Novi Slovenski biografski leksikon

Oče je 1870 umrl za tuberkulozo, zato sta Ažbe in njegov brat dvojček Alojzij kmalu dobila skrbnika, saj mentalno labilna mati sama ni bila zmožna voditi domačije in vzgajati sinova. O Ažbetovem življenju pred odhodom na Dunaj vemo zelo malo. Zaradi slabega zdravja – vedno je bil bolehen, imel je poškodovano hrbtenico, bil je zelo nizke postave in pogosto je imel bolečine v nogah – je njegov skrbnik sprva predvidel, da se bo izobrazil za duhovnika, nato pa ga je poslal v Celovec, da bi se izučil za trgovskega vajenca. Po petih letih se je preselil v Ljubljano, kjer je po naključju spoznal uglednega slikarja Janeza Wolfa. O Ažbetovem študiju pri Wolfu je malo zanesljivih podatkov. Wolf je ok. 1880 slikal po cerkvah v Ribnici, Železnikih in Zagorju ob Savi in v slednji mu je pri delu zanesljivo pomagal tudi Ažbe. Zagotovo je sodeloval z Wolfom tudi dve leti kasneje, ko je slikal fresko na pročelju ljubljanske frančiškanske cerkve. V tem obdobju si je Ažbe pridobil temeljno risarsko znanje, kar mu je bilo v veliko pomoč pri nadaljnjem študiju na Dunaju, kamor se je odpravil jeseni 1882. Sprva je živel na Badgasse 16, drugo leto študija pa v četrtem okraju na Schleifmühlgasse 13. V prvi letnik je bil sprejet kot gostujoči študent likovne akademije (Akademie der bildenden Künste). Obiskoval je t. i. Antikenklasse, kjer so slikali po mavčnih odlitkih. Čez leto dni je napredoval, prav tako kot gostujoči študent (zato ni mogel tekmovati za posebne dosežke na akademiji), v drugi letnik t. i. Naturklasse, kjer so po modelu risali glavo in akt. Na Dunaju so bili njegovi profesorji mdr. August Eisenmenger za slikarstvo, Sigmund L'Allemand za risanje in Christian Griepenkerl za večerni akt. Ažbe je na akademiji dosegal povprečni uspeh, ocenjevan je bil od zadovoljivo do dobro, vendar tudi dunajska akademija s konvencionalnostjo učnih ciljev in metod ter s konservativnostjo profesorjev njegove ustvarjalnosti ni spodbujala, zato se je jeseni 1884 vpisal na likovno akademijo v Münchnu. Osebno se je spoprijateljil s profesorjem Gabrielom Hacklom, ki je vodil Antikenklasse in zahteval pri risanju po modelu anatomsko natančnost. Naslednje leto se je vpisal na splošno slikarsko šolo (Allgemeine Malschule), v razred k profesorju Ludwigu von Löfftzu, ki je gojil intimnejše ateljejsko slikarstvo kmečko-folklornega in meščanskega žanra, interjerje in krajine v gladkih barvnih nanosih. V tem obdobju je osvojil smernice slikovitega realizma. Kot nadarjen študent je dobil od akademije brezplačen lastni atelje, za specializacijo pa je še vedno obiskoval ure profesorja Alexandra Wagnerja, ki je poučeval kompozicijo in slikarske tehnike. Ob študiju na akademiji je služil denar s slikanjem dekliških portretov in krajin. Zaradi risarske spretnosti, občutka za proporce in kompozicijo ter smisla za barvno toniranje je nastopal v vlogi korektorja, še posebej so bili dragoceni njegovi anatomsko natančni popravki. Zadnja leta na akademiji je za prodajo kopiral slike v münchenski Pinakoteki, s čimer se je prebijal iz siromaštva do začetnih večjih naročil, ki so bila povečini portreti znanih osebnosti iz tamkajšnjega kulturnega in gospodarskega življenja. V tem času je razstavljal v Stekleni palači (Glaspalast) in opravil zadnje leto študija 1890–91 pri Andreasu Müllerju.

Zaradi nezadovoljstva študentov z delom na akademiji (ki je v Münchnu 1892 povzročilo tudi nastanek društva Secesija) je Ažbe na pobudo prijateljev slikarjev Ferda Vesela in Riharda Jakopiča ustanovil svojo zasebno šolo, ki je na začetku delovala bolj kot prijateljski krožek. Prijavilo pa se je toliko študentov, da je sklenil odpreti poseben atelje, v katerem bi vodil risanje po modelu, opravljal slikarske korekture in usmerjal študijsko ustvarjalno delo. Spomladi 1891 je odprl šolo na Türkenstrasse s približno dvajsetimi učenci, njihovo število pa je kmalu naraslo na sto in več, zato je moral šolo preseliti v večjo stavbo na Georgenstrasse 16 v Schwabingu, kjer so živeli münchenski boemi. Stanoval je v lastnem ateljeju na Georgenstrasse 40. Lesena stavba, v kateri je bila šola, je imela v pritličju veliko delavnico in več manjših prostorov v nadstropju, pozneje je Ažbe najel še eno stavbo na bližnji Amalienstrasse. Imenovali so jo damska šola (Damenschule), za razliko od prvotne šole za gospode (Herrenschule), čeprav so obe obiskovali študentje obeh spolov. Ažbeta je delo na šoli docela prevzelo in ga navdajalo z zadovoljstvom, vendar mu zato ni ostajalo dovolj časa za lastno slikarstvo in je čedalje manj slikal. Njegova pedagoška uspešnost, zaradi katere je užival veliko občudovanje, je temeljila na osebni karizmi, ki je pritegovala študente ne glede na starost ter različnost slikarskih pogledov in nacionalnih okolij, iz katerih so prišli. Ažbetova šola je bila slavna po vsej Evropi, občudovali so jo celo na peterburški akademiji, kjer so jo primerjali s šolo tamkajšnjega pedagoga Pavla Petroviča Čistjakova in z znano Holossyjevo šolo, ki je podobno privlačila mlade slikarske navdušence. Med Ažbetovimi učenci srečamo Riharda Jakopiča, Matijo Jamo, Mateja Sternena, Rozo Klein Sternen, krajši čas pa so se pri njem izobraževali tudi Ferdo Vesel, Nadežda Petrović, Risto in Beta Vukanović, Igor Grabar, Ludvik Kuba, Aleksej Javlenski, Dimitrij A. Šćerbinovski, Vasilij Kandinski, Dimitrij Kardovski, Mstislav v. Dobužinski, Emil Pacovski idr. Ažbe ni le suvereno delil napotkov in korektur študentom začetnikom, ampak je znal z nasveti pomagati tudi že formiranim slikarjem. Na začetku je šolo vodil sam, po 1896 pa se mu je pridružil Igor Grabar s peterburške akademije: Ažbe mu je zaupal dolžnost reditelja (Obermann) (prej jo je opravljal Čeh Emanuel Zamrazil), kmalu pa mu je prepustil tudi vodenje pouka krajine in tihožitja. Ko pa se je ta tudi teoretično izobraženi slikar vrnil s študijskega potovanja iz Pariza, kjer se je seznanil s sodobnejšimi metodami likovnega pouka, mu je Ažbe uvidevno prepustil skupino predvsem ruskih učencev, ki so si zaželeli novih učnih prijemov. Šola se je takrat preimenovala v Ažbè und Grabarschule. Tako je ostalo do 1900, ko je Grabar nehal poučevati in se vrnil v Rusijo. Zadnjih pet let je Ažbe šolo spet vodil sam in se je zato preimenovala v Ažbè Schule.

Ažbe je 1900 razstavljal na I. splošni slovenski umetniški razstavi in s podporo dveh madžarskih aristokratov, grofa Crenevilla in grofa J. Zichyja, avstro-ogrskega poslanika na bavarskem dvoru, dobil za kulturno delovanje zunaj meja avstro-ogrske monarhije odlikovanje cesarja Franca Jožefa. Ob koncu I. jugoslovanske umetnostne razstave v Beogradu ga je srbski kralj Peter za šolanje južnoslovanskega umetniškega podmladka odlikoval z redom sv. Save.

Ažbe je zapustil premalo likovnih del, da bi lahko z gotovostjo govorili o njegovem slikarskem potencialu. Čeprav je v svoji šoli usmerjal študente k iskanju novih smernic, se je sam držal načel münchenskega realizma. Kot risarja in slikarja ga je zanimal predvsem človek, od glave in portreta do polakta, akta, oblečene figure in figuralne kompozicije. O mladostnih delih vemo zelo malo, karakteristike njegovega slikarstva razberemo šele iz Ažbetovega zrelega obdobja v Münchnu. V njegovem opusu se srečamo z risarsko popolnimi in tonsko bogatimi študijami ter slikarsko tehnološko dovršenimi slikami, ki jih delimo na dva dela: na akademijski slog tedanjega münchenskega slikarstva do 1890 in na drugi, samostojnejši del, ko se je začel zanimati za barvne probleme in svetlobo. To ga je privedlo do širših in bolj sproščenih potez, ki so očitno izšle iz pobud secesije. Te značilnosti dosežejo vrh v zadnji sliki V haremu. Ažbe ni slikal v plenerju, zato ima za razvoj moderne umetnosti le omejen pomen. Večje so njegove zasluge na pedagoškem polju, njegovo najznamenitejše delo pa do danes ostaja Zamorka, ki je visela v ateljeju kot didaktični pripomoček. Tehnično znanje so študentje dosegli s spoznavanjem zakonitosti risanja, s poglobljenim študijem anatomije, z redukcijo objekta na glavno obliko oz. glavno linijo in z oblikovanjem na temeljih krogelnega načela (Kugelprinzip). Ta metodični prijem, po katerem je mogoče vsako plastično stvar v prostoru izpeljati iz krogle, je bil učinkovit za dojemanje risarskih prvin in za znanstveno razumevanje forme. Ažbe je v sodobno likovno pedagogiko vpeljal tudi kristalizacijo barv, saj študentje pri urah slikanja niso smeli mešati barv na paleti, temveč so jih ločeno nanašali na platno. Vodilne Ažbetove metode so pripomogle k pojavu ali razvoju novih smeri v likovni umetnosti (ekspresionizma, kubizma idr.) ter so se z njegovimi učenci širile v pedagoških centrih po vsej Evropi.

Kljub slavi Ažbetove šole se je o njenem ustanovitelju, vodji in glavnemu mentorju ohranilo malo zapisanih informacij. Študentje so ga imenovali »Professor Nämlich«. Slikati je prenehal po 1903. Zadnja leta je živel samotarsko in se vdajal pijači. Vsak dan je hodil od svojega ateljeja do šole, od tam pa do restavracije Maximiliankeller ali kavarne Stephanie. Na koncu se je obvezno ustavil v krčmi Simplicissimus (sodeloval je pri njeni ustanovitvi), kjer je vodil debate ali samogovore o slikarski problematiki.

Junija 2004 je bilo v Münchnu odkrito spominsko obeležje Ažbetu avtorja Mirsada Begića, postavljeno v Leopoldov park, na mesto, kjer je stala Ažbetova šola.

Dela

  • Bavarski kmet (oglje na papirju, 1885, zasebna last).
  • Mala Dalmatinka (rdeča kreda na papirju, 1885, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Portret dekleta (olje na platnu, 1885, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Portret deklice (črna kreda na papirju, 1885, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Akt sedečega starca v profilu (oglje na papirju, 1886, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Avtoportret (olje na platnu, 1886, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Ležeči moški akt (oglje na papirju, ok. 1886, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Moški sedeči akt z dvignjeno desnico (oglje na papirju, 1886, Narodni muzej Slovenije).
  • Glava ležečega starca (oglje na papirju, 1887, zasebna last).
  • Portret dekleta (olje na platnu, ok. 1888, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Ženski polakt (olje na platnu, 1888, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Bavarec (olje na platnu, pred 1890, Narodna galerija Ljubljana).
  • Starec s črno ovratnico (olje na platnu, po 1890, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Akt sedečega starca (olje na platnu, ok. 1895, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Zamorka (olje na lesu, 1895, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Dama pri svetilki (olje na platnu, ok. 1899, nahajališče neznano).
  • Leda z labodom (olje na platnu, ok. 1900, nahajališče neznano).
  • Pevska vaja (olje in kreda na platnu, ok. 1900, Narodna galerija Ljubljana).
  • Portret slikarja Janeza Wolfa (olje na platnu, ok. 1900, nahajališče neznano).
  • Odaliska z evnuhom (olje na platnu, ok. 1901, nahajališče neznano).
  • Avtoportret s kučmo (olje na platnu, ok. 1902, nahajališče neznano).
  • Stoječ moški akt z dvignjeno roko (črna kreda na papirju, 1902, Narodna galerija, Ljubljana).
  • V haremu (olje na platnu, ok. 1903, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Alegorična kompozicija (svinčnik na papirju, neznano kdaj, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Klečeč ženski akt (oglje na papirju, neznano kdaj, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Polakt starca z brado (olje na platnu, neznano kdaj, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Puščavnik (olje na platnu, neznano kdaj, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Sedeč ženski akt (olje na lepenki, neznano kdaj, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Starka z ruto (olje na platnu, neznano kdaj, Narodna galerija, Ljubljana).
  • V ateljeju (olje na kartonu, neznano kdaj, Narodna galerija, Ljubljana).

Viri in literatura

  • NŠAL, rojstne matice župnije Javorje nad Škofjo Loko.
  • Universitätsarchiv Akademie der bildenden Künste Wien, seznami vpisanih študentov.
  • Akademie der bildenden Künste München, seznami vpisanih študentov.
  • SBL.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler des XX. Jahrhunderts, Leipzig, 1953.
  • Enciklopedija likovnih umjetnosti, Zagreb, 1959.
  • Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler von der Antike bis Gegenwart, Leipzig, 1960 (1990).
  • Lev Menaše: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Ljubljana, 1971.
  • Likovna enciklopedija Jugoslavije, Zagreb, 1984.
  • Lexikon der Kunst, München, 1996.
  • The Dictionary of Art, London, 1996.
  • Hrvatska enciklopedija, Zagreb, 1999.
  • Saur Allgemeines Künstlerlexikon, München-Leipzig, 2005–2013.
  • Matija Jama: Slovenski slikarji v Monakovem, Ljubljanski zvon, 20, 1900, 166–169.
  • Druga izložba društva hrvatskih umjetnika, Zagreb, 1901, 2.
  • Artuhur Roessler: Meister Anton Ažbe : ein Lehrer der Schönheit, Sport & Salon (Dunaj), 13. 2. 1902.
  • Rihard Jakopič: Anton Ažbe, Slovan, 1, 1902/1903, 105–107.
  • Katalog izloženih umetničkih dela na 1. Jugoslovenskoj umetničkoj izložbi, Beograd, 1904, 25.
  • Prva jugoslovenska umetnička izložba, Bosanska vila (Sarajevo), 13/14, 1904, 365 in 21/22, 1904, 435.
  • Josip Regali [podpis J. R. Sever]: Jugoslovenska umetniška razstava v Beogradu, Ljubljanski zvon, 24, 1904, 638.
  • Nadežda Petrović: Prva jugoslovenska umetnička izložba u Beogradu, Delo (Beograd), 9, 1904, knjiga 32, 410.
  • Slikar Anton Ažbe, Dom in svet, 17, 1904, 122.
  • Fran Govekar: Anton Ažbe, Slovan, 3, 1904/1905, 319.
  • Anton Ažbe, Dom in svet, 18, 1905, 571.
  • Fran Zbašnik: Anton Ažbe, Ljubljanski zvon, 25, 1905, 576.
  • Kunstchronik und Kunstmarkt (Leipzig), 18. 8. 1905, 505.
  • Die Kunst für Alle (München), 15. 9. 1905, 581.
  • Viktor Steska: Slikar Janez Wolf (1825–1884), Dom in svet, 23, 1910, 476.
  • Rihard Jakopič: Anton Ažbe, Ljubljanski zvon, 31, 1911, 80.
  • Izidor Cankar: Slovenska moderna umetnost, Ljubljana, 1922, 3.
  • Rihard Jakopič: Začetek Ažbetove šole, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 10–11.
  • France Mesesnel: Anton Ažbe, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 1–6.
  • Emil Pacovský: Anton Ažbe, slikar in učitelj, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 6–10.
  • Ivan Prijatelj: Obisk pri Ažbetu, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 11–14.
  • Matej Sternen: Spomini na Ažbeta, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 14–18.
  • Ferdo Vesel: Spomini, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 61–62.
  • France Mesesnel: Nadežda Petrović : ob desetletnici njene smrti, Zbornik za umetnostno zgodovino, 5, 1925, 25–26.
  • France Mesesnel: Ivan Grohar, Zbornik za umetnostno zgodovino, 6, 1926, 130.
  • France Mesesnel: Razstava slovenskega modernega slikarstva v Pragi, Zbornik za umetnostno zgodovino, 7, 1927, 193.
  • Viktor Steska: Slovenska umetnost : I. Slikarstvo, Prevalje, 1927, 342–344.
  • France Mesesnel: Petdeset let slovenskega slikarstva, Dom in svet, 41, 1928, 145.
  • France Mesesnel: Rihard Jakopič v slovenskem slikarstvu, Jakopičev jubilejni zbornik, Ljubljana, 1929, 30–31, 33.
  • U. Seidel: »Feine Bruder« : die Gäste der Kathi Kobus, Wiener Tagblatt (Dunaj), 4. 10. 1930.
  • Igor Grabar: Moja žizn, Moskva-Leningrad, 1937, 119–146.
  • Jubilejna umetnostna razstava ob priliki šestdesetletnice prve slovenske umetnostne razstave leta 1900 v Mestnem domu v Ljubljani, Ljubljana, 1940, 3.
  • Rihard Jakopič v besedi, Ljubljana, 1947, 1–3, 24–32.
  • France Stare, Ivan Zorman: Ferdo Vesel 1861–1946, Ljubljana, 1948, 7–9, 14, 16, 17.
  • France Stele: Slovenski slikarji, Ljubljana, 1949, 99–101, 138.
  • Izidor Cankar: Razstava slovenskega slikarstva v dobi realizma, Ljubljana, 1950.
  • Izidor Cankar: Slovensko slikarstvo v dobi realizma, Likovni svet, 1951, 92, 105, 107.
  • Karel Dobida, E. Thöny: Tip iz Schwabinga, Ljudska pravica, 15. 11. 1951.
  • Karel Dobida: »Imenitni bratci« : donesek k Ažbetovemu življenjepisu, Ljudska pravica, 15. 11. 1951.
  • Karel Dobida: Slikar Ažbe v sodobni kritiki, Ljudska pravica, 29. 11. 1951.
  • Leonhard Frank: Links, wo das Herz ist, München, 1952, 26–28, 45, 49, 60.
  • Slavko Rupel: Slikar Anton Ažbe in njegova slikarska šola, Primorski dnevnik (Trst), 14. 6. 1952.
  • Mile Klopčič: Nemški pisatelj o slikarju Antonu Ažbetu, Slovenski poročevalec, 9. 8. 1953.
  • Oskar Herman: Sjećanje na münchensko doba, Vjesnik (Zagreb), 16. 8. 1953.
  • France Mesesnel: Umetnost in kritika, Ljubljana, 1953, 105–110.
  • Stane Mikuž: Anton Ažbe, Koledar kmečke knjige, 1954, 31–32.
  • Ludvik Kuba: Antonín Ažbè a jeho škola, Zaschlá paleta, Praga, 1955, 181–202.
  • Vida Vidmar: Klub slovenskih impresionistov, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 3, 1955, 7, 10–11, 21.
  • Božidar Borko: Ažbetova münchenska šola v spominih Ludvika Kube, Nova obzorja, 10, 1957, 275, 280.
  • Boris Kelemen: Školovanje Oskara Hermana, Peristil : zbornik radova za povijest umetnosti (Zagreb), 1957, 223–228.
  • Mstislav Dobužinski: Iz vospominanii, Novji žurnal (New York), 52, 1958, 109–139.
  • Katarina Ambrozić: Prva jugoslovenska umetnička kolonija, Zbornik radova Narodnog muzeja (Beograd), 1958, 261–286.
  • Luc Menaše, Ljerka Menaše: Avtoportret na Slovenskem, Ljubljana, 1958, 29, 59, 116.
  • Nina Mihajlovna Moleva, Elij Mihajlovič Beljutin: Škola Antona Ašbe, Moskva, 1958.
  • Katarina Ambrozić: Srpska štampa o Slovenačkim umetnicima od 1904 do 1912 godine, Zbornik za umetnostno zgodovino, 5/6, 1959, 635–642.
  • Stane Mikuž: Iz naše likovne zakladnice : bohem, Delo, 25. 10. 1959.
  • Fran Šijanec: Iz Jamovih spominov : gradivo za monografijo o slikarju Matiji Jami, Zbornik za umetnostno zgodovino, 5/6, 1959, 663–664.
  • Niko Županič: Spomini na slikarja Antona Ažbeta, Zbornik za umetnostno zgodovino, 5/6, 1959, 603–633.
  • Marianne Werefkin: Briefe an einen Unbekannten 1901–1905, Köln, 1960, 38, 48.
  • Anton Ažbe in njegova šola, Ljubljana, 1962.
  • Karel Dobida: Veseli učitelj lepote : pred stoletnico rojstva Antona Ažbeta, Naši razgledi, 27 . 1. 1962.
  • Karel Dobida: Ažbetova stoletnica, Delo, 30. 5. 1962.
  • Karel Dobida: Podoba Ažbetove osebnosti : ob razstavi v Narodni galeriji, Delo, 7. 10. 1962.
  • Jože Hudeček: Strah in volja slikarja Antona Ažbeta, Naši razgledi, 20. 10. 1962.
  • Karel Dobida: Profesor Nämlich, Tovariš, 11. 11. 1962.
  • Lev Menaše: Avtoportret v zahodnem slikarstvu, Ljubljana, 1962, 95, 168, 233.
  • France Stele: Obrazi : ob razstavi Anton Ažbe in njegova šola, Naša sodobnost, 10, 1962, 1103–1108.
  • Luc Menaše: Anton Ažbe in njegova šola v katalogu in zborniku, Likovna revija, 1, 1963, XXXI-XXXII.
  • Vojislav Mole: Umetnost južnih Slovanov, Ljubljana, 1965, 395, 399, 408, 475.
  • Emiljan Cevc: Slovenska umetnost, Ljubljana, 1966, 164, 168, 176–177.
  • Špelca Čopič, Melita Stele-Možina: Slovensko slikarstvo, Ljubljana, 1966, 96–98, 238.
  • France Stele: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih : kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana, 1966, 124–132.
  • Emilijan Cevc: Slovenačko slikarstvo XIX veka, Beograd, 1967, 21, 39–40.
  • Špelec Čopič: Počeci slovenačkog modernog slikarstva, Počeci jugoslovenskog modernog slikarstva 1900–1920, Beograd, 1972, 47–49, 259.
  • Drago Jančar: Profesorja Naehmlicha ni več, Večer, 17. 9. 1973.
  • Lazar Trifunović: Srpsko slikarstvo 1900–1950, Beograd, 1973, passim.
  • Katarina Ambrozić: Nadežda Petrović : 1873–1915, Beograd, 1973, 15–24.
  • Igor Grabar: Pisma 1891–1917, Moskva, 1974.
  • Peter Morrin: Some Remarks on Recent Ažbè Scholarship, Slovene Studies, 1, 1979, 25–37.
  • Čoro Škodlar: Nerodna zmota strokovnjakov, Teleks, 16. 3. 1979.
  • Peg Weiss: Kandinsky in Munich : the Formative Jugendstil Years, Princeton-New Jersey, 1979, 9, 13–18, 28, 134, 160–163, 246, 248.
  • Lev Menaše: Umetnostni zakladi Slovenije, Beograd, 1981, 176, 188, 190, 192, 200, 202, 204.
  • Tomaž Brejc: Slovenski impresionisti in evropsko slikarstvo, Ljubljana, 1982, passim.
  • Janez Dolenc: Zapis o slikarju Antonu Ažbetu, Loški razgledi, 29, 1982, 45–52.
  • Peg Weiss: Kandinsky in Munich : Encounters and Transformations, Kandinsky in Munich 1896–1914, New York, 1982, 36–39, 128–131.
  • Franc Mesesnel: Slikar Janez Wolf, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 22, 1986, 60, 174.
  • Katarina Ambrozić: Wege der Moderne und die Ažbe-Schule in München, Wiesbaden, 1988.
  • Marjan Tršar: Ustvarjalno likovno mentorstvo : ob razstavi Pota k moderni in Ažbetova šola v Münchnu, Sinteza, 83/86, 1990, 53–64.
  • Marijan Tršar: Anton Ažbe, Ljubljana, 1991.
  • Ksenija Rozman: Portreti temnopoltih modelov v slovenskem slikarstvu okoli 1890, Zbornik za umetnostno zgodovino, 28, 1992, 85–90.
  • Hermann Wilhelm: Die Münchner Bohème : von der Jahrhundertwende bis zum ersten Weltkrieg, München, 1993, 133–138.
  • France Stele: Slovenski impresionisti, Ljubljana, 1994, s. p.
  • Helmut Bauer: Schwabing : Kunst und Leben um 1900, München, 1998, 196–204.
  • Narodna galerija : vodnik : slikarstvo in kiparstvo v Sloveniji od 13. do 20. stoletja, Ljubljana, 1998, 74, 86–87.
  • Alenka Klemenc: Ob Ažbetovi Podobi dekleta, Acta historiae artis Slovenica, 4, 1999, 201–206.
  • Milček Komelj: Obrazi : slovensko slikarstvo XIX. stoletja, Ljubljana, 1999, 228–230, 279.
  • Znameniti Slovenci, Ljubljana, 2000, 18–19.
  • Viktor Josifovič Baranovski, Irina Borisovna Hlebnikova: Anton Ažbe in ruski slikarji, Ljubljana, 2002.
  • Peter Zimmermann: Anton Ažbe : Mensch-Maler-Lehrer, Literatur in Bayern (München), 71, 2003, 33–42.
  • Milček Komelj: Anton Ažbe v znameniti aleji Škofjeločanov, Loški razgledi, 52, 2005, 311–314.
  • Andrej Smrekar: Barva, svetloba, vživljanje : Anton Ažbe in slovenski impresionisti, Ljubljana, 2005, 1–4.
  • Viktor Iosifovič Baranovski, Irina Borisovna Hlebnikova: Pariške zasebne likovne akademije in Ažbetova šola v Münchnu, Ljubljana, 2006.
  • Tomaž Brejc: Ažbè, Kandinsky in slovenski impresionisti : razmišljanja o Ažbetovi münchenski šoli, Realizem, impresionizem, postimpresionizem, Ljubljana, 2006, 140–155.
  • Marja Lorenčak: München, Ažbetova šola in impresionisti, Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920, Ljubljana, 2008, 94–101.
  • Milček Komelj, Andrej Smrekar, Bojana Leskovar: Anton Ažbe : človek, slikar in učitelj, Ljubljana, 2008.
  • Andrej Smrekar: Risba na Slovenskem I, 1870–1950, Ljubljana, 2009, 78–81.
  • Mnichov - Praha : výtvarné umění mezi tradicí a modernou = München - Prag : Kunst zwischen Tradition und Moderne, Praga, 2012 (uredila Tatána Petrasová, Roman Prahl).
Ivanović, Nataša: Ažbe, Anton (1862–1905). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi132240/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. november 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Ažbè Anton, slikar, r. 30. maja 1862 v Dolenčičah (župn. Javorje), u. 6. avg. 1905 v Monakovem. Določen za duhovniški stan je moral po zgodnji očetovi smrti ugoditi varihovi volji in oditi v Celovec, kjer je vstopil v trgovino. Odtod se je preselil v Ljubljano, kjer je kmalu opustil nepriljubljeni poklic ter vstopil 1882 v Wolfovo delavnico. Po enoletnem učenju je sodeloval pri izvrševanju Wolfovih fresk v zagorski farni cerkvi in odšel potem na dunajsko akademijo, kjer je postal učenec prof. Griepenkerla, Eisenmengerja in L'Allemanda. Slikarski študij je nadaljeval v Monakovem in bil 7 let učenec Hackla, Müllerja in v. Löfftza. Iz Wagnerjeve »Komponierschule« je izstopil spomladi 1891 ter ustanovil najprej za ožji krog tovarišev, med katerimi sta bila Ferdo Vesel in Rihard Jakopič, slikarsko šolo, po dveh mesecih pa je pridobil mnogo učencev in šolo razširil. Zaradi njegovih izrednih pedagoških zmožnosti je »Ažbe-Schule« (Georgenstrasse 16 in Amalienstrasse 57) kmalu zaslovela. Učenci: Princ Friedrich Karl Hessenski, princ Ernst von Sachsen Meiningen, knez Ščerbatov, knez Kudašev, kneginja Wrede, grof Firmian; Igor Grabar, Aleksej Javlenjski; Ludovik Kuba, Emil Pacovský, Ferdo Velc, Reach; Risto in Beta Vukanović, Nadežda Petrović; grof Creneville; Iv. Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen, Roza Klein-Sternen. V njegovi šoli, ki je štela povprečno po 80 učencev, so se šolali pripadniki večine evropskih in ameriških narodnosti. A. je bil 1903 predložen za prof. dunajske akademije, pa ni bil imenovan. Bil je stalen gost literarnega in umetniškega krožka v krčmi »Simplicissimus«, prijatelj slikarjev Fritza v. Uhdeja, Louisa Brauna, Pettenkofena, L. v. Hertericha in H. Zügla, literatov F. Wedekinda, Maksa Halbeja in H. grofa Keyserlinga. Umrl je za posledicami operacije grla, potem ko je bohemsko življenje spodkopalo odpornost njegovega šibkega telesa. Pokopan je v Monakovem. — A. je bil v prvih monakovskih letih delaven slikar, mnogo je portretiral in slikal genre. Zanimali so ga barvni problemi in osvetljava, kar ga je privedlo do širokega slikanja in tako do preloma z akademsko maniro. S H. Züglom in L. v. Herterichom je začetnik monakovskega »Jugendstila«. Ker ni slikal v prosti naravi, ima za razvoj moderne umetnosti le prehoden pomen, veliko večje so njegove zasluge na vzgojnem polju. Njegovi učenci so si pridobili solidno tehnično znanje in so se zaradi mojstrove uvidevnosti lahko individualno razvili. Slov. moderna šola je izšla iz A. delavnice. Kot vodja šole je moral A. slikanje zanemariti in preko načrtov ter začetnih skic v poznejših letih ni prišel. V začetku devetdesetih let je razstavljal v »Glaspalastu«, udeležil se je I. splošne slov. umetn. razstave v Ljubljani 1900 in I. jugosl. umetn. razstave v Beogradu 1904. Bil je odlikovan z viteškim redom Franca Jožefa in z redom sv. Save II. vrste. — Dela: »Ženski polakt«, 1888, Nar. galerija; »Glava kmeta«, ok. 1890, Nar. galerija; »Pevska vaja«, ok. 1890, Nar. galerija; »Lastni portret«, ok. 1895, »Simplicissimus« v Monakovem; »V haremu«, ok. 1895, Nar. galerija, Ljubljana; »Zamorka«, ok. 1895, dež. muzej v Lj.; po A. smrti sta prešli sliki: portret Janeza Wolfa (ok. 1900) in nedokončana kompozicija Odaliska z evnuhom (ok. 1900) v berlinsko privatno last. Tudi v devetdesetih letih nastala oljnata »Odaliska« je bila prodana v Berlin. Risbe v lasti dež. muz. v Lj., M. Sternena in M. Šukljeta v Ljubljani. A.-ta je narisal Anker Kron (v lasti R. Jakopiča), karikirali so ga R. Graef (»Jugend«, Monakovo 1906), Olaf Gulbransson in Stubenrauch. — Prim.: ZUZ, 1924 (s sliko). Slike: Slovan 1902/3, 105, 106. Ml.

Mesesnel, France: Ažbe, Anton (1862–1905). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi132240/#slovenski-biografski-leksikon (19. november 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine