Novi Slovenski biografski leksikon

Od devetih otrok v družini je bil Ivan najmlajši. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1904–08), po 4. razredu je odšel v frančiškanski samostan v Brežicah. Po pripravljalnem stažu je izstopil in dokončal gimnazijo v Ljubljani. V tem času se je družil z Ivanom Cankarjem, ki ga je uvedel v krog ustvarjalcev Ljubljanskega zvona. Študiral je fiziko v Gradcu, vendar študija ni dokončal. 1915 je bil vpoklican v vojsko, 1916 ranjen na italijanski fronti. Ob koncu vojne je bil na Koroškem, kjer se je 1918 tudi oženil. Po razpadu Avstro-Ogrske je bil koroški prostovoljec, nato v službi slovenske pokrajinske vlade propagandist na plebiscitarnem področju. Pozneje je opravljal različne službe pri socialnem varstvu, v časnikarstvu in založništvu. Po 1924 je živel precej boemsko, prijateljeval z nekaterimi sopotniki moderne (Radivoj Peterlin - Petruška, Cvetko Golar, Milan Pugelj) in se preživljal s pisateljevanjem. Med drugo svetovno vojno je deloval v OF, zato so ga Italijani zaprli in obsodili na smrt, vendar so kazen znižali na dvajset let zapora. Po koncu vojne je delal kot politik na terenu. Odlikovan je bil z redom zaslug za narod.

Ustvarjalno je izšel iz slovenske moderne. Pesmi in prozo je začel objavljati že v dijaških letih v listih Biseri, Angelček (1910–16) in Vrtec (1911–16), njegovo prvo natisnjeno delo pa je črtica Slavka (Angelček, 1910). Postopno je prešel k Ljubljanskemu zvonu in Slovanu, pozneje pa objavljal v mnogih drugih listih, revijah in publikacijah iz medvojnega obdobja, npr. Književni jug, Slovenski narod, Domovina, Jutro, Gruda, Kmetski list, Domači prijatelj, Slovenec, Odmevi, Žena in dom, Vodnikova pratika itd. Objavil je štiri pesniške zbirke, v katerih prevladujejo oblikovno konvencionalne, spevne pesmi z ljubezensko tematiko; pogosto upesnjujejo bolečino ob izgubi, smrti ljubljene osebe. Več pripovednih del krajše, zlasti srednje dolžine, je umeščenih v mestno ali vaško okolje na Koroškem ali Primorskem. Melodramatske ljubezenske in druge napol trivialne pripovedne poteke v njih večkrat usodno kroji vojna, dogajanje pa zapletajo še značilna črno-bela karakterizacija oseb in navezanost junakov na zemljo ter domovinska ideja v nacionalno mešanem okolju. Sorazmerno plodovit je bil Albreht kot pisec za mladino. V medvojnem času je sodeloval s pesmimi, zgodbicami in pravljicami v skoraj vseh slovenskih mladinskih revijah tega časa: Vrtec, Angelček, Zvonček, Mlada Jugoslavija, Novi rod, Mladi junak, Mlado Jutro, Sokolič, Naša radost, Naš dan, Mladi Korotan. Mladinska igra Sirota Jerica je bila večkrat uprizorjena. Nekatere njegove otroške pesmi in pesmi s (koroško) domoljubno tematiko so uglasbene. Albreht se je ukvarjal tudi s publicistiko – napisal je literarna poročila in spomine na Ivana Cankarja, Milana Puglja, Radivoja Peterlina - Petruško idr. in prevajanjem (revijalne objave prevodov del Petra Altenberga, Heinricha Heineja in Nikolausa Lenaua ter knjižna prevoda Margueritte de Navarre in Heinricha Manna). Nekaj del je izdal v samozaložbi (Umetnost na naših grobeh, 1936; Slovenska knjiga, 1938). Izdal je še revijo Lepa Vida (1932). Po drugi svetovni vojni je pisateljsko utihnil, objavil je samo še nekaj pesmi za otroke. – Psevdonimi: Ivan Gregorjev, Gnjevoš, Ivan Gnjevoš, I. Hrast, Podjavmiški, Ivan Petrovič, I. A.

Dela

Poezija

Slutnje, Ljubljana, 1919.
Prisluškovanja, Ljubljana, 1926.
Odsevi, Celje, 1929.
Eros inferni, Maribor, 1938.

Proza

Malenkosti, Ljubljana, 1921.
Ranjena gruda, Ljubljana, 1923.
Andrej Ternouc, Ljubljana, 1923.
Junak, verjetno Celje, 1930.
Dom na Slemenu, Ljubljana, 1932.
Zarečani, Ljubljana, 1936.
Zalina rana, Kamnik, 1938.
Nebo gori, Ljubljana, 1939.
Žerjavica v krvi, Ljubljana, 1941.

Za mladino

Mlada greda, Ljubljana, 1920.
Paberki iz Roža, Ljubljana, 1920.
Zelena livada, Ljubljana, 1923.
Sirota Jerica, Šenkovac, 1929.
Začarana bukev, Celje, 1930.
Vilinske gosli pa še druge koroške pravljice, Ljubljana, 1931.
O srečnem krojaču pa še druge pravljice, Ljubljana, 1931.
Sestrica gre, Ljubljana, 1932.
Takih pet za mladi svet, Ljubljana, 1932.
Bisernica, Kamnik, 1938.

Prevodi

Margueritte de Navarre: Heptameron, 1, Ljubljana, 1920 (iz francoščine).
Heinrich Mann: Srce, 1920 (iz nemščine).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebni fond.
SBL.
Bibliografsko kazalo Ljubljanskega zvona, Ljubljana, 1962.
Leksikon pisaca Jugoslavije, Novi Sad, 1972.
Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
Vladimir Medvešček: Ob 30 letnici pisateljevanja Ivana Albrehta, Slovenski narod, 13. 4. 1940.
Vl. P.: Ob 30 letnici Ivana Albrehta, Kmetski list, 24. 4. 1940.
Božidar Borko: Pred literarnim večerom Ivana Albrehta, Jutro, 26. 2. 1942.
Vladimir Medvešek: Ivana Albrehta prvi bralni večer v Ljubljani, Slovenski narod, 27. 3. 1942.
Ivan Albreht, Jutro, 7. 5. 1943.
Ob 50-letnici književnika, Slovenski narod, 7. 5. 1943.
Pisatelj Ivan Albreht – petdesetletnik, Slovenec, 8. 5. 1943.
Janko Traven: Ivan Albreht, Ljubljanski dnevnik, 16. 7. 1955 (ponatis Primorski dnevnik, 19. 7. 1955).
Ivan Albreht, Slovenski poročevalec, 16. 7. 1955.
Ivan Albreht, slovenski pisatelj, pesnik in novinar, Soča, 23. 7. 1955.
Anton Slodnjak: Slovensko slovstvo, Ljubljana, 1968, 389.
Koron, Alenka: Albreht, Ivan (1893–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi127076/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv.: A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Albreht Ivan, pisatelj, r. 7. maja 1893 v Hotedršici. Po končanih gimn. študijah v Ljubljani 1913 se je posvetil študiju prirodoslovja na univerzi v Gradcu, bil po vojski v državni službi v plebiscitni coni na Koroškem, pozneje v Ljubljani pri socialnem skrbstvu, danes je v Ljubljani univ. uradnik. Bil je sourednik »Jutranjih novosti« in »Splošne knjižnice« ter izdal zbirko pesmi »Slutnje« (1919), mladinski knjigi »Mlada greda« (1920) in »Zelena livada« (1923), prozo »Paberki iz Roža« (1920), »Malenkosti« (1921), »Ranjena gruda«, »Andrej Ternouc« (1923) in razne prevode (Mann H.; Heksameron). *

Uredništvo: Albreht, Ivan (1893–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi127076/#slovenski-biografski-leksikon (15. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine