Novi Slovenski biografski leksikon

BREZIGAR, Milko, gospodarski teoretik, gospodarstvenik, novinar, politik (r. 6. 10. 1886, Doberdob, Italija; u. 22. 4. 1958, Salzburg, Avstrija, pokopan v Ljubljani). Oče Jožef Brezigar, nadučitelj, matiAlojzija Brezigar, r. Ferfolja. Bratje Mirko Brezigar, višji policijski komisar, podnačelnik okraja Ljubljana-okolica, okrajni načelnik v Brežicah, Kočevju in Škofji Loki, Srečko Brezigar, tajnik na ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine SHS, tajnik poslaništva Kraljevine SHS v Pragi, in Metod Brezigar, uradnik.

Maturiral je 1904 na gimnaziji v Gorici. Pravo je študiral v Gradcu in na Dunaju, kjer je 1910 doktoriral. Nato je kot štipendist avstrijske vlade študiral ekonomijo v Berlinu. Kot visokošolec je deloval v akademskem društvu Slovenija na Dunaju in pripadal krogu liberalno usmerjenih slovenskih visokošolcev. Po študiju je bil krajši čas odvetniški pripravnik v Ljubljani in Gorici, 1914 je postal urednik gospodarskega dela dunajske Reichpost. Ob začetku prve svetovne vojne je bil zaradi suma veleizdaje aretiran in prepeljan v Gorico. V preiskovalnem zaporu je ostal do novembra 1914. Spomladi 1915 se je zaposlil v statističnem oddelku Žitnega zavoda na Dunaju, nato je bil 1917–18 vodja njegovega oddelka za nadzor nakaznic za moko in kruh. Marca 1918 so ga zaradi suma nezakonitega prekupčevanja z nakaznicami za moko aretirali, po odhodu iz preiskovalnega zapora konec maja pa obtožili osumljenega kaznivega dejanja. Do sodne obravnave, odrejene v novembru 1918, zaradi razpada Avstro-Ogrske ni prišlo.

Pozimi 1916 je začel jugoslovanskim emigrantom v Švici na lastno pobudo posredovati poročila o položaju Avstro-Ogrske na področju prehrane. Spomladi 1917 je bil med ustanovitelji t. i. slovenskega tajnega odbora, skupine mlajših liberalnih izobražencev – uradnikov, rezervnih oficirjev in študentov, ki je v Švico pošiljala prostovoljna zaupna poročila o stanju avstro-ogrske armade in prehranjevalnih razmerah v državi ter z nekaterimi pomembnimi podatki koristila Antanti. Iz tega časa izvira njegovo tesno sodelovanje z liberalnima politikoma Gregorjem Žerjavom in Albertom Kramerjem. Julija 1918 je prišel v Ljubljano in avgusta postal glavni tajnik Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro ter član njegovega gospodarskega odseka. V odseku se je posebej ukvarjal z valutnim vprašanjem.

Po nastanku Kraljestva/Kraljevine SHS je po nalogu ministrstva za finance v tujini preučeval valutno problematiko. Po vrnitvi januarja 1919 je bil vključen v gospodarsko-finančno sekcijo delegacije Kraljestva SHS na mirovni konferenci v Parizu. Po odstopu Karla Trillerja konec marca 1919 je bil do oktobra 1920 poslanec liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) v Začasnem narodnem predstavništvu Kraljestva SHS. Deloval je v njegovem finančnem odboru, v katerem si je prizadeval za izboljšanje finančne uprave. Novembra 1919 je na Dunaju kot delegat ministrstva za trgovino in industrijo s predsednikom avstrijske vlade Karlom Rennerjem vodil razgovore o vrnitvi terjatev in premoženja jugoslovanskih državljanov v Avstriji. Bil je tudi član komisije za valutno reformo, ki jo je konec 1919 oblikovalo finančno ministrstvo. Novembra 1920 je na listi JDS za volilno okrožje Maribor-Celje kandidiral na volitvah v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS, vendar ni bil izvoljen. Pred volitvami sta narodnosocialistična Nova pravda in katoliški Slovenec objavila, da je bil 1918 v preiskovalnem zaporu. Ker ga je Slovenec prikazal kot nezakonitega prekupčevalca, je tožil njegovega odgovornega urednika. Odmevna sodna obravnava pred porotnim sodiščem v Ljubljani 1921, v kateri je tožnikova stran očitano ravnanje pojasnjevala kot zagotavljanje gmotne pomoči slovenskemu protiavstrijskemu delovanju, se je končala s poravnavo.

Po 1920 se je posvetil delovanju na novinarskem, gospodarskem in bančnem področju. Kot novinar se je zaposlil pri novoustanovljenem liberalnem dnevniku Jutro, 1920–21 je bil njegov urednik za gospodarska vprašanja, pozneje pa je vodil Jutrove gospodarske posle. V tridesetih letih 20. stoletja je bil član konzorcija in solastnik Jutra. V začetku dvajsetih let 20. stoletja je bil predsednik Zveze slovenskih zadrug, 1923 je postal eden od glavnih delničarjev Narodne tiskarne in član njenega upravnega odbora. Od 1929 je bil tudi član upravnega odbora Kranjske industrijske družbe. Kot zastopnik Hranilnice Dravske banovine je 1931 sodeloval pri prevzemu Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo v Ljubljani iz rok zavoda Kredit-Anstalt für Handel und Gewerbe (Kreditni zavod za trgovino in obrt) na Dunaju. 1933 je deloval v posvetovalnem odboru za poslovanje denarnih zavodov pri ministrstvu za trgovino in industrijo. Sredi tridesetih let 20. stoletja je vodil Zvezo lastnikov kinematografov Kraljevine Jugoslavije (KJ). Med svetovnima vojnama je bil dejaven tudi kot član vodstva akademskega društva Jadran. Bil je član društva in od 1938 konzorcija Kazina v Ljubljani.

V tridesetih letih 20. stoletja je stopnjevano deloval na obveščevalnem področju. Sodeloval je v dejavnosti jugoslovanske obveščevalne službe na Slovenskem, usmerjeni proti Italiji in po nastopu nacizma tudi proti Nemčiji. Po nemški zasedbi Češkoslovaške marca 1939 je pomagal češkim beguncem v KJ, po začetku druge svetovne vojne 1939 pa je kot sodelavec britanske organizacije Special Operations Executive (Uprava za posebne operacije) usmerjal protinacistično sabotažno in propagandno dejavnost slovenskih liberalcev. Ob okupaciji KJ 1941 se je iz Ljubljane umaknil v Split. Po nekaj mesecih se je vrnil v Ljubljano, živel ilegalno in pri Slovenski zavezi pripravil več elaboratov o ureditvi avtonomne Slovenije v povojni Jugoslaviji. Poleti 1943 je sodeloval pri snovanju četniške vojaške organizacije na Slovenskem. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je odšel v Rim, kjer je sodeloval z jugoslovanskim poslaništvom v Vatikanu in jugoslovanski begunski vladi pošiljal poročila o položaju v Sloveniji. V njih je zastopal izrazito protikomunistično stališče.

1945 je postal član Slovenskega narodnega odbora (SNO) v Rimu, ki ga je osnoval nekdanji minister SLS Miha Krek. Bil je med podpisniki t. i. Velikonočnega letaka SNO aprila 1945. Letak je pozival, da je v Jugoslaviji treba preprečiti komunistično zmago. Po koncu svetovne vojne je ostal v tujini. Sodeloval je pri izdajanju časnika Glas zaveznikov, 1947 pa je sam izdajal šapirografirano glasilo Glas Jugoslavije. Medtem ga je Sodišče narodne časti v Ljubljani avgusta 1945 obsodilo na deset let prisilnega dela, izgubo narodne časti in zaplembo premoženja, vendar so še istega meseca kazen prisilnega dela preklicali. Po 1949 se je preselil v Avstrijo in zadnja leta preživel v zavetišču za starejše begunce v Salzburgu. Tam je pripravljal delo Die Kultur, ki ni izšlo. Kljub zagotovilu jugoslovanskih oblasti 1953, da se lahko vrne v domovino, je ostal v Avstriji.

Kot gospodarski teoretik je od 1911 objavljal v Vedi in drugem slovenskem in nemškem tisku. Obravnaval je bančništvo, problematiko gospodarske konjunkture, kriz in zastojev, slovenski narodnogospodarski program ter zunanjo trgovino Kraljevine SHS. Zaradi drugih obveznosti je znanstveno delo kmalu po prvi svetovni vojni opustil. V svoji najpomembnejši študiji Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, ki je izšla oktobra 1918, je zasnoval prvi dolgoročni gospodarski načrt Slovencev. Zagovarjal je nacionalizacijo, tj. prehod zemljiške lastnine, industrije, obrti in trgovine v slovenske roke, pospeševanje industrializacije in zunanje trgovine, uvedbo zaščitnih carin, ustrezno socialno politiko in s strani države določen intenziven način obdelovanja zemlje. Tako bi slovenski narod dvignili med moderne gospodarske narode, lastnike vsega, kar ustvarijo in s tem svobodno razpolagajo. Študija je tudi vir za pregled stanja gospodarstva na slovenskem narodnostnem ozemlju pred prvo svetovno vojno.

Dela

Konjunktura, kriza in depresija, Veda, 2, 1912, 37–52, 249–271, 480–492, 554–568.
Verboten einer Wirtschaftskrise Deutschlands : konkrete Anwendung der Krisentheorie and die jetzige Wirtschaftslage, Berlin, 1913.
Die wirtschaftlichen Konjunktur- und Depressionswellen in Österreich seit dem Jahre 1896, Wien, 1914.
Razvoj konjunkture in depresije v Avstriji v dobi od 1896–1911, Veda, 4, 1914, 69–86, 235–251.
Pogled v novi svet : poročal * * * na gospodarskem posvetu, ki ga je sklical »Narodni svet« 18. septembra 1918, Ljubljana, 1918.
Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, Celje, 1918.
La frontière sloveno-allemande, Paris, 1919 (s soavtorji).
La question du Prekmurje, de la Styrie et de la Carinthie, La Carinthie. Le Prekmurje,Paris, 1919 (soavtor Matija Slavič).
La question du Prekmurje, de la Styrie et de la Carinthie. La Carinthie, Paris, 1919 (s soavtorji).

Viri in literatura

AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS 1918–1982, t. e. 456 Brezigar Milko.
SBL.
PSBL.
Gospodarstvo : osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, Slovenski narod, 5. 10. 1918.
Politične novice : dr. Tavčar k valutni uredbi, Slovenec, 17. 12. 1919.
Kalne vode, Slovenski narod, 24. 1. 1920.
Politične vesti : JDS kandidira, Nova pravda, 22. 11. 1920.
Molčé kot grob, Slovenec, 27. 11. 1920.
Gospodarstvo : Zveza slovenskih zadrug, Jutro, 22. 2. 1921.
Kako smo rušili Avstrijo, Jutro, 4. 9. 1921.
Marko Natlačen, Afera dr. Milko Brezigarja pred sodiščem, Slovenec, 6.–8. 9. 1921.
Kranjska industrijska družba, Slovenec, 27. 11. 1929.
Bodoče delo Starešinske zveze »Jadrana«, Jutro, 29. 3. 1930.
Kreditni zavod za trg. in industrijo, Slovenec, 5. 7. 1931.
Posvetovalni odbor za ureditev kreditnih odnošajev, Jutro, 2. 4. 1933.
Kriza kinematografov, Jutro, 27. 11. 1935.
Domači odmevi : kdo bo gospodaril nad »Jutrom«?, Slovenec, 20. 11. 1936.
Janko Pleterski: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo : politika na domačih tleh med vojno 1914–1918, Ljubljana, 1971.
Jože Šorn: Narodni svet v Ljubljani in njegov gospodarski odsek, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 23, 1983, št. 1/2, 56, 58–61.
Zdenko Čepič: Narodnogospodarske zamisli pri Slovencih v času odločitve za prvo narodno državo, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 24, 1984, št. 1/2, 103, 111, 119.
Žarko Lazarević: Obrat proti jugu : ukrepanje ob vstopanju v jugoslovanski gospodarski prostor, Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju 1918–1945–1991, Ljubljana, 1996, 97, 98.
Mojega življenja pot : spomini dr. Vladimirja Ravniharja, Ljubljana, 1997.
Lambert Ehrlich: Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20 : Ehrlichova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 , Ljubljana, 2002.
Jerca Vodušek Starič: Slovenski špijoni in SOE 1938–1942, Ljubljana, 2002.
Boris Mlakar: Slovensko domobranstvo 1943–1945 : ustanovitev, organizacija, idejno ozadje, Ljubljana, 2003.
Bojan Balkovec:»Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša« : volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi, Ljubljana, 2011.
Perovšek, Jurij: Brezigar, Milko (1886–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149238/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv.: Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Brezigar Milko, nacijonalni ekonom, r. 6. okt. 1886 v Doberdobu pri Gorici. Študiral je gimnazijo v Gorici 1898–1904, pravo v Gradcu, promov. na Dunaju, nadaljeval ekonomske študije v Berlinu. Od 1911 je objavljal v Vedi in drugih slov. in nemških listih članke večinoma gospodarske vsebine, prevzel 1914 uredništvo gospodar. dela dunajske »Reichspost«, 1919 je bil kot gospodarski veščak član SHS delegacije na mirovni konferenci, nato do nov. 1920 nar. poslanec v začasnem predstavništvu v Beogradu in 1920 do 1921 urednik gospodar. dela Jutra. Živi v Lj. Izdal je samostojne publikacije »Vorboten einer Wirtschaftskrise Deutschlands. Konkrete Anwendg. d. Krisentheorie an die jetz. Wirtschaftslage« (Berlin 1913); »Die Konjunktur- u. Depressionswellen in Österreich seit 1896« (Wien 1913, izšlo slov. v Vedi IV), kjer je proučaval teorijo o gospodar. krizah; »Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva« (Celje 1918). *

Uredništvo: Brezigar, Milko (1886–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149238/#slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Brezigar Milko, nacionalni ekonom in gospodarstvenik, r. 6. okt. 1886 v Doberdobu, u. 25. apr. 1958 (op. ur.: 22. apr. 1958) v Salzburgu v Avstriji; pokopan na tamkajšnjem pokopališču. Oče Jožef, učitelj, mati Alojzija Ferfolja. B, je študiral gimn. v Gor., pravo in državoznanske vede v Gradcu ter na Dunaju, kjer je 1910 promoviral. Nato je študiral ekonomijo v Berlinu. Kot visokošolec se je udejstvoval v akad. društvu Slovenija. Pripadal je krogu liberalno usmerjenih slov. političnih delavcev, ki so imeli v programu združitev in osamosvojitev južnih Slovanov. Posvetil se je predvsem proučevanju gosp. problemov. Od 1911 je v gor. reviji Veda in drugih slov., a tudi nemških listih objavljal članke večinoma gospodarske vsebine. 1914 je prevzel uredništvo gosp. rubrike lista Reichspost, ki je bil eden najvažnejših dunajskih dnevnikov. Kot gosp. strokovnjak je bil 1919 član delegacije kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu. Nato je bil do nov. 1920 poslanec v začasnem narodnem predstavništvu v Bgdu. Po prvi svet. vojni se je B. za stalno naselil v Lj., kjer se je pridružil slov. liberalnim demokratom z dr. Žerjavom na čelu, torej krogu, s katerim je sodeloval že kot akademik in v reviji Veda. Leta 1920–21 je bil ur. gosp. rubrike lj. dnevnika Jutro, kasneje pa je bil eden vodilnih gosp. strokovnjakov v stranki. Bil je član upravnih odborov denarnih zavodov; v prvi vrsti pa se je posvetil gosp. vodstvu glasil stranke in Narodne tiskarne v Lj. Ker je bil preveč zaposlen s praktičnim delom, je kmalu po prvi svet. vojni opustil znanstveno delo. B. je bil vnet zagovornik skupne države južnih Slovanov. Po svojih močeh je prispeval, da ni bilo pozabljeno trpljenje primorskih Slovencev pod fašizmom in da jim je matična država nudila čim večjo pomoč. Po drugi svet. vojni se je B. umaknil iz Lj. Zadnja leta je preživel v Salzburgu kot gost zavetišča za starejše begunce. Javno se ni več udejstvoval. Napisal je naslednje članke: Smeri razvoja čeških bank (Veda, 1911, 202–207); Konjunktura, kriza in depresija (Veda 1912, 37, 249, 480 in 554); prikaz knjige Mario Alberti Il movimento dei prezzi e dei salari nell'anno 1911 a Trieste (Veda 1912, 614–618); Razvoj konjunkture in depresije v Avstriji (Veda 1914, 69 in 235); prikaz knjige Statistical Averages. A. Methodological Study by dr. Franz Žižek (Veda 1914, 322). Izdal je naslednje samostojne knjige: Vorboten einer Wirtschaftskrise Deutschlands. Anwendung der Krisentheorie an die jetzige Wirtschaftslage, Berlin 1913; Die Konjunktur- und Depressionswellen in Oesterreich seit 1896, Dunaj 1913; v slovenščini, Veda 1914; Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, Celje 1918.

Prim.: SBL I 58–59; Dr. Milko Brezigar, Demokr 15. maja 1958; osebne informacije.

B. S.

Sancin, Boris: Brezigar, Milko (1886–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149238/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine