Novi Slovenski biografski leksikon
BALANT, Jožef, glej WALLAND, Jožef.
Bil je edini sin iz drugega zakona očeta Jožefa, ki ga je izgubil še pred dopolnjenim prvim letom življenja. Po končani gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Gradcu (1783–88) in praktični letnik na Dunaju (1788–89). Za duhovnika ga je 1789 v nadškofijski kapeli v Ljubljani posvetil nadškof Mihael Brigido. Po posvečenju je kratek čas kot subsidiar poučeval verouk v Velikih Laščah, nato ga je vlada imenovala za kateheta na ljubljanski normalki, nadškof Brigido pa še za kateheta v ljubljanski stolnici (1790), kjer je od 1796 prejemal dohodke Engelbertovega beneficija. 1798 je bil imenovan za profesorja moralne in od 1801 tudi pastoralne teologije na ljubljanski teološki fakulteti. 1813 je prevzel še predavanja iz cerkvene zgodovine. Nekaj časa je bil tudi pridigar pri ljubljanskih uršulinkah. Od 1799 je bil kot predstavnik Teološke fakultete predsednik licejskega študijskega konsensa in po njegovi ukinitvi rektor ljubljanskega liceja (1802–14) ter direktor Teološke fakultete (1803–08 in 1814). 1805 ga je cesar Franc II. imenoval za ljubljanskega stolnega kanonika in nadzornika nemških šol, nadškof pa za vodjo šolskega referata pri ljubljanskem nadškofijskem konzistoriju. 1813 je postal duhovni svetnik, 1814 konzistorialni svetnik, 1815 gubernialni svetnik, duhovni in študijski referent pri cesarsko kraljevem guberniju najprej v Trstu in avgusta 1816 v Ljubljani. Skupaj z Matevžem Ravnikarjem, Francem Serafinom Metelkom in Antonom Wernigom si je prizadeval za ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je v slovenščini poučeval katehetiko in pastoralno teologijo ter skupaj z Ravnikarjem in Metelkom dosegel, da je 1818 slovenščina z metodiko postala predmet poklicnega izobraževanja učiteljskih kandidatov. Bil je član komisije, ki je pregledovala prevod svetega pisma Jurija Japlja. Prizadeval si je za ustanavljanje podeželskih trivialk in nedeljskih šol, za slovenske osnovnošolske učbenike in za ločitev učiteljske službe od cerkovniške, po ukinitvi Napoleonove univerze v Ljubljani pa skupaj z Metelkom tudi za ohranitev teološke in pravne fakultete v Ljubljani.
Cesar Franc I. ga je marca 1818 imenoval, papež Pij VII. pa novembra 1818 potrdil za goriško-gradiškega škofa. Škofovsko posvečenje mu je istega meseca v ljubljanski stolnici podelil ljubljanski škof Avguštin Gruber. V goriški stolnici je bil slovesno umeščen januarja 1819. V pozdravnem nagovoru je izrazil hvaležnost cesarju za imenovanje. V prvem pastirskem pismu (1819) je duhovnike spodbujal k vzornemu življenju (»bodite svojim vernikom sol zemlje in luč sveta ne samo s svojo besedo, ampak tudi z zgledom svojega življenja«), nenehnemu poglabljanju znanja s proučevanjem svetega pisma, cerkvenih očetov, koncilskih odlokov in izročila Cerkve, k spoštovanju bogoslužnega reda v goriški škofiji in k pridiganju in poučevanju otrok verouka ob nedeljah in praznikih na njim razumljiv način. Po zgledu iz ljubljanske škofije je Walland v svoji škofiji uvedel slovenščino v ljudske pobožnosti, npr. pete litanije in molitve pri večernicah, ter pospeševal katehezo in pridigo v ljudskem jeziku.
Po prevzemu škofije je takoj začel z vizitacijo škofije. Po ukazu cesarja Franca I. so morali škofje poročilo vizitacije, ki so ga bili sicer dolžni vsaka štiri leta poslati v Rim (Relatio ad Limina), najprej poslati v pregled škofu. Cesar mu je prepovedal opraviti predpisan obisk papeža (Visitatio Liminum) in ga seznaniti s stanjem v škofiji (Relatio ad Limina), kar je verjetno razlog, da je Walland 1824 škofijski dodatek svetnikov bogoslužnem koledarju (Proprium sanctorum) objavil brez vednosti pristojne kongregacije v Rimu. Prva Wallandova skrb v škofiji je bila poskrbeti za primerno izobrazbo duhovnikov. Na študij v dunajski Frintaneum je poslal Antona Caffouja (1821), Janeza Mozetiča (1825), Tomaža Jederlinicha (1826), Jerneja Legata (1831), Gustava Bosiczica (1831), Avguština barona Codellija (1833) in Alojza Zängerleja (1833). Za obnovitev bogoslovnega študija v Gorici si je prizadeval že Wallandov predhodnik škof Francesco D'Inzaghi. Čeprav je avstrijska vlada že junija 1815 določila, da se v Gorici ustanovi skupno semenišče za Istro, Trst in Gorico, je cesar zanj dal dovoljenje šele maja 1818, poleg tega pa je natančno predpisal tudi obliko in način študija. Slovesno odprtje bogoslovnega semenišča skupaj z visoko bogoslovno šolo v obnovljeni stavbi nekdanje duhovniške hiše je bilo januarja 1819, le dva dni po Wallandovi slovesni umestitvi za goriško-gradiškega škofa. Prvi ravnatelj goriškega bogoslovnega učiteljšča je postal stolni kanonik Andrej Philippig (Filipič). Za profesorje obnovljenega bogoslovja v Gorici je Walland iz ljubljanske škofije povabil Jožefa Krobata za razlago svetega pisma, Jerneja Arka za dogmatiko, Jožefa Poklukarja za moralko; od Goričanov je postal profesor za pastoralko Jožef Stibiel, za cerkveno zgodovino Jožef Jereb, za cerkveno pravo Jožef Benedikt Braunizer in za biblične jezike Antonio Peteani, poznejši poreški škof. 1827 je nadškof Walland zaprosil za povečanje semeniške zgradbe, vendar je vlada njegovo prošnjo zavrnila. Prav tako tudi prošnjo iz 1829, da bi škofijsko učilišče povišali v licej. Veliko skrb je Walland namenjal šolski izobrazbi mladine v škofiji. Na tem področju so se odlikovali predvsem duhovniki, šolski nadzornik Valentin Stanič (Stanig), Peter Budin, Janez Budau in Jožef Stibiel. V prizadevanju za uveljavitev ljudskega jezika v škofiji je podprl natis molitvenika v furlanskem jeziku, ki ga je 1820 izdal duhovnik Antonio Leonardis iz Lucinica. 1820 je v Gorici ustanovil Komisijo za dobrodelnost, 1827 je podprl ustanovitev sirotišnice in 1831 zastavljalnice (Monte di Pieta'). Kot goriško-gradiški škof je v goriški stolnici posvetil kar štiri škofe, tržaškega Antonia Leonardisa (1821), ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa (1824), poreškega Antona Peteanija (1827) in dubrovniškega Antona Giuricea (1830). Po padcu Napoleona in formalni ustanovitvi Ilirskega kraljestva se je papež Pij VII. na zahtevo cesarja Franca I. odločil preurediti cerkveno upravo v Istri in Dalmaciji. Konkretne predloge preureditve sta na papeževo željo izdelala goriško-gradiški škof Jožef Walland in ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf. Na podlagi njunih predlogov je papež Leon XII. junija 1828 z apostolskim pismom Locum beati Petri ukinil več škofij v Dalmaciji in Istri, nekatere pa združil pod upravo enega škofa, med drugim tudi tržaško-koprsko škofijo. Izvedbo je papež zaupal goriškemu in ljubljanskemu škofu, ki sta se februarja 1830 sestala v Gorici. Preurejena cerkvena uprava je stopila v veljavo kmalu za tem. Z bulo In supereminenti Apostolice dignitatis je papež Pij VIII. avgusta 1830 goriško-gradiško škofijo povzdignil v nadškofijo in ustanovil goriško cerkveno pokrajino s sedežem v Gorici, imenovano Ilirska, ter vanjo vključil ljubljansko, poreško-puljsko, tržaško-koprsko in krško škofijo (na otoku Krk). Ob tej priložnosti je bila iz goriške nadškofije izločena dekanija Vipava in bila priključena ljubljanski škofiji, ki je odslej obsegala celotno Kranjsko, župnija Prosek pa je bila priključena tržaški škofiji. Za izvršitelja sprememb je papež določil tridentinskega škofa Frančiška Luschina, ki je 1835 postal Wallandov naslednik na sedežu goriške nadškofije. Spremembe so stopile v veljavo junija 1831. Ker Walland ni mogel osebno na podelitev palija v Rim (septembra 1831), mu je ta simbol metropolitske oblasti v goriški stolnici januarja 1832 izročil videmski škof Emanuel Lodi.
Walland je umrl po kratki bolezni. Pokopali so ga v kripti novozgrajene kapele na goriškem pokopališču.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine