Novi Slovenski biografski leksikon
CANKAR, Karel (Karlo Cankar, Carolus Cankar, Carol. Cankar, vzdevek Cankar mlajši, šifre: k. c., K. C.), duhovnik, politik, publicist (r. 14. 10. 1877, Vrhnika; u. 9. 2. 1953, Ljubljana). Oče Jože Cankar, krojaški mojster, mati Neža Cankar, r. Pivk. Brat Ivan Cankar, pisatelj, dramatik, esejist, pesnik, politik, bratranec Izidor Cankar, pisatelj, umetnostni zgodovinar, kritik, diplomat.
Po končani osnovni šoli na Vrhniki in gimnaziji v Ljubljani (1900) je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Kot gimnazijec je bil član dijaškega društva Zadruga in njegov glavni tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi podlistki ter gledališkimi poročili je sodeloval v Slovencu, Slovenskem listu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Po zaključenem prvem letniku bogoslovja je na povabilo sarajevskega kanonika Ivana Šarića 1901 študij nadaljeval v sarajevskem bogoslovju. 1903 je bil posvečen v duhovnika. 1904–05 je poučeval kot katehet na dekliški šoli v zavodu sv. Vinka Pavelskega v Sarajevu, 1905 kot namestnik kateheta Antona Buljana na mali realki. 1908 je dobil častni naziv monsinjor. Junija 1923 je bil imenovan za kanonika vrhbosanskega stolnega kapitlja. 1908–23 je deloval kot škofijski tajnik v Sarajevu. Bil je blizu številnim članom hrvaškega katoliškega gibanja (Hrvatski katolički pokret) in član hrvaškega katoliškega starešinstva (Hrvatski katolički seniorat). 1918 je bil član glavnega odbora Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov za Bosno in Hercegovino (BiH) (Narodno vijeće SHS za BiH). Sodeloval je v političnem organiziranju Hrvatov v BiH. 1906–16 je bil glavni urednik Hrvatskega dnevnika, političnega časopisa »za interese bosansko-hercegovskih Hrvatov«, ki ga je 1906 ustanovil sarajevski nadškof Josip Stadler. V njem je zagovarjal hrvaško državnopravno samostojnost.
Zavzemal se je za posebno politično stranko Hrvatov v Bosni, Hrvaško ljudsko stranko (Hrvatska pučka stranka), ki bi bila integralni del Slovenske ljudske stranke (SLS) pod vodstvom Antona Korošca oz. bodoče Jugoslovanske ljudske stranke (Jugoslavenska pučka stranka). V začetku 1919 je z Julijanom Jelenićem napravil načrt programa za njeno delovanje in s tem prišel v polemiko s političnimi krogi, ki so svojo oporo iskali v Zagrebu ter se zavzemali za oblikovanje enotne hrvaške politične stranke v BiH. Ti dve različni politični koncepciji sta 1919 privedli do nastanka dveh ločenih političnih strank bosansko-hercegovskih Hrvatov – Hrvaške ljudske stranke (Hrvatska pučka stranka) in Hrvaške kmečke stranke (Hrvatska težačka stranka), ki je sicer za osnovo svojega programskega načrta prav tako sprejela Cankar-Jelenićev program.
Septembra 1924 je bil Cankar zaradi trdega zastopanja pravaškega političnega nazora oz. hrvaške državotvornosti po nalogu ministra za verske zadeve kot profesor predčasno upokojen.
Ker je bil Hrvatski dnevnik 1918 prepovedan, mu je nadškof Ivan Šarić 1922 zaupal uredništvo katoliškega tednika Nedjelja, ki ga je 1922–25 izdajal vrhbosanski kapitelj (Kaptol Vrhbosanski). Kot urednik je Cankar pospeševal idejo Katoliške akcije, ki jo je z encikliko Ubi arcano Dei 1922 začel papež Pij XI. Oblast je tednik večkrat zaplenila ter 1925 zaradi polemike Karla Cankarja in sodelavcev časopisa s takratnim ministrom za verstva, pravoslavnim duhovnikom Vojislavom Janjićem, prepovedala njegovo tiskanje. Takoj zatem je Cankar pripravil tednik z novim naslovom Križ, a oblast ga je prepovedala že po prvi številki. Po nekaj mesecih mu je izglasovanje novega državnega zakona o tisku septembra 1925 omogočilo pripravo novega časopisa Katolički tjednik, ki ga je urejal do oktobra 1926, ko je končal svoje uredniško delo. Zaradi ponovne polemike z Vojislavom Janjićem avgusta 1926 ga je namreč državno sodišče obsodilo na štirinajst dni zaporne kazni, urejanje tednika pa je prevzel Dragutin Kamber. Nedjelja, Križ in Katolički tjednik, slednji je izhajal do 1945, so bili v bistvu en katoliški časopis, ki je ob policijskih preganjanjih in sodnih prepovedih menjal ime in videz, da je lahko preživel. V različnih časopisih je Cankar pisal o političnih, kulturnih in verskih temah, predvsem v Vrhbosni pa je poročal tudi o gibanjih med slovenskimi katoliki.
Novembra 1926 ga je nadškof imenoval za škofijskega ravnatelja Bratovščine krščanskega nauka (Bratovština kršćanskog nauka) v vrhbosanski nadškofiji. Od julija do novembra 1927 je bil župnik na Stupu, 1928 upravnik in spiritual ter vikar pomočnik župnika in dekana Ivana Kozinovića v Vidovicah, od koder se je na predlog duhovnikov šamaške dekanije zaradi spora z dekanom moral umakniti. Oktobra 1928 je bil imenovan za začasnega upravitelja Marijine kongregacije v Betlehemu v Sarajevu, aprila 1929 pa za začasnega upravitelja župnije Zavidovići. 1929 ga je sarajevski nadškof razrešil službe kanonika vrhbosanske škofije, ki se ji je Cankar ustno odpovedal, in ga imenoval za upravitelja župnije sv. Antona Padovanskega v Lukavcu, hkrati pa tudi za dekana tuzlanske dekanije. Za njegovo nesebično in požrtvovalno delo mu je podelil naslov častnega kanonika vrhbosanskega kapitlja. Marca 1937 je Cankar zaradi slabega zdravstvenega stanja zaprosil za upokojitev pri častnih sestrah Služabnicah malega Jezusa v Han-Kumpaniji (Služavke malog Isusa) na območju Viteza ter bil oktobra istega leta razrešen dolžnosti župnika in dekana. Prošnja za upokojitev je bila odobrena, vendar šele od konca junija. 1939 je od papeža Pija XII. prejel odlikovanje papeškega tajnega komornika. Po drugi svetovni vojni je bil duhovnik v zavodu Egipt v Sarajevu (Zavod Egipat za zaštitu, odgoj i obrazovanje siromašne i nezbrinute djece). Po nacionalizaciji zavoda 1949 se je umaknil v Frančiškanski samostan v Ljubljani.
Vse življenje je bil tesno povezan z bratom, pisateljem Ivanom Cankarjem. Kot dijak je do pomladi 1895 in 1897 z njim stanoval v Ljubljani (to leto tudi skupaj z bratrancem Izidorjem Cankarjem), kjer so mu šolanje omogočili dobrotniki, med njimi Luka Jeran. Tik pred svojim krajšim odhodom na Dunaj jeseni 1896 mu je Ivan Cankar izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. K nadaljevanju študija teologije v Bosni je Karla Cankarja vodila želja po misijonskem delovanju, želel pa se je tudi oddaljiti od brata Ivana Cankarja in s tem preprečiti, da bi se kot publicista takrat nasprotnih svetovnih nazorov srečala v javnosti. Ivan Cankar se z njegovim odhodom v Bosno ni strinjal, predlagal mu je vrnitev. Ohranjenih je sto pisateljevih pisem bratu, ki so bogat vir za raziskovanje njegovega življenja in dela. Karel Cankar je brata vse življenje tudi finančno podpiral. Po razdrtju zaroke z dunajsko zaročenko Štefko Löffler je bil pisatelj Ivan Cankar od septembra do novembra 1909 pri bratu kot gost nadškofa Stadlerja. Karel Cankar je bil tudi korektor Zbranih spisov Ivana Cankarja in je pomagal pri njihovi izdaji.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine