Novi Slovenski biografski leksikon
Oče je 1870 umrl za tuberkulozo, zato sta Ažbe in njegov brat dvojček Alojzij kmalu dobila skrbnika, saj mentalno labilna mati sama ni bila zmožna voditi domačije in vzgajati sinova. O Ažbetovem življenju pred odhodom na Dunaj vemo zelo malo. Zaradi slabega zdravja – vedno je bil bolehen, imel je poškodovano hrbtenico, bil je zelo nizke postave in pogosto je imel bolečine v nogah – je njegov skrbnik sprva predvidel, da se bo izobrazil za duhovnika, nato pa ga je poslal v Celovec, da bi se izučil za trgovskega vajenca. Po petih letih se je preselil v Ljubljano, kjer je po naključju spoznal uglednega slikarja Janeza Wolfa. O Ažbetovem študiju pri Wolfu je malo zanesljivih podatkov. Wolf je ok. 1880 slikal po cerkvah v Ribnici, Železnikih in Zagorju ob Savi in v slednji mu je pri delu zanesljivo pomagal tudi Ažbe. Zagotovo je sodeloval z Wolfom tudi dve leti kasneje, ko je slikal fresko na pročelju ljubljanske frančiškanske cerkve. V tem obdobju si je Ažbe pridobil temeljno risarsko znanje, kar mu je bilo v veliko pomoč pri nadaljnjem študiju na Dunaju, kamor se je odpravil jeseni 1882. Sprva je živel na Badgasse 16, drugo leto študija pa v četrtem okraju na Schleifmühlgasse 13. V prvi letnik je bil sprejet kot gostujoči študent likovne akademije (Akademie der bildenden Künste). Obiskoval je t. i. Antikenklasse, kjer so slikali po mavčnih odlitkih. Čez leto dni je napredoval, prav tako kot gostujoči študent (zato ni mogel tekmovati za posebne dosežke na akademiji), v drugi letnik t. i. Naturklasse, kjer so po modelu risali glavo in akt. Na Dunaju so bili njegovi profesorji mdr. August Eisenmenger za slikarstvo, Sigmund L'Allemand za risanje in Christian Griepenkerl za večerni akt. Ažbe je na akademiji dosegal povprečni uspeh, ocenjevan je bil od zadovoljivo do dobro, vendar tudi dunajska akademija s konvencionalnostjo učnih ciljev in metod ter s konservativnostjo profesorjev njegove ustvarjalnosti ni spodbujala, zato se je jeseni 1884 vpisal na likovno akademijo v Münchnu. Osebno se je spoprijateljil s profesorjem Gabrielom Hacklom, ki je vodil Antikenklasse in zahteval pri risanju po modelu anatomsko natančnost. Naslednje leto se je vpisal na splošno slikarsko šolo (Allgemeine Malschule), v razred k profesorju Ludwigu von Löfftzu, ki je gojil intimnejše ateljejsko slikarstvo kmečko-folklornega in meščanskega žanra, interjerje in krajine v gladkih barvnih nanosih. V tem obdobju je osvojil smernice slikovitega realizma. Kot nadarjen študent je dobil od akademije brezplačen lastni atelje, za specializacijo pa je še vedno obiskoval ure profesorja Alexandra Wagnerja, ki je poučeval kompozicijo in slikarske tehnike. Ob študiju na akademiji je služil denar s slikanjem dekliških portretov in krajin. Zaradi risarske spretnosti, občutka za proporce in kompozicijo ter smisla za barvno toniranje je nastopal v vlogi korektorja, še posebej so bili dragoceni njegovi anatomsko natančni popravki. Zadnja leta na akademiji je za prodajo kopiral slike v münchenski Pinakoteki, s čimer se je prebijal iz siromaštva do začetnih večjih naročil, ki so bila povečini portreti znanih osebnosti iz tamkajšnjega kulturnega in gospodarskega življenja. V tem času je razstavljal v Stekleni palači (Glaspalast) in opravil zadnje leto študija 1890–91 pri Andreasu Müllerju.
Zaradi nezadovoljstva študentov z delom na akademiji (ki je v Münchnu 1892 povzročilo tudi nastanek društva Secesija) je Ažbe na pobudo prijateljev slikarjev Ferda Vesela in Riharda Jakopiča ustanovil svojo zasebno šolo, ki je na začetku delovala bolj kot prijateljski krožek. Prijavilo pa se je toliko študentov, da je sklenil odpreti poseben atelje, v katerem bi vodil risanje po modelu, opravljal slikarske korekture in usmerjal študijsko ustvarjalno delo. Spomladi 1891 je odprl šolo na Türkenstrasse s približno dvajsetimi učenci, njihovo število pa je kmalu naraslo na sto in več, zato je moral šolo preseliti v večjo stavbo na Georgenstrasse 16 v Schwabingu, kjer so živeli münchenski boemi. Stanoval je v lastnem ateljeju na Georgenstrasse 40. Lesena stavba, v kateri je bila šola, je imela v pritličju veliko delavnico in več manjših prostorov v nadstropju, pozneje je Ažbe najel še eno stavbo na bližnji Amalienstrasse. Imenovali so jo damska šola (Damenschule), za razliko od prvotne šole za gospode (Herrenschule), čeprav so obe obiskovali študentje obeh spolov. Ažbeta je delo na šoli docela prevzelo in ga navdajalo z zadovoljstvom, vendar mu zato ni ostajalo dovolj časa za lastno slikarstvo in je čedalje manj slikal. Njegova pedagoška uspešnost, zaradi katere je užival veliko občudovanje, je temeljila na osebni karizmi, ki je pritegovala študente ne glede na starost ter različnost slikarskih pogledov in nacionalnih okolij, iz katerih so prišli. Ažbetova šola je bila slavna po vsej Evropi, občudovali so jo celo na peterburški akademiji, kjer so jo primerjali s šolo tamkajšnjega pedagoga Pavla Petroviča Čistjakova in z znano Holossyjevo šolo, ki je podobno privlačila mlade slikarske navdušence. Med Ažbetovimi učenci srečamo Riharda Jakopiča, Matijo Jamo, Mateja Sternena, Rozo Klein Sternen, krajši čas pa so se pri njem izobraževali tudi Ferdo Vesel, Nadežda Petrović, Risto in Beta Vukanović, Igor Grabar, Ludvik Kuba, Aleksej Javlenski, Dimitrij A. Šćerbinovski, Vasilij Kandinski, Dimitrij Kardovski, Mstislav v. Dobužinski, Emil Pacovski idr. Ažbe ni le suvereno delil napotkov in korektur študentom začetnikom, ampak je znal z nasveti pomagati tudi že formiranim slikarjem. Na začetku je šolo vodil sam, po 1896 pa se mu je pridružil Igor Grabar s peterburške akademije: Ažbe mu je zaupal dolžnost reditelja (Obermann) (prej jo je opravljal Čeh Emanuel Zamrazil), kmalu pa mu je prepustil tudi vodenje pouka krajine in tihožitja. Ko pa se je ta tudi teoretično izobraženi slikar vrnil s študijskega potovanja iz Pariza, kjer se je seznanil s sodobnejšimi metodami likovnega pouka, mu je Ažbe uvidevno prepustil skupino predvsem ruskih učencev, ki so si zaželeli novih učnih prijemov. Šola se je takrat preimenovala v Ažbè und Grabarschule. Tako je ostalo do 1900, ko je Grabar nehal poučevati in se vrnil v Rusijo. Zadnjih pet let je Ažbe šolo spet vodil sam in se je zato preimenovala v Ažbè Schule.
Ažbe je 1900 razstavljal na I. splošni slovenski umetniški razstavi in s podporo dveh madžarskih aristokratov, grofa Crenevilla in grofa J. Zichyja, avstro-ogrskega poslanika na bavarskem dvoru, dobil za kulturno delovanje zunaj meja avstro-ogrske monarhije odlikovanje cesarja Franca Jožefa. Ob koncu I. jugoslovanske umetnostne razstave v Beogradu ga je srbski kralj Peter za šolanje južnoslovanskega umetniškega podmladka odlikoval z redom sv. Save.
Ažbe je zapustil premalo likovnih del, da bi lahko z gotovostjo govorili o njegovem slikarskem potencialu. Čeprav je v svoji šoli usmerjal študente k iskanju novih smernic, se je sam držal načel münchenskega realizma. Kot risarja in slikarja ga je zanimal predvsem človek, od glave in portreta do polakta, akta, oblečene figure in figuralne kompozicije. O mladostnih delih vemo zelo malo, karakteristike njegovega slikarstva razberemo šele iz Ažbetovega zrelega obdobja v Münchnu. V njegovem opusu se srečamo z risarsko popolnimi in tonsko bogatimi študijami ter slikarsko tehnološko dovršenimi slikami, ki jih delimo na dva dela: na akademijski slog tedanjega münchenskega slikarstva do 1890 in na drugi, samostojnejši del, ko se je začel zanimati za barvne probleme in svetlobo. To ga je privedlo do širših in bolj sproščenih potez, ki so očitno izšle iz pobud secesije. Te značilnosti dosežejo vrh v zadnji sliki V haremu. Ažbe ni slikal v plenerju, zato ima za razvoj moderne umetnosti le omejen pomen. Večje so njegove zasluge na pedagoškem polju, njegovo najznamenitejše delo pa do danes ostaja Zamorka, ki je visela v ateljeju kot didaktični pripomoček. Tehnično znanje so študentje dosegli s spoznavanjem zakonitosti risanja, s poglobljenim študijem anatomije, z redukcijo objekta na glavno obliko oz. glavno linijo in z oblikovanjem na temeljih krogelnega načela (Kugelprinzip). Ta metodični prijem, po katerem je mogoče vsako plastično stvar v prostoru izpeljati iz krogle, je bil učinkovit za dojemanje risarskih prvin in za znanstveno razumevanje forme. Ažbe je v sodobno likovno pedagogiko vpeljal tudi kristalizacijo barv, saj študentje pri urah slikanja niso smeli mešati barv na paleti, temveč so jih ločeno nanašali na platno. Vodilne Ažbetove metode so pripomogle k pojavu ali razvoju novih smeri v likovni umetnosti (ekspresionizma, kubizma idr.) ter so se z njegovimi učenci širile v pedagoških centrih po vsej Evropi.
Kljub slavi Ažbetove šole se je o njenem ustanovitelju, vodji in glavnemu mentorju ohranilo malo zapisanih informacij. Študentje so ga imenovali »Professor Nämlich«. Slikati je prenehal po 1903. Zadnja leta je živel samotarsko in se vdajal pijači. Vsak dan je hodil od svojega ateljeja do šole, od tam pa do restavracije Maximiliankeller ali kavarne Stephanie. Na koncu se je obvezno ustavil v krčmi Simplicissimus (sodeloval je pri njeni ustanovitvi), kjer je vodil debate ali samogovore o slikarski problematiki.
Junija 2004 je bilo v Münchnu odkrito spominsko obeležje Ažbetu avtorja Mirsada Begića, postavljeno v Leopoldov park, na mesto, kjer je stala Ažbetova šola.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine