Brence, Janez (1818–1870)

BRENCE, Janez, teolog, sadjar, publicist (r. 4. 5. 1818, Dovje; u. 28. 4. 1870, Unec). Brat Jernej Brence, narodni buditelj in organizator šolstva na Tržaškem.

Normalko in tri razrede gimnazije je obiskoval v Celovcu do 1833. Zadnje tri gimnazijske razrede, filozofijo in teologijo je obiskoval v Ljubljani (1833–42). Najprej je služboval kot kaplan v Studenem (1842–43) in Bohinjski Bistrici (1843–49). Poslan je bil v Križe pri Tržiču, a je zbolel in bil v Hrašah v začasnem pokoju (1849–50). Zatem je bil kaplan na Planini (1850–52) in v Komendi (1852–57), kurat v Podkraju pri Vipavi (1857–60) in nazadnje župnik na Uncu (1860–70).

V Bohinjski Bistrici je bil med pobudniki šole, ki je bila sprva v zasebni hiši. Pouk se je pričel 1849, Brence je bil prvi učitelj in se je zavzemal za gradnjo šolskega poslopja, ki je bilo urejeno 1851. V Komendi je najprej učil v kaplaniji, kasneje pa v graščini. Redna šola se je pričela z njegovim prihodom 1852. Tudi v Podkraju je bil začetnik šole, ki je bila 1857 v zasebni hiši. Na Uncu je pripomogel h gradnji novega šolskega poslopja 1862. V vseh krajih je uvajal nedeljske šole za odrasle ter jih poleg šolskih predmetov navajal k lepemu vedenju in moralnemu življenju.

Obenem se je zavzemal za uvedbo sadjarstva. Predlagal je, da bi morala vsaka šola dobiti prostor, kjer bi se učenci učili vzgojiti sadna drevesa, presajati rastline in jih oskrbovati. Že v Bohinjski Bistrici je imel zunaj kraja drevesnico. Ko je služboval v Uncu, je avstrijska vlada 1866 denarno podprla njegovo zamisel o uvajanju sadjarstva.

V pridigah je poudarjal pomen šole, se zavzemal za slovenščino, naročal domače časopise.

Pisal je v Zgodnjo Danico.

Brence Janez, propagator slov. šole, r. 4. maja 1818 v Dovjem, u. 28. apr. 1870 na Uncu. Študiral je do 1833 normalko in tri gimn. razr. v Celovcu, 1833–42 zadnje tri gimn. razrede, filozofijo in teologijo v Lj., bil kaplan na Studenem do 1843, v Boh. Bistrici do 1849, v začasnem pokoju v Hrašah do 1850, kaplan na Planini do 1852, v Komendi do 1857 in kurat v Podkraju pri Vipavi do 1860, ko je postal župnik na Uncu. Bil je sošolec Malavašičev, Pintarjev in Žakljev ter se pač še v študentskih letih vnel za narodnost, četudi ga ni med člani Pintarjevega »Čitavnega zbora« v bogoslovnici 1841. V vseh službah se je brinil za ustanovitev ali prospeh šole, iz katere je skušal izriniti nemškutarstvo; obenem je delal za zboljšanje sadjereje. Svojo domorodno orijentacijo je kazal tudi ves čas s tem, da je naročal domače časnike zase in za druge ter pristopal domačim društvom. Objavil je 1849–51 v Danici več dopisov o šolskih stvareh in eno pesem (iz njegove ostaline je objavil Pintar v Danici 1872, 228 »Slovo iz Boh. Bistrice«, 245 »Govorček za male slavnosti šolskega leta«). — Prim.: Pintar, Danica 1870, 271… 343 (z objavo pisem Pintarju); Marn XXV, 54; šolski in škof. katalogi. Kd.