Arko, Mihael (1857–1938)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 35, 23. 8. 1925

Slovenski biografski leksikon

Arko Mihael, organizator, r. 19. sept. 1857 v Zapotoku pri Sodražici. Gimn in bogosl. je dovršil v Lj. (ordin. 19. sept. 1880), kaplanoval od 1881 v Škofji Loki in Hrenovicah pri Postojni, bil kurat in pozneje župnik v Šturiju na Vipav., 1897 postal mestni župnik in dekan v Idriji, kjer deluje sedaj. 1902 do 1908 je bil dež. poslanec kat. nar. stranke za idrijski okraj. Marljivo je dopisoval raznim lj. listom in od 1919 slov. primorskim listom, v katerih je priobčil več zgodovinskih člankov o Idriji in tamkajšnjem rudniku. Kot glasbenik pospešuje cerkveno in svetno glasbo, vodi Kat. del. družbo, je odbornik Kons. društva in Raiffeisnove posojilnice v Idriji. Odlikovan je z naslovom duh. svetnika in tajnega papeževega komornika. Lsr.

Lesar, Josip: Arko, Mihael (1857–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi130912/#slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Arko Mihael, idrijski dekan, zgodovinar, deželni poslanec, r. 19. sept. 1857 v Zapotoku, župnija Sodražica, kmetu Jožefu in Ani Mihelič, u. v Idriji 29. marca 1938. Obiskoval je osn. šolo v Sodražici, gimn. in bogoslovje v Lj. Posvečen je bil kot tretjeletnik 19. sept. 1880. Naslednje leto imenovan za kaplana v Škofji Loki (28. 9. 1881), nato v Hrenovicah pri Postojni (1885); od tam je šel v Šturje na Vipavsko (1888) za kurata in pozneje za župnika. Dne 22. avgusta 1897 je postal župnik in dekan v Idriji. Arko je bil zelo znan glasbenik cecilijanec. Petja ter igranja na klavir in orgle se je učil pod vodstvom skladatelja Antona Foersterja, tečaj za pevovodje pa je opravil na dunajskem konservatoriju. Komponiral ni, organiziral pa je pevske zbore povsod, kjer je služboval. Ko je vodil slovenska romanja v Rim (1888, 1900, 1913), je skrbel tudi za petje. Sodeloval je pri Cerkvenem glasbeniku, glasilu Cecilijanskega društva v Lj. Pred prvo vojno je bil član glasbene komisije za ljubljansko škofijo (odlok škofa Jegliča z dne 14. avg. 1913).

Delal je pri raznih katoliških organizacijah, v Idriji npr. pri prodajni zadrugi, pri posojilnici, pri Kat. delavski družbi (to je bilo prosvetno društvo). S politiko se je ukvarjal, kolikor so zahtevale razmere. Dne 19. sept. 1901 je bil izvoljen v Idriji za deželnega poslanca; zanj so glasovali tudi socialni demokrati. Potegoval se je za zboljšanje plač gozdnih delavcev in za podržavljenje mestne realke. V deželnem zboru je v teku boja za samo slovenske sejne zapisnike, dne 21. novembra 1905 kot načelnik ustavnega odseka predlagal, naj se potrdi samo slovenski zapisnik prejšnje seje, nemški pa ne (Slovenec, 21. novembra 1905). Deželni poslanec je bil do marca 1908. Pri novih volitvah je kandidiral, a ni bil izvoljen. Vsaj deset let (1908–1918) je bil član izvršnega odbora Slov. ljudske stranke. Zadnjič je bil poklican v Izvršni odbor 19. sept. 1917. A. je ostal somišljenik dr. Šušteršiča tudi po njegovem prelomu z dr. Krekom. V Idriji je preslikal cerkev sv. Barbare, skrbel za hiralnico na Marofu, pospeševal razvoj šolstva od otroških vrtcev do realke. Bil je papeški tajni komornik, ap. protonotar, goriški častni kanonik (1930) in konzistorialni svetovalec. A je vedno pisal. Po vojni je objavljal razne članke, posebno spomine v Našem čolniču, v Zborniku svečenikov sv. Pavla (1926, 48; 1927, 29, 81, 100, 142, 161; 1928, 4, 23, 125, 146, 162, 181, 199 in 223), v Družini (1929, 254), v KolGMD (1930, 66). Za Jadranski almanah je prispeval članka Idrija in njen rudnik (1923) in Nekdanji socialni položaj idrijskega rudnika (1925–1930). Kmalu po prihodu v Idrijo je začel pregledovati rudniški arhiv ter sestavljati zgodovino rudnika po dokumentih, katere je našel. Teh arhivalnih virov danes ni več. Nastala je knjiga Zgodovina Idrije (Gorica 1931, str. XII + 252), katero so izdali idrijski farani ob Arkovi zlati maši.

Prim.: Podatki v NadškAGor; GorS 1925, 6. jun. 1927, 66 (14. sept.); ZssP 1927, 146; Arko, Idrija 1931, VII–X (s sl.); KolGMD 1929, 27 (s sl.); 1939, 53 (s sl.); 1972, 96; SBL, I, 15; Istra 1938, št. 13, 3 (1. apr.); [F. Terčelj], NašČ 1927, 8, 230; 9, 241–3 (s sl.); KolGM 1922, 29.

K-n

Kacin, Anton: Arko, Mihael (1857–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi130912/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine