Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovnošolsko izobrazbo je dobil na trivialki v Poljanah. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1796–98), zadnji letnik gimnazije in filozofijo ter od 1801 tudi teologijo pa v Gradcu. Bil je kaplan v Laškem (1805–10), provizor in dekan v Gornjem Gradu (1810–16), višji šolski nadzornik in referent za nižje šolstvo v Št. Andražu/St. Andrä (Avstrija) (1816–18), dekan v Vidmu (Krško) (1818–45) in Laškem (1845).

Že kot gimnazijec je navezal stike z Valentinom Vodnikom in Jernejem Kopitarjem, ki je hodil v gimnazijo eno leto pred njim. Z Valentinom Vodnikom si je pozneje (vsaj od 1808), ko je deloval na Štajerskem, tudi dopisoval. Poleg Valentina Vodnika so bili njegovi dopisovalci na Kranjskem vsaj še profesorji Jožef Balant, France Hladnik in France Pessenegger. Ti stiki so bili pomembni pri oblikovanju njegovih stališč glede razvoja slovenskega jezika. Alič se je v znani abecedni vojni (1831–33) zavzel za enoten razvoj slovenskega jezika. Odklanjal je težnje, da bi štajerski in koroški Slovenci uveljavili kot knjižno normo svoje narečne posebnosti, ki bi jih še poudarili s posebnim črkopisom. Zato je nasprotoval dajnčici, po krajšem oklevanju pa tudi metelčici. Prizadevanja za enotni slovenski jezik je želel uveljaviti zlasti v šolskih knjigah. Za potrebe podeželskih trivialnih šol v sekovski, lavantinski in krški škofiji je po odredbi dunajske študijske komisije in na prošnjo lavantinskega škofijskega konzistorija oz. graškega gubernija do srede 1812 prevedel začetnico, male pripovesti in mali katekizem. S prevodom začetnice, ki je bil najprej končan, in tudi z drugima dvema knjigama v sekovski škofiji niso bili zadovoljni (recenzenta Anton Bratuša in Mihael Jaklin). Med pripombami je bil tudi predlog, da naj se za nove knjige uporabi hrvaški črkopis. Začetnico je pozneje za Aličem popravil še Janez Nepomuk Primic. Natisnjena je bila 1813 v Celovcu, vendar je niso uporabljali. Prevoda ostalih dveh knjig, ki sta izšli do začetka 1815 (Majhine Bukvize Branja sa Sholarje, Gradec, 1814, in Kratke perpovedanje, ni ohranjenega primerka), je Alič za prvo izdajo popravil sam. Prva knjiga ima nemški naslov Nro. 5 Kleines Lesebuch für Schüller der Trivial – Schulen in den kaiserl. österr. Staaten. Erster Theil. Religionslehre, Alič pa ga je poslovenil takole: Nro. 5 Majhine bukvice branja za šolarje na deželi v esterrajharskimu cesarstvu, Pervi dejl keršanskiga navuka. Na levih straneh je nemško besedilo, na desnih slovensko. Katekizem obsega uvod o splošnih verskih resnicah brez vprašanj in odgovorov, besedilo je opremljeno s svetopisemskimi citati. Uvod obsega tri poglavja. Izvleček iz velikega katekizma pa vsebuje pregled snovi, pet poglavij (o veri, upanju, ljubezni, zakramentih, krščanski pravici) in dodatek o štirih poslednjih rečeh. Vsekakor je ta katekizem bolje služil za vaje v branju kakor tisti z vprašanji in odgovori. Druga knjiga ima nemški naslov: Kleine Erzählungen: zum Gebrauche der Landschulen in den k. k. Staaten, slovenski naslov se glasi: Kratke Perpovedanje (povesti) sa slovenske shole po desheli v Zesarskeh kral. Dershavah. Knjižica vsebuje 91 kratkih zgodb z moralnim naukom.

Alič je dal 1815 začetnico in mali katekizem v pregled tudi slavistom s Kranjske (Matevžu Ravnikarju, Valentinu Vodniku in Janezu Antonu Zupančiču). Matevž Ravnikar mu je 1817–18 pregledal tudi male pripovesti. Njegova prizadevanja, da bi se »postopoma zbližala močno se razlikujoča narečja Kranjca, Štajerca in Korošca« (Exped. Prot., 26. 12. 1816: Škofijski arhiv Maribor) na podlagi kranjskega, niso imela uspeha. Tudi predlog šolskim oblastem, naj se izrazi, ki se najbolj razlikujejo po posameznih deželah, razložijo na koncu šolskih knjig, je bil zavrnjen. 1826 je za lavantinsko škofijo prevedel in priredil začetnico Josepha Marchnerja za podeželske trivialne šole, vendar o njeni usodi ni natančnejših poročil.

Kljub delnim neuspehom sodi Alič med najpomembnejše prireditelje nemško-slovenskih učnih knjig za trivialke na območju graškega gubernija. Njegova zasluga je, da so po 1816 na Štajerskem izhajali jezikovno boljši prevodi šolskih knjig. Sloves slovenista si je pridobil tudi s prevajanjem nešolskih besedil. 1809 je dobil naročilo celjskega okrožnega urada za prevod brambovskih pesmi, ki jih je poslal v oceno Valentinu Vodniku. Pesnil pa naj bi tudi sam. Po naročilu je poslovenil vsaj še požarni red. Iz korespondence je razvidno njegovo zanimanje za slovaropisje in neutrudno zbiranje gradiva za nemško-slovenski slovar. Po smrti je njegovo Zbirko slovenskih besed in prislovic Josip Drobnič poslal uredništvu Wolfovega slovarja.

Dela

  • Nro. 5. Kleines Lesebuch für Schüler der Trivial-Schulen in den kaiserl. österr. Staaten. Erster Teil. Religionslehre = Nro. 5. Majhine Bukvize Branja sa Sholarje na Desheli v' esterrajhskimu Zesarstvu. Pervi dejl. Kershanskiga navuka, V' Gradzu, 1814 (1826, 1928, 1831, 1835, 1937, 1840, 1843; Dunaj, 1847, 1948; naslov in podnaslov sta se spreminjala).
  • Ta Majhini Katekismus s' vprashanjami, inu odgovormi sa otrozhizhe v' zesarskih kralevih deshelah, V' Gradzu, 1817 (1821, 1830; naslov se je spreminjal).
  • Kleine Erzählungen. Zum Gebrauche der Landschulen in den k. k. Staaten = Kratke perpovédanja (povesti) sa slovenske skhole po desheli v' Zesarskeh kral, dershavah, V' Gradzu, 1815? (1817, 1822, 1831, 1833, 1834, 1844).
  • Posharni red (Feuerlöschordnung für das Land), V Gradcu, c. 1830 (prevod).

Viri in literatura

  • NŠAL, r. matice župnije Poljane nad Škofjo Loko.
  • NUK, rokopisni oddelek, korespondenca: inv. št. MS 552.
  • Univerzitetna knjižnica Maribor, korespondenca: inv. št. 88/7.
  • NŠAM, zapiski Josipa Pajka in Exhib. Et Exped. Prot. 1810–1818.
  • Nomina juvenum in Caes. Reg. Lyceo Labacensi, Ljubljana, 1796–1798.
  • Nomina juvenum in Caes. Reg. Lyceo Labacensi, Ljubljana, 1796–1798.
  • SBL.
  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana.
  • Anton Martin Slomšek: Bratje sv. Cirila in Metoda v naših šolah, Novice, 4, 1846, 139.
  • Matej Cigale: Vorwort, Deutsch=Slovenisches Wörterbuch, I, 1860, VII.
  • Pavel Joseph Šafařik: Geschichte der südslavischen Literatur, I, Praga, 1864, 43, 121.
  • Ignacij Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant, II, Maribor, 1877, 49; IV, Celje, 1881, 146.
  • Andrej Fekonja: Književna zgodovina slovenskega Štajerja, Ljubljanski zvon, 4, 1884, 696.
  • Josip Marn: Knjiga Slovenska v XIX. veku, Učiteljski tovariš, 1, 1886, 115.
  • Matej Slekovec: Odlični Kranjci, Ljubljana, 1887, 59–60.
  • Listine in pisma iz Vodnikovega življenja, Ljubljanski zvon, 9, 1889, 405–407, 411–412, 414–417.
  • Johann Košan: Slovenischer ABC-Streit, Jahresbericht des Staats-Gymnasiums in Marburg a/D, Maribor, 1890, 4–32.
  • Ivan Strelec: Šolsko nadzorstvo, Popotnik, 17, 1896, 42–43.
  • France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, I–V, Ljubljana, 1929, 1932–1938.
  • Ivan Andoljšek: Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj, I, Ljubljana, 1960, 81–2, 84, 88, 102, 124, 128, 130, 238.
  • Vlado Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, II, Ljubljana, 1964, 184, 195–196, 207–208, 212, 229.
  • Slavica Pavlič: Sto znamenitih osebnosti v šolstvu na Slovenskem, Ljubljana, 2000, 66–67.
Hojan, T., Grum, M.: Alič, Jurij (1779–1845). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi125142/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. oktober 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Alič Jurij, šolnik, r. 23. apr. 1779 v Poljanah na Gor., u. 24. dec. 1845 na Laškem. Gimnazije 3. in 4. razr. je študiral 1796–98 v Ljubljani (perijohe), nadaljnje razrede, filozofijo in teologijo menda v Celovcu (ord. 6. okt. 1805 za lav. škofijo), ter bil kaplan na Laškem do 1810, provizor in dekan V Gor. gradu do 1816, višji šolski nadzornik in referent za nižje šolstvo v Št. Andražu do 1818, dekan v Vidmu do 1845, na Laškem do smrti. — Še v Ljubljani je slišal morda o Vodnikovih stremljenjih ter se seznanil s Kopitarjem, ki je bil za en razred pred njim, v Celovcu je mogel vplivati na oblikovanje njegove rodoljubne ideologije tudi Japel. Postal je slov. kulturni delavec, ki je vsaj že pod konec 1808 bil v dopisovanju z Vodnikom, prebiral njegove »Novice« in »Pesmi«, pričakoval nestrpno njegovega slovarja in slovnice ter se jel polagoma zavedati opasnosti, ki je tičala za slovenstvo v ukoreninjenem nemškem bagateliziranju slovenščine in v slov. pasivnosti proti taki ideologiji. Važnost Napoleonove Ilirije za slovenstvo je po vsej priliki upošteval in bil tik pred 17. febr. 1811 tudi osebno v Ljubljani, kjer je občeval razen z Vodnikom vsaj še s profesorji Balantom, Hladnikom in Peseneggerjem. V nov. 1812 je imel na obisku Primca, za čigar delo in usodo se je živo zanimal, do marca 1814 se je pobratil z Zupančičem (LMS 1912, 87), avg. 1816 je iskal naslov Kopitarjev. Ko mu je poslal 1813 Vodnik 150 oglasov za svoj slovar, je vneto nabiral naročnike med duhovščino in uradništvom v celjskem okrožju. S Primčevo pomočjo je dobil Dobrovskega »Lehrgebäude«, z Vodnikovo je skušal dobiti češki slovar. Njegova pisma Vodniku so pisana od jeseni 1818 naprej pretežno v slovenščini. Odstranitvam Štajercev in Korošcev od Vodnikove in Ravnikarjeve jezik. osnove je nasprotoval tem vneteje, ker je čutil potrebo enotnega slov. literarnega jezika. Iz te ideologije je zavrnil 1819 Jaklinov prevod katekizma (Geršak, Spom. 105, Weiss A., Gesch. d. österr. Volkssch. 743), v času štajerskega abecednega boja pa bil med najagilnejšimi nasprotniki Dajnkovega jezika in pravopisa. Metelčici, ki jo je za predloženi prevod Marchnerjeve začetnice tudi sam rabil, je bil izprva pač zagovornik, pod vtisom Murkovih razlogov pa se je oprijel zopet bohoričice (Košan, program mar. gimn. 1890, 9–22). — Sloves »slovenista« mu je pribavil ok. 7. maja 1809 naročilo celjskega okrožnega urada, da prevede v slovenščino neke nemške pesmi, gotovo brambovske. Ali se je prevod, ki ga je poslal 21. maja 1809 Vodniku v oceno, tudi natisnil, se doslej ni dalo ugotoviti. Do trdnih načel o slov. metriki se do takrat še ni bil dokopal, ker je opremil pošiljko Vodniku z izjavo, da se ni ravnal po »nobenih pravilih metrike«, češ, da pozna »merjenje zlogov le po posluhu in jezikovni rabi«. Ko se je v Gradcu proti koncu 1810 sklenilo, naj se priredijo za trivialke na kmetih v slov. delu dežele nemško-slovenski učbeniki, je začel prevajati A. tiste oficijelne šolske knjige, ki so prihajale v zmislu »politične šolske ustave« iz 1805 tukaj v poštev. Ker je prirejal šolske knjige že marca 1812, ni izključeno, da je njegov prevod začetnice izpred Kušovičeve 1813 in pa prevod izvlečka iz velikega katekizma brez vprašanj, ki je izšel v Gradcu v slovensko-nemški izdaji prvič 1814 (prim. Simonič 611: Nr. 5. Majhine Bukvize Branja za Sholarje). Razen »Katekizma št. 5« in pa začetnice je prevedel v tej dobi še tudi »Kratke pripovesti«. Vse te tri šolske knjige je dobil v ponovno predelavo, ki jo pa prepušča v pismu z 20. maja 1815 Vodniku in Ravnikarju (gre li za tisk ali rokapis, ni jasno). Neki A.-ev katekizem je poslal lavant. ordinarijat Vodniku in Ravnikarju tudi 1817 v presojo, pri čemer gre pač za prevod malega katekizma. Ko se je na koncu 1826 uvedla Marchnerjeva začetnica, jo je prevedel in menda dosegel, da se je natisnila in rabila. Vsekakor spada med prve in najvažnejše prireditelje nemško-slovenskih učnih knjig za trivialke v območju graškega gubernija, kjer so se njegovi prevodi dolgo rabili (redki ohranjeni primerki v Simoniču 99 in 199). Do one pozitivnosti se sicer njegova narodna vnema ni povzpela, da bi bil začel tudi v obsegu graškega gubernija kako akcijo za samoslov. učne knjige in trivijalke po primeru stanja, ki se je ustvarjalo na Kranjskem via facti in ob pospeševanju ljubljanskega in goriškega konzistorija (Weiss 952–62), podpiral pa je tiste, ki so bili tu za nemško-slovenske šole namesto samonemških. Udejstvoval se je pa tudi na drugih literarnili poljih: izmed vladnih oglasov je poslovenil vsaj »požarni red« (Košan 13); nabral je zbirko slov. besed in prislovic, ki jih je poslal Drobnič uredništvu nemškoslovenskega slovarja (Cigale VII); zlagal je menda tudi pesmi (Fekonja, LZ 1884, 696). — Ohranilo se je le nekaj njegovih pisem Vodniku (Dež. muz. v Lj.). Prim. sicer: Šafařík, Gesch. d. ssl. Lit. I, 43, 121; Orožen II, 49; IV, 146 (posnetki: Slekovec, Odl. Kranjci; Strelec, Šolsko nadzorstvo, Popotnik 1896, 42); LZ 1889, 405–17; Primčeva pisma Vodniku (Dež. muzej v Lj.). Kd.

Kidrič, Francè: Alič, Jurij (1779–1845). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi125142/#slovenski-biografski-leksikon (19. oktober 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine