Novi Slovenski biografski leksikon

V rojstnem kraju je aprila 1596 odšel v servitski samostan in se nato šolal v Rimu. Od tam je 1601 še kot diakon pripotoval v Devin na povabilo in v spremstvu grofa Raimonda VI. della Torre Valsassina, ki je v okviru protireformacijskih dejavnosti 1598 s predstavniki reda sklenil konvencijo o gradnji servitskega samostana Svetega duha v Devinu. Za duhovnika je bil posvečen oktobra 1602 in do oktobra 1607 vodil servitski samostan Svetega duha, ki je bil v Devinu ustanovljen julija 1601. Po odhodu iz Devina 1607 se je najprej vrnil v rojstni kraj in nato 1615 odšel v samostan San Marcello v Rimu (1621–23 je živel v Firencah), od koder je bil pred novembrom 1625 kot zapornik priveden v ječo servitov v Corneto, kjer je, opran neupravičene obtožbe o trgovanju z relikvijami, kot prokurator samostana umrl.

Kot zgodovinar je znan po objavi analov svojega reda, tudi v sodelovanju z Arcangelom Mario Gianijem, prvim kronistom reda servitov. Delo Navis religionis servorum Sanctae Mariae, posvečeno devinskemu grofu Raimondu della Torre, je 1604 v Benetkah natisnjen list, na katerem je upodobljena ladja kot simbol reda servitov z več kot 150 imeni njihovih najvidnejših predstavnikov. Nacionalna biblioteka v Firencah hrani rokopis, ki vsebuje tudi njegovo neobjavljeno hagiografsko delo. Med posvetna dela sodi Catalogo de'capitani, alfieri e sargenti di Sommariva del Bosco dal 1550 al 1612, Carmagnola, 1612 (ponatis 1903 v Rimu).

Za zgodovino slovenskega jezika je pomembno njegovo protireformacijsko delovanje na slovenskem zahodu, ker ga je spodbudilo, da se je ob pomoči Raimondovega sina Mattiasa, imenovanega tudi Raimondino, hitro naučil tamkajšnje slovenščine, tako da je po enem letu v njej že pridigal, spomladi 1607 pa pri tiskarju Giovanniju Battisti Natoliniju v Vidmu na 224 straneh izdal knjižico v formatu 93 × 65 mm Vocabolario Italiano e Schiavo (faksimile Ljubljana, 1979 ; Ljubljana, 1993). Po izgubljenem Pacherneckerjevem katekizmu iz prve polovice 16. stoletja je to prvi protireformacijski katoliški tisk za slovensko območje. Edini ohranjeni izvod, ki ga je na začetku 19. stoletja na neki dunajski dražbi kupil Jernej Kopitar za knjižnico Žige Zoisa in na prvo stran napisal Opus valde rarum, hranijo v NUK-u. Kljub naslovu knjižica ni le prvi italijansko-slovenski slovar, ki z dodatkom o imenih denarja vsebuje nekaj nad 2600 italijanskih gesel, ampak jo je Alasia zasnoval kot vademekum za italijansko govorečega duhovnika, ki je katoliško vero širil v Devinu in njegovi okolici in se je moral zato s slovensko govorečimi domačini sporazumeti tako o verskih kot tudi o najnujnejših posvetnih vsebinah. Knjižica vsebuje italijansko in deloma latinsko napisan uvod, ki je predvsem hvalnica jeziku nasploh, v italijanščini napisan kratek, mestoma izredno sodoben opis slovenske slovnice z osnovnimi sklanjatvenimi in spregatvenimi vzorci, in navedbo najbolj vsakdanjih slovenskih pozdravnih formul, najbolj obširnemu italijansko-slovenskemu slovarskemu delu sledi dvojezično besedilo pogovora med popotnikom in krajanom, temu pa slovenska besedila šestih molitev (očenaš, zdravamarija, vera, deset božjih zapovedi (v verzih), pet božjih zapovedi Svete cerkve, kesanje) in treh pesmi (božična, velikonočna in binkoštna). Delo zaključuje italijansko napisano navodilo mašnikom pri opravljanju službe Božje, v katerem so tudi vložki v slovenščini.

Čeprav Alasia o slovenskih predlogah pri pisanju italijansko-slovenskega priročnika ne poroča in je njegov povsem avtorski delež v knjižici le besedilo pogovora, medtem ko predloge besedil molitev in pesmi verjetno izvirajo iz še neugotovljene ustne ali pisne tradicije na zahodu, se je pri pisanju opisne slovnice in slovarskega dela verjetno opiral na slovensko protestantiko 16. stoletja, zanesljivo pa vsaj na slovnični in slovarski prikaz v Megiserjevem Dictionarium quatuor linguarum (1592), ki ju je smiselno nadgrajeval s teoretičnega in praktičnega vidika slovenščine. Tako npr. Alasia drugače od Hieronima Megiserja in tudi Adama Bohoriča slovenske sklanjatvene vzorce predstavlja že pravilno brez člena, slovenske besede, ki jih je našel v Megiserjevem slovarju, pa zapisuje v narečni izgovarjavi, ki jo je slišal v Devinu in okolici (npr. Megiser bil, priſezhi : Alasia biu, perſch), ali pa besedo zamenja za lokalno (npr. Megiser ſraiza [srajca] : Alasia ſraκiſa [srakica]). Tako ravnanje je skladno z namenom knjižice in kaže, da se je Alasia jasno zavedal razlike med govorjenim jezikom svojega okolja od bolj oddaljenih slovenskih območij in tudi jezikom protestantskih predlog, a je dajal prednost slovenščini iz Devina in okolice, ne zato, ker bi hotel prikriti tedaj nedovoljeno rabo protestantskih tiskov, ampak zato, ker protestantska slovenščina v Devinu in okolici ne bi opravljala temeljne sporazumevalne vloge. Pri uporabi črkopisa je sledil italijanski ortografiji, a jo je za zapisovanje slovenščine apliciral izredno nesistematično (npr. grafem ſ uporablja za kar pet različnih fonetičnih vrednosti), zato priročnik za učenje slovenščine verjetno ni mogel biti učinkovit in je morebiti prav zato poniknil v pozabo, saj ga ni uporabil nobeden od kasnejših slovenskih leksikografov in ni imel nobenega vpliva pri nadaljnjem oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. Kljub temu predstavlja slovenski kulturni spomenik neprecenljive vrednosti, saj je v njej petrificirana slovenščina iz Devina in okolice in je zato pomemben vir pri proučevanju fonetičnih, oblikotvornih in leksikalnih značilnosti ter stopnje romanske interference kraškega narečja na začetku 17. stoletja. Številni zahodni dialektizmi v knjižici pričajo, da je bil Alasia zelo pozoren poslušalec in zapisovalec devinske govorice.

Viri in literatura

  • SBL.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Dizionario Biografico degli Italiani, Rim, 1960.
  • Vatroslav Oblak: Doneski k historični dialektologiji, Letopis Matice slovenske, 1891, 66–130.
  • France Kidrič: Fra Gregorio Alasia, Ljubljanski zvon, 44, 1924, 102–110.
  • Anton Breznik: Slovenski slovarji, Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, 3, 1926, 114–116.
  • Ivan Grafenauer: »Ta stara velikanočna pejsen« in še kaj, Čas, 36, 1942, 89–138 (na str. 94).
  • Ivan Grafenauer: Najstarejši slovenski »Kirielejsoni«, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 23, 1942, 67.
  • Giovanni Šavli: Contributi alla conoscenza del VOCABOLARIO ITALIANO E SCHIAVO DI ALASIA DA SOMMARIPA : tesi di laurea, Roma, 1960/1961.
  • Lino Legiša: Alasia in njegova knjiga, Gregorij Alasia da Sommaripa: Slovar italijansko-slovenski, druga slovensko-italijanska in slovenska besedila. Videm 1607, Ljubljana, Devin-Nabrežina, Trst, 1979, 229–275.
  • Neva Godini: Per ricordare quel 1607 a Udine …, Est Europa (Videm/Udine), 1, 1984, 113–124.
  • Neva Godini: Sulla penetrazione dei prestiti romanzi nello Sloveno, Linguistica, 24, 1984, 303–313.
  • Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, II, Ljubljana, 1989, 503.
  • Rada Cossutta: Knjižne in narečne prvine v Alasijevem slovarju, Murkov zbornik, Maribor, 1999, 402–408.
  • Goran Filipi: Romanske in germanske prvine v italijansko-slovenskem slovarju Gregorija Alasie : (A–C), Annales, 9, 1999, 17–28.
  • Lojzka Bratuž: Vocabolario italiano e schiavo : začetki italijansko-slovenske leksikografije, Živeti mejo, Trst, 2007, 273–278.
  • Metka Furlan: Slovenščina v Alasijevem Italijansko-slovenskem slovarju iz leta 1607, Živeti mejo, Trst, 2007, 290–306.
  • Irena Orel: Alasijev italijansko-slovenski slovar in predhodno slovensko slovaropisje, Živeti mejo, Trst, 2007, 278–289.
  • Kozma Ahačič: Mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607), Živeti mejo, Trst, 2007, 307–318.
  • Kozma Ahačič, Matej Šekli: Komentar in kritični prevod slovničnega uvoda v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripa (1607), Slavistična revija, 56, 2008, 79–94.
  • Sergio Bonazza: Novo o fra Gregoriju Alasii da Sommaripa, Reformacija na Slovenskem : (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva), Ljubljana, 2009, 527–545.
  • Metka Furlan: Teorija in praksa v Alasijevem italijansko-slovenskem slovarju iz leta 1607, Narečna prepletanja, Koper, 2011, 23–59.
  • L'Istituto dell'Enciclopedia Italiana (http://www.treccani.it/enciclopedia/gregorio-alasia_(Dizionario-Biografico)/ (junij 2011).
Furlan, Metka: Alasia da Sommaripa, Gregorio, fra (1578–1626). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi126480/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. november 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Alasia da Sommaripa fra Gregorio (med svetom: Alessandro), zgodovinar in filolog, r. ok. 1578 v Sommarivi del Bosco v Pijemontu, u. 1626, in sicer najbrž v samostanu S. Marcello v Rimu. Izhajal je iz ene privilegiranih družin sommarivskih, prejel 1596 v rojstnem kraju samostanski habit, se šolal nato v Rimu, prišel 1601 z grofom Raimondom della Torre Valsassina v Devin, čital 1602 novo mašo, vodil vsaj do 20. apr. 1607 novo redovno naselbino v Devinu in zlasti grajenje samostana, se vrnil zopet v Italijo ter bival n. pr. 1612 v Genovi in Sommarivi, 1615 v Rimu, kjer je menda ostal. — Rano se je začel literarno udejstvovati ter je pisal v laškem materinem in v latinskem jeziku nabožne knjige in pa razne prispevke za zgodovino svojega reda, rojstnega kraja in rodu Alasijev. — Ko se je v Devinu vsled izpodbude Raimondovega sina Raimondina della Torre, opata v Perisu na Alzaškem in prošta tridentinskega, naučil slovenščine, se je lotil dela, s katerim je hotel koristiti slov. narodu »v stvari, ki se njega tiče, in pa redovnikom (= devinskim servitom) v njih službi«. Ta »Vocabolario Italiano e Schiavo« (Videm 1607) je bil izza Pacherneckerjevega kompendija prva katoliška slov. knjiga in prvi tiskani poskus, da se v celoti reši problem, kateri teksti so bili katoliškemu duhovniku med Slovenci v nar. jeziku neobhodno potrebni. A. je na problem pravilno gledal ter upošteval vsaj glavne vrste tekstov, ki spadajo sem: teoretičnemu spoznavanju jezika služi ital. diskurz o slov. konjugaciji, deklinaciji in števnikih, latinsko-slovenski primeri konjugacije in deklinacije ter italijansko-slovenski slovar (slov. izrazi za 2633 ital. terminov); pridigarju je dal uvod za čitanje nedeljskega slov. evangelija ter formular za slov. začetek in konec pridige; katehetu je fiksiral najvažnejše formularje, ki jih je na prižnici ponavljal vsako nedeljo, da so se jih naučili otroci na izust, odrasli pa ne jih pozabili (očenaš, češčenomarijo, vero, dekalog v verzih, pet cerkvenih zapovedi, očitno spoved za spovednico); nadzorniku cerkvenega petja je zabeležil petero izmed tistih redkih pesemskih tekstov, ki so že takrat imeli značaj slov. nar. cerkvenih pesmi ter se peli v cerkvi, tukaj še samo ob glavnih praznikih, drugod pa že tudi redno pred ali po pridigi od dotičnega praznika naprej (božič in trije kralji, velika noč, binkošti). Dočim gre A. deloma preko označenega okvira (traktat o razširjenosti Slovanov, zbirka slov. razgovorov), so nedostatki serije v zvezi tudi z okoliščino, da serija ni obsegala povsod istih tekstov in je imel devinski servit v evidenci predvsem molitvene formularje, ki so se v devinskem okraju ali sploh na Goriškem v zvezi s pridigo javno molili. A. piše čisti govor Devina in okolice. Pravopis mu je italijanski, toda v apliciranju ital. ortografije na izražanje šumevcev in sičnikov nedosleden. Izmed slov. protestantskih tekstov se odraža v knjižici samo raba Megiserjevega slovarja, čeravno ni verjetno, da A. ne bi bil poznal poleg Megiserja še to ali ono protestantsko slov. knjigo. Neodvisnost njegovega »Vocabolaria« od jezika in pisma slov. protestantov je pač nameravana, pri čemer je odločala najbrž tudi kaka lokalna literarna tradicija, ker delajo zlasti molitveni formularji vtis, da so posneti po kaki pisani predlogi. Neupoštevanje protestantskih literarnih smernic je poleg ital. spremnega teksta povzročilo, da je ostal »Vocabolario«, ki je duhovnikom v Devinščini gotovo dobro služil ter se rabil pač tudi v devinski duhovniški šoli, celo dolgo protiref. dobo izven evidence slov. piscev in literarnih registratorjev ter brez vpliva na kodifikacijo slov. tekstov, ki so bili duhovniku med Slovenci za smotreno izpolnjevanje dušnopastirske dolžnosti neobhodno potrebni. — Prim.: Kidrič, Fra Gregorio Alasia, LZ 1924, 102—10 (dodaj, da se je »Catalogo de capitani, alfieri e sargenti di Sommariva del Bosco dal 1550 al 1612« v Rimu 1903 ponatisnil). Kd.

Kidrič, Francè: Alasia da Sommaripa, Gregorio, fra (1578–1626). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi126480/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Alasia da Sommariva fra Gregorio (pri krstu: Alessandro), ital. jezikoslovec in zgodovinar, r. ok. 1578 v Sommarivi del Bosco v Piemontu, u. 1626 verjetno v Rimu, iz ugledne družine. L. 1596 je stopil v domačem kraju v servitski red, študiral v Rimu, prišel 1601 z grofom Raimondom della Torre Valsassina v Devin pri Trstu, pel 1602 novo mašo in do 1612 opravljal dušno pastirstvo in vodil novo redovno naselbino v Devinu, zlasti grajenje samostana. Nato je živel v Genovi, Sommarivi in Rimu. Že zgodaj je pisal v ital. in lat. nabožne in zgodov. knjige, za Slovence pa je važen njegov Vocabolario Italiano e Schiavo (Udine 1607, 11 listov), po Pacherneckerjevem katekizmu (izšel 1574 v Gradcu) druga slov. katoliška knjiga. Z njo je hotel pomagati tujim duhovnikom, ki so delovali med Slovenci, koristiti pa tudi slov. narodu »v stvari, ki se njega tiče«. To ni samo slovar, ampak tudi slovnica, ki obsega v italijanščini razpravo o slov. sklanjatvi, primere za spregatev vzporedno z latinskimi zgledi, svojilne prid. in glavne štev. Sledi ital.-slov. slovar (2633 besed), na koncu pa uvod v branje nedeljskega evangelija, vzorec za začetek in zaključek slov. pridige, Očenaš, Zdrava Marija, Vera, deset božjih in pet cerkvenih zapovedi, spovedni obrazec in pet narodnih cerkvenih pesmi. Jezik je devinsko narečje, na prehodu med kraškim in goriškim. A.-jev Vocabolario je pomemben, ker je prvi odprl Italijanom vrata v slov. jezik in svet.

Prim.: F. Kidrič, A.d.S., LZ 1924, 102–110; isti, Zgod., passim; SBL I, 4–5; A. Kacin: Grammatica della lingua slovena, Ljubljana – Trst 1972 (M. Jevnikar: Prefazione, 5–6); F[rance] T[omšič], A.d.S., EI I, 1955, 53; D. Caccamo: A. G. DBI I, 585 (z bibl. in lit.); M. Rupel: A.d.S., Leksikon pisaca Jugoslavije I, Novi Sad 1972, 28 (z bibl. in lit.); Ivan Šavli, Contributi alla conoscenza del Vocabolario Italiano e Schiavo di Alasia da Sommaripa, Roma 1961 (doktorska razprava – rkp.); JiS 1973/74, 6–7, 206–211.

Jem.

Jevnikar, Martin: Alasia da Sommaripa, Gregorio, fra (1578–1626). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi126480/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. november 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine