Bleiweis vitez Trsteniški, Janez (1808–1881)

BLEIWEIS, Janez (Janez vitez Bleiweis plemeniti Trsteniški, Johann (Janez) Bleiweis, Johann (Ivan) Bleiweiss), vitez Trsteniški, zdravnik, živinozdravnik, politik, časnikar, urednik, publicist (r. 19. 11. 1808, Kranj; u. 29. 11. 1881, Ljubljana). Oče Valentin Pleiweis, trgovec in posestnik, po rodu iz Trstenika (pri Golniku), mati Terezija Pleiweis, r. Smrekar. Sin Karel Bleiweis, zdravnik, politik, kulturnik, vnuk Demeter Bleiweis, zdravnik, vnuk Janko Bleiweis, uradnik, gledališki organizator, mačeha Marija Magdalena Pleiweis, avtorica prve slovenske kuharske knjige, svak Franc Ksaver Souvan, podjetnik, trgovec, pravnuk Saša Bleiweis, gozdar, pravnuk Janko Bleiweis, gradbenik, hidrotehnik.

Ljudsko šolo je obiskoval v Kranju (1815–19), gimnazijo (1819–24) in licej (1824–26) pa v Ljubljani. Na Dunaju se je 1826 vpisal na medicinsko fakulteto, kjer je 1832 doktoriral z disertacijo De hirudine medicinali (O zdravilni pijavki); leto pozneje je opravil še porodniški tečaj (magister porodništva) in se izuril v cepljenju proti kozam. 1834 se je poročil z Dunajčanko Katarino Fellner; istega leta se jima je rodil sin Karel. 1834–35 je kot plačani praktikant študiral živinozdravništvo in avgusta 1835 prejel diplomo živinozdravnika. Na oddelku dunajskega Inštituta za živinozdravništvo, ki ga je vodil Anton Hayne (po rodu iz Kranja), so mu zaupali mesto suplenta in korepetitorja specialne patologije in terapije. 1838 je objavil prvi strokovni priročnik Praktisches Heilverfahren bei den gewöhnlichsten innerlichen Krankheiten des Pferdes, ki je bil štirikrat ponatisnjen (51854). Po preselitvi v Ljubljano 1841 je bil imenovan za profesorja živinozdravništva in sodne medicine na ljubljanskem liceju. 1842 je postal tajnik Kranjske kmetijske družbe in to ostal do smrti. 1843–67 je bil urednik prav tedaj ustanovljenih Kmetijskih in rokodelskih novic (Novice). Od 1849 do smrti je bil ravnatelj na lastno pobudo in pobudo Simona Strupija osnovane podkovske in živinozdravniške šole s slovenskim učnim jezikom. Po ukinitvi liceja (1850) je ohranil naziv profesorja ter poučeval na podkovski in živinozdravniški šoli, 1849–63 pa tudi na triletni kmetijski šoli, ki jo je ustanovila Kranjska kmetijska družba. Od 1856 do upokojitve 1874 je bil kranjski deželni živinozdravnik, 1851–70 član zdravstvene komisije za Kranjsko, 1860–61 začasni deželni zdravstveni svetnik, 1861–63 ravnatelj deželne porodnišnice v Ljubljani in od 1870 član deželne komisije za konjerejo. Ob epidemiji kolere 1866 je bila na njegov predlog ustanovljena zasilna bolnišnica v Ljubljani; Bleiweis je prevzel njeno vodstvo. V kranjskem deželnem zboru je mdr. učinkovito nastopal v razpravah o zdravstvenih zadevah ter se zavzemal za širitev in obnovo porodnišnice ter gradnjo umobolnice v Ljubljani.

Čeprav so bile Novice nepolitičen kmetijski in rokodelski list, je Bleiweis že v prvih letih njihovega izhajanja sprejel daljnosežne odločitve. Vprašanje slovenskega črkopisa je razrešil z opredelitvijo za gajico, v polemikah okoli ilirizma pa se je opredelil za slovenščino.Novice so nagovarjale vse Slovence in imele dopisnike po vsem slovenskem ozemlju, 1844 pa so s pesmijo Janeza Vesela Koseskega za ozemlje, poseljeno s slovensko govorečim prebivalstvom, že sprejele tudi ime Slovenija. Obdobja Bleiweisovega političnega delovanja se razlikujejo. Pred 1848 je bil po nazorih blizu reformno-razsvetljenskemu krogu nadvojvode Janeza ter zagovornik postopnih družbenih in gospodarskih reform, radikalnejšim spremembam in revolucijam (kot je bila revolucija 1848) pa je nasprotoval tudi pozneje. Po izbruhu revolucije 1848 je bil previden; obsojal je nemire in pozival k »mirnemu pričakovanju dobrot«, ki jih bodo prinesli novi zakoni in časi. Kot tajnik Kranjske kmetijske družbe in urednik Novic je postal član stanovskega odbora in delegacije kranjskih deželnih stanov, ki je aprila odšla na Dunaj. Na pogovoru pri nadvojvodi Janezu je spregovoril o Zedinjeni Sloveniji, vendar sprejel njegovo stališče, da mora biti ta enotna volja »ljudstev«, ki se bodo v njej združila. V kranjskih stanovih in Novicah se je omejil na zahteve po uradovanju v slovenskem jeziku, pomnožitev šol in uveljavitev slovenščine v šolstvu. Po vrnitvi z Dunaja je ugotavljal, da je treba šele dokazati, da si ljudstvo zedinjenja res želi.

Vseeno so Novice 29. marca 1848 objavile poziv Matije Majarja sorojakom, naj »kot svoboden narod stopijo med svobodne narode«, aprila pa pobudo Davorina Trstenjaka za sklic narodne skupščine v Ljubljani, članek dunajskih študentov Antona Globočnika in Martina Semrajca, ki se je zavzemal za Zedinjeno Slovenijo, ter Zdravljico Franceta Prešerna. Maja so v prilogah natisnile tudi poročilo o ustanovitvi društva Slovenija na Dunaju ter o njegovi zahtevi po združitvi Slovencev v kraljestvo Slovenijo in Majarjev letak Kaj Slovenci terjamo. Toda Bleiweis je svaril pred naglico in ostajal v ozadju. Pri ustanavljanju Slovenskega društva v Ljubljani ni sodeloval, je pa junija postal njegov predsednik. Podprl je vladno stališče o volitvah v vsenemško skupščino v Frankfurtu in se volitev udeležil, a naknadno objavil članek Janeza Vesela Koseskega proti volitvam.Novice so maja 1848 zavračale širitev revolucije na Dunaju, junija pa objavile hvalo dunajskih revolucionarjev Mihaela Ambroža. Za poslanca v državnem zboru Bleiweis ni kandidiral, prav tako se ni odzval na vabilo, naj se udeleži slovanskega kongresa v Pragi; je pa junija v Illyrisches Blatt (Ilirskem listu) branil pravico Slovencev do Zedinjene Slovenije.Novice so zagovarjale zemljiško odvezo z odkupom, vendar Bleiweis svojih pogledov na odvezo ni nikoli podrobneje obrazložil. Odločno pa je nastopil proti oktobrski revoluciji na Dunaju ter v upanju na cesarjevo podporo narodni enakopravnosti in ustavni ureditvi monarhije podprl dvorno in vladno politiko. O razpustitvi državnega zbora v Kromerižu 7. marca 1849 so Novice poročale brez komentarja, objavo oktroirane ustave pa pospremile z željo, da »zagotovljena svoboda« ne bo ostala mrtva črka na papirju. Svobodomiselni sodobniki so Bleiweisu očitali boječnost in opreznost, policija pa zvitost.

Novo obdobje Bleiweisovega političnega delovanja se je začelo z obnovitvijo ustavnega življenja 1860–61. Ob oktobrski diplomi je zadržano zapisal, da so »Kranjci praktičen narod«, ki ob vsaki novosti čaka, kaj se bo razvilo iz nje, in obžaloval, da Slovenci niso dobili enakih pravic kot Madžari in Hrvati. Po razglasitvi februarskega patenta je opozarjal, da novi zakoni ne uvajajo prave ustavne vlade, saj njeni ministri niso odgovorni državnemu zboru, dvodomni sistem pa bo gosposki zbornici omogočal, da bo zavračala sklepe poslanske zbornice. Vseeno naj bi bila z novimi zakoni »ljudstvom dana velika oblast«, njihova naloga pa bo po »mirni poti« doseči, kar »zahteva prava ustavna vlada«. Oktobra 1861 je v članku pod naslovom Naš program ugotavljal, da sta »narodnost in svoboda /…/ nerazdružljivi sestri«, slovensko »geslo« pa mora biti enotna in močna Avstrija na ustavni podlagi, ki bo deželam in narodom zagotavljala avtonomijo; hkrati je nasprotnikom slovenskega gibanja odgovarjal, da slovensko gibanje ne teži k samostojni »jugoslovanski kraljevini« in odcepitvi od Avstrije, temveč je slovenski cilj narodna in jezikovna enakopravnost v njenem okviru. 1861 je organiziral podpisovanje peticije vodečemu ministru Antonu von Schmerlingu, ki je omenjala Zedinjeno Slovenijo (zanjo so zbrali 19.386 podpisov), po septembrskem patentu in pod vtisom dogovarjanja Dunaja z Madžari pa je 1865 predsedoval shodu slovenskih politikov v Mariboru, ki je poskušal zagotoviti zgodovinsko utemeljitev s sklicevanjem na posodobljeno obnovitev Notranje Avstrije ideji Zedinjene Slovenije; vseeno je leto pozneje v Novicah zapisal, da je »pravica narodnosti« starejša »od stare historije«.

Bleiweis je bil na deželnozborskih volitvah na Kranjskem 1861 izvoljen v treh kmečkih okrajih (ljubljanskem, kamniškem in kranjskem), štajerski, kranjski in goriški Slovenci pa so ga v priznanjih, s katerimi so ga počastili v prvi polovici šestdesetih let 19. stoletja, že imenovali oče slovenske domovine. 1861–78 je bil član kranjskega deželnega odbora, 1872 ga je kot najstarejši odbornik nekaj mesecev tudi vodil, 1878–81 je bil namestnik deželnega glavarja, 1851–61 in 1862–68 pa tudi občinski svetovalec v Ljubljani. V deželnem zboru, Novicah in na javnih nastopih se je zavzemal za uveljavitev slovenščine v osnovnih in strokovnih šolah, gimnazijah in učiteljiščih ter v uradih in na sodiščih, zavračal je nasprotnike slovenskega gibanja, podpiral predloge za ustanovitev slovenske univerze ali pravne fakultete (oz. pravne akademije) in spodbujal ustanavljanje čitalnic; aktivno je sodeloval tudi pri pobudi za ustanovitev slovenskega gledališča (1850) ter pri organizaciji in vodenju slovenskih kulturnih ustanov (1863–81 je bil predsednik ljubljanske čitalnice, 1875–81 predsednik Slovenske matice), toda s pobudami za ustanovitev slovenskega političnega časopisa se sredi šestdesetih let 19. stoletja ni strinjal. Zavzel se je za izdajanje časnika v nemškem jeziku, ki bo pojasnjeval slovenska stališča, zaradi česar je prišel v spor s Franom Levstikom in njegovimi somišljeniki. Ob razpravah o slovenskem političnem časopisu sta se v slovenskem gibanju izoblikovali dve struji. Bleiweisovih pristašev se je po češkem zgledu prijelo ime staroslovenci, njihovih nasprotnikov pa mladoslovenci. Bleiweisovi staroslovenci so 1865–70 izdajali nemško pisani časnik Triglav, ki pa je bil bolj kranjski kot vseslovenski.

Bleiweis je kot drugi slovenski voditelji nasprotoval dualizmu, vendar je slovenske poslance, ko so v državnem zboru glasovali za dualizem, lojalno podprl. Ivan Prijatelj je menil, da je Bleiweis, čeprav je bil zasebno »predmarčni svobodomislec«, že v petdesetih letih 19. stoletja popustil klerikalizmu Luke Jerana, tako da so imele Novice že v šestdesetih letih klerikalno podobo, Vasilij Melik pa je pokazal, da Novice do spomladi 1867 niso nastopale v obrambo vere in cerkve ter da so se zavzemale le za narodnost in narodni program. Bleiweis je geslo »vse za vero, dom, cesarja« sprejel šele ob marčnih volitvah 1867, vendar tudi v razpravi o konkordatu ni nasprotoval okrnitvi oz. odpovedi konkordata s cerkvenimi, temveč z narodnimi argumenti. Do taborskega gibanja je bil sprva zadržan, 1869 pa se je v govoru na taboru v Vižmarjah pri Ljubljani zavzel za Zedinjeno Slovenijo. O slovenski želji po združitvi je spregovoril tudi v kranjskem deželnem zboru, a je 1869 prav tako sodeloval pri pisanju predloga resolucije, ki se je omejevala na zahtevo po povečanju deželnih avtonomij in pravico deželnih zborov, da dežele združujejo v državnopravne skupine. Bil je nasprotnik skrajnosti in zagovornik narodne sloge. 1871 je nasprotoval preimenovanju društva Slovenija, ki mu je predsedoval od ustanovitve 1868, v katoliško politično društvo, na vključitev v državnopravno stranko Karla Hohenwarta pa je pristal šele po krajšem obotavljanju. Staroslovenci tudi po razkolu 1872 na Kranjskem niso postali klerikalna stranka. Bleiweis in njegovi najožji somišljeniki so delovali v koaliciji s privrženci klerikalne struje in zmernimi liberalci, Novice pa so se tudi v času kulturnega boja, ko je bilo njihovo pisanje podobno pisanju katoliškega časopisja, večkrat polemično razhajale s katoliškimi listi.

Novice so v vseslovanskem navdušenju pozorno spremljale razmere pri drugih slovanskih narodih in južnih Slovanih. Bleiweis se je 1. decembra 1870 udeležil jugoslovanskega kongresa v Ljubljani, Novice pa so pisale o »bojno oživljeni zamisli« naravne združitve avstrijskih jugoslovanskih plemen »na korist dinastije, cesarstva in narodov«. Ob avstrijski zasedbi Bosne in Hercegovine je oktobra 1878 v kranjskem deželnem zboru predlagal poslanico cesarju, v kateri so se slovenski poslanci Francu Jožefu zahvaljevali za zasedbo BiH in osvoboditev južnoslovanskih kristjanov izpod turške oblasti, protestirali proti vladnim pritiskom na volitvah in narodno nepravičnemu volilnemu sistemu ter ponovili željo po Zedinjeni Sloveniji. Mladoslovenski kritiki so Bleiweisu očitali konservativnost, avtoritarnost (»prvaštvo«), oportunizem, nepodjetnost, sodelavce (Etbina Henrika Costo), zavračali njegove kulturne koncepte in navduševanje nad Koseskim ter (domnevno) podcenjevanje Prešerna in terjali radikalnejšo narodno politiko. Toda po obnovitvi sloge 1876 sta ga slavila oba tabora in slovesnost ob njegovi sedemdesetletnici je bila velika manifestacija za Zedinjeno Slovenijo ter hrvaško-slovensko zavezništvo. Po prevladi nemške večine v kranjskem deželnem zboru (1877) Bleiweis ni več hotel sodelovati v deželnem odboru, deželni poslanec ljubljanskega kmečkega okraja pa je ostal do smrti; Novice so 1879 pozdravile nastop konservativne vlade Edvarda Taaffeja, vendar so mu že 1880 zamerile, da ni razpustil kranjskega deželnega zbora. Bleiweisu so ob smrti v obeh slovenskih političnih taborih priznavali vodilno vlogo v slovenskem gibanju, časopisi pa so pozivali k nadaljevanju njegove politike in k narodni slogi.

Bleiweisovi politični nazori so bili tesno povezani z njegovimi gledanji na slovenske kulturne, gospodarske in družbene razmere, njegova glavna pozornost pa je bila usmerjena k podeželju in podeželskemu prebivalstvu. Bil je praktik s posluhom za drobno delo, vendar tudi s prepoznavnim, v fiziokratskem gibanju predmarčne dobe in stvarni presoji slovenskih gospodarskih možnosti utemeljenim programom. Prepričan, da bo osnova slovenskega gospodarstva še nekaj časa ostalo kmetijstvo, saj zaradi pomanjkanja domačega kapitala za hitrejši razvoj industrije še ni možnosti, naglo preoblikovanje kmečke družbe pa bi pospešilo ponemčevanje in ogrozilo slovensko prihodnost, se je zavzemal za modernizacijo poljedelstva, živinoreje in sadjarstva, uvajanje novih obdelovalnih metod, orodij in kultur ter za izobrazbeni dvig prebivalstva. V Bleiweisovem času je bila uresničena fiziokratska doktrina o nujnosti sprememb v kmetijstvu, predvsem s prehodom od pridelovanja žit k živinoreji; to je ugodno vplivalo na donosnost kmetijstva in storilnost živega dela. Hkrati je Bleiweis uveljavljal etična načela utilitarističnega nauka: opozarjal je na trpljenje živali, v prilogi Novic pa objavil delo Mihaela Stojana Miloserčnost do žival : poduk za mlade in stare ljudi (1846, popravljeni natis 1849). V razsvetljenskem duhu je od 1843 vztrajno širil strokovna znanja in si prizadeval za »umnost«. Opozarjal je na pomanjkanje strokovne literature ter vplival na ustrezno programsko usmeritev Novic, Kranjske kmetijske družbe v Ljubljani in Slovenske matice. Kot urednik letopisa Slovenske matice je zavrnil očitke o materializmu (darvinizmu) v razpravi dr. Maksa Samca (Možgani, 1876) in zagovarjal svobodno znanost.

Kot tajnik Kranjske kmetijske družbe je ob Novicah od 1845 urejal Novo pratiko oz. po 1846 Veliko pratiko (prvi zvezek je bil razprodan v 32.000 izvodih). Že 1843 je objavil svojo prvo slovensko in prvo izvirno slovensko živinozdravniško knjigo Bukve za kmeta, 1851 pa uredil Nauk murve in svilode rediti in svilo pridelovati (po delu Franca Ksaverja Hlubeka). Poslovenil je Gnojišče kmetovavca zlati rudnik (1854), Najpripravnejša in najpreprostejša gnojišča (1870) in Stelja in gnoj (1874) ter spisal Nauk o umni živinoreji (1871). Ob stoletnici ustanovitve družbe je napisal Zgodovinske črtice važnejšega delovanja c. k. kmetijske družbe na Kranjskem od pričetka njenega delovanja v letu 1767 do konca leta 1867. Za učne namene podkovske in živinozdravniške šole v Ljubljani sta Bleiweis in Simon Strupi zasnovala enciklopedično zbirko Živinozdravstvo, za katero je Bleiweis spisal učbenike: Nauk zdrave in bolne kopita podkovati in kopitne bolezni ozdravljati (1851, ponatis 1883), Nauk kako pomagati živini o porodih in kako ravnati s staro in mlado živino in ozdravljati poporodne bolezni (1853, ponatis 1887), Nauk klavno živino in meso ogledovati (1855, poslovenjen in prirejen pravilnik o mesogledništvu) in Nauk od reje domače živine (1858). Pomembna je bila Bleiweisova znanstvena raziskava ovčje kuge Die Identität der Rinder- und Schafpest zum ersten Male durch Impfversuche constatirt (1864). Z biološkim poskusom na govedu je prvi dokazal, da je kuga ovac istovetna z govejo kugo. Strokovne in poučne članke je objavljal v Novicah in nemško pisanih Annalen der kaiserl. königl. Landwirtschaftgesellschaft in Laibach (Anali) in Naznanilih (Mitteilungen) kmetijske družbe. V Novicah je vztrajno ponavljal, da je tudi kmetijstvo »vednost«, ki se je je treba učiti, pomanjkanje tehničnih in naravoslovnih znanj pa ne zavira le razvoja kmetijstva, temveč tudi »obertnije«. S spisi s področja veterine in živinoreje je prispeval k uveljavljanju slovenske veterinarske terminologije, se v člankih o kmetijstvu pod vplivom humusne teorije Alberta Thaera zavzemal za učinkovito izboljšanje kmetijskih zemljišč; spodbujal je k izboljšavam v sadjarstvu ter uvajanju novih sadnih dreves in vrst, Novice pa so poročale tudi o novostih s področja zdravstva, poučevale so bralce o nalezljivih boleznih (kozah, koleri, steklini, vraničnem prisadu idr.) in preganjale vraževerje. Bleiweis je odločno zavračal neznanstvene poglede na bolezni in zdravljenje.

V razmišljanju o posledicah izgradnje železnice za notranjsko kmetijstvo (1856) je poudarjal pomen razdelitve srenjske zemlje in spremenjene strukture kmetijskih kultur ter kmečke gospodarje pozival, naj se oprimejo »umnejšega sadjarstva«, živinoreje in gojenja sviloprejk (objava v nemščini Was hätte in Innerkrain bei dem Folge der Laibach-Triester Eisenbahnaufhörenden Fuhrwerkverdienste zur Hebung der landwirtschaftlichen Produktion zu geschehen und in welcher Art sollte sich die Landwirtschaft Gesellschaft in Krain bei dieser wichtigen Frage betheiligen, Laibach, 1857). Neuspešno si je prizadeval za ustanovitev tehnične šole, po ukinitvi prve slovenske kmetijske šole (1863) pa tudi za novo kmetijsko šolo v Ljubljani.Novice so pisale o pomanjkanju denarja na vasi in se zavzemale za ustanavljanje posojilnic za kmeta. Bleiweis je bil nasprotnik izseljevanja s podeželja, svaril je pred izseljevanjem v tujino in Ameriko, saj je menil, da je v kmetijstvu še dovolj možnosti za zaslužek, odgovornost za rastočo kmečko revščino pa je pripisoval vladni, davčni in gospodarski politiki ter kmetovim slabostim (konservativnosti, nepoučenosti in pijančevanju).Novice je urejal do 1867, usmerjal pa jih je vse do smrti. Razvoj njegove gospodarske misli ponazarjajo spremembe v naslovu Novic, ki so bile najprej kmetijske in rokodelske (1843–48), nato kmetijske, rokodelske in narodne (1849–55), od 1856 pa gospodarske, obrtniške in narodne, kar kaže na postopno širjenje njegove pozornosti od kmetijstva in rokodelstva na obrt in vse gospodarstvo. Njegovo prizadevanje za gospodarski napredek je temeljilo na prepričanju, da je trdno gospodarstvo temelj narodnega blagostanja in predpogoj narodne samostojnosti.

Slavisti ocenjujejo, da so imele Novice izjemen pomen za razvoj slovenskega knjižnega jezika. Bleiweis je zlasti v prvem desetletju izhajanja Novic (1843–54) odločno vztrajal pri stališčih Jerneja Kopitarja, Franceta Prešerna in Matije Čopa ter branil individualnost slovenskega knjižnega jezika. Čeprav se ni nikoli povsem otresel vseslovanskih predstav Jána Kollárja, je v praksi sledil prepričanju, da je slovenski jezik vreden izobraževanja. Njegova jezikovna politika je bila narodna in realistična. Uporno je ponavljal, da mora biti slovenski jezik razumljiv preprostemu ljudstvu, medtem ko se mora besedišče knjižnega jezika izpopolnjevati z novimi spoznanji in besednim bogastvom.Novice je sprva odprl za vsa narečja, a v petdesetih letih 19. stoletja pristal na glasoslovno in paradigmatsko poenotenje novih oblik knjižnih narečnih različic, na podlagi katerih se je kranjski knjižni jezik do sedemdesetih let 19. stoletja preoblikoval in razvil v vseslovenskega. Kultiviranje slovenskega knjižnega jezika je podpiral tudi, ko so se v drugem časopisju in literarnih delih okrepile težnje po slavizaciji in arhaizaciji, hkrati je zavračal zamisli o delitvi na jezik za ljudstvo in jezik za izobražence. Ob pozivih Novicam, naj v podporo oblikovanju južnoslovanskega knjižnega jezika pišejo v hrvaško-srbskem jeziku, pa je kot skupni slovanski jezik priporočil ruščino (1878).

Novice so vse od začetka objavljale tudi literarne prispevke, pri čemer je Bleiweis tudi književnost presojal predvsem v luči njene vzgojno-izobraževalne in narodnobuditeljske funkcije. Za liriko in leposlovno besedo ni imel posebnega posluha, toda v Novicah je ponatisnil Prešernov Krst pri Savici, objavil več njegovih pesmi in 1848 Zdravljico. Nadvse je cenil in slavil Janeza Vesela Koseskega, ki je bil s svojo nacionalno udarnostjo in gromovništvom glasnik oblikujočega se slovenskega nacionalizma. Bleiweisa so zaradi nekritičnega navduševanja nad Koseskim in domnevnega zapostavljanja Prešerna kritizirali že sodobniki (Fran Levstik, Josip Stritar), pozneje pa tudi literarni zgodovinarji in prešernoslovci, vendar že nekaj časa prevladuje mnenje, da je tudi Prešerna cenil kot velikega pesnika. Sam je zavračal literarne kritike in njihove avtorje pozival, naj raje kot s kritiko s pisanjem bogatijo slovensko slovstvo, Novice pa je odprl tudi hvali Josipa Stritarja in njegovega Zvona. Posebej ga je navduševalo gledališče. Za oder je poslovenil več tujih gledaliških predlog (Slovenske glediščne igre, z objavo Linhartove Županove Micke 1864–65; Vdova in vdovec, Slovenska Talija, IV, 1870). Urejal je Letopise Slovenske matice (1868–69, 1877–81), koledarje (almanahe) in šolske knjige ter pisal zgodovinske in splošno poučne članke.

Cesar Franc Jožef mu je 1881 podelil plemiški naziv (vitez Trsteniški), že 1862 je od ruskega carja Aleksandra prejel viteški red sv. Vladimirja, 1866 pa je bil odlikovan še z viteškim križem cesarja Franca Jožefa. Bil je član Društva srbske slovesnosti (1851), član JAZU v Zagrebu (1866) ter častni član številnih domačih in tujih društev, kmetijskih družb ter častni občan oz. meščan številnih občin (častni meščan Ljubljane 1867). Po njem se imenujeta cesti v Ljubljani in Kranju, v obeh mestih ima tudi spominska obeležja.

Bleiweis Janez, zdravnik in živinozdravnik, pisatelj, časnikar in politik, r. v Kranju 19. nov. 1808 iz trg. rodbine, u. 29. nov. 1881 v Lj. Hodil je v ljudsko šolo doma od 1815 do 1819, v gimnazijo v Lj. od 1819 do 1824 in v dveletni licej v Lj. od 1824 do 1826, nato odšel na dun. vseučilišče, kjer je postal 1832 doktor zdravilstva na podlagi disertacije »De hirudine medicinali«, dobil 1833 diplomo porodniškega magistra, vstopil kot 1834 penzijonar (praktikant) v c. k. živinozdravniški zavod na Dunaju, postal 1835 diplomiran živinozdravnik ter suplent, 1836 pa korepetitor na dun. živinozdravniškem zavodu, 1841 prišel kot prof. živinozdravništva in sodne medicine na medicinsko in kirurgično učilišče v Lj., postal 1842 tajnik c. kr. kmetijske družbe za Kranjsko, 1843 urednik Novic ter 1849 ravnatelj podkovske in živinozdravniške šole; te tri posle je opravljal do svoje smrti. Po razpustu medicinskega in kirurgičnega učilišča v Lj. (1850) je obdržal naslov c. kr. profesorja in bil imenovan 1851 za člana stalne zdravstvene komisije za Kranjsko, kjer je deloval do 1870, od 1855 do 1856 je bil član komisije za odvračanje kolere, 1856 je postal c. kr. dež. živinozdravnik in opravljal ta posel do svoje upokojitve 1874, od 1860 do 1861 je bil tudil začasni dež. zdravstveni svetovavec, 1861 ravnatelj c. kr. porodnišnice v Lj. in od 1870 član stalne dež. komisije za konjerejo. — B. je bil obč. svetovavec v Lj. od 1850 do 1861 in drugič od 1862 do 1868. Ob začetku ustavne dobe 1861 je bil izvoljen na treh krajih za dež. poslanca in obdržal mandat kmečkih občin okraja Lj.-Vrhnika, kjer je sijajno prodrl tudi pri vseh poznejših volitvah: 1867 (dvakrat), 1869, 1870,1871,1877; opravljal je obenem posel dež. odbornika 1861, 1867, 1870, 1871, a 1877 se mu je odpovedal iz pol. razlogov, ker ni priznaval legalnosti dež. zbora, 1871 in 1872 je nadomeščal dež. glavarja, od 1878 do 1881 je bil dež. glavarja namestnik. Slovenci so ga častili kot »očeta slov. naroda«, avstr. cesar mu je (1881) podelil plemstvo (vitez Trsteniški). B.-ovo delovanje se je gibalo zlasti v treh smereh: zdravniško-gospodarsko, narodno-buditeljsko in časnikarsko-politično.

a) Kot živinozdravnik in tajnik kmet. dr. za Kr. je spoznal gospodarske potrebe slov. ljudstva: z besedo in s peresom je začel gospodarsko poučevati kmete in obrtnike zlasti kot urednik Novic ter kot ravnatelj in učitelj podkovske in živinozdravniške šole, iz katere so prihajali kovači, živinozdravniški pomočniki ter ogledovavci živine in mesa. Kmet in obrtnik je dobival reden gospodarski pouk v domačem jeziku, s čemer se je tudi slovenščina vedno bolj usposabljala za strokovno izražanje o različnih panogah gospodarstva. B. je dalje uporabil Potočnikovo pratiko, ki ji je dodal poučne sestavke in politično poročilo, od 1862 pod imenom »Pogovor pod lipo«. Pratika je bila »sestrica« Novic in je prinašala gospodarski in zdravstveni pouk, razlaganje zakonov itd. Urejal jo je od 1845 do smrti ter ž njo vplival na slov. ljudstvo, ki je do božiča 1844 pokupilo nad 32.000 iztisov prve njegove pratike. B.-ovo gospodarsko-zdravniško delovanje je našlo priznanja doma in pri kmetijskih družbah v Brnu, Celovcu, Črnovicah, na Dunaju, v Gorici, Gradcu, Lvovu, Pragi in Zagrebu, kakor tudi med strokovnjaki izven avstr. države. Izdal je v zdravniško-gospodarski stroki sledeče spise: Praktisches Heilverfahren bei den gewöhnlichen innerlichen Krankheiten des Pferdes nach den Grundsatzen der praktischen Tierarzneischule in Wien (1838, 1840, 1843, 1847, 1854); Bukve za kmeta, kako se ima pri kupovanju, plemenenju, reji in opravljanju konj sploh obnašati, da bi jih bolezni obvaroval in v njih vnanjih in notranjih boleznih sam sebi svetoval in pomagal (1843, prva njegova slov., v bohoričici pisana knjiga); Nova pratika za navadno leto 1845 (izšla 1844, od 1846 pa imenovana »Velika pratika«, samo koledarski del je izhajal kot »Mala pratika«); Milosrčnost do živali (1846); Nauk zdrava in bolna kopita podkovati in kopitne bolezni ozdraviti (1851, 1883); Nauk murve in svilode rediti in svilo pridelovati (1851, po Hlubeku); Nauk, kako pomagati živini o porodih in kako po porodu ravnati s staro in mlado živino in ozdravljati poporodne bolezni (1853, 1887); Gnojnišče kmetovavca zlati rudnik (1854, po Wimmerju); Historische Skizze der k. k. Landwirtschaftsgesellsehaft und Beiträge zur landwirtschaftlichen Statistik des Herzogtums Krain (1854); Zgodovina ces. kralj. kranjske kmetijske družbe s statističnim popisom kmetijstva na Kranjskem (1855); Nauk klavno živino in meso ogledovati (1855, 1883); Was hätte in Innerkrain bei dem in Folge der Laibach-Triester Eisenbahn aufhörenden Fuhrwerkverdienste zur Hebung der landwirtschaftlichen Produktion zu geschehen, und in welcher Art sollte sich die Landwirtschaftgesellschaft in Krain bei dieser wichtigen Frage beteiligen? (1856); Nauk od reje domače živine (1858); Stoletna pratika devetnajstega stoletja od 1801 do 1901 (1860, 3. natis po nemškem); Die Identität der Rinder- und Schafpest (1864); Zgodovinske črtice važnejšega delovanja c. kr. kmetijske družbe na Kranjskem od pričetka njenega v l. 1767. do konca l. 1867. (1867, slov. in nem.); Zur Reform des Findelwesens im Herzogtume Krain (1868); Nauk o umni živinoreji (1871).

b) B.-ov nastop sega v predmarčno dobo, ko nismo imeli Slovenci ne svojega meščanstva, ne svojega izobraženstva, celo nižja duhovščina ponekod ni bila zmožna slovenščine niti za najnavadnejše molitve; po šolah in uradih je gospodovala tujščina, ni bilo skupnega imena, rabile so se tri različne pisave s posebnimi narečji, upravna razcepljenost je morila narodno zavest. Prva št. Kmetijskih in rokodelskih Novic (od 1856 gospodarske, obrtniške in narodne) je 5. jul. 1843 označevala kot njih namen pouk in navajanje kmetov ter obrtnikov k zboljšanju položaja, a ne samó »kranjščine učiti ali kranjski jezik čistiti«; prinašale naj bi tudi poznavanje kranjske dežele, imenitnih rojakov in dogodkov. N. so bile tednik (od 1852 do 1858 so izhajale dvakrat na teden), ki so dolgo časa kot edini slov. časnik morale zadoščati vsem dnevnim potrebam; zato so se bavile poleg gospodarstva s slovniškimi in pravopisnimi, zemljepisnimi in zgodovinskimi, narodopisnimi in leposlovnimi, od 1848 tudi s političnimi vprašanji. Njih pomen je trojen: gospodarski, kulturni in politični. O gospodarskem delovanju sem že govoril pod a), v kulturnem oziru pa imajo N četvero zaslug: združile so vse slov. pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila, središča in ognjišča; zedinile so Slovence med seboj pravopisno po t. zv. gajici ter pripravljale enotnost pismenega jezika; ohranile in utrdile so slovenščino kot književni jezik ter končno razširile veselje do čitanja in s tem slovensko zavednost (Levec).

B. se je postavil na realna tla, ki jih je ustvarila slovenska reformacija: pisati je začel z bohoričico in v jeziku, ki ga je narod, t. j. slov. kmet in obrtnik, res govoril in razumel; na tej solidni podlagi je zidal dalje. Utemeljeval je svoje početje s tem, da so N namenjene slov. ljudstvu, da mu zbujajo veselje do čitanja; zato morajo pisati v njemu umevnem jeziku (N 1849, št. 50). Slov. jezik se ne sme popolnoma zatreti in nadomestiti z mešanico, ki nikdar ne dobi veljavnosti občeslovanskega jezika, ampak ga je treba piliti in množiti z dobrim blagom slovanskih bratov, dokler ne pride občeslovanski jezik na dan, kar je pa še skrito v prihodnosti: dotlej ima vsak slovanski narod glavno nalogo, da izobrazuje svoj jezik, ki se naj obenem bliža drugim toliko, da ne postane nerazumljiv lastnemu narodu (N 1851, št. 53; 1863, št. 48). B. se sicer ni otresel vpliva Kollárjevega vseslovanstva, ki mu je bilo ideal, toda praktično je nastopal za slov. jezik, ki »ima tudi svoje prednosti« ter je »vreden izobraževanja kakor vsak drug slovanski in morebiti še bolj«. S tega stališča je odklanjal »kovanje novega jugoslovanskega jezika«, t. j. zmes hrvaško-srbskega in slovenskega, kakor so to zagovarjali Ilirci. Ko se je pa 1878 svetovalo N, naj začno pisati hrvaško-srbski, češ, da tako pridemo do slovstvenega jugoslovanskega jezika, je B. priporočal ruski kot slovanski vzajemni jezik, češ, ako hoče imeti veliki slovanski narod skupni književni jezik, naj so mu zgled Nemci, Francozi, Italijani, ki imajo vsi le po en književni jezik, a ne južna in severna narečja vsako zase svojega (N 1878, št. 36).

N. so bile od 1843 do 1858 glasnik slov. književnosti in njih urednik njen vodnik, ki je spremljal v življenje tudi vsa važnejša kulturna podjetja, oz. naprave svoje dobe, n. pr. čitalništvo in Matico. Čitalnice so mu bile zelo pri srcu ter je želel, naj bi se ustanavljale ne le po mestih, kakor po laškem vzorcu osnovane kazine, ampak tudi po kmetih, kjer so potrebne štiri naprave: cerkev, šola, sodišče in čitalnica, ki bodi oskrbljena s knjigami in časniki, učilnica ter dom poštenega veselja, kjer se poje, deklamira in igra ter tako širi narodna omika po narodni poti (N 1864, št. 33). Lj. čitalnici, ustanovljeni 1861, je bil predsednik od 1863 do 1881. Slov. Matici, osnovani 1863 (od vlade potrjeni 1864), je bil poleg Coste in Tomana organizator, od 1875 do 1881 predsednik ter urednik njenih Letopisov od 1868 do 1869 in od 1877 do 1881. Kot pisatelj je obdeloval prirodoslovna, zgodovinska, jezikovna in slovstvena vprašanja, izdajal gledališke igre (1850 je bil v pripravljalnem odboru akcijskega društva za ustanovitev slov. gledališča, ki ga je sprožil Kordeš), sestavljal šolske knjige ter urejal koledarje (almanahe). Sem spadajo sledeči njegovi spisi in razprave: Nekrolog des Herrn Johann Nep. Hradecky etc. (1846; slov. prevod od Jurija Kosmača); Letopis slovenskega društva na Kranjskem (1849); Slovensko berilo za I.–IV. gimn. razr. (1850 do 1855, uredil je 3. in 4. del, pri 1. in 2. je izdatno pomagal); Koledarček slovenski za leto 1852 do 1856 (kjer je priobčil svoja življenjepisa Valvasorja in Zoisa); Zlati klasi. Nabrani v »Koledarčku slovenskem« (1856); Slovenski jezik pa »Krajnska špraha« (1862); Slovenske glediščine igre (1864–65, v 1. zv. je priobčil Linhartovo Županovo Miciko); Kako fotografi delajo podobe (LMS 1867); Zlate drobtinice iz pisem Slomškovih (LMS 1868); Zgodovinske črtice (LMS 1869); Vdova in vdovec (Slov. Talija IV, 1870, poslovenjena vesela igra); Baron Anton Zois (LMS 1872 in 1873); Anton Lesar (LMS 1874); Literarna zapuščina doktorja Franceta Prešerna (LMS 1875); Pisma Jarnikova in Prešernova Stanku Vrazu (LMS 1877); Ain newes lied von den kraynerischen bauren (LMS 1877); Življeji človeški in njih vpliv na organizem človeški (LMS 1878).

B.-ovo slovstveno naziranje je imelo v prvi vrsti praktični značaj: buditi in poučevati narod v slov. jeziku. Kar je služilo in dokler je služilo temu namenu, to se je hvalilo in slavilo preko zasluženja: vladala je neresnica iz rodoljubja. Zanemarjala in podcenjevala se je umetnost, ki ni služila vsakdanjosti. S tega praktičnega stališča je B. zapostavljal Prešerna, povzdigujoč Koseskega, da je »njegova ,Slovenija‘ začela novo dobo slovenskega pesništva in da so še le njegove poezije prav vnele srca naših nadepolnih mladih pesnikov « (N 1852, št. 68); da nam je »prvi v pesništvu odprl pred njim neznane, čudapolne zaklade slovenskega jezika, njegovo neizmerno krepkost in veličanstvo« (N 1866, št. 18 do 19). Kakor v pesništvu, se je tudi v znanstvu (jezikoslovju, zgodovini) uveljavljalo rodoljubje nasproti dejstvenosti in resničnosti. Takšno patrijarhalično stanje je bilo možno, dokler je bila vsa slov. družba še v povojih, ko je bilo malo pisateljev in čitateljev ter niso bile posamezne slovstvene panoge ločene med seboj, ampak je vsak obdelaval vse, kakor je to določala osebna volja ali trenutna potreba. Preobrat je nastal z Levstikovim (1858) in Stritarjevim (1866) nastopom: prvi je zahteval jezikovno in slovstveno kritiko, ki so ji sledili tudi praktični zgledi, drugi je pokazal veličino Prešerna, ki jo je dotlej zatemnjeval Koseski. B. je zanikaval upravičenost ostre, negativne kritike, ko »štejemo pisatelje in knjige še lahko na prste« in imamo Slovenci »abecednih vojen in gramatičnega kavsanja že dovolj; želel je, naj »bi tisti, ki brez posebne potrebe takó željno hrepene po kritiki, rajši pisali sami in takó bogatili naše slovstvo« (N 1858, št. 37, 45). V nastalem strastnem, osebnem boju se je omajala B.-ova oblast in veljava glede slovstva. Levstik-Stritarjeva smer je zmagala ne le v teoriji, ampak tudi praktično s svojimi deli, ki pomenjajo novo razdobje v slov. slovstvu: rodoljubno rokodelstvo se je umaknilo umetnosti, ki je ustvarjala duševne vrednote. N so same po svojih dopisnikih, n. pr. Jos. Cimpermanu, pozdravljale Stritarjev »Zvon« in priznavale, da je Stritar glede oblike v novejši dobi največ vplival na mlade slov. pesnike, ker je učil in učeč delal; želele so, da bi se okrog Zvona zbrali vsi naši odlični pisatelji, da bi bil zrcalo naših duševnih kreposti (N 1870 št. 2, 22; 1878, št. 30; 1879, št. 2).

c) L. 1848. so dobile N tudi političen pomen. B. je v njih tolmačil bistvo ustave (konstitucije) ter obče razvijal slov. politične »zvezde-vodnice«: samostojna, ustavna in monarhična Avstrija, nedotakljivost katoliške vere in varstvo slov. narodnosti (N 1848, št. 49). Takó je nastalo politično geslo: Vse za vero, dom, cesarja! Zasluga, da so se slov. zahteve podrobneje določile, pa ne gre njemu, ampak dunajskim Slovencem, oziroma dunajskemu društvu Slovenija. Glavna točka slov. programa je bilo združenje vsega slov. ozemlja v eno upravno skupino brez državnopravnega značaja: zedinjena Slovenija. B. s početka ni stal v ospredju slov. politike. Tako je n. pr. zagovarjal »zedinjeno Slovenijo« pred nadvojvodo Ivanom na zahtevo dunajskih rojakov; v pripravljalnem odboru liter. polit. »Slovenskega društva« ga ni bilo, a ob ustanovitvi je postal njegov predsednik; začasno je bil pozvan v kranjski stanovski dež. zbor, toda ni bil član poznejšega kranjskega provizoričnega dež zbora; vabljen k slovanskemu kongresu v Prago se ni odzval. — Ko je Slovensko društvo ugovarjalo načrtu nemške ustave, kakor ga je bila sprejela narodna skupščina v Frankfurtu, ki je hotela raztrgati Avstrijo, je zagovarjal B, tudi zgodovinsko stališče, češ, vsa čast narodnosti, ki je najsvetejši zaklad, toda umestno je, da se nasproti opoziciji poudarjajo še drugi razlogi nego zgolj narodnost: to je portrebno posebno zato, ker se ima poziv obračati tudi do naroda na kmetih, ki mu ni še povsem jasen pojem narodnosti (Apih). Nar. stališče, ki so se edino nanj mogli opirati Slovenci, je bilo v svojem bistvu revolucijonarno, za kar pa Slovenci, kot kmečki narod — podložnik, niso bili pripravljeni; zato so se zatekali k vladi za pomoč, pričakujoč od nje uresničenja svojih zahtev in dajajoč se od nje izrabljati za sredstvo proti svobodi narodov. B. je bil predstavnik tega politično in socijalno nesamostojnega, kulturno komaj se prebujajočega kmečkega naroda; zato ga je spodbujal Koseski, naj se poteguje za poslanca (česar ni storil), da ne bo izvoljen kakšen »Deutschtümler« ali v dunajska rovarštva zaljubljeni Ambrož, Slomšek pa mu je svetoval, naj bo oče svojim mladim tovarišem: kjer je on, tam se ni bati prekucij. V soglasju s tem stališčem so bile B.-u temeljne državljanske pravice, kakor jih je bil nasvetoval pododsek ustavnega odbora, preveč svobodoljubne, ker so obsegale n. pr. odpravo smrtne kazni, državne cerkve, uvedbo civilnega zakona, svobodnega tiska (N 1848, št. 47–48); zato je pričakoval od oktroirane Ustave z dne 4. marca 1849, da po njej zagotovljena svoboda ne ostane mrtva beseda, ker je sodil, da vladajoči možje po pravici zaslužijo zaupanje, dasi ne morejo hipoma ustreči vsem željam, ko se zida čisto novo poslopje za toliko različne narode (N 1849, št. 11, 15). Zagovarjal pa je najnujnejše kulturne potrebe svojega naroda, n. pr. v kranjskem stanovskem dež. zboru je predlagal pomnožitev ljudskih in ustanovitev dekliških šol, dalje, da se uvede izključno slovenščina v ljudske šole, v normalke slovenščina in nemščina, v vse šole pa »ilirski« pravopis (gajica); zahteval je, da morajo uradniki na Kranjskem biti popolnoma zmožni slovenščine ter da se morajo vsi zakoni in ukazi vseh oblastev izdajati v slov. jeziku; v imenu Slov. društva in lj. občinskega sveta je vlagal, oziroma nasvetoval prošnjo za ustanovitev dež. nadsodišča in slov. vseučilišča v Lj. Ob oktobrski diplomi, ki je 1860 zopet ostvarjala ustavno življenje v Avstriji, je pisal, da so »Kranjci praktičen narod, ki pri vsaki novini čaka, kaj bo dejansko iz nje«; zato je pozdravil 20. oktober kot začetek nove boljše dobe ali samo kot začetek ter obžaloval, da Slovenci niso tega dobili, kar Ogri in Hrvatje (N 1860, št. 44). O februarskem patentu, ki je 1861 ustavno življenje dejansko uveljavljal, je sodil B., da »moremo biti za zdaj zadovoljni s tem, kar smo prejeli, čeprav še dokaj pogrešamo; zakaj velika oblast je vendar dana ljudstvu: narodi imajo, kar si sami zaslužijo« (N 1861, St. 10). V članku »Naš program« je razvijal sledeče načelne misli: Narodnost in svoboda sta nerazdružljivi sestri, ker narod ni svoboden, ako se ne sme razvijati po svoji naravi, t. j. po svoji narodnosti. Za razvoj narodnosti je pa edino sredstvo izobrazba nar. jezika, kar pomenja v praksi za Slovence uvedbo slovenščine v šole in urade, a za višjo omiko je potrebno tudi znanje nemščine. Pri tem ne gre, da bi morali iz hvaležnosti in ljubezni do nemške omike zatajiti svoje slovenstvo, ker je omika splošno evropska in ni odvisno od dobre volje Nemcev, ali nam jo dajo ali ne. Politično smo za »edino in mogočno« Avstrijo na ustavni podlagi, ker je to najtrdnejše poroštvo našega nar. bitja; toda nismo za centralizem, ampak za kolikor mogoče obširno avtonamijo vsake dežele in vsakega naroda. Nismo za samostojno južnoslovansko kraljevino, da bi se odtrgali od Avstrije, nasprotno upamo, da naši bratje onostran Une in dinarskih planin še sami pridejo k nam, kjer bo v ustavnem in avtonomnem poslopju avstr. cesarstva dovolj prostora tudi za njih blagostanje (N 1861, št. 45). B-ovo politično delovanje se je odslej gibalo v smislu zahteve po jezikovni enakopravnosti in razširjenju dež. avtonomije. Glede prve točke je nastopal v kranjskem dež zboru in odboru z žilavostjo: festina lente! Podajal je interpelacije o učiteljih slov. jezika na lj. in kranjski gimnaziji 1863, zaradi slov. učnega jezika na gimnazijah, ljudskih šolah in učiteljskih pripravnicah 1871, 1872 ter predloge zaradi učnega jezika v ljudskih šolah, učiteljskih pripravnicah in gimnazijah 1866, 1867, 1869, zaradi pouka jezika za realce s Kranjakega 1875, za uvedbo slov. uradnega jezika pri drž. uradih in za slov. pravniško akademijo, oziroma vseučilišče v Lj. 1869. Izdal je svoj govor, ki ga je imel 1866 v kranjskem dež. zboru, pod naslovom »Zur Aufklärung in der Sprachenfrage besonders in den Volksschulen Krains« (1871). Glede druge točke je v prvem kranjskem dež. zboru 1861 izrekel željo po združenju Slovencev v eno upravno skupino, ker bi bilo to na korist slov. narodu, financam in politiki Avstrije, a 1865 je predsedoval mariborskemu shodu, ki je sklenil politični program na zgodovinski podlagi, t. zv. Notranjo Avstrijo. Pozdravljal je v kranjskem dež. zboru 1865 septembrski manifest, ki je razveljavil februarski patent, in se skliceval v N 1866 na notranjeavstrijsko skupino, ako se preuredi Avstrija po zgodovinskih skupinah; vendar je dostavljal, da je pravica narodnosti močnejša nego stara zgodovina (N 1866, št. 33). V soglasju z drugimi Slovani je stal na stališču oktobrske diplome, ki je imela federalistični značaj. Pri tem so Slovenci uvidevali, da bi razširjenje dež. avtonomije škodovalo obmejnim slov. pokrajinam; zato so v resoluciji kranjskega dež. zbora 1869 zahtevali izpremembo decembrske ustave z opazko, da se pusti posameznim deželam na prosto voljo, da se združijo po svojih zgodovinsko pravnih razmerah, narodnem sorodstvu ali glede na finančne ali sploh materijelne okoliščine v državnopravne skupine. Zakaj se ni direktno zahtevala »zedinjena Slovenija«, je pojasnjeval B. s tem, ker dež. zbori po svoji kompetenci niso imeli pravice, da bi bili zahtevali dele drugih dežel, a ozirati se je bilo treba tudi na Čehe in Poljake, ki so bili proti trganju zgodovinskih dežel po narodnosti (N 1869, št. 44). Za vlade Potockega se je kranjski dež zbor prvikrat v ustavni dobi v adresi z dne 80. avg. 1870 izrekel za združenje »vseh pokrajin, koder prebiva slov. narod, v eno administrativno in kolikor mogoče državnopravno celoto«. B. se je pri tej priliki opravičeval zakaj se to že prej ni zgodilo, češ, da bi bili to zahtevo pokopali trije ustavni faktorji: dež. zbori, drž. zbor in vlada, a Slovenci so jo hoteli obdržati neoskrunjeno in jo poudarjati ob ugodni priliki. Isto zahtevo so obnovili za vlade Hohenwarta v adresi z dne 14. okt. 1871 ter dostavili prošnjo, da bi cesar sprejel poklon (feierliche Huldigung) vojvodine Kranjske, kakor je obljubil, da se da kronati za češkega kralja. V tem se je kazal vpliv čeških fundamentalnih člankov, dasi je bil B. ob Hohenwartovem nastopu skeptičen, češ, dokler ne vidimo dejanj, ne zaupamo nobenemu programu, ker smo imeli žalostne izkušnje a Schmerlingom, Belcredijem in Potockim (N 1871, št. 7). In v adresi z dne 5. okt. 1878 se je po okupaciji Bosne in Hercegovine tretjič v B-ovi dobi izrekla prošnja za združitev vseh Slovencev »v eno administrativno, če mogoče, državnopravno celoto«. Slovenci z B. vred so bili glede svojega narodnopolitčnega programa v zagati. Kot narod brez državne zavesti so se v boju z nemškim centralizmom potegovali za dež. avtonomijo, da bi bili vsaj na Kranjskem dobili oblast v roke, pri čemer so, posnemajoč t. zv. zgodovinske narode, snovali celó takšne preživele tvorbe, kakor je bila Notranja Avstrija. Na drugi strani pa so se ob ugodni vladni konstelaciji spomnili svojega prirodnega programa, ki je slonel na nar. načelu, zedinjene Slovenije, kjer so šli posamezniki še dalje in se navduševali tudi za združenje s Hrvati in Srbi v monarhiji, n. pr. že 1848 in zlasti 1870, ko so se v Lj. ob B.-ovi navzočnosti južnoslovanski politiki izrekli za »edinstvo na književnem, gospodarskem in političnem polju«. Dejansko so hodili Slovenci, Hrvati in Srbi vsak svojo pot, ko jih je dualizem raztrgal na dvoje, oziroma na troje (Avstrija, Ogrska s Hrvaško, Bosna in Hercegovina).

S početkom ustavne dobe se je čutila potreba po slov. političnem listu, ker same N niso zadoščale; saj so imele v prvi vrsti gospodarski namen (N 1860, št. 52; 1861, št. 1). To potrebo je uvideval tudi B. in poudarjal, da N ne izpremene svoje vsebine in obsega, ker imajo več drugih opravil; toda poleg slov. je priporočal ustanovitev nemškega lista na Dunaju za vse Slovane in razen tega še za vsako slov. deželo posebej nemški časnik, da bi ž njimi pridobivali nasprotnike (N 1861, št. 3, 6, 21). Na ugovor, da bi se z nemškim listom narod še bolj tujčil, je B. odgovarjal, da narod ni v nevarnosti potujčevanja, ker ta list ni zanj, ampak ima namen sporazuma, da bi odpiral oči nasprotnikom, ki nikdar ne bero slovenski, ker ne znajo, ter so nam nasprotni bolj iz nevednosti nego iz hudobnosti (N 1864, št. 24, 38). V boju, ki so ga vodili proti nemškemu listu zlasti Levstik in tržaški Slovenci, se je 1864 v dunajskem časniku Ost und West prvikrat govorilo o »Mladoslovencih«. V tej dobi (od 1861 do 1867) je nastalo več slov. in nemških listov, ki so pomenjali napredek proti Novicam, a se niso ohranili: obrat je nastal 1868 z ustanovitvijo SN, ki je mejnik v slov. žurnalistiki in politiki. Možje, ki so 1858 izvili B.-u liter. žezlo iz rok, so mu 10 let pozneje začeli izpodbijati tudi politično oblast in veljavo.

Odpor se je zbudil, ker so slov. poslanci glasovali za dualizem: SN je postal glasilo te opozicije, ki so jo začeli imenovati mladoslovensko (SGp 1868, št. 13). B. je trenutno osuplost nad glasovanjem slov. poslancev premagal z utemeljevanjem, češ, da utegne solidarnost s Poljaki in tirolskimi Nemci pozneje pri važnih praktičnih vprašanjih, ko pojde za prenaredbo februarske ustave, mnogo več koristiti nego bi bilo koristilo, ako bi se bili Slovenci ločili od Poljakov pri adresi, ki je jalova formalnost (N 1867, št. 24 do 25). Opozicija je poudarjala češko taktiko (izstop iz drž. zbora), v čemer je njena kritika B.-ove politike izgrešila svoj smoter, ker med Slovani ni bilo solidarnosti; toda na drugi strani je s svojo agilnostjo razgibala slov. javnost k živahnejšemu življenju, naslanjajoč se na nar. stališče in zastopajoč v nasprotju z dež. avtonomijo zedinjeno Slovenijo. »Mladi« so bili tudi glavni snovatelji in govorniki na taborih, ki so zanašali med široke kmečke plasti nar. in politično zavednost, zlasti misel združenja Slovencev v administrativno in politično celoto. B. se je udajal splošnemu duhu časa in govoril 1869 na vižmarskem taboru. Izogibal se je bojem z duhovščino, ki je bila glavni njegov kulturno-politični sotrudnik, vendar je imel v 50tih letih polemike z Jeranom, ko je preganjal sleparstvo in vražarstvo v verstvu, češ, da se bodo N potegovale za »pravo pobožnost, nikdar pa ne za krivo vero, hinavstvo in tercijalstvo«, da »več potov vodi v Rim« in da k ZD ne pojde v šolo glede vernosti in nravnosti (N 1849, št. 26; 1852, št. 93, 95). V 70tih letih je sicer odklonil, da bi se polit. društvo Slovenija, ki mu je bil predsednik, imenovalo »katoliško-politično«, češ, da je to vprašanje že rešeno po društvenem delovanju, ki ima pod svojim okriljem vero in narodnost, da pa »nikakor ni bil c. kr. katoličan, t. j. takšen, kakor ga hoče zdaj to, zdaj ono ministrstvo« (N 1871, št. 8); toda pozneje je priznaval potrebo katoliško-političnih društev zaradi liberalizma, ki »le vero uničuje in duhovski stan zasramuje« (N 1873, št. 47; 1874, št. 14). Poudarjal je, da sta mu »hinavstvo in tako imenovano tercijalstvo« gnusoba, a da je vedno branil svetinje naše katoliške vere ter vedno cenil zasluge naše duhovščine za duševno, gmotno in nar. blaginjo naše domovine (N 1871, št. 43). Glede očitanja »materializma« v medicinski razpravi je kot urednik Matičinega Letopisa zagovarjal proti ZD svobodno znanost (N 1877, št. 8). Ko pa so nastala proti koncu 60tih in v začetku 70tih let nasprotstva med Slovenci zaradi cerkveno-političnih vprašanj (konfesijonalni zakoni, 1868 in 1874, konkordat), je bil B. na strani cerkve in dež. avtonomije. Pridružil se je (1872 ustanovljeni) »avstrijski pravni stranki, ki je zagovarjala edino in nerazdeljivo Avstrijo pod Habsburžani na podlagi pragmatične sankcije, samostojnost in zgodovinsko pravo vseh posameznih dežel, organični razvoj cesarstva in dežel ter red javnega prava v dež. in drž ustavi na krščanski podlagi (N 1873, št. 12). »Mladi« so bili za nar. in svobodomiselno stališče proti zgodovinskemu pravu in cerkveni politiki; glede direktnih volitev v avstr. drž. zbor so bili s početka iz solidarnosti zlasti s Čehi protivni kakor »stari«, a pozneje so pričakovali od njih, da pomnože število slov. poslancev; nasprotovali so pasivni opoziciji Čehov, češ, da po dualizmu ni več umestna. Nasprotje med »Novičarji« in »Narodovci« je bilo načelno in taktično; prišlo je do dvojnih polit. društev in listov, 1873 tudi do dvojnih kandidatur. B. je smatral »mlade«, da pomenjajo »v slovenski jezik prevedeni nemški Bismarckov liberalizem« in da so slov. uspehi delo slov. sloge (N 1875, št. 1), ki je zopet nastopila, ko je umrl Costa, B.-ova desna roka, in se umaknil iz aktivne politike Razlag, vodja »mladih«, oboje 1875. Nastop Taaffejevega ministrstva je pozdravljal B. kot »danico, ki nam naznanja solnce milejše prihodnosti s Hohenwartom na čelu« (N 1879, št. 34). V ta namen se je naslanjal na konservativno plemstvo; a ker Taaffe ni hotel razpustiti kranjskega dež. zbora, ki je imel od 1877 nemško večino, kakor so prosili Slovenci, poudarjajoč zaradi volilnih mahinacij njegovo nepostavnost, ga je B. 1880 zapustil.

B. je bil po svoji naravi človek prakse. Kot urednik N se je izkazal v gospodarskem oziru, a ž njimi je tudi budil slovenstvo, da je postal poosebljenje slov. nar. misli. Za višjo duševnost, kakor jo predstavlja zlasti umetnost, ni imel smisla, a da jo je oviral pri drugih, v tem je njegova krivda. Ni bil bojevnik, ki bi bil novim mislim utiral pot; toda potrebe vsakdanjosti in bližnje bodočnosti je zagovarjal dosledno in vztrajno. Bil je prvi politični vodja narodno se prebujajočega slov. kmeta in rokodelca. Njegova konservativnost ga je dovajala v zvezo s plemstvom in hijerarhijo, ker je pričakoval od njiju koristi za Slovence. Bil je oprezen registrator, oziroma organizator tega, kar se je v jeziku, literaturi in politiki pripravljalo in dozorevalo: delaven besednik svojega naroda brez krepkega poleta reformatorja. — Prim.: Apih Jos.: Slovenci in 1848. leto; Benkovič Jos.: Slovenski koledarji in koledarniki (DS, 1895); Bleiweisov Zbornik (članki in razprave: Bleiweis Demeter, Lončar, Tominšek); Celestin, Svečanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janeza Bleiweisa dne 19. nov. 1878 (Uvod); Levec, Dr. Janez Bleiweis in njegovo slovstveno delovanje (SN 1878, čt. 265–266; SV 1880); Novice 1843 do 1881; Prijatelj, Duševni profili naših preporoditeljev (LZ 1921, št. 12); Stenografični zapisi o sejah dež zbora v Lj., ozir. Obravnave dež. zbora kranjskega v Lj. 1861–1881; Marn XX. (s sliko); Žigon, Koryrtkova pogodba z Blaznikom iz l. 1838. (LZ 1920). — Slike: ZMS 1909, pril. in str. VII, XXIII, XXXIII, XXXIX; DS 1909, 481; INK 1889, 59. Lr.