Belar, Leopold (1828–1899)
Vir: Ilustrirani Slovenec, 1, št. 43, 18. 10. 1925

Novi Slovenski biografski leksikon

BELAR, Leopold (Lavoslav Belar), skladatelj (r. 27. 10. 1828, Idrija; u. 17. 6. 1899, Ljubljana). Oče Matej (Matevž), rudniški paznik, cerkveni pevec, mati Tereza, r. Gregorač. Sin Albin Belar, naravoslovec, seizmolog.

Med šolanjem v Idriji (1835–44) ga je v glasbo uvajal organist in učitelj Anton Krašnar. Učil se je petja ter violinske in klavirske igre. 1844–46 je v Ljubljani obiskoval dvoletno pripravnico na učiteljski poklic. Tu je obiskoval glasbeno šolo, ki jo je na normalki vodil Gašper Mašek. Poleg tega je pel v zboru frančiškanske cerkve, kjer se je zato lahko brezplačno prehranjeval. Od 1847 je učiteljeval: 1847/48 v Cerknici, 1848/49 v Borovnici, 1849–54 v Trnovem (zdaj del Ilirske Bistrice), 1854–62 na Brezovici pri Ljubljani in 1862–1889 v Ljubljani. Povsod je deloval tudi kot vodja cerkvenih pevskih zborov in organist. Po sinovem pričevanju je začel komponirati v Cerknici s skladbo Oče večni v visokosti. V Trnovem se je seznanil z Miroslavom Vilharjem, ki ga je morda vzpodbujal h komponiranju. 1859 so v časopisu Cäcilia izšle tri njegove zborske kompozicije. Od 1862 je poučeval v Ljubljani, sprva na glavni mestni deški šoli, ko pa je bila 1870 ustanovljena II. mestna deška šola, je postal nadučitelj in njen vodja – najprej začasni, 1873 pa stalni. Istega leta je bila ustanovljena podružnična šola na ljubljanskem Barju, tudi pod Belarjevim vplivom, ki je šolo vodil in v njej poučeval. 1877 je bil imenovan za ljubljanskega šolskega nadzornika. Dejaven je bil tudi v učiteljskih društvih; 1869–70 je bil odbornik v Učiteljskem društvu za Kranjsko.

Po prihodu v Ljubljano je postal organist v cerkvi sv. Jakoba, kar je ostal vse do smrti. Bil je somišljenik in odbornik Cecilijinega društva, zato so se pod njegovim vodstvom pri sv. Jakobu poleg slovenskih cerkvenih kompozicij pele pri nedeljskih in prazničnih mašah tudi latinske, včasih iz klasičnega repertoarja, večkrat pa tudi gregorijanski koralni spevi. Pod Belarjevim vodstvom so prepevali nekateri kasnejši glasbeniki: pevec Franc Pogačnik – Naval, Josip Čerin, Matej Hubad, pevec Jožef Trtnik, šolnik in pevec Anton Razinger. Vodil je še druge zbore: nekaj časa zbor ljubljanske čitalnice, dekliški pevski zbor Lichtenturnovega zavoda, ki je prepeval v cerkvi Srca Jezusovega, poučeval je članice Katoliškega društva za delavke. Ves čas je tudi komponiral. 1889 se je upokojil; Kljub upokojitvi je bil dejaven še naprej.

Obsežen del Belarjeve skladateljske zapuščine je bil 1919 po pomoti uničen. Ohranili so se številni tiski ter rokopisi, ki izvirajo s kora šentjakobske cerkve v Ljubljani in jih hrani NUK. Točnega števila Belarjevih ohranjenih kompozicij ni mogoče podati, po približni oceni jih je okoli sto. Osrednji del njegovega opusa so cerkvene zborske skladbe v slovenščini, ki so se ob spremljavi orgel izvajale pri bogoslužju. Kot posebno zvrst je treba v tej skupini omeniti nekaj slovenskih maš, katerih stavki naj bi se peli na posameznih mestih mašnega obreda. Vseh cerkvenih zborovskih del je ok. 25–30. Necerkvenih zborovskih del je ok. pet; večinoma so nastali ob raznih priložnostih (imenovanje novega župnika, 600-letnica Habsburške dinastije ipd.).

Naslednjo skupino Belarjevih kompozicij predstavljajo uglasbitve posameznih besedil latinskih koralnih spevov, zlasti za maše nedelj in pomembnejših praznikov. Sledeč cecilijanskim nazorom je Belar očitno izvajal koral, o čemer pričajo njegove transkripcije posameznih koralnih spevov v njegovi zapuščini. Za nekatere koralne speve je predvidel preprosto recitiranje ob spremljavi orgel, ok. 50–60 pa jih je uglasbil kot štiriglasne zbore. Ena od teh skladb (himnus Tantum ergo) je za zbor in orkester, kar pa je morda le priredba. Belarjeve zborske kompozicije, ki so z nekaj izjemami za štiriglasni mešani ali moški zbor, so preproste. Poudarek je na melodiji v zgornjem glasu, ki jo ostali glasovi le harmonizirajo z najpreprostejšimi akordi. Modulacija, kadar nastopi, seže le v zgornjo kvinto. Posamezni verzi besedila so uglasbeni kot fraze, tako da se nastale glasbene oblike skladajo s pesniškimi oblikami uglasbenih besedil; take so zmeraj periodizirane in šablonsko simetrične. Najbolj osebna je Belarjeva melodika, ki je tekoča, naravna in lahko dojemljiva.

V ohranjenem Belarjevem opusu so še tri klavirske polke in ena koračnica. Vse te skladbe imajo preprosto tridelno obliko. Klavirski stavek je zmeraj enak: melodija v desnici in preprosti lomljeni akordi v levici.

Ob upokojitvi je prejel cesarsko odlikovanje – zlati križec za zasluge, deželni šolski svet ga je imenoval za šolskega ravnatelja, mesto Ljubljana za svojega častnega meščana.

Dela

Zbori

Ave Maria, 1885.
Darilce Mariji.
Dramilo mojih rojakov, 1871.
Glej, zvezdice božje.
Kantata.
Mariji.
Mi vstjamo, 1892.
Neskončna slava ti doni.
Oj mati najsvetejša.
Ozri z nebes se v milosti (maša), 1871.
Pozdravljen bodi novi župnik, 1881.
Pred Bogom pokleknimo, 1858.
Sladko mi kipi srce.
Slovenska maša (prvi stavek Oče večni v visokosti), 1867.
Sveto obhajilo.
Veselje čuje se povsod (1883).
Zveličar naš je svet odrešil (1890).
Že počiva vsa narava.

Klavirska dela

Concordia Polka, 1868.
M.[arien] Polka, 1868.
Paulinen Polka.
Zloga (koračnica), 1868.

Viri in literatura

NUK, Glasbena zbirka, mapa Belar, Leopold.
Arhiv SBL, osebna mapa.
SBL.
PSBL.
ES.
Muzička enciklopedija, Zagreb, 1971.
Edo Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana, 2005.
Fran Rakuša, Slovensko petje v preteklih dobah, Ljubljana, 1890.
Laibacher Schulzeitung, 27, 1899, št. 7, 116–119.
Cerkveni glasbenik, 22, št. 6, 1899, 47–48.
Janko Likar: Leopold Belar, Učiteljski tovariš, 39, 1899, št. 19, 145–146, št. 20, 153–155, št. 21–22, 161–163.
Albin Belar: Ob stoletnici rojstva skladatelja Leopolda Belarja, Cerkveni glasbenik, 51, 1928, št. 11–12, 172–174.
Fran Ferjančič: Leopold Belar, Cerkveni glasbenik, 57, 1934, št. 9–10, 142–144.
Josip Lavtižar: Naši zaslužni možje, Jesenice, 1942.
Dragotin Cvetko: Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, zv. 3, Ljubljana, 1960, 75, 91–92.
Janez Močnik: Leopold Belar (1828–1899), Cerkveni glasbenik, 92, 1999, zv. 10–12, 88–89.
Snoj, Jurij: Belar, Leopold (1828–1899). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi137273/#novi-slovenski-biografski-leksikon (24. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv.: B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Belar Leopold, glasbenik, r. v Idriji 27. okt. 1828, u. v Lj. 17. jun. 1899. Po študijah na glavni šoli v Idriji in na pripravnici v Lj. je služboval od 1847 kot učitelj v Cerknici, 1848 v Borovnici, od 1849 v Trnovem na Notranjskem in od 1854 na Brezovici. Tam je deloval do 1862, dasi je bil poklican na deško glavno šolo pri Sv. Jakobu v Lj. že 1858. Tukaj je postal 1873 nadučitelj in vodja II. mestne deške šole. 1877 je bil imenovan za kranjskega šolskega nadzornika v Lj. V pokoj je stopil 1889; ob tej priliki je bil odlikovan z zlatim križcem za zasluge in je postal častni meščan lj. Glasbe se je učil od 7. do 16. leta v Idriji pri Ant. Krašnarju, kot pripravnik 1844–1847 v c. kr. glasbeni šoli pri Gašparju Mašku; praktično se je vežbal na frančiškanskem koru. Kjer je služboval kot učitelj, je vodil tudi cerkveno petje. Tudi skladal je; prvence je priobčil Kamilo Mašek v svoji »Ceciliji« (II. zv., 1859). Dospevši v Lj. je prevzel vodstvo cerkvenega zbora pri sv. Jakobu in je bil močna opora cerkvenoglasbeni reformi. 1871 mu je priznalo učiteljsko zborovanje v Zagrebu častno diplomo za skladbe. Zložil je dolgo vrsto skladb, priobčil pa jih ni mnogo: prve 1859, zadnje 1885. Najpopularnejša je slovenska maša: Oče večni v visokosti. Cerkvene skladbe prevladujejo i po številu i po dobrini. Za šentjakobski kor v Lj. je zložil nad 30 gradualov, ofertorijev i. dr. z lat. besedilom. Mnogo skladeb se je pogubilo ob prevratu; vseh Belarjevih umotvorov utegne biti kakih 52; največ jih je bilo shranjenih na koru pri sv. Jakobu v Lj. Svetnih skladeb je priobčil pet: Šolska mladina ob šeststoletnici (1883), Zloga, koračnica za klavir (1868), Rojakom, Paulinen-Polka in Concordia-Polka. — Prim.: Rakuša, Slovensko petje, 137–138; CG 1899, 47–48; UT 1899, 145, 153, 161; 20, 21/22; Laib. Schulzeitung 1899, 116. Mnt.

Mantuani, Josip: Belar, Leopold (1828–1899). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi137273/#slovenski-biografski-leksikon (24. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Belar Leopold, učitelj in glasbenik, r. v Idriji 20. okt. 1828 (op. ur.: 27. okt. 1828) očetu rudarju, u. v Lj. 17. jun. 1899. Glavna š. v Idriji (1835–44), pripravnica v Lj. (1844–46). Služboval je kot učitelj v Cerknici (1847), v Borovnici (1848), v Trnovem na Notranjskem (1849–1853), na Brezovici (1854–62), a od 1858 tudi na deški š. pri Sv. Jakobu v Lj. Tu postal nadučitelj in vodja II. mestne deške š. Leta 1877 je bil imenovan za nadzornika v Lj. 1889 je bil upokojen in odlikovan z zlatim križcem za zasluge ter postal častni meščan Lj. Nato je še naprej poučeval brezplačno na Barju. B. se je učil glasbe v Idriji pri učit. Ant. Krašnarju (1835–1844), kot učitelj pripravnik v Lj. pa v c. kr. glas. š. (G. Mašek). Sodeloval je istočasno pri frančiškanskem zboru (Ant. Hilscher). Na vseh učiteljskih službenih mestih je bil tudi zborovodja in organist. Bil je 37 let organist pri Sv. Jakobu v Lj. in vodil zbor. Za časa službovanja v Lj. se je zavzemal ob Foersterju za cecilijansko reformo. B. je komponiral že od mladih let. Prve skladbe sta mu priobčila A. Vavken in K. Mašek v Ceciliji (II zv., 1859). B. je zložil 3 slov. maše, 4 Tantum ergo, 1 Avemarijo, nad 30 lat. gradualov in ofertorijev. Najbolj znana je slov. maša Oče večni v visokosti. Posvetnih skladb ima malo. Objavljene so sledeče: Šolska mladina ob 600-letnici (1883), Zloga, Koračnica za klavir (1868), Rojakom, Paulinen-Polka, Concordia-Polka. Leta 1871 je na učiteljskem zborovanju v Zagrebu prejel častno diplomo za skladbe. B.-jeve slov. cerkvene skladbe so blizu ljudskemu čustvovanju in kakor Riharjeve, zelo priljubljene. Odlikujejo se po preprostem kompozicijskem stavku, živahnem ritmu in bogati melodioznosti. Najbolj priljubljena je božična Glej zvezdice božje.

Prim.: SBL I, 29–30; Rakuša, Slovensko petje v preteklih dobah, Lj. 1890, 137–138, CG, 1899, 47–48, UT, 1899, 145, 153, 161; Laibacher Schulzeitung, 1899; A. Belar, Ob stoletnici rojstva skladatelja L. B. CG/II; Ukmar-Cvetko-Hrovatin, Zgodovina glasbe, Lj. 1948; D. Cvetko, Stoletja slov. glasbe, Lj. 1964, 196, 202, 208; Stanko Trobina, Slov. cerkveni skladatelji, Mrb, 1972, 95, 99, 266; D. Cvetko, Zgodovina slov. glasbe, III.; M. Arko, Zgodovina Idrije, 241.

Ren.

Rener, Milko: Belar, Leopold (1828–1899). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi137273/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine