Novi Slovenski biografski leksikon

V mladosti se je uril v tkalski obrti v Podgorju (Maria Elend), ob tem pa pokazal precejšnjo marljivost in sposobnost učenja. Poleg pisanja materinščine je osvojil aktivno znanje nemščine (verjetno tudi latinščine). Njegova nadarjenost se je najbolje izrazila v pesemskem čutu. Ob tem, ko je brez znanja not postal cenjen pevec cerkvenih pesmi, je začel tudi sam zlagati ne le skladbe (komponirati »arije«), temveč tudi slovenske pesmi nabožne in posvetne vsebine, prav tako namenjene petju (ohranjen rokopis iz leta 1793). S prijateljem, koroškim bukovnikom Andrejem Šusterjem Drabosnjakom, sta se baje sporazumevala in si dopisovala v rimah (»v rajmih«, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1913, 131). V domačem kraju se je srečal z Matijo Ahaclom, ki je tam preživljal počitnice. Ahacel se je navdušil nad njegovim pesnikovanjem. Izmed njegovih del je izbral osem pesmi (ne najboljših) s posvetno vsebino ter jih z dodatkom notnega zapisa vključil v zbirko narodnih in ponarodelih pesmi, tj. v prvo slovensko posvetno pesmarico z napevi, ki je izšla v sodelovanju z Antonom Martinom Slomškom 1833 v Celovcu (Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene). V domoljubno obarvanem predgovoru sta urednika posebej izpostavila zavest o dolžnosti ohranjanja ljudskega bogastva maternega jezika, pri čemer sta za zgled podala prav spomin na vsestransko pesniško dejavnost Andreaša. Njegove pesmi, ki na oblikovni ravni kažejo spretno izbiranje znanih kitičnih obrazcev in raznoliko uporabo rim, obvladujejo potrebno ravnotežje med posvetno in sveto tematizacijo človekove nravi, s čimer se uspešno izogibajo moraliziranju in nenaravni poučnosti. Pridižnost njegovih verzifikacij je tako le odmev odpevnih cerkvenih molitev, ki pripomore k neprisiljenemu porajanju svetopisemskega vzdušja kot osnovnega ozadja vsakršnega manifestiranja božje volje na zemlji. Zaupanje tej volji, osnovano na neomajni veri, narekuje metaforiko (»kakor dež črno zemljo«, »kakor veter droben prah«). Slišati je tudi pacifistične tone (»Kje ste leta vi pokoja« ‒ Francoska vojska) in podtone univerzalistične ideje krščanske ljubezni (»le obseži vse v ljubezni, // vse za brate ti spoznaj!« ‒ Praznost sveta, ok. 1800). Andreaševo samoizobraževanje je bilo celo tako plodno, da mu je proti koncu življenja omogočilo branje tudi zahtevnejših besedil. Na Ahaclovo pobudo naj bi celo prebiral filozofske spise Immanuela Kanta in dramske pesnitve Friedricha Schillerja, zato je mogoče njegove nostalgično-melanholične verze imeti za povsem sodoben pojav predromantične miselnosti in hkrati za napoved vrhunca lirskega izraza v romantični poeziji 19. stoletja (»le po miru moja duša // le pokoja si želi […] enega brata rad bi najšel, // de bi mojih misel bil« – Praznost sveta, ok. 1800). Prirojen občutek za pesniško ustreznost (»globoko čuteča lirska narava/naravno občutje« – Anton Slodnjak) je dopolnjeval z znanjem o cerkveni ustreznosti, kar se odraža v harmonični oblikovanosti, ki se približuje klasični zunanji zgradbi posamezne pesmi (prim. umetelno ciklično pletenje refrenske zasnove, eliptično nadgrajene z zamolki: »tud te noči pokoj // tud te noči pokoj […] ker sladko spim, je varih moj // ker spim […] prebiva smrtna tihost tam // prebiva tihost tam« ‒ Večerna, po 1800). Zato ni neutemeljeno domnevati, da je na Koroškem med bukovniki obstajala neprekinjena vsestranska (prepisovalno-prevodna in izvirno-ustvarjalna) književna dejavnost, v okviru katere je Andreaševo delo reprezentančen primer. Obenem je njegova domovinska lirika primerljiva z evropsko razsvetljensko miselnostjo.

Viri in literatura

  • SBL.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1982.
  • Matija Ahacel: Pesme po Koroškim ino po Štajarskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene, Celovec, 1833, XII‒XIV.
  • Josip Marn: Mihael Andreaš, Jezičnik, 23, Ljubljana, 1885.
  • Narodopisje Slovencev, 2, Ljubljana, 1952.
  • Anton Slodnjak: Zgodovina slovenskega slovstva, 2, Celovec, 1968, 86, 120–121.
  • Alfonz Gspan: Cvetnik slovenske vezane beside, Ljubljana, 1978, 331–333, 335.
Zajc, Neža: Andreaš, Mihael (1762–1821). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi129209/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Andreaš Miha, tkalec in pesnik, r. 28. sept. 1762 v Bistrici, ž. Št. Jakob ali Podgrad v Gor. Rožu, u. istotam 27. maja 1821. V Podgorju (Maria Elend), kjer se je izpopolnjeval v svoji obrti, se je navadil čitati, v nem. delu dežele, kjer je iskal zaslužka, se je seznanil z nemščino, z neprestano vajo se je naučil brez tuje pomoči slovenski in nemški pisati ter obeh literarnih jezikov. Not se ni naučil, vendar je bil uvaževan cerkven pevec. Pod vplivom cerkvenega petja in štiva je začel zlagati slov. posvetne in nabožne pesmi. Za svoje pesmi, ki so bile vse določene za petje, je komponiral sam tudi arije. Najstarejši ohranjeni njegov tekst je iz 1793, najbrž pa je začel že prej prirejati pesmi, ki jih je s pomočjo petja širil med narodom. Rano se je seznanil menda tudi z mlajšim ljudskim literatom Schuster-Drabosnjakom izza nasprotne strani Drave, s katerim sta baje med sabo vedno v »rajmih« govorila (ČZN 1913, 131). Ko je odrastel Ahacel, se je sprijateljil A. tudi ž njim, in to je bil najbrž povod, da je čital v poznejših letih filozofske spise in Schillerja. Pri vsem tem je ostal soliden obrtnik in skrben gospodar. Njegovi zapisi pesmi so prišli najbrž Ahaclu v roke in propadli, izvzemši 8 posvetnih tekstov, ki jih je imel ta za najboljše, jim dal pripisati v Št. Jakobu dotične melodije (Drobtinice 1847, 124) ter sprejel oboje v svojo zbirko. Ti teksti kažejo moža resnih nazorov, ki hoče kakor pridigar z naštevanjem narodovih slabosti poboljševati, se zgraža nad umorom kralja v Parizu, in nad Napoleonom »ubijalcem in rušiteljem miru« ter vedno zopet poudarja svojo vdanost v božjo voljo. Mimo vse prozaične gostobesednosti je treba poudariti, da je imel A. verzifikatorsko nadarjenost, precej čuta za sliko, rimo, pravilnost, umetnost in raznovrstnost kitice. Da narod vsaj teh 8 pesmi ni sprejel med svoje, je razen melodij kriv pač njihov resni pridigarski ton. — Prim.: Ahacel, Pesme 1833, str. XII–XIV; Hermann, Carinthia 1861, 100. Kd.

Kidrič, Francè: Andreaš, Mihael (1762–1821). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi129209/#slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine