Carli, Alojzij (1846–1891)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 25, 20. 6. 1926

Slovenski biografski leksikon

Carli Alojzij, pisatelj, r. 1846 v Tolminu, u. 28. okt. 1891 pri Sv. Luciji. Študiral je gimn. 1859–67 in bogoslovje do 1870 v Gorici, nakar je služboval kot kaplan v Križu na Vipavskem in v Mirnu pri Gorici ter 1877 dobil župnijo pri Sv. Luciji ob Soči. Dijak že se je bavil zlasti z zgodovino in jeziki, pozneje je postal listkar v Glasu, Soči in Slovencu. Pisal je pod imeni H. Lukovič, Demokritos, Podgrivnikar, v pol. poročilih Slovencu Hefajstos. V Glasu 1874 je priobčil Tolmin kot kraj in okraj, Luteranstvo na Goriškem, Ivan Krstnik Mesar, Novošegno sramotišče in povest iz 1. stoletja krščanstva Evfemija, 1875 sliko iz goriške okolice Šagra. V Slovencu je priobčil 1874 novelo Infernali, prevedeno iz poljščine, 1876 Zadnji dnevi v Ogleju, izviren roman iz 5. stol. (št. 13–85), ki je izšel še isto leto v ponatisu in 1924 v 2. izdaji v Gorici (Gor. matica). To je njegovo najobsežnejše delo in se je uvedel ž njim kot prvi goriški pripovednik. 1877 je priobčil Slovenec še njegovo zadnjo pesem, prirejeno po M. Jokaiju. V Soči 1888 je opisal obisk Virchowa pri Sv. Luciji s prevodom Tolstojevke Kako je prišlo žganje na Rusko po Beiblatt der freisinnigen Zeitung (Berlin, 26. avg. 1888), ki mu ga je poslal Virchow. V DS 1891 je izšel njegov spis Sv. Lucija — prazgodovinsko grobišče. Pisal je tudi kroniko svetolucijske župnije, ki jo je prinesel ponatisnjeno goriški Folium Periodicum 1879. Bil je v 70 tih letih krepek borec za smernice Kat. pol. društva in poznejše »Gorice« v Gorici. Lč.

Lovrenčič, Joža: Carli, Alojzij (1846–1891). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155948/#slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Carli Alojzij (v krstni knjigi Zarli), pisatelj, prevajalec, publicist, duhovnik, r. 3. marca 1846 v Tolminu, u. 28. okt. 1891 Sv. Luciji (Mostu na Soči). Oče Luka, kmet, mati Marija Gaberščik (Gaberščig). Pri hiši se je reklo "pri Luku", iz tega si je C. kasneje prevzel k imenu še vzdevek Lukovič. Poleg pisatelja sta v družini študirala še brat France, kasneje tajnik pri nemškem viteškem redu, pravo na Dunaju, Srečko ali Feliks (gl. čl.) pa je bil učitelj in skladatelj. C. je osn. š. obiskoval v Tolminu, gimn. (1859–67) in bogoslovje (1867–71) v Gor. Posvečen je bil že po 3. letn. (24. sept., novo mašo pa je pel 9. okt. 1870), nakar je študiral še 4. letnik. Od 1871 do 1874 je bil kaplan v Vipavskem Križu, od 1874 do sredine 1877 kaplan v Mirnu, od junija 1877 do smrti župnik pri Sv. Luciji (Most na Soči). Pri C.-ju se je glede poklicne usmerjenosti v nekem smislu ponovil primer Simona Gregorčiča: C.-ja je močno vleklo, da bi šel študirat jezikoslovje ali pravo, vendar je moral zaradi prezgodnje smrti brata Franceta misel na to opustiti. Odločil se je za duhovski stan in postal ter ostal vse svoje življenje naravnost zgleden duhovnik. Imel pa je seveda vse predispozicije za odličnega lingvista. Nekoliko pod vplivom dobe, ki je izkazovala močan pečat Lavričeve osebnosti (ta je mladim dijakom in študentom priporočal učenje slovanskih jezikov), pa tudi siceršnje splošno zanimanje študirajoče mladine tako laične kakor duhovske za tuje, predvsem slovanske jezike, še več pa zaradi lastne močne volje, vedoželjnosti, osebne urejenosti ter življenjske treznosti, kar vse proseva iz njegovega dnevnika, je C. sklenil, da se bo z vso vnemo posvečal učenju tujih jezikov. V tem svojem sklepu (Ego philologus esse volo una cum vero theologo) je ostal trden in dosegel izredne uspehe. Poleg klasičnih jezikov, hebrejščine in arabščine, se je učil vseh slovanskih in celo vrsto drugih svetovnih jezikov (italijanskega, francoskega, nemškega, madžarskega itd.), po nekaterih izjavah naj bi poznal kakih 18 jezikov (Lovrenčič, Evfemija..., str. 82). Večinoma se jih je lotil že v gimn., kljub pomanjkanju in lakoti, ki ga je spremljala vsaj v prvih razredih. Z vso vnemo se je vrgel na študij, izkoristil sleherni prosti čas in si tako ustvaril dokaj široko literarno obzorje. Ko bi se bil C. posvetil ustvarjanju na enem samem polju, npr. pripovednem, bi bil dosegel nedvomno več, kakor je, čeprav moramo imeti pred očmi tudi njegovo kratko življenje. Kot leposlovec je ustvaril dve izvirni deli. To sta Evfemija, povest iz prvega stoletja krščanstva (Glas 1874; ponat. v izbranem delu Evfemija in drugi spisi, Gor. 1925), in njegov najdaljši prozni spis »izviren roman iz petega stoletja« Zadnji dnevi v Ogleju (kot podlistek v S 1876, isto leto še v knjigi, 172 str., ponat. Gor. 1924), ki so morda nastali ob rahlem zgledovanju po Wisemanovi Fabioli ali Lytten-Bulyerjevih Poslednjih dnevih Pompejev ali Guenotovem delu Hanani, ali poslednje dni v Jeruzalemu. Zadnje dneve v Ogleju označuje Slodnjak kot »prvi poskus izrazite katoliške povesti oziroma celo romana, ki ne izhaja več iz nemške psevdoromantične "krištofšmijade", temveč iz zgledov italijanskega in morebiti celo zahodnoevropskega literarnega območja... Spis vsebuje nekaj krepko in sveže orisanih bojnih in družinskih scen, ki govore o tem, da bi bil avtor zmožen razvoja, kljub temu, da ni znal umetniško izoblikovati zaradi "črno-belega" upodabljanja oseb in uporabe že davno obledelega motiva zgodovinskih romanov ("zvestoba in izdajstvo ter plačilo in kazen") velikega dogajanja, ki ga je želel prikazati. Izvirno zasnoval in dobro izdelal pa je npr. junaški boj poslednjih poganov za rodno mesto, ki je bilo večinoma že krščansko. Četudi C. ni nadaljeval pripovedništva, mu je vendar treba priznati, da se je pogumno lotil literarne zvrsti, ki v slovenskem jeziku domalega še ni bila oblikovana« (ZSS III, 88–9). Med C.-jevimi prevodi so znani: novela Infernali iz poljščine, črtica Zadnja pesem, delo madžarskega pisca M. Jokaya iz madžarščine ter Kako je žganje prišlo na rusko Leva Tolstoja, prevedeno iz ruščine. Ostala C-jeva dela so zgodovinskega ali polemičnega značaja. Kronološko je najprej izšla življenjepisna črtica Ivan Krstnik Mesar o gor. misijonarju (Glas 1874), spis Tolmin kot kraj i okraj (Glas 1875; ponat. v TolmZb 2, 282–7), Luteranstvo na Goriškem (Glas 1875), Sveta Lucija prazgodovinsko grobišče (DS 1891, 216–8; ponat. v Evfemija... str. 69–71; v KolGMD 1929, 41–4 po C-jevih zapiskih priredil A. G.: Prazgodovinska grobišča pri Sv. Luciji), posebnega pomena pa je farna kronika Sv. Lucije, v katero je vključen popis arheoloških izkopanin (tudi z lastnoročnimi C.-jevimi risbami; prim. posnetek ene strani kronike v TolmZb 2, 281). Latinski skrajšani prevod kronike je objavil Štefan Kociančič v Folium periodicum v Gor. C. se v politično delovanje ni vključeval neposredno. Ob razcepu se je odločil za Glas, ker je bil na strani pripadnikov Gorice. V Glasu je začel objavljati podlistke, npr. Šagra (Glas 1875), članke in polemične zapise, npr. Novošegno sramotišče (Glas 1874), pa tudi drugod je tiskal: Virchow pri Sveti Luciji (Soča 1888), svojo nevoljo nad slogaštvom je iznesel celo v S. V stik, osebni in pismeni, je prihajal z vrsto znanih arheologov, ki so raziskovali svetolucijsko nekropolo (Marchesetti, Bizarro, Szombath, Majonica idr.). Kot duhovnik in človek je bil C. blizu svojemu ljudstvu, čeprav po značaju resen, rezek in kratkih besedi in tudi brez dlak na jeziku, je vendar znal najti z domačimi prebivalci skupen jezik, ko je šlo za njihovo vzgojo, izboljšanje socialnega ali kulturnega položaja. Skrb za ljudstvo diha iz prenekatere strani Kronike (žigosal je tedaj razširjene razvade: pijančevanje, ples idr.). Močno se je trudil, da bi ljudi izobrazil. Ko so pri Sveti Luciji leta 1888 ustanovili Kmetsko bralno društvo, je postal njegov predsednik. Poleg vzdevka Lukovič se je C. posluževal naslednjih šifer in psevdonimov: A. C, L..., Hephaistos, Demokritos, Podgrivnikar. Sliki: izvirna fotografija v cit. Kroniki; IS 1926, 195.

Prim.: Krstne matice; Joža Lovrenčič, A.C.-L., v knjigi A.C.-L., Evfemija in drugi spisi, Gor. 1925, 72–95; isti, C.A., SBL I, 73; Ivan Vouk, A.CL., Evfemija in drugi spisi, E 1926; Anton Debeljak, A.C.L., Evfemija, LZ 1926, 393–4; Bohuš Wbiral, Archa 1926, 132; Joža Lovrenčič, Zgodovina slovenske besede v Posočju, GorL 1944, 4; Anton Slodnjak, ZSS III, 1961, 88–9; F. Dobrovoljc, C.A., LPJ I, 424; Simon Rutar, Dnevnik, Trst-Nova Gorica 1972, 51; Marta Filli, A.C.-L. in njegov spis »Tolmin kot kraj i okraj«. Ob stoletnici objave v Glasu, TolmZb 2, 277–87; Branko Marušič, Simon Rutar in njegova »Zgodovina Tolminskega« v knjigi: S. Rutar, Zgodovina Tolminskega... Faksimilirani ponat., Nova Gorica 1972, str. VIII, XIII; GorL I, 1974, 9–11, 30–1; ANS1 117.

Brj.

Brecelj, Marijan: Carli, Alojzij (1846–1891). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155948/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine