Besednjak, Engelbert (1894–1968)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 10, 7. 3. 1926

Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo in nemško gimnazijo je obiskoval v Gorici (1906–13). Vpisal se je na pravno fakulteto univerze na Dunaju in doktoriral 1920. Že med študijem se je pričel politično udejstvovati; deloval je v krščanskosocialnem gibanju na Goriškem (tajnik Krščanskosocialne zveze za Goriško je bil 1913–14) in na Dunaju, kjer je v katoliškem študentskem društvu Danica prišel v stik z Izidorjem Cankarjem, Antonom Korošcem in Janezom Evangelistom Krekom. Ta srečanja so zaznamovala in usmerjala njegovo življenjsko pot. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški uradnik (cenzor korespondence italijanskih vojakov v avstrijskem ujetništvu). 1919 je na povabilo Izidorja Cankarja sprejel mesto urednika katoliškega političnega dnevnika Slovenec. Od začetka 1921 je v Trstu urejal dnevnik Edinost, ki je bil tedaj glasilo tržaškega političnega društva Edinost (društvo je od 1919 združevalo primorske slovenske politične meščanske stranke in je imelo svoja pododbora za Gorico in Istro). V času bivanja v Trstu je poleg časnikarskega dela opravljal tudi druge politične naloge, povezane s problemi primorskih Slovencev, ki so po rapalski pogodbi (1920) postali italijanski državljani in so bili že tedaj deležni raznarodovalnih pritiskov italijanske države. Vključil se je tudi v predvolilno aktivnost ob državnozborskih volitvah (1921) in nato kritično poročal o delovanju rimskega parlamenta. Iz Trsta se je 1921 preselil v rojstno mesto, ker je bil istega leta skupaj z Antonom Gregorčičem, Henrikom Tumo, Ignacijem Križmanom in Karlom Trevnom imenovan za člana po vojni obnovljenega deželnega odbora Goriško-Gradiško. 1922–24 je bil urednik Goriške straže. Ko je v društvu Edinost prišlo do razkola med liberalnim in krščanskosocialnim krilom in je bilo v Gorici 1922 ustanovljeno samostojno društvo Edinost, je Besednjak za krajši čas postal njegov prvi podpredsednik, nato pa predsednik (1922–28). Bil je tudi sourednik (1922–25) mesečnika Socialna misel. Politične in ideološke usmerjenosti v duhu Krekove vizije krščanskega socializma ni kazal le v objavah, marveč tudi v javnih nastopih. Tudi sicer je deloval v Krekovi viziji krščanskega socializma.

Oktobra 1922 so politične razmere v Italiji s prihodom fašistov na oblast dobile novo podobo vsestranskega nacionalističnega nasilja. Še pred tem je Besednjak na morebitne spremembe opozarjal v časopisnih člankih in nato zlasti v študiji Fašizem (Socialna misel, 1, 1922, št. 11–12) analiziral nove izraze italijanskega nacionalizma, prežetega z militantnostjo in imperializmom ter povezanega s kapitalizmom, ki se je takrat v Italiji zbal posledic napovedujoče se proletarske revolucije. Na državnozborskih volitvah aprila 1924 je bil izvoljen v rimski parlament. Začelo se je njegovo parlamentarno obdobje (1924–28), ko je s temperamentnimi in argumentiranimi nastopi opozarjal predvsem na raznovrstne probleme slovanske (slovenske in hrvaške) manjšinske skupnosti v Italiji. Tako je izzvenel že njegov prvi nastop junija 1924, ob koncu 1924 pa se je zoperstavil novi šolski zakonodaji. Najbolj odmeven je bil govor maja 1926 o položaju Slovencev v Italiji, zlasti zaradi besednih dvobojev z nekaterimi fašističnimi veljaki, tudi z Benitom Mussolinijem. Zadnji večji poslanski nastop je imel marca 1927, kasneje se v vzdušju naraščajočega ustrahovanja režima ni več udeleževal dejavnosti parlamenta. Pred odhodom v emigracijo je pri Mussoliniju dosegel, da so 1929–30, ko je bil slovanski tisk v Italiji že prepovedan, izšli hrvaška (Istarski list) in dve slovenski periodiki (Družina in Novi list).

Vzporedno s parlamentarnim delom in čedalje bolj omejenim obsegom javnega dela slovenske manjšinske skupnosti v Italiji je Besednjak sodeloval v evropskih manjšinskih organizacijah, predvsem pri Kongresu evropskih narodnosti (1930 izvoljen v vodstvo). Ob Josipu Wilfanu, ki je bil predsednik, je bil ena vodilnih osebnosti kongresa, zlasti kot predsednik Mednarodne zveze manjšinskih časnikarjev. Z delovanjem pri kongresu je skupaj z Wilfanom postavil tudi temelje manjšinskemu pravu. V tem času je skupaj s sodelavcem Josipom Bitežnikom objavil več poročil, povezanih s položajem Slovencev in Hrvatov v Italiji. Ob koncu tridesetih let 20. stoletja je odklonil vodstveni položaj v SLS.

Kot politični emigrant je živel na Dunaju (1930–38), po priključitvi Avstrije k Nemčiji se je 1938 preselil v Beograd, kjer je doživel nemško okupacijo. Povezal se je z jugoslovansko vlado v Londonu ter iz Beograda kot simpatizer OF usmerjal odločitve t. i. goriške sredine. Po nekajletnem povojnem bivanju v Beogradu se je z vednostjo jugoslovanskih oblasti 1950 preselil v Trst, kjer je nadaljeval z delom za ohranjevanje obstoja Slovencev v Italiji. Od 1954 do smrti je bil urednik in izdajatelj tednika Novi list, ki je bil nadaljevanje istoimenskega glasila, ki je izhajalo 1929–30. V njem je objavil (1958–66) tudi nedokončane spomine na Virgila Ščeka.

Na aleji velikih mož v Novi Gorici so 1984 postavili njegov doprsni kip.

Dela

  • Naše vodne sile, Jadranski almanah, 1923, 52–55.
  • La questione economica della Venezia Giulia : discorso pronunciato alla Camera dei Deputati nella tornata del 3 aprile 1925, Gorica, 1925.
  • Voditelju in buditelju naroda Virgilu Ščeku v spomin, Novi list, 7. 8. 1958–1. 7. 1966 (205 nadaljevanj s presledki).

Viri in literatura

  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Istarska enciklopedija, Zagreb, 2005.
  • Carlo Rinaldi: I deputati del Friuli-Venezia a Montercitorio dal 1919 alla Costituente, 1, Trieste, 1983.
  • Branko Marušič: Z zlatimi črkami : življenjske usode in dela velikih primorskih mož, Trst, 1987.
  • Egon Pelikan: Engelbert Besednjak v parlamentu, Trst, 1996.
  • Egon Pelikan: Josip Wilfan in Engelbert Besednjak v Kongresu evropskih narodnosti v letih 1925–1938, Prispevki za novejšo zgodovino, 40, 2000, št. 1, 93–111.
  • Egon Pelikan: Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, Ljubljana, 2002.
  • Drago Legiša: Ne zapečkarji, ampak protagonisti, Gorica, 2005.
  • Mira Cenčič: Primorska v primežu bratomorne borbe, Ljubljana, 2011.
Marušič, Branko: Besednjak, Engelbert (1894–1968). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi139964/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Besednjak Engelbert, politik in publicist, r. 14. marca 1894. Študiral je gimnazijo v Gorici 1904–1913, pravo na Dunaju (promov. 1920). Maja 1919 je prevzel glavno uredništvo Sl, ga prekinil koncem leta, odšel dec. 1920 v Trst za glavn. urednika E in postal po obnovitvi dež. odbora v Gorici dež. odbornik Slovencev. Po fašistovski revoluciji okt. 1922, ki je uničila goriški dež. odbor, je prevzel glavno uredn. »Goriške Straže«, predsedništvo polit. društva »Edinosti« v Gorici in 1923 uredništvo političnega oddelka »Soc. misli« ter deluje v izobraž. organizacijah in kmetsko-delavskih zvezah na Goriškem. Od 1924 poslanec ital. parlamenta. Kot politik in publicist zastopa kršč. socijalizem (levičar). — Slika: Mladika III, 127. *

Uredništvo: Besednjak, Engelbert (1894–1968). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi139964/#slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Besednjak Engelbert, politik, časnikar in publicist, r. 14. mar. 1894 v Gor., u. 21. dec. 1968 v Trstu; pokopan v Mirnu. Oče Jožef iz Rihemberga (zaselek Besednjaki na Brjah) je bil krojač, mati Jožefa Jež s Trnovega, perica in likalka. Osn. š. in nemško gimn. (1904–13) obiskoval v Gor., pravo na Dunaju, kjer je doktoriral 1920. Zaradi težkih družinskih gospod. razmer se je kot srednješ. med počitnicami udinjal kot natakarski vajenec. Navezal je stike z novim rodom krščansko-socialnih javnih delavcev na Goriškem, na Dunaju sodeloval v kat. akadem. društvu ter navezal stike s krogom okoli poslancev dr. Kreka in dr. Korošca. Kot visokošolec je bil 1913–1914 tajnik goriške Kršč. soc. zveze, ki je povezovala 124 kat. prosv. društev. Leta 1919 ga je Iz. Cankar poklical v Lj. h glavnemu uredništvu S, dec. 1920 pa sta ga Wilfan in Šček povabila na Primorsko za glavnega urednika E v Trstu. Njegovi odločni in strogo logični članki v slov. listih in revijah (SMI) so vzbujali splošno pozornost. Iz Trsta se je preselil v Gor. in bil na osnovi kr. odloka 19. nov. 1921 imenovan za člana izrednega deželnega odbora za Goriško in Gradiščansko obenem z dr. A. Gregorčičem, H. Tumo, Ign. Križmanom in županom K. Trevnom. Pri deželni upravi je dal več gospodarskih pobud, zlasti za uporabo vodnih sil (gl. JAlm 1923, 52). Prevzel je glavno uredništvo GorS (1922–1924) in bil v vodstvu Kršč. soc. zveze. Ko je prišlo do razkola v polit. društvu Edinost, ki ga je v Trstu vodil Josip Wilfan, in so si Goričani osnovali samostojno polit. društvo Edinost za Goriško (13. jul. 1922), je bil B. izvoljen za podpreds. in kmalu nato za preds. Tajnik pa je bil Josip Bitežnik. Pri drugih državnozb. volitvah 6. apr. 1924 je bil izvoljen za poslanca v rimski parlament skupno z J. Wilfanom in Jos. Srebrničem (1924–1929). Njegovi govori v parlamentu, zlasti govora dec. 1924 in 13. maja 1926 so imeli evropski pomen. Govor 3. apr. 1925 o gospodarstvu v Julijski krajini je izšel v posebni brošuri: La questione economica della Venezia Giulia. Fašizem je konec 1928 zatrl še poslednji slovanski tisk v Italiji. Z osebnim nastopom pri Mussoliniju je B. dosegel, da so smeli pod njegovim uredništvom izhajati v Gor. slov. tednik Novi list, hrvatski tednik Istarski list in družinski mesečnik Družina (apr. 1929–nov. 1930). Goriški prefekt Sergio Dompieri je proti koncu 1930 sporočil B., da bo zaplenjena vsaka številka teh glasil, ki bi še nadalje izšla, zato so glasila prenehala izhajati. Po sklepu Vrhovnega sveta gor. kat. prosv. organizacij (KTD, polit. društvo Edinost, Kmečko-delavska zveza, Zbor svečenikov sv. Pavla) je Besednjak skupno z J. Bitežnikom odšel na Dunaj in bil sprejet v vodstvo Kongresa evropskih narodnih manjšin (Kongress der organisierten nacionalen Gruppen in den Staaten Europas) ter prevzel predsedništvo Zveze manjšinskih časnikarjev (President de l'Association Internationale de la presse des Minorités Européennes). Kongresu evropskih manjšin (1925–1938) je ves čas predsedoval dr. Josip Wilfan. B. se je udeležil že prvega kongresovega zborovanja v Ženevi 1925 in v odličnem govoru Za mir med narodi (19. okt. 1925; kot tisk izšla pri ZT v Gor.) zahteval kulturno avtonomijo in manjšinsko zaščito za vse evropske narodne manjšine. Na kongresovem zborovanju v Ženevi 1930 je B. (4. sept.) kritiziral Briandov predlog o federaciji evropskih držav, ker ni vseboval garancij za narodne manjšine. Na Dunaju je B. zbiral poročila o slov.-hrv. manjšini v Italiji, dostavljal vsem tujim državnim zastopnikom periodičen litografiran vestnik o položaju Slovencev in Hrvatov v Italiji in sodeloval pri izdajah kongresovih »Sitzungsberichte« in pri knjigi »Die Nationalitäten in den Staaten Europas« 1931 in dodatku 1932 (str. 52). Sestavil je preko 80 strani obširno Spomenico o položaju slovanske manjšine v Italiji in jo po kard. Hlondu dostavil vatikanskim krogom in drugim cerkvenim dostojanstvenikom. Z Dunaja se je B. umaknili v Beograd in tu kot neuradni svetovalec in posrednik za manjšinske zadeve zastopal koristi slovenske manjšine v Italiji. Leta 1950 se je vrnil v Trst in prevzel vodstvo pri Slov. kršč. socialni zvezi. Ustanovil je 1954 Novi list in zagovarjal »»manjšinsko politiko«, ki naj temelji v krepki narodni zavesti in v dobrih odnosih z domovino. V Novem listu je začel objavljati (7. 8. 1958) spomine na Virgilija Ščeka pod naslovom Voditelju in buditelju naroda, Virgiliju Ščeku v spomin. Gre za prikaz politične zgodovine primorskih Slovencev po prvi svetovni vojni. Smrt mu je iztrgala pero iz rok. Dne 21. febr. 1969 so v poslanski zbornici v Rimu počastili spomin poslanca Besednjaka: sožalne izraze so izrekli: slov. trž. poslanec Albin Škerk, minister Gui v imenu vlade ter poslanec Zaccagnini.

Prim.: SBL I, 35; M III, 127 (s sl.); GorS 1922, 21. 6.; 18. 7. 1924, 14. 2; 18. 2; 1. 4 (s sl.); JAlm 1923, 52; 1925–30, 102; Compte-rendu de la première conférence des Groupes nationaux organisés des Etats Européens en 1925 a Génève, 51; Slovenci v desetletju 1918–28, Lj. 1928; Gabršček, II, 564; Čermelj, Life; Proces, 47, 49, 50, 51, 69, 95; Slovenci 35, 39, 133; NoviL 1954, št. 3; 1958, št. 215 (11. 9); 1969, št. 1 (3. 1. s sl.), št. 726 in 734; R. Jurčec, Skozi luči in sence II, Buenos Aires 1966, 529, 645, 580, 585; Gatterer, 447, 451, 467 in 1208; PDk 1968, 22.12., 24. 12.; 1969, 44; KatG 1969, št. 1; H. Močnik, Spomini in izkustva, Gor. 1971, 34–35; Kacinova, 242, 402; Milanović II, 509 (s sl.); MSE, 161; M(Trst) 1974, 7; M. Brecelj, Besednjakovi dopisi Bevku, NoviL 1974, št. 972–997 10. 1.; 17. 1; 24. 1; 31. 1.); Čermelj, Life 19452.

R. B.

Bednarik, Rado: Besednjak, Engelbert (1894–1968). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi139964/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine