Babnik, Janko (1861–1927)

BABNIK, Janko (krstno ime Johanes Wabnik), pravnik (r. 10. 5. 1861, Ljutomer; u. 21. 12. 1927, Ljubljana). Oče Friedrich, vrvar, mati Maria, r. Erjawetz.

Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in jo z odličnim uspehom končal 1879. Na Dunaju je študiral pravo. Tam se je gibal v krogu sovrstnikov (mdr. pravnika Ivan Kavčnik in Edvard Volčič, slavista Matija Murko in Karel Štrekelj). Ob študiju se je sprva zanimal tudi za besedno in likovno umetnost (objavil je na primer sestavek o A. S. Puškinu /Slovenski Narod 1880/ in slikarjih V. V. Vereščaginu in A. Ivanovu /Kres 1882/), a se je kmalu usmeril v pravno zgodovino, posebej v slovensko zgodovino prava. 1883 je v Letopisu Matice Slovenske objavil razpravo Sledovi slovanskega prava. Delo o najstarejši slovenski pravni zgodovini je dolgo ostalo glavni tovrstni pregled v slovenščini. 1884 je v celovškem Kresu objavil drugo razpravo iz zgodovine prava Nekaj o zadrugi in inokoštini.

1884 je bil promoviran za doktorja prava. Poklicno pot je pričel kot sodni pripravnik na okrajnem sodišču v Ljutomeru in nato na ljubljanskem deželnem sodišču. 1886 je v Ljubljanskem zvonu v več nadaljevanjih objavil obsežno razpravo o knjigi avstrijskega zgodovinarja, etnologa in slavista Friedricha Salomona Kraussa Sitte und Brauch der Südslaven, ki je izšla leto poprej. To je bil njegov zadnji prispevek k pravni zgodovini. Po opravljenem sodniškem izpitu je bil najprej zaposlen pri okrajnem sodišču v Litiji in nato od 1889 pri okrajnem sodišču v Logatcu. 1892 je dobil šestmesečni dopust, da bi končal nemško-slovensko pravno terminologijo. 1894 se je vrnil na deželno sodišče v Ljubljani, kjer je bil tokrat sodni tajnik, 1897 pa je bil poslan na Saško, da bi tam spoznal uradovanje nemških sodišč, še posebej ustroj sodne pisarne. O svojih opazovanjih je predaval na shodu društva Pravnik in v Slovenskem pravniku objavil Črtice o sodnem postopanju na Nemškem. Pred koncem stoletja je postal pisarniški inštruktor in je tako na Kranjskem obiskal domala vsa sodišča. Konec 1898 je nastopil službo na pravosodnem ministrstvu na Dunaju, in sicer najprej na referatu za sodno inšpekcijo ter nazadnje za zemljiško knjigo in sodne depozite. Na ministrstvu je deloval dvajset let, prejel vsa v državni upravi predvidena odlikovanja in končal kot ministrski svetnik. Po njegovi zaslugi je bila urejena zemljiška knjiga v Galiciji, Dalmaciji in na Tirolskem, uredil je tudi denarno poslovanje pri avstrijskih sodiščih.

Ob službenih dolžnostih je ves čas skrbel za slovenske interese. Na oblikovanje njegove narodne zavesti je verjetno že v Mariboru odločilno vplival pravnik in politik Ferdinand Dominkuš, ki je bil njegov sorodnik. Babnik je imel širok krog prijateljev med Čehi in Poljaki, spremljal je njihovo delovanje ter o tem obveščal slovenske politične kroge, poslance in odvetnike. V ospredju je bilo slovensko jezikovno pravo na nižjih sodnih instancah, a si je prizadeval tudi, da bi se sodbe vrhovnega sodišča izdajale v slovenskem prevodu, za kar je našel premalo razumevanja in podpore. Bil je dober in požrtvovalen svetovalec svojim rojakom – uradnikom na Dunaju – in zelo dejaven odbornik Podpornega društva za slovenske visokošolce.

Ob koncu prve svetovne vojne se je ukvarjal z vprašanjem ureditve slovenskega sodstva. Takoj ko je bil poklican v Ljubljano, je prevzel referat za ureditev sodstva, s katerim je bil združen zakonodajni referat pri Poverjeništvu za pravosodje, ki je 1918 na jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja prevzel funkcijo pravosodnega ministrstva. 1921 je bilo Poverjeništvo za pravosodje ukinjeno, njegove posle pa je prevzel Oddelek ministrstva pravde v Ljubljani z upraviteljem Babnikom. Po njegovi zaslugi je prehod potekal umirjeno in brez zmede – drugače kot v nekaterih drugih delih jugoslovanske države. Za celotno državo je uredil pravno pomoč z Italijo, Avstrijo, Češko in Poljsko. Njegovo delo je bil za vso državo poenoteni zakon o polnoletnosti. Babnik je skrbel tudi za pravniški naraščaj. Že 1919 je bila tako kot rezultat njegovih prizadevanj v Ljubljani oblikovana komisija za pravosodni in državoslovni državni izpit. Zavzemal se je za ustanovitev univerze v Ljubljani in bil še posebej dejaven pri pripravah za delovanje pravne fakultete. Tudi ideja pravniških kongresov za pravnike iz vse države je bila Babnikova.

Konec 1922 je bil imenovan za predsednika Višjega deželnega sodišča v Ljubljani. Umrl je za posledicami možganske kapi.

Babnikovo najpomembnejše delo je prizadevanje za uveljavitev slovenskega jezika v uradih in na sodiščih v času Avstro-Ogrske. Ko je bila 1849 z marčno ustavo določena enakopravnost vseh jezikov v monarhiji, je začel izhajati državni zakonik tudi v slovenskem jeziku. Nastala je nujna potreba po izdelavi pravne terminologije, ki bi bila merodajna tako za urednike Državnega zakonika kot za prakso. 1853 je izšla juridično-politična terminologija, ki pa kmalu ni več zadostovala. V naslednjih letih je prišlo do zastoja pri razvoju in uveljavljanju slovenske pravne terminologije zaradi neoabsolutizma in verjetno tudi zaradi razmer med slovenskimi pravniki. Konec 1867 je dobila pravica uporabe slovenščine pred uradi in na sodiščih ustavno podlago. 1862 je Radoslav (Jakob) Razlag v Gradcu izdajal glasilo Slovenski pravnik kot pripomoček za slovensko uradovanje, 1870–72 pa Pravnik slovenski kot nadaljevanje prvega. Potreba po pravnem glasilu, ki bi slovenskim narodnim zastopnikom v parlamentu služilo kot opora pri uveljavljanju zahtev po uporabi slovenščine v uradih, je bila vse večja. Tokrat je njegovo izdajo prevzel odvetnik Alfonz Mosche. Pod imenom Slovenski pravnik je izhajal 1881–83 in ponovno 1888, ko ga je uredil Babnik. Že kmalu se je pokazalo, da bo glasilo zopet obmolknilo, če ne bo za njim stalo pravniško društvo, ki je bilo ustanovljeno 1889. Med ustanovitelji je bil tudi Babnik, kasneje pa dvajset let njegov odbornik. Društvo Pravnik je delovalo v več smereh. V prvi vrsti je izdajalo glasilo Slovenski pravnik, ki je prinašalo znanstvene razprave, strokovne članke, odločbe sodišč in poročila o dogajanjih na pravnem področju. Prav tako je društvo izdajalo zakone v slovenskem jeziku. Glavna naloga društva je bila oživiti pravno zavest slovenskega naroda, omogočiti, da bi bil slovenski jezik usposobljen ne le za leposlovje, temveč tudi za poslovne namene, za urade, sodišča ter znanost. Pomembno delo društva je bila skrb za razvoj in poenotenje pravnega izrazja, saj je pravna terminologija neposredni izraz razvitosti pravne vede in pokazatelj njene vraščenosti v prakso. 1894 je izšla samostojna publikacija z naslovom Pravna terminologija, v kateri je več kot trideset članov društva izpisovalo posamezne izraze; izpise je nato uredil Fran Milčinski, končno redakcijo pa je prevzel Babnik.

Gradivo je za nekatere upravne panoge izpopolnil, izbral izraze, jih uredil in priredil po vzoru tovrstne češke terminologije. Delo, ki je izšlo v tisoč izvodih na Dunaju 1894, je postavilo slovensko uradovanje na enotno jezikovno terminološko podlago in vplivalo tudi na razvoj izrazja drugih znanstvenih panog.

Babnik Janko, pravnik, r. 9. maja 1861 (op. ur.: 10. maja 1861) v Ljutomeru. Gimnazijo je dovršil v Mariboru, pravoznanstvo na Dunaju (promov. 21. marca 1884), služil od marca 1884 pri raznih sodiščih po Slovenskem, od konca 1898 v pravosodnem ministrstvu na Dunaju, kjer je bil nazadnje ministrski svetnik. Od dec. 1918 je v Lj., odkoder je, nekaj časa kot upravitelj oddelka ministrstva za pravosodje, organiziral pravosodno upravo v Sloveniji, od 31. dec. 1922 predsednik višj. dež. sodišča v Lj. Objavljal je zlasti juridične članke v Kresu (1884), LZ (1894) in SP (od 1888), ki ga je 1888 dejansko tudi urejeval. Glavni spisi: Sledovi slov. prava (LMS 1882 do 1883); Nekaj o zadrugi in inokoštini; Nemško-slovenska pravna terminologija (Dunaj 1894). — Prim.: Glaser IV, 392; SP 1923, 44 *