zadnji vojni pa Izbrane srbske narodne pripovedke (oprema in vinjete v duhu jsl. narodne ornamentike) in štiri knjige poljudnoznanstvene vsebine (M. Zei, Iz ribjega sveta, 1951; isti, Morski svet, 1956; isti, Vretenčarji, 1961; B. Škerlj, Nevšečno sorodstvo, 1955). Kot ribič se je oglašal tudi v strokovnem glasilu Ribič Pregled v preteklost in bodočnost (1949, 1, 2–3) in s psevdonimom Čotov, Zrcalo naših ribičev (1949, 1, 6–8). C. se je izkazal tudi kot spreten in vnet organizator. V Mariboru je takoj po prvi vojni priredil prvo kolektivno razstavo slikarjev in ustanovil umetniški klub »Grohar«, kateremu je pet let predsedoval. Z ustanovitvijo tega kluba pa si je pridobil zares neprecenljive zasluge, saj je kasnejše likovno življenje poganjalo prav iz njega in raslo daleč v naš čas.

Prim.: SBL I, 86 (Mesesnel); IS 1926, 19, 3 slika; Albert Širok, Pri naših upodabljajočih umetnikih, Luč II, 45; Kulturna izložba Julijske Krajine, Bgd 1930 11 z repr.; Julijska Krajina, Bgd. 1930, 73; Slovenski lesorez, Lj. 1944; HE 4, 74; Umetniški zbornik I, 1943, 234 + ilustr.; Branko Rudolf, Spominu V.-ja C.-a, Večer 1955, 175, 2; Plamen 6, s sl.; ELU I, 658; Stelè, Umetnost, 98, 118 z reprod.; Slovenski gledališki portret, Lj. 1960, enota 10; SDL I; SGL I, 102; Repertoar 4076, 4085; Šijanec. Sodobna slovenska likovna umetnost, Mrb 1961, 120; SB 1945–.

Brj.