Cotič, Makso (1854–1930)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 32, 8. 8. 1926

Slovenski biografski leksikon

Cotič Makso, žurnalist, r. 7. dec. 1854 v Vipavi. Obiskoval je nekaj let realko v Gorici, sodeloval pri Rogaču 1887—8, urejeval E od 1890, sobotno večerno izd. Novičarja 1893, deloval v nar. društvih in živi kot ravnatelj E v Trstu. V E je objavil številne prevode iz hrvaščine, zlasti Šenoe (1902, 1904–6) in Gjalskega (1906) ter dopisoval raznim slov. listom in praški Politik. Šifre: M.C-t-č, M.C-č, C-t-č. *

Uredništvo: Cotič, Makso (1854–1930). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi162219/#slovenski-biografski-leksikon (17. december 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Cotič Makso, časnikar, r. 7. dec. 1854 v Vipavi, u. 12. sept. 1930 v Mariboru; pokopan je v Mariboru. Osn. š. obiskoval v Vipavi, nato se je vpisal na realko v Gorici, a je zaradi družinskih razmer ni dovršil. Že tedaj se je živo zanimal za javno in kulturno življenje svojega časa. Sam si je izpopolnjeval svojo izobrazbo. Napisal je nekaj člankov in jih poslal Slovenskemu narodu, katerega je urejal Josip Jurčič. Ta mu je odgovoril, da so članki še nezreli; vzpodbujal pa je C., naj še piše, ker je nadarjen. Ko je služil vojaščino v Pulju, je dopisoval v nemški list, ki je izhajal v Zagrebu (najbrž Agramer Tagblatt), in v nemški list »Politik« v Pragi. Sodeloval je tudi pri dveh tržaških humorističnih listih »Jurij s pušo« (1884–1886) in »Rogač« (1887–1888). Vztrajno je dopisoval v tržaško E; njegovi članki v tem listu so vzbujali vedno večjo pozornost. Konec 1889 ga je prof. Matko Mandič povabil, naj pride v Trst. S 1. jan. 1890 je postal glavni in odgovorni urednik lista Edinost, ki je takrat izhajal dvakrat na teden v majhnem formatu. C. je list zelo dvignil. Od 2. jan. 1894 je E izhajala trikrat na teden v jutranji in večerni izdaji, torej praktično šest številk tedensko. 2. apr. 1898 je postala dnevnik; pozneje je nekaj let izhajala dvakrat na dan. Ob 50-letnici obstoja se je tiskala v 15.000 izvodih. C. je bil odgovorni urednik do 1894. V uredništvu je ostal do 1927, ko je stopil v pokoj. Poleg neštetih vsakodnevnih člankov, ki so razen v začetku vsi nepodpisani, je C. objavil v Edinosti več prevodov iz hrvaščine, zlasti Avgusta Šenoa (1902, 1904–1906) in Ksaverja Šandorja Gjalskega (1906). Dopisoval je v druge slov. liste in v praško nemško »Politik«, šifre: M. C-tč, M. C-č, C-t-č-, -č, -t-. C. je aktivno sodeloval v raznih društvih. Skoro ves čas je bil tajnik polit. društva Edinost, nekaj let je bil starosta Sokola, od 1904–1907 je bil predsednik pevskega društva »Kolo«, več let odbornik in tajnik Delavskega podpornega društva. 1927 se je preselil v Maribor. Javno se ni več udejstvoval; z ljubeznijo pa je spremljal dogodke na Primorskem. Močno ga je prizadela usoda E, katero je fašistična oblast 4. sept. 1928 ustavila, še bolj pa vest o ustrelitvi bazoviških mučenikov. C. je enkraten pojav v slovenski primorski žurnalistiki in tudi v ostalem slovenskem časnikarstvu mu skoraj ne najdemo vrstnika, ki bi tako predano in požrtvovalno vršil svoj poklic.

Prim.: Ob petindvajsetletnici slovenskega urednika (brez podpisa, s sliko), E 1. jan. 1915; Makso Cotič (brez podpisa, s sliko) in Iz življenja in delovanja Maksa Cotiča, E 20. febr. 1927; Banket tiskarne »Edinost« v čast Maksu Cotiču, E 22. febr. 1927; Lelja Sancin-Reharjeva, Makso Cotič, urednik »Edinosti«. (Ob 120-letnici rojstva) JKol 1975, str. 172–177; SBL I, 86.

B. S.

Sancin, Boris: Cotič, Makso (1854–1930). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi162219/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. december 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine