Belec, Ivan (1856–1889)

BELEC, Ivan (krstno ime Joannes Beuzh; Johann Bevc, Johann Bevec, Johann Beuc; šifra S-n), socialni pisec (r. 3. 4. 1856, Radomlje; u. 9. 6. 1889, Veliki Trn, Krško). Oče Sebastjan, mati Marija, r. Vodiškar.

Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa 1868–75 v Ljubljani, kjer je tudi študiral bogoslovje. 1879 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Starem Logu na Kočevskem (1879–81), na Igu (1881–83) in v Žireh (1883). Kasneje je kot župnijski upravitelj in duhovnik deloval na Fužinah (Bela Peč, 1883–86) in Kamniku (1887, tam ni upravljal župnije) in že v začasnem pokoju pri podružnici Cerkljanske fare v Lahovičah (1888–89). Vse do 1889 je bil župnijski upravitelj v Velikem Trnu pri Krškem, kjer je tudi umrl.

Belec je začel pisati že med študijem. 1877–81 je v Slovenskem narodu pod šifro S-n objavil večje število člankov. Sprva zapise o rusko-turški vojni in poročila z bojišč, ki jih je povzel po ruskih časnikih. Zagovarjal je koristi te vojne za slovanstvo ter kritiziral angleško in madžarsko politiko, ki je podpirala Turke. Sočasno je pisal o odnosih med Avstrijo in Nemčijo ter Rusijo v povezavi s poljskimi političnimi težnjami. V prispevkih o slovanskem vprašanju se je zavzemal za združitev vseh Slovencev, obsojal je njihovo nizko narodno zavest, hkrati pa zagovarjal slovansko vzajemnost in ustanovitev vseslovanskega literarnega časopisa za širjenje le-te; predlagal je, da bi ruski jezik postal knjižni jezik vseh Slovanov. V tem obdobju je napisal prve članke o socialnih vprašanjih (na primer članek o državnih dolgovih in njihovih socialnih posledicah, Slovenski narod, 1877). Nanj je močno vplivalo delo pruskega katoliškega sociologa Carla von Vogelsanga, vendar je Belec ostal predvsem pisec in teoretik. Zaradi razvitega socialnega čuta je pogosto predstavljen kot predhodnik Janeza Evangelista Kreka.

Po smrti Josipa Jurčiča 1881 je Belec prenehal pisati za Slovenski narod in postal dopisnik Slovenca, sodeloval pa je tudi pri Ljubljanskem zvonu. 1882–89 je pod šifro S-n in pod svojim polnim imenom nadaljeval s pisanjem o socialnih tematikah in verski disciplini Slovencev. Njegove najpomembnejše razprave – Zemljišče in kapital (1882), Kmetom v pomoč (1885), Obresti v socijalnem oziru (1888) – so v Slovencu izhajale v nadaljevanjih, slednji sta bili tudi ponatisnjeni v knjižni obliki. Obravnaval je problematiko slovenskih kmetov in delavcev, kritiziral kapitalizem in se zavzemal za povratek h krščanskemu socialnemu redu. Tudi v člankih in krajših razpravah (Moderna zgodba ali faliment, 1884; Materializem v narodnem gospodarstvu, 1884; Ob agrarnem vprašanju, 1885) se je loteval sorodnih tematik. V spisu Krščanstvo in pa delo (1882) se je zavzemal za prepoved ženskega dela v tovarnah, za skrajšanje delavnika in zvišanje delavskih plač. Prav tako se je zavzemal za to, da bi delavci postali lastniki delovnih sredstev. V razpravi Kmetom v pomoč (1885) je zahteval, da država ali dežela odkupita zemljiški dolg kmetov s pomočjo hipotekarne banke in da se ustanovijo tako imenovani stalni ali kmečki domovi po ameriškem vzoru »homestead«, ki se ne smejo zadolževati, razkosavati ali prodati na dražbi. V istem spisu je zahteval ustanovitev kmetijskih zadrug, ki bi imele poleg gospodarskih tudi sodne in politične pravice.

Belec Ivan, socijolog, političen pisatelj, r. 3. apr. 1856 v Radomljah, u. 9. jun. 1889. Hodil je v ljud. šolo v Kamniku, štud. gimn. in semenišče v Lj., postal 1879 duhovnik, služboval kot kaplan v Starem Logu na Kočevskem, na Igu, v Žireh, kot upravitelj in župnik na Fužinah in v začasnem pokoju pri podružnici cerkljanske fare v Lahovičah ter kot upravitelj pri Sv. Duhu nad Krškim, kjer je umrl. B. je začel pisateljevati že kot bogoslovec, zlasti se je bavil s slovanskimi vprašanji. Pisal je v SN, pod šifro S–n, posebno ob rusko-turški vojni članke in poročila z bojišča na podlagi ruskih listov. Našteval je koristi te vojne za slovanstvo, poudarjajoč, da si morajo Slovani sami pomagati in ne pričakovati pomoči od nikoder; ostro je napadal angleško in madžarsko politiko, ki je ščitila Turke (SN 1877, št. 208, 233, 249, 265; 1878, št. 14, 120). Obsojal je politiko poljskih plemičev, ki je hotela, da Avstrija pretrga zvezo z Nemčijo in Rusijo, da bi se obnovila poljska država, kar je nemožno, ker prostovoljno tega ni pričakovati, a premagati Nemčije in Rusije Avstrija ne more (SN 1877, št. 201). V »Slovanskih pismih« je priporočal n. pr. ustanovitev vseslovanskega literarnega časnika za širjenje slovanske vzajemnosti (SN 1880, št. 45). Šibal je slov. politično malomarnost glede nar. nezavednosti ter zagovarjal najprej združenje Slovencev; zakaj ponemčencev nam ne reši niti južni niti severni Slovan, a slovansko vzajemnost je treba pospeševati s proučevanjem jezika, književnosti in zgodovine slovanskih narodov, pri čemer naj bi sprejeli ruski jezik za skupni književni jezik Slovanov (SN 1877, št. 134 do 135, 186; 1878, št. 134–135). Že v tej dobi se je B. poleg narodno-slovanskih vprašanj dotaknil tudi socijalnega vprašanja, ko je pisal o pogubnosti drž. dolgov, da zaradi obresti rastejo v neizmernost ter vsebujejo glavni vzrok socijalne bede in nevarnost socijalne revolucije (SN 1877, št. 291). Pod vplivom Vogelsangovih spisov je postal kršč. socijolog, ki je pripravljal pot Kreku, s katerim je imel poleg razvitega socijalnega čuta to skupnost, da je umel mnogo slovanskih, romanskih in germanskih jezikov, razlikoval pa se je od njega po tem, da je bil vedno bolehen in samó teoretik. Po Jurčičevi smrti ni bil več sotrudnik SN, ampak je postal dopisnik »Slovenca« pod šifro S-n in s polnim imenom ter je sodeloval še pri LZ. V Slovencu je priobčeval svoje najvažnejše socijalne spise, a nastopal je tudi kot podlistkar. n. pr. 1888 s 16 Ponedeljskimi pismi, kjer je med drugim po zgledu nemških kat. shodov priporočal letne katoliške shode, ker »nimamo slov. katoličani discipline in ožje zveze« (Slov. 1888, št. 213). V spisu »Zemljišče in kapital« (Slov. 1882, št. 108, 110, 118–125, 128–129) je razpravljal o protiprirodnosti in škodljivosti t. zv. zemljiškega kredita, ko se zemljišče, čigar rodovitnost je skoro stalna, meri z denarnim kapitalom, čigar rodovitnost skače; zemljišču se je vzel njegov družinski značaj, izročilo se je samovolji posameznika, češ, da kapital oplaja zemljo, dasi je le delo pogoj gospodstva nad gmotnimi dobrinami in zemeljsko blagostanje je le sredstvo za doseganje človeškega razvoja in napredovanja, čigar najvišji namen je v Bogu. Največji njegov socijalni spis je »Kmetom v pomoč« (Slov. 1885, št. 83–98, 100–103, 106, 117 do 120, 123–128, 130–131), ki je izšel tudi v ponatisu. V njem je razpravljal o kmečkih stroških in dohodkih, zahteval je odkup zemljiškega dolga po državi ali deželi s pomočjo hipotekarne banke in ustanovitev stalnih ali kmečkih domov (homestead), ki se ne smejo niti zadolževati niti razkosavati niti na dražbi prodajati, ter kmetijskih zadrug, ki naj bi imele poleg gospodarskih tudi sodne in politične pravice. Zadnji njegov socijalni spis, ki je tudi izšel v ponatisu in vzbudil nasprotovanje v lastnem taboru, so bile »Obresti v socijalnem oziru« (Slov. 1888, št. 264 do 265, 267–269, 270, 273, 276, 281, 284, 287, 289, 296, 298–299; 1889, št. 2, 3, 7–9), kjer je dokazoval, da so glavni steber kapitalizma obresti, t. j. dohodek brez dela, jemanje tujega zaslužka, ker denar je le menjalno sredstvo ter sam na sebi nima vrednosti in rodovitnosti, čisti dobiček je ali izmišljotina ali pa oderuštvo: jemanje obresti od strani kristjana je v kapitalistični dobi le bramba v sili. Zahteval je vrnitev h kršč. socijalnemu redu: stalni domovi, odkup zemljiških dolgov, obrtne zadruge z zadružnimi blagajnami, zadružno urejena država, dež. in stanovska avtonomija (federalizem ali avtonomija je edina priporočljiva upravna oblika z gospodarskega, oz. socijalnega stališča), prepoved obresti, podjetniki in delavci naj bodo v nekakšni društveni pogodbi ali produktivni zadrugi. Z istim predmetom se je bavil tudi v posameznih člankih in manjših razpravah, n. pr. Krščanstvo in pa delo (Slov. 1882, št. 71–76), kjer je zahteval prepoved ženskega dela po tvornicah, skrajšanje delavnika, zvišanje delavske plače, delovna sredstva naj pridejo v roke delavcev; Moderna zgodba ali faliment (Slov. 1884, št. 281), kjer je poudarjal, da je človek socijalno bitje ter da ima industrija služiti človeštvu in ne polniti žepa posamezniku; Materializem v narodnem gospodarstvu (Slov. 1884, it. 283, 285–286), kjer je nastopal proti načelu, kakor bi imel človek zemljišče zaradi tega, da iz njega vleče »čisti dohodek« in na njem denar služi; Ob agrarnem vprašanju (Slov. 1885, št. 34), kjer se je izrekel za uvedbo amer. »homestead« (stalni dom). B. je bil socijalen mislec (Fr. Lampe ga imenuje najboljšega slov. socijologa svoje dobe), ki ga sodobniki niso upoštevali tako, kakor je zaslužil. — Prim.: Lampe Fr., Ivan Belec, župnik in pisatelj (Drobtinice, 1889). Lr.